Na fotografiji sta prijateljici iz Otošč: Ivanka Bratož, rojena leta 1913, s psičkom v naročju in Marija Koritnik, rojena leta 1914, ki v naročju drži mucko. Fotografijo hrani Ivankina hčerka Marija iz Pliskovice na Krasu.

Pred fotografa so se korajžno posedli trije bratje Orešnik s Polzele: Pavel (rojen 1901), Franc (1903) in Vinko (1905). Vsi trije so kasneje telovadili v sokolskih vrstah. Fotografijo nam je poslala Vinkova hči Marija Orešnik iz Ljubljane.

Karmen Brataševec nam je zaupala zgodbo o klenih ženskah iz vasi Kozana v Goriških brdih: o babici Emiliji, mami Nataliji in tetah Vandi in Adriani. Emilija je sama vzgojila vse tri hčerke v izjemno delavne in vztrajne osebnosti, jih izšolala in ustvarila precejšnje premoženje. Podjetnost in spoštovanje do zemlje ter izvornih korenin se prenašata iz roda v rod, najtesneje pa sta s temi vrednotami povezana Nedjan, starejši sin gospe Karmen, ter njegov starejši sin Timon.

Čeprav ime Karmen v latinščini pomeni pesem, je njeno življenje to postalo šele takrat, ko se je poročila. Rodila se je namreč kot nezakonski otrok, breme tega pa je mnogokrat občutila. Ko je bila stara komaj eno leto, je mama Natalija odšla v Trst, kjer je obiskovala šolo za babice v okviru Univerze v Padovi. S pridobljeno diplomo je bila ena redkih tako visokoizobraženih babic na Goriškem. Prepešačila je Brda po dolgem in počez, podnevi in ponoči in na svet pomagala skoraj 600 otrokom. Za hčerko pa so skrbele predvsem nona ter teti. »Redki so bili večeri, ko mama ni delala. Takrat sem se stiskala k njej in jo prosila, naj ostane pri meni,« se še danes spominja. Kot se živo spominja tudi prvega obhajila. Kot vsi obhajanci je imela novo obleko – sicer pa so bile de Reyeve vedno lepo oblečene. No, po uradnem cerkvenem obredu so se fotografirali in vsi otroci so imeli ob sebi starše, le Karmen je bila čisto sama. Tako hudo jo je prizadelo, da se je glasno razjokala.

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Ugleden pedagog, umetnik in modelar Arpad Šalamon je 7. septembra dopolnil 90 let. Seveda je bila to priložnost ne le za pregledne razstave njegovih del, ampak tudi za številne obiske na domu v Slovenskih Konjicah. »To je naporno,« ugotavlja. »Moje misli so drugje, pri ustvarjanju. Ustvarjati pomeni dvakrat živeti. Veste, likovnega dela ne potegneš iz prsta. To je miselna operacija, ki je nihče ne vidi. Slikar dela tisto, kar je v njem.«

Danes je prepoznaven predvsem po likovni dejavnosti in umetniški grafiki, čeprav se je z njima začel intenzivno ukvarjati šele po upokojitvi. Posebej v mali grafiki in ekslibrisu ga uvrščajo med najaktivnejše umetnike na svetu in je po izboru stroke eden izmed stotih najboljših grafikov, zraven pa vedno bolj preseneča z mojstrstvom prosojnih akvarelov in pogumnim iskanjem vedno novih tehnik, materialov in motivov. Njegovi grafični odtisi so v arhivih knjižnic, galerij in zbirateljev domala na vseh celinah.

Velenjčana Draga Kolarja iz Laz v Šentilju, do lanskega leta sodelavca HTZ Velenje, invalidske hčerinske družbe Premogovnika Velenje, in člana vodstva Območnega združenja Rdečega križa Slovenije Velenje, poznajo v širši Šaleški dolini kot velikega prostovoljca in humanitarca.

Njegovo načelo je pomagati ljudem v nesreči ali kakršni koli stiski, kar bo počel še naprej, tudi s statusom upokojenca. Je aktiven gasilec, sodelavec civilne zaščite, govorec na pogrebih, voditelj javnih in reporter športnih prireditev z žogo. Je tudi predsednik društva invalidov HTZ Velenje in že več mandatov predsednik KO RK Šentilj. Zatorej ni presenetljivo, da je prejel številna priznanja, med drugim plaketo Mestne občine Velenje ter naziv naj prostovoljec. Leta 2015 je na predlog Društva brigadirjev Velenje prejel naziv naj prostovoljec v starostni skupini nad 30 let tudi na državni ravni. 

V dobi digitalizacije pisanje z roko izginja, nadomešča ga tipkanje, večinoma na računalniku in telefonu. Poslanstvo Društva Radi pišemo z roko je ozaveščati o pomenu pisanja z roko.

Razvoj informacijske tehnologije in prevladujoča uporaba računalnika v pisnem komuniciranju je privedla do zmanjšanja motoričnih spretnosti, ki jih razvijamo s pisanjem z roko. Napisati eno stran z roko predstavlja pravi fizični napor. Tudi veliko večino osebnih sporočil, kot so čestitke za rojstni dan, zahvale ali pohvale, izrazi sožalja, že kar natipkane pošiljamo oziroma prejemamo po elektronski pošti. Učitelji opažajo, mladi pa tudi priznavajo, da če že pišejo z roko, so njihove kretnje toge in pogosto že kar nerodne.

Nekoč smo imeli

Imeti v garderobi pletenino iz Almire je za ženske pred desetletji pomenilo svojevrsten prestiž, pomenilo je imeti kakovosten, moden in drag kos oblačila. Mnoge se spomnijo, da so varčevale, da so si lahko privoščile nakup vsaj enega njihovega oblačila, ki je bilo zaradi kakovosti, sodobnega oblikovanja in izdelave »večno«. Nekatera se še najdejo v omarah.

Od leta 2001 Almire ni več, končala je v stečaju, čeprav marsikateri vse do konca niso verjeli v takšen scenarij. Delavci so šli na zavod, premoženje so razprodali, kam so šli kakovostni in dragi pletilni stroji, nihče ne ve. Tudi poslopje tovarne v Radovljici so prodali, v njem je zdaj trgovina z uvoženimi oblačili. Na pročelju pa je še vedno kovinska umetniška skulptura, prepoznavno delo Toneta Svetine, prav tako je na steni še plošča v spomin na žrtve druge svetovne vojne, ki so jo postavili zaposleni.

Že kot otrok je Vida Bogataj govorila, da bo učila. Postala je profesorica nemščine in srbohrvaščine, kasneje je bila tudi na kadrovskih in vodstvenih položajih, vendar svojega poslanstva, tj. predajanja znanja mlajšim in uka željnim ljudem, ni nikoli opustila. Tudi po upokojitvi je ostala aktivna, več let je poučevala nemščino na univerzi za tretje življenjsko obdobje, še vedno pa jo poučuje v enem od dnevnih centrov. Ves čas je prevzemala tudi organizacijsko-vodstvene naloge. Zadnjih deset let je bila predana predsednica Društva upokojenih pedagoških delavcev Slovenije (DUPDS), v njem pa dela že od začetka, saj je bila pred skoraj tridesetimi leti med pobudnicami združevanja upokojenih pedagogov. 

Leta 1965, ko je imela Marija Merčun šele 16 let, je prišla v Slovenijo iz lepega obmorskega mesta Metković na Hrvaškem, ki spada v Dubrovniško-neretvansko županijo v južni Dalmaciji. V Kamniku je obiskala brata, ki je že živel tu. Tudi njej je bilo pri nas všeč in čez noč se je odločila, da bo tu ostala.

Takoj je našla delo v tovarni Svilanit, ki je imela tedaj skoraj tisoč zaposlenih. Zdaj jih tam dela le še okoli 200. »Skoraj vsa nekoč cvetoča podjetja so propadla ali propadajo. Sprašujem se, ali je kapitalizem res boljša družbena ureditev. No, morda za tajkune, za nas, navadne ljudi, pa gotovo ne,« je začela Marija Merčun, ki se je po 37 letih delovne dobe v istem podjetju, kjer je ves čas delala v šivalnici, leta 2002 upokojila.

Ob cesti iz Kamnika proti Kamniški Bistrici voznike na levi strani spremlja dolga ograja, povsem zarasla z drevjem. Za gostim drevjem se je na okoli 60 hektarjih razprostiralo eno najpomembnejših podjetij v nekdanji Jugoslaviji – Kemična industrija Kamnik (KIK), med ljudmi bolj znana kot smodnišnica, barutana, tudi kot »pulfer fabrika«.

Podjetje, ki je nastalo leta 1852, je bilo leta 2008 likvidirano. Leta 2013 so pripadniki Slovenske vojske na prostoru nekdanje namenske tovarne smodnika, razstreliva in drugih vojaških sredstev začeli izvajati sanacijo, danes pa je žalostna podoba nečesa, kar naj bi bila nekakšna industrijska cona ali morda nekoč celo stanovanjska soseska, odvisno od tega, kaj so si zamislili aktualni lastniki. »KIK je eno zadnjih nekdanjih kamniških podjetij, ki je poniknilo.

Rudeta Valenčiča ni bilo treba prav veliko nagovarjati k intervjuju, še celo sam je pred nekaj leti izrazil željo, da njegovo zbirko predstaviva ljudem. Ne samo Rudetov muzej, ampak cela njegova domačija je ena sama galerija in tudi vasica z okolico, ki leži pod steno, ki ločuje Zgornjo Pivško kotlino od doline Reke, je prikupno slikovita.

Rude je imel že od malega veselje do zbiranja raznih predmetov, ampak ni imel svojega prostora za shranjevanje. Izšolal se je za zidarja, med vajeniško dobo se je prvič srečal z obdelavo kamna, vendar jo je za vrsto let prekinil. Leta 1980 se je poročil v slovensko Istro, kjer je delal v gradbenem podjetju Primorje, potem pri Komunali Piran. Kot komunalni delavec je bil izbran v ekipo, ki je delovala za piransko enoto zavoda za varstvo kulturne dediščine. Takrat se je spet srečal s kamnom. Deset let je bil razpet med istrskim domom in Podstenjami, kjer je še živela mama. Ko se mu je prvi zakon nesrečno končal, se je vrnil v svoj rojstni kraj. Večkrat je opravljal zidarska dela v okolici, in namesto plačila je sprejel stare predmete. Tako se je sčasoma vrnilo veselje do zbiranja starega orodja. Leta 1994 je odkupil oziroma zamenjal sosednjo hišo, na njenem mestu zdaj stoji njegov park kamnoseških izdelkov.