Maturantke učiteljišča so ob zaključku šolanja pred 60 leti ponosno korakale po Ljubljani. Med njimi je tudi Jožica Škufca iz Ljubljane, ki nam je poslala fotografijo. Ker se je vmes zgodila šolska reforma, so morale maturo opravljati kar dvakrat – v 4. in 5. razredu.

 Fantje so se leta 1934 fotografirali na kolesih, ki so bila izdelana pri zasebniku v Polju pri Ljubljani. Hišno ime pri Zajcu je še danes poznano. Drugi z leve je oče Marije Plohl iz Ljubljane, ki nam je poslala fotografijo.

Nekoč smo imeli …

Z zaprtjem »cuker fabrike« v Ormožu je na cesti ostalo več kot 300 delavcev, večina visoko izobraženih strokovnjakov, za nekaj let je usahnila pridelava sladkorne pese, za vedno smo izgubili številne kmetije na severovzhodnem delu države. Da sta bila prodaja tovarne tujcem in posledično njeno zaprtje usodna napaka, se danes strinjajo vsi, prst pa upirajo v vrhove tedanje vlade, kmetijskega ministrstva in zadružne zveze.

Tovarna sladkorja Ormož (TSO) je uradno obratovala od januarja 1980 do 26. januarja 2007, nastala pa je v sklopu prizadevanj za povečanje prehranske varnosti in samooskrbe v nekdanji Jugoslaviji. Leta 1949 so na osnovi planskega gospodarstva v Sloveniji posejali peso na 1080 hektarjih za potrebe tovarn sladkorja v Osijeku in Belem Manastirju. Po letu 1970 se je povpraševanje po sladkorju v Jugoslaviji močno povečalo, v Beogradu so prižgali zeleno luč za gradnjo novih tovarn in uvedli tako imenovani sladkorni dinar. Tedanjemu predsedniku slovenske vlade Andreju Marincu naj bi uspelo izboriti gradnjo tovarne tudi v Sloveniji.

Spoznajte jih ALI na koncu DD

Marija Frlan, za vse na Rakeku, kjer živi v svoji hiši, znana kot Frlanova mama, je v življenju doživela hude preizkušnje, a tudi mnogo lepega. Zato je svojo stoletnico praznovala veselo – in večkrat.

Rojstni dan ima 27. januarja, in ker je ta dan posvečen spominu na holokavst in ker je bila tudi Marija (takrat Marija Bajt) ena od internirank v taborišču Ravensbrück, je sprejela vabilo predsednika republike Boruta Pahorja na spominsko slovesnost ob 75. obletnici osvoboditve taborišča Auschwitz na Poljskem. Skupaj s tremi preživelimi taboriščnicami in enim od ukradenih otrok so se odpeljali z vladnim letalom in se udeležili proslave. Še prej ji je predsednik s šopkom čestital za visoki jubilej. 

V obmejni dvojezični vasi Žitkovci pri Lendavi živi Marija Vegi, ki je svoje življenje posvetila delu na kmetiji. Že kot mlado dekle jo je mama naučila peči domači kruh v krušni peči, zato se je pred leti tudi Marija odločila za nov izziv.  

Na kmetiji je odprla dopolnilno dejavnost peko domačega kruha in raznih kvašenih izdelkov. Tako že od leta 2003 skoraj vsak dan vstaja zjutraj ob petih in pripravi sestavine. Kot nam je povedala, za mešani kruh uporablja moko tipa 950 in pšenično moko tipa 850. Potem doda kvas in vodo in vse skupaj zgnete v testo, nato oblikuje kolače, jih da v košarice in pusti na toplem, da lahko kruh vzhaja. Med tem časom pripravi peč, pri čemer vedno uporablja jesenova drobna drva. Naenkrat peče do 20 kolačev kruha, ki tehtajo kilogram ali več.

»"Poštar, oglasi se v hiši!" je pisalo na listku, zataknjenem na leseni ograji. Stopim v hišo in pri peči sedi stara ženica pa pravi: "Zobe mi peli!" Debelo pogledam, ne razumem ničesar in vprašam: "Reza, ke' praviš?" Že malo nejevoljna mi naroča: "Pa zobe mi peli v Makole k dohtar'u, ka' ne vidiš, da so se mi zlomali. Nič ne morem jejsti." Seveda sem vzel protezo in jo 'peljal' k zobozdravniku v Makole in naslednji dan sem ji prinesel 'zrihtane' zobe nazaj.«

To je le ena od mnogih dogodivščin, ki so se zgodile poštarju Igorju Verdeniku - Štuku iz Makol na obrobju Haloz, ki že 25 let nosi pošto tam okrog. »Joj, če se samo spomnim prvih let! S poštarjem, ki sem ga zamenjal, ker se je upokojil, sva en teden skupaj prehodila teren, vsak dan sva prepešačila verjetno do 30 kilometrov. Potem sem poti »gori-doli« po haloških gričih opravljal sam in jih opravljam še danes, le da mi zadnjih 20 let pomaga motor.

Jožico Samsa sem spoznala, ko se je več let zaporedoma prijavila v arheološki krožek na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Ilirska Bistrica. Krožek ni bil nikoli izveden, greva pa skupaj na kakšno razstavo, predavanje ali arheološki ogled.

Doma je iz Šembij. Pravzaprav se je težko odločiti, kdo ali kaj je bolj zanimivo – ona ali vas. Ločeno od njene vasi je sploh ne moremo spoznavati, ker je verjetno ravno njeno domače okolje botrovalo njenemu zanimanju. In to je arheologija.

Odkar pomni, je vedno nekaj zbirala – novce, znamke in kamne. Dokler je bila otrok, so ji domači stvari sproti metali stran. Pa ji to ni vzelo veselja. Vztrajala je – ne pravijo zaman Šembijcem puntarji – in se z leti vpisala v domače zbirateljsko društvo, ki ima numizmatično in filatelistično sekcijo. Tam se je spoznala s Francem Poklarjem, ki je na ilirskobistriškem območju znan kot zelo dober ljubiteljski arheolog.

Malo je mož, ki bi pri 97 letih (dopolnil jih je januarja) počeli vse to, kar zmore Franc Udrih iz Šempetra v Savinjski dolini, ki je sicer tudi čebelar, lovec, vinogradnik, gobar in velik ljubitelj planin. 

Čebelarjenje je v širši Udrihovi družini prisotno že več generacij. Vse svoje življenje je z njim povezan tudi Franc. Čebelnjak je postavljen na sončni legi v Martjakih pri Zalogu, kot pravijo temu delu hribovitega obrobja Spodnje Savinjske doline. Ko je deset let po poroki in smrti žene ostal sam s sinovoma, se je v to dejavnost vključil še bolj intenzivno, saj je bil vsak dinar še kako dobrodošel za družinski proračun. »Imel sem osemdeset panjev in tudi več. Z veseljem sem čebelaril in hodil v službo.

Dr. Darja Kocjan Ačko je sicer Ljubljančanka, vendar je od otroštva naprej ob očetu odkrivala kmečko življenje in moč zemlje. Danes je docentka na oddelku za agronomijo ljubljanske biotehniške fakultete. Odmevni so njeni članki in strokovne knjige, saj je že v času, ko so bila v rastlinski pridelavi v ospredju predvsem sintetična kemična sredstva, opozarjala na pomen ekološke pridelave hrane.

Ljubezen do zemlje je v njej rasla zaradi očeta, ki se je rad vračal v domači Zagrad pri Škocjanu in pomagal na družinski kmetiji. Takrat še ni bilo strojev, zato je prav prišel vsak par rok. Tudi otroci so pomagali po svojih močeh in sogovornici ti spomini veliko pomenijo.

Zakladi slovenskih muzejev

Duhovnik Jakob Soklič je od leta 1933 deloval v Slovenj Gradcu. Zavzeto je zbiral arheološke, etnološke, kulturnozgodovinske predmete in novce, bogata pa je tudi njegova zbirka likovne umetnosti. Več artefaktov je pridobil iz jugovzhodne Azije in Afrike. Sokličev muzej, organiziran kot zakladna soba, je bil za javnost odprt leta 1937. Novo domovanje je njegova zbirka leta 2013 našla v muzejskih prostorih v Slovenj Gradcu.

Največ arheoloških najdb v Sokličevi zbirki izvira iz rimske dobe. Večino je Soklič dobil v dar od notarja dr. Hansa Winklerja, ki je v letih pred prvo svetovno vojno raziskal poštno postajo in naselbino Kolaciono/Stari trg pri Slovenj Gradcu.

 Življenje Karmele Kosovel, starejše sestre pesnika Srečka Kosovela, je bilo zaznamovano z umetnostjo. Bila je pianistka, poročena s slikarjem, družila se je s priznanimi umetniki in intelektualci.

Rodila se je leta 1899 v Sežani, v družini, ki je cenila in podpirala izobrazbo in je tri od svojih petih otrok poslala na šolanje. Poleg Karmele in Srečka še Anico, ki je študirala slavistiko. Glasbo je študirala na Glasbeni matici v Ljubljani, Konservatoriju za glasbo Giuseppeja Tartinija v Trstu ter na glasbeni akademiji v Münchnu. Ob koncu študija je bila deležna posebne pohvale profesorja Pembaurja, ki ji je poklonil svojo sliko in v posvetilu zapisal, da se ni razvila »samo v odlično pianistko, ampak tudi v globoko umetnico«.