ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Muzej krščanstva na Slovenskem v Stični je osrednja ustanova za zbiranje, proučevanje, predstavljanje in restavriranje premične sakralne dediščine na Slovenskem. V muzeju hranimo več zbirk, na ogled so tri stalne razstave: Zgodovina krščanstva na Slovenskem, Življenje za samostanskimi zidovi in Skrivnostni svet srednjeveških pisarjev.

Muzej hrani eno največjih zbirk voščenih figuric na Slovenskem. Iz voska so upodobljeni predvsem Jezušček v jaslih, Jezušček tolažnik – Trösterlein, praški Jezušček in Marija. Zbirka z več kot štiridesetimi predmeti je primerljiva s sorodnimi zbirkami po Evropi. Večino figur, oblačil, kronic in drugih dodatkov so nam v letih med 1990 in 1992 v hrambo zaupale škofjeloške uršulinke. Danes so vse te figure, ki so bile večinoma močno poškodovane, študijsko raziskane in restavrirane. Leta 2005 smo celotno zbirko sistematično proučili ter predstavili javnosti na občasni razstavi Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju in druge voščene figurice. Izdali smo tudi istoimensko publikacijo.

Ivan Smej iz Črenšovcev je sredi oktobra v murskosoboški bolnišnici že stotič daroval kri. Do zdaj je njegova kri rešila že marsikatero življenje tako ob prometnih nesrečah kot tudi drugih neljubih dogodkih, ko posameznikovo življenje visi na nitki.

Kri je prvič daroval leta 1973, ko je kot vojak nekdanje jugoslovanske vojske služil vojsko v Zenici v Bosni in Hercegovini. Od tistega časa se je redno udeleževal prostovoljnih krvodajalskih akcij. Zadnja leta je na odvzem krvi na murskosoboškem oddelku za transfuzijo krvi, ki deluje v sklopu UKC Maribor, prihajal kar trikrat na leto in vsakokrat daroval štiri decilitre krvi. Pravi, da se je po odvzemu dobro počutil in je ponosen na to, da lahko nekomu pomaga na ta način. Njegova življenjska tekočina je skupine B in vedno je bil v pripravljenosti, da se odzove, če bi kdo nujno potreboval prav to krvno skupino. Pri tej humani odločitvi mu je vedno stala ob strani družina, žena Štefanija in otroci.

Jožefina Habjanič je zelo vitalna Mariborčanka, ki je v začetku oktobra praznovala častitljivih sto let. Praznovala je v skladu z zaščitnimi ukrepi proti koronavirusu, a kot je dejala, si ni mislila, da si bo toliko ljudi vzelo čas za čestitke ob njenem jubileju.

Gospa Fini, kot ji pravijo, je rojena v Račah, v Mariboru pa se je izučila za šiviljo in po uspešno opravljenem mojstrskem izpitu je imela štiri leta lastno obrt. Po poroki julija 1952 je ostala doma in skrbela za družino. Z možem Slavkom sta dobila hčerko Cirilo in sina Vida. Pred približno štiridesetimi leti so se preselili v hiško v Metavi, kjer živi sama, odkar je leta 1996 ovdovela. Skrbi zase in za svoje gospodinjstvo ter si vsak dan skuha kosilo. Ob ljubeznivi pomoči Stanka in Ivice Ciglarič ter hčere in sina ureja vrt, skrbi za sadno drevje in brajde ter okolico hiške, kjer cveti veliko rož in diši rožmarin. Vsak dan se zjutraj in zvečer z otrokoma sliši po telefonu. Hčerka živi v Novem mestu, vendar vsak mesec preživi nekaj dni z mamo. Takrat ji pomaga pri težjih opravilih, počisti po hiši in nakupi vse, kar potrebuje. Želi si, da bi se mama preselila k njej, a gospa Fini o tem noče nič slišati. Stara leta ji lepšajo trije vnuki in pet pravnukov.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Škofjeloški pasijon je spokorna procesija velikega petka, ki so jo prirejali v Škofji Loki. Njeno besedilo, ohranjeno v rokopisu in sestavljeno iz 863 rimanih verzov, je v škofjeloškem kapucinskem samostanu napisal pater Romuald – Lovrenc Marušič (1676–1748) iz Štandreža pri Gorici, ki je v letih od 1715 do 1727 deloval v Škofji Loki kot pridigar in voditelj procesije. Danes velja za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku.

Pater Romuald je glavno besedilo Škofjeloškega pasijona na podlagi tradicije starejših besedil slovenskih spokornih procesij napisal leta 1715 in ga potem izpopolnjeval vse do leta 1727. Danes znano obliko s 13 podobami je Škofjeloški pasijon dobil ob zadnji redakciji leta 1727, ko je Romuald zapustil Škofjo Loko oziroma predal vodenje pasijona v druge roke.

Intimne zgodbe aleksandrink lahko iz njihovega dopisovanja z najbližjimi od zdaj spoznavamo na spletu tako v obliki dveh elektronskih knjig kot v elektronski zbirki pisem. Med njimi je tudi dopisovanje dveh zaljubljenih mladih, ki sta si prizadevala za srečo in blagostanje.

»Pisma prinašajo predvsem pogosto preslišane ženske glasove, ki so zaradi ekonomsko-političnih razlogov odšle v Egipt in z zaslužkom pomagale svojim družinam iz hude revščine. Presenetilo me je, da so mnoge avtorice in avtorji pisem, ki so imeli večinoma le osnovno izobrazbo, zelo pretanjeno in s toplino izrazili svoja čustva. Iz osebnih zapisov spoznavamo doživljanje in razmišljanje ljudi ter družbenopolitične razmere v prvi polovici 20. stoletja tako pri nas kot v Egiptu,« je na predstavitvi povedala vodja projekta dr.

Marjana Benčina Schmidt živi v Nemčiji že 51 let. Že kot gimnazijka je tekoče pisala v nemškem jeziku, zato je bila vesela povabila, da del poletja preživi pri družini, s katero so se Benčinovi spoznali na morju. Dva meseca je delala v njihovi modni hiši in domov prinesla lep zaslužek in veliko prijetnih spominov. Tako prijetnih, da se je kmalu spet vrnila in se pozanimala o možnosti zaposlitve.

Na veliko presenečenje je dobila delo prevajalke v zagrebškem podjetju Export-import, obenem pa je opravljala tudi druga dela. Kljub uspehu pa jo je pekla vest zaradi staršev. Še zlasti zaradi očeta, ki je delal na rentgenskem oddelku in je pričakoval, da bo študirala medicino. Ko pa je spoznal njenega bodočega moža Hanza Schmidta, je bil tudi on pomirjen.

ODSTRTE PODOBE - KITNI VRH

Gručasta vas na razgibanem kraškem svetu v severozahodnem delu Suhe krajine stoji vrh istoimenskega griča nad reko Krko, približno 360 metrov nad morjem. K naselju spada tudi zaselek Kobiljek z nekaj hišami nad kraškim dolom Korita na vzhodnem robu. Na zahodni strani je gozdnat hrib Golobovec (437 m), na severni pa planotast Kremenjek (460 m). Kitni Vrh je ena od šestnajstih vasi krajevne skupnosti Zagradec, do katere je s Fužin skozi Gabrovko pri Zagradcu speljana rahlo vzpenjajoča se cesta, dolga dva kilometra in pol.

Na fotografiji sta prijateljici iz Otošč: Ivanka Bratož, rojena leta 1913, s psičkom v naročju in Marija Koritnik, rojena leta 1914, ki v naročju drži mucko. Fotografijo hrani Ivankina hčerka Marija iz Pliskovice na Krasu.

Pred fotografa so se korajžno posedli trije bratje Orešnik s Polzele: Pavel (rojen 1901), Franc (1903) in Vinko (1905). Vsi trije so kasneje telovadili v sokolskih vrstah. Fotografijo nam je poslala Vinkova hči Marija Orešnik iz Ljubljane.

Karmen Brataševec nam je zaupala zgodbo o klenih ženskah iz vasi Kozana v Goriških brdih: o babici Emiliji, mami Nataliji in tetah Vandi in Adriani. Emilija je sama vzgojila vse tri hčerke v izjemno delavne in vztrajne osebnosti, jih izšolala in ustvarila precejšnje premoženje. Podjetnost in spoštovanje do zemlje ter izvornih korenin se prenašata iz roda v rod, najtesneje pa sta s temi vrednotami povezana Nedjan, starejši sin gospe Karmen, ter njegov starejši sin Timon.

Čeprav ime Karmen v latinščini pomeni pesem, je njeno življenje to postalo šele takrat, ko se je poročila. Rodila se je namreč kot nezakonski otrok, breme tega pa je mnogokrat občutila. Ko je bila stara komaj eno leto, je mama Natalija odšla v Trst, kjer je obiskovala šolo za babice v okviru Univerze v Padovi. S pridobljeno diplomo je bila ena redkih tako visokoizobraženih babic na Goriškem. Prepešačila je Brda po dolgem in počez, podnevi in ponoči in na svet pomagala skoraj 600 otrokom. Za hčerko pa so skrbele predvsem nona ter teti. »Redki so bili večeri, ko mama ni delala. Takrat sem se stiskala k njej in jo prosila, naj ostane pri meni,« se še danes spominja. Kot se živo spominja tudi prvega obhajila. Kot vsi obhajanci je imela novo obleko – sicer pa so bile de Reyeve vedno lepo oblečene. No, po uradnem cerkvenem obredu so se fotografirali in vsi otroci so imeli ob sebi starše, le Karmen je bila čisto sama. Tako hudo jo je prizadelo, da se je glasno razjokala.

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Ugleden pedagog, umetnik in modelar Arpad Šalamon je 7. septembra dopolnil 90 let. Seveda je bila to priložnost ne le za pregledne razstave njegovih del, ampak tudi za številne obiske na domu v Slovenskih Konjicah. »To je naporno,« ugotavlja. »Moje misli so drugje, pri ustvarjanju. Ustvarjati pomeni dvakrat živeti. Veste, likovnega dela ne potegneš iz prsta. To je miselna operacija, ki je nihče ne vidi. Slikar dela tisto, kar je v njem.«

Danes je prepoznaven predvsem po likovni dejavnosti in umetniški grafiki, čeprav se je z njima začel intenzivno ukvarjati šele po upokojitvi. Posebej v mali grafiki in ekslibrisu ga uvrščajo med najaktivnejše umetnike na svetu in je po izboru stroke eden izmed stotih najboljših grafikov, zraven pa vedno bolj preseneča z mojstrstvom prosojnih akvarelov in pogumnim iskanjem vedno novih tehnik, materialov in motivov. Njegovi grafični odtisi so v arhivih knjižnic, galerij in zbirateljev domala na vseh celinah.