Rudeta Valenčiča ni bilo treba prav veliko nagovarjati k intervjuju, še celo sam je pred nekaj leti izrazil željo, da njegovo zbirko predstaviva ljudem. Ne samo Rudetov muzej, ampak cela njegova domačija je ena sama galerija in tudi vasica z okolico, ki leži pod steno, ki ločuje Zgornjo Pivško kotlino od doline Reke, je prikupno slikovita.

Rude je imel že od malega veselje do zbiranja raznih predmetov, ampak ni imel svojega prostora za shranjevanje. Izšolal se je za zidarja, med vajeniško dobo se je prvič srečal z obdelavo kamna, vendar jo je za vrsto let prekinil. Leta 1980 se je poročil v slovensko Istro, kjer je delal v gradbenem podjetju Primorje, potem pri Komunali Piran. Kot komunalni delavec je bil izbran v ekipo, ki je delovala za piransko enoto zavoda za varstvo kulturne dediščine. Takrat se je spet srečal s kamnom. Deset let je bil razpet med istrskim domom in Podstenjami, kjer je še živela mama. Ko se mu je prvi zakon nesrečno končal, se je vrnil v svoj rojstni kraj. Večkrat je opravljal zidarska dela v okolici, in namesto plačila je sprejel stare predmete. Tako se je sčasoma vrnilo veselje do zbiranja starega orodja. Leta 1994 je odkupil oziroma zamenjal sosednjo hišo, na njenem mestu zdaj stoji njegov park kamnoseških izdelkov.

ODSTRTE PODOBE – ŽABČE

Majhno gručasto naselje na severovzhodnem robu tolminske kotlinice leži ob vznožju zahodnega pobočja Žabijskega vrha oziroma Šenpavla (772 m), kot mu pravijo domačini. Nekdanje nadstropne zidane primorske hiše z latniki vinske trte, zgrajene na morenskem grušču nad levim bregom reke Tolminke, so danes večinoma obnovljene in posodobljene. Med njimi je v zgornjem delu vasi tudi Mešeletova hiša, iz katere je doma 85-letna upokojena vzgojiteljica Marija Dvorščak, ki pravi, da so se v času njene mladosti Žabčani v glavnem preživljali s kmetovanjem. »Največ s planšarsko živinorejo, pri čemer so govedo pasli predvsem na planinah Polog in Lašca blizu izvirov Tolminke, medtem ko so na njivah na terasah pod vasjo pridelovali koruzo in krompir.«

V Ribnici in okolici živi okoli 200 ljudi izključno od izdelovanja suhe robe, to je od izdelovanja lesenih žlic, kuhalnic, zobotrebcev, rešet, pletenih košar, škafov in drugih izdelkov iz lesa, ličja in slame. Vsaj še 800 posameznikov pa se s suho robo ukvarja dopolnilno, tj. ob redni zaposlitvi. Poleg tega je še 50 trgovcev s suho robo, ki se vsak dan razkropijo po Sloveniji.

Izdelovanje suhe robe ni le ekonomska dejavnost, »pač pa se z njenim razvojem dviguje zavest o pomenu ohranjanja dediščine, dvigujejo se izobrazba in znanja domačinov, prenašajo se znanja na mlajše rodove, ohranjata se kulturna dediščina krajine in poseljenost podeželja ter krepi lastna identiteta domačinov«, meni Polona Rigler Grm, direktorica Rokodelskega centra Ribnica, kjer v pletarski in lončarski šoli skrbijo za prenos znanja ter načrtujejo izobraževanje v drugih suhorobarskih panogah.

Najdete ga lahko s pohodnimi palicami ali pa s sadjarskimi škarjami v roki. Ali ob šivalnem stroju – da, šivanje je njegov priljubljeni konjiček. Pogosto tudi s knjigo na najrazličnejše teme. In vse, kar prebere, rad deli z drugimi. Anton Prosen, ki je na področju prostorskega načrtovanja v mnogih pogledih oral ledino, se šolal doma in v tujini, doktoriral in za svoje delo prejel številna priznanja, pri 74 letih zajema življenje s polno žlico.

Pravi, da je ob upokojitvi takoj začel študirati vse o staranju, saj do tedaj o tem ni kaj dosti slišal. Od doma je prinesel le materino izkušnjo. »Ko je začela umirati generacija mojih staršev, je mama menila, da so oni stari, sama pa ne. Njen bratranec, zdravnik, ki je živel na Švedskem, mi je razložil to filozofijo. So ljudje, ki se dolgo časa čutijo mladostni, veliko delajo in se, tako kot se je moja mama, radi lepo uredijo. Ker pa je staranje po svoje nor proces, je ta stopnica, ko padeš z nje, ko se zaveš, da si star, zelo visoka in...

»Krivica me od nekdaj boli. Rada bi več naredila za pravičnejši svet brez laži in nasilja,« začne svojo pripoved Zlata Jeras Pohl, arhitekta in konservatorka, zadnja Plečnikova učenka, ki ljubi slikanje od svoje rane mladosti.

Rodila se je v Ljubljani leta 1930 v družini premožnega trgovca in industrialca Egidija Jerasa, ki je bil tudi častni meščan mesta Ljubljana. Njena ljubezen do slikanja se je začela, ko je imela 12 let, in od takrat ni nikoli podvomila, da bo izbrani motiv upodobila v sliki in risbi. Veselje in navdih največkrat najde v naravi in kot arhitekta v gradbeni dediščini. Pri študiju se je naučila vrednotiti risarske spretnosti. Ni pa obiskovala nobene umetniške šole. V slikarstvu je pravzaprav samouk.

 Anton Jeler iz Sevnice, na fotografiji iz leta 1890, je bil aktuar (sodni zapisnikar). Govoril in pisal je slovensko, nemško in srbohrvaško. Fotografijo hrani vnukinja Miri Jeler Dobovšek. 

 Fotografija iz leta 1934 je s primicije (prva maša) Frančiška Škofa, patra Gabrijela. Kljub hudi tuberkulozi in revščini v družini, ki je štela 11 otrok, je dokončal študij, a nato umrl, star komaj 28 let. Fotografijo hrani Marija Krajnc iz Malečnika.

 Fotografija je stara blizu 60 let, z vsakoletnega izleta, ki ga je za žene iz Ivanjkovcev organizirala predsednica aktiva kmečkih žena, sicer pa tudi pisateljica, Erna Meško. Živi sta še dve udeleženki, na levi je Brigita Vraz, na desni pa Tončka Munda, poročena Trop. Fotografijo je poslala Marica Trstenjak iz Ivanjkovcev.

Iz roda v rod

Človek se ne rodi kot hipnotizer, vsekakor pa mora imeti talent oziroma sposobnosti, se veliko izobraževati in tudi veliko garati. No, Božidar Grilc je te sposobnosti v sebi zgodaj spoznal, toda nikogar ni bilo, ki bi mu pojasnil njegova notranja dogajanja in doživljanja drugih stanj zavesti. Nikoli tudi ni izvedel, ali je morda podedoval te danosti od katerega od staršev ali starih staršev, saj se o tem ni govorilo. Je pa po njem podedovala te sposobnosti njegova mlajša hčerka Lara.

Vsak ozdravljeni bolnik pomeni veselje tako za zdravnike kot bolnika in njegove najbližje. Posebno zmago pa so zdravniki slavili pred 25 leti, natančneje 27. aprila, ko so presadili srce takrat 43-letnemu Francu Pozniču z Vranskega. Bil je peti državljan mlade države Slovenije, ki so mu opravili to zahtevno operacijo v domovini, danes pa je po stažu najstarejši Slovenec s presajenim srcem.

S Francem Pozničem sem se imel priložnost že nekajkrat pogovarjati. Prvič sem ga obiskal dobre pol leta po operaciji, nato čez leto dni, nekajkrat sva vmes še spregovorila o njegovem počutju in delu. Pred desetimi leti je bil organizator prvega srečanja članov sekcije društva Transplant, ki so jim zamenjali srce ali pljuča. Letošnje leto je jubilejno tako zanj kot tudi za društvo, zato sem ga znova obiskal na njegovem domu. Tokrat ne na Vranskem, kjer ima frizerski salon, ampak v Parižljah v občini Braslovče, kamor sta se z ženo Ivo preselila pred desetimi leti.

 

Fotografija iz leta 1932 ali 1933 je nastala na posestvu Petričevih na Platu nad Mežico. Med Marijo in Janezom Petrič sedi vnukinja Ivanka, ki je bila aprila stara že 90 let. Fotografijo hrani njuna druga vnukinja Marija Podobnik Cvetkovski iz Ljubljane.

 

Na fotografiji iz leta 1956 so učenci 2. a razreda slovenskokonjiške nižje gimnazije. Ta generacija je bila zadnja, ki je končala šolanje na nižji gimnaziji, po šolski reformi se je namreč uveljavila osemletka. Fotografijo hrani Pavel Leskovar iz Vojnika (drugi z desne v zadnji vrsti).

Ptuj, danes idilično majhno mesto, se je nekoč imenoval Petoviona in je bil kozmopolitsko velemesto rimskega imperija. Na pomembnem mostišču starodavne »jantarne poti«, ki je povezovala Sredozemlje z Baltikom, je že v prazgodovini nastala naselbina. Rimljani so na južnem bregu postavili legijski tabor, v katerem so se leta 69 poveljniki srednjeevropskih legij odločili, da v boju za prestol aktivno podprejo Vespazijana. Ta pomembni dogodek je spremenil potek zgodovine, Ptuju pa prislužil prvo omembo v zgodovinskih virih – lansko leto smo tako praznovali že njegovo 1950. obletnico.