Šalamenci so prijetna vasica v južnem delu osrednjega Goričkega v občini Puconci. Vaščani so se nekoč preživljali samo s kmetovanjem. Med njimi sta zakonca Sever, ki sta pred dvema letoma praznovala zlato poroko. Tudi po upokojitvi ne sedita na zapečku. Zlasti Marta je vsestransko aktivna …

Čeprav sta odraščala v sosednjih krajih, sta morala Marta in Franc sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja na začasno delo v Avstrijo, da sta se spoznala, pravi v šali sogovornica. Ko sta se vrnila, sta se poročila in na Martinem domu začela kmetovati. Denar, ki sta ga prislužila v tujini, sta najprej vložila v hlev. »Da sva lahko povečala število govedi in krav molznic, ki so zagotavljali redni dohodek,« nam pojasni. Šele nekaj let potem je prišla na vrsto obnova hiše. Ob delu sta skrbela za starša, izšolala in do kruha sta najprej pripeljala Martina polbrata in polsestro, potem pa še svoje tri otroke: hčerki Sonjo in Darjo ter sina Dejana. Vloženi trud v vzgojo in skrb se jima bogato obrestuje, saj se mladi – imata tri vnuke in eno vnukinjo – radi vračajo v skupno gnezdo. 

Samostojnost je za vsakega izmed nas izjemna vrednota, pa naj gre za samostojnost v poklicu, odločitvah, osebnem življenju ali samo pri opravljanju vsakodnevnih stvari, na primer obleči in umiti se, jesti. Dokler smo samostojni, pač ne razmišljamo o tem. Ko samostojnost izgubimo, vsi potrebujemo pomoč in podporo. Posamezniki pomoč strokovnjakov, strokovnjaki pomoč sodelavcev, sosedje pomoč sosedov.

Tega se močno zaveda tudi diplomirana medicinska sestra Cilka Škof, samostojna izvajalka patronažne zdravstvene nege, ki že skoraj dvajset let obiskuje družine na območju občine Polhov Gradec. »Ko stojim pred vrati hiše ali stanovanja prvič, me prevevajo mešani občutki. Koga bom spoznala? Kakšne probleme bom srečala? Ali bom znala pomagati? Na mojem terenu je 3500 prebivalcev ali okrog tisoč gospodinjstev. Strokovni normativ pa je 2500 prebivalcev na eno diplomirano medicinsko sestro.« Podeželski teren je zahtevnejši, ljudje pa zelo prijazni in hvaležni. Tu je živa medsosedska pomoč, zdravstvo in šolstvo sta spoštovani panogi. Zelo so aktivna gasilska društva, društvo upokojencev, tudi Karitas in Rdeči križ.

Nekoč smo imeli

Imeti Tomosov moped je v drugi polovici preteklega stoletja za mladino po vsej Jugoslaviji pomenilo nekaj nujnega, pomenilo je biti v koraku s časom, biti približek zaželene zahodne potrošniške družbe, pa naj je bil to znameniti colibri ali kasnejši avtomatiki vseh mogočih oznak. Mopedi so bili sinonim za gibanje, veselje, brezskrbnost in glasbo …

Zato ni čudno, da je Tomosova menza v Kopru postala prostor, v katerem so potekali prvi rokovski koncerti na obali, prvega je imela tam leta 1971 skupina Bumerang. V Kopru, na stičišču vsaj treh različnih narodov in kultur, so nastajale najboljše slovenske glasbene skupine z najboljšimi glasbeniki in pisci besedil, pomembne in popularne po vsej tedanji skupni domovini.

 ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Veliki četrtek je uvod v velikonočno praznovanje. Ta dan se kristjani spominjajo Kristusove zadnje večerje. Po večerni maši zvonovi v cerkvah utihnejo do velike sobote. Takrat pravijo, da zvonove zavežejo oziroma da gredo zvonovi v Rim. Namesto zvonov so v tem obdobju nekdaj k obredom v cerkvi vabile večje raglje v cerkvenih zvonikih, kjer pa teh ni bilo, so jih nadomeščali »ragljači« – skupine otrok z ragljami. Posebej znan je pri nas še danes ohranjen obhod ragljačev po ulicah Tržiča.

ODSTRTE PODOBE – SOČA (Lemovje)

V razloženem naselju ob cesti Bovec–Vršič–Kranjska Gora v Zgornji Soški dolini, ki je ime dobilo po Gregorčičevi »krasni bistri hčeri planin«, je edini večji skupek hiš le okoli župnijske cerkve sv. Jožefa in podružnične osnovne šole. Sicer pa vas Sočo sestavljajo številne raztresene domačije, vključene v dvanajst zaselkov, med katerimi je tudi Lemovje. »Ta leži na ledeniški terasi na dobrih osemsto metrih nadmorske višine na južnem pobočju Bavškega Grintavca (2347 m). Dostopen je le peš v približno 40 minutah planinske hoje,« začne odstirati podobe zaselka Lemovje Sočan Milan Bradaškja, 67-letni upokojeni elektrikar in zagnani lovec, ki po upokojitvi pred osmimi leti tu gor preživi po sto dni na leto.

»Fotoaparat vedno nosim s seboj, saj zelo rada fotografiram. Kamor koli grem, kar naprej iščem lepe motive. Včasih me pogled na kakšen motiv tako prevzame, da ga še naslikam: največkrat na platno z akrilnimi barvami. Članstvo v Fotoklubu Ljubljana mi hkrati omogoča, da se družim z ljudmi, ki imajo tako kot jaz radi fotografiranje. Veliko se pogovarjamo, predvsem o novi tehnologiji, ki se tudi na tem področju hitro in kar naprej spreminja,« pripoveduje Ana Cvetka Borštnar, nekoč znana ljubljanska kozmetičarka, ki se je fotoklubu pridružila pred štirimi leti.

Pasarstvo je plemenita in kompleksna obrt, ki zajema kovaštvo, zlatarstvo, lesarstvo, oblikovanje in še kaj. Slobodan Radjelović - Bobi je hvaležen, da se je lahko učil od mojstra Janeza Žmuca, Plečnikovega učenca. Do Ljubljane in mojstra ga je pripeljala ovinkasta pot. Vzorci iz njegovega vijugastega življenja se ponavljajo pri njegovih dveh sinovih – žal tudi ločitev ter življenje v tujini, k sreči pa tudi delavnost, volja do učenja, prijaznost in optimizem.

Bobijeva starša – oba zdravnika – sta se ločila, ko je bil še majhen. Po ločitvi se je mama odločila za delo v Libiji, sedemletnega Slobodana, ki ga od malega kličejo Bobi, pa je vpisala v zasebno šolo na Malti. Živel je v katoliškem internatu in se šolal v angleščini. Zaradi oddaljenosti sta se z mamo videvala le nekajkrat na leto, počitnice pa sta preživljala po svetu. V Beograd, kjer so nekoč živeli, se nista vračala. Na Malti je živel do svojega 20. leta. V tem času se je mama drugič poročila in se z možem, »Sarajlijo«, ki ga je srečala pri svojem delu v Libiji, preselila v Sarajevo. Tam je Bobi študiral ekonomijo turizma, dokler ni spoznal Slovenke, ki je postala njegova, zdaj žal že bivša, žena.

V začetku marca so na Kopah vzeli slovo od zime starodobni smučarji iz društev, ki negujejo smučarsko tradicijo starih staršev.

Nastopili so člani sekcije smučanja po starem Turističnega društva Novaki, Društvo za ohranjanje in varovanje naravne in kulturne dediščine Gora s Predmeje, starodobni smučarji iz Bovca, društvo starosvetnih smučarjev iz Logatca, Rovtarji iz Škofje Loke, Kamniške grče, Taleseni iz Krope, Veseli Savinjčani iz Mozirja, Podmeninski gadje iz Bočne, člani šoštanjske Kulturnice Gaberke in celo sekcija SK Juršinci. Večina teh je poskrbela za ohranjanje posebnosti opreme in oblačil v svojih krajih ter navduševanje podmladka, kar jim tudi uspeva. Zato prirejajo srečanja, povorke, predstavitve in tekmovanja največkrat kar društva sama.

Zaradi epidemije virusa bo letošnja velika noč drugačna. Kot kaže bo minila tudi brez metliškega obredja na velikonočni ponedeljek, čeprav ima dolgoletno tradicijo in so ga vedno izpeljali, tudi ob grdem vremenu. Posnetek (tu in na naslovnici) je z lanskega zaviranja kola na vuzemski ponedeljek v Metliki, ki ga je zaradi lepega vremena spremljalo še posebej veliko ljudi. Med njimi je bil tudi predsednik Borut Pahor, ki je s plesalci na koncu še zaplesal. 

Kdaj se je prvič plesalo in pelo, se ne ve natanko. Eden najstarejših ljudskih običajev pri nas je že leta 1888 v Ljubljanskem zvonu opisal metliški rojak, narodopisec Ivan Navratil. Po drugi svetovni vojni je bilo plesanje kola prepovedano, leta 1992 pa so Metličani rajanje spet obudili. Metliška folklorna skupina Ivana Navratila, ki nadaljuje tradicijo, je lani pripravila že 28. prireditev zapored. Od devetdesetih let plešejo na Trgu svobode v starem mestnem jedru Metlike, pred tem pa so plesali pri cerkvici sv. Martina na Pungartu.

Frane, Boštjančič od majhnega, kot si sam rad reče, je doma z Male Bukovice v občini Ilirska Bistrica. Poznam ga že vrsto let, ko sem se sprehajala mimo njegove hiše ali včasih postala pri njegovih kozah. A šele čez nekaj časa sem se začela ustavljati in sva kakšno rekla. Šele takrat sem ugotovila, kako zanimiv sogovornik je in da imava pravzaprav veliko skupnega.

V prvi vrsti sta to ljubezen do živali in narave ter skrb za okolje. Skrbi za 15 do 20 koz, ima nekaj perutnine različnih pasem, družbo mu delajo tudi dve mucki in trinajst let star kavkaški ovčar, ki se počasi poslavlja. Frane nima samo rad živali, tudi neverjeten občutek ima zanje. Nekoč je iz struge potoka blizu trga v starem mestnem jedru rešil hudo pogrizeno srno, ki so jo napadali potepuški psi. Ujel jo je z lasom.