Prihodnje leto bomo dvema velikima imenoma iz slovenske kulturne zgodovine namenili še posebno pozornost, saj je vlada leto 2021 razglasila za leto Josipa Ipavca in Josipa Jurčiča.

Februarja se bomo spomnili 100. obletnice smrti skladatelja Josipa Ipavca, ki je poznan kot avtor prvega slovenskega baleta. Rodil se je 21. decembra v Šentjurju in je bil sin Gustava in nečak Benjamina iz znane šentjurske zdravniške in skladateljske družine. Poznavalci pravijo, da je bil eden tistih ustvarjalcev, ki so enakovredno prispevali k slovenski literarni moderni ali slikarjem impresionistom, čeprav je bil za časa življenja premalo cenjen. Še kot študent je skomponiral prvi slovenski balet Možiček. Pri srcu so mu bili samospevi, najbolj znan je verjetno Imel sem ljubi dve, čeprav je večinoma skladal na nemška lirična besedila, zlasti rad je imel pesmi Heinricha Heineja. Kar pet let je ustvarjal komično opero Princesa Vrtoglavka, ki pa je premiero doživela šele novembra 1997 v mariborski Operi. Josip Ipavec je umrl 8. februarja 1921.

Bojan Bohnec iz Bratoncev pri Beltincih je dolgoletni lovec in kronist vseh dogodkov Lovske družine Bakovci - Lipovci, hrani pa tudi spomine na Edija Berdena, nekdanjega dirkača in častnega člana Motokluba Veterani Murska Sobota, ki je umrl junija letos.

Bojan Bohnec in pokojni petkratni državni prvak Jugoslavije v cestno-motornih dirkah sta bila zaradi ljubezni do kolesarjenja in motorjev velika prijatelja. Ko je po naključju našel nekaj slik, se je odločil, da bo uredil manjšo zbirko. Z zadovoljstvom nam je pokazal črno-belo fotografijo kolesarske dirke iz leta 1960, kjer je Edo Berden tekmoval v krožni vožnji v dolžini 44 kilometrov na dirkališču v Veržeju. Ohranjen je tudi »emblem« ustanovitve Kolesarskega kluba Beltinci iz leta 1950, kjer je Edo prav tako tekmoval s kolesi.

Mladenič pri 77 letih, ki se ne bo nikoli »do konca« upokojil, saj še vedno ustvarja, svetuje in tudi konkretno pomaga v družinskem podjetju, je Jože Bider, po domače Joško, z Dol - Suhe v občini Rečica ob Savinji.

V svojem podjetniškem delu življenja je ustvaril blizu 60 registriranih izboljšav in inovacij, od katerih so bile štiri patentno, druge pa modelno zaščitene. Zanje je dobil številna priznanja. Na svoj način je Joško še vedno v tesni navezi s podjetniško ustvarjalnostjo, in kot pravi sam, bolj za svojo dušo po malem ustvarja še naprej. Z neugnano radovednostjo išče tehnične izboljšave, zlasti na področju kmetijske in gozdarske mehanizacije, in uživa v razvijanju novosti. Še zlasti rad in hitro kaj »pogrunta« v pomoč vrtičkarjem, gospodinjam in za potrebe malih domačij.

ODSTRTE PODOBE – PODGRAD

Večje središčno naselje leži v jugovzhodnem delu Podgrajsko-Matarskega podolja na meji med Brkini in Čičarijo. Sestavljata ga gosteje pozidani del na pobočjih flišnih vzpetin Grmade (677 m) in Starega gradu (675 m) z razvalinami Novega gradu iz 13. stoletja ter nižje ležeči del ob glavni cesti Trst–Reka. V okolici so opuščeni pašniki in mlad mešan gozd, pod naseljem pa je obsežna zakrasela suha dolina. Podgrad je bil ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, iz katerega izvirata stari razglednici, upravno središče notranje slovenske Istre z okrajnim sodiščem, davkarijo in sedežem občine ter pomembno krajevno žarišče slovenske kulture.

Prostovoljna dejavnost društev obstaja zaradi predanih in nesebičnih ljudi. Takšni ljudje ne govorijo o svojem razdajanju kot o nečem pomembnem, pač pa razdajanje v društvih enostavno živijo iz dneva v dan. In ena takšnih ljudi je Magda Ježovnik iz Griž, članica kar nekaj društev, predvsem pa prostovoljka z veliko začetnico.

Magda Ježovnik se je rodila 5. junija 1934 v Zahomu. V Celju je zaključila učiteljišče, po nekaj letih službovanja na Kozjanskem, točneje na Blagovni in Proseniškem, je dobila službo učiteljice v Grižah. Tu si je z možem Francijem ustvarila družino, ki sta jo bogatili hčerki Lilijana in Mojca. Njen žal že nekaj let pokojni mož je bil prav tako nadvse aktiven na različnih področjih.  

Glasbena pedagoginja in skladateljica Vida Matjan (1896–1993) je v Sloveniji slabo poznana predvsem zato, ker je večji del življenja preživela v Črni gori. Tam je med drugim ustanovila prvo zasebno glasbeno šolo, iz katere je nastala državna glasbena šola.

Vida je bila rojena v Ljubljani, mama, pevka in glasbenica Antonija Učak ji je že v rani mladosti vzbudila ljubezen do glasbe, saj jo je naučila igrati na okarino in klavir. Oče Franc Hribar je bil grafični delavec, zaposlen pri časopisu Slovenski narod. Po maturi leta 1914 se je začela pripravljati za sprejemne izpite na Dunajski glasbeni akademiji, toda zaradi začetka prve svetovne vojne ni odšla na študij. Tri leta kasneje se je poročila z arhitektom Alojzom Matjanom, ki je prav tako cenil glasbo, igral je na klavir in orgle, ukvarjal se je tudi s slikanjem. Njuna hiša je postala zbirališče različnih ustvarjalcev, ki jim je Vida pogosto igrala na klavir. Med drugimi so na srečanja prihajali Ivan Cankar, kipar Lojze Dolinar in slikar Gojmir Anton Kos.

Sredi julija se je 89-letnemu Albinu Piberniku, upokojenemu pilotu iz Ljubljane, izpolnila velika želja, ponovno je namreč obiskal znamenito bolnico Franja. Bine, kot ga kličejo prijatelji, pa se po strmih stopnicah ni povzpel sam, žal ga noge ne nesejo več tako dobro, temveč so mu tja gor pomagali člani Gorske reševalne službe Tolmin, ki so ga posadili v posebej prirejena nosila in ga prenesli do bolnice.

»Nekoč sem v neki družbi omenil, da bi rad še enkrat obiskal bolnico Franja. Tja sem vodil svoje kolege pilote in prijatelje z vsega sveta in s ponosom sem jim pokazal ta spomenik humanosti in tovarištva naših zdravnikov med narodnoosvobodilno vojno. Mojo željo je slišal Jože Jeram iz Cerknega, ki je bil glavni organizator celotnega podviga, za katerega sploh nisem vedel. Ko so prijatelji prišli pome, sem razumel, da gremo na izlet, pojma nisem imel, kaj me čaka – tam pa presenečenje,« pripoveduje Albin, ki je za to nepozabno doživetje nadvse hvaležen vsem, ki so bili vključeni v organizacijo, posebej seveda članom Gorske reševalne službe Tolmin. »Najbrž sem bil zanje kar dober trening,« pove med smehom.

Na fotografiji, ki je nastala leta 1938 na Preloki v Beli krajini, sedi v ospredju Ana Žunič v bluzi in krilu iz domačega platna, stara mama Marije Belavič iz Črnomlja, ki hrani fotografijo. Na desni stoji njena sestrična Ana, na levi pa teta Magda.

Ljubljanska gostilna Bizeljčan v Šmartnem pod Šmarno goro se je nekoč imenovala Pod lipo, lastnik je bil Franc Trojer. Fotografija, ki še visi v gostinskih prostorih, je iz leta 1933, na njej je tudi Matilda (Tilka), njegova hči iz prvega zakona, ki je februarja letos praznovala sto let, nam je sporočila njena hči Matilda Perme iz Domžal.

Nekoč smo imeli

Ko je leta 1970 Jeklotehna na vogalu Vetrinjske in Jurčičeve ulice v Mariboru odprla veliko trgovsko hišo Merkur, se je videz mestnega jedra povsem spremenil. Sredi industrijskega mesta je zasijala nova moderna blagovnica z velikimi izložbami, tekočimi stopnicami in samopostrežnim načinom izbire blaga. In čeprav trgovine ni več, je med mnogimi Mariborčani še vedno slišati: »Dobimo se pri Merkurju.«

Jeklotehna, Kovinotehna, Metalka, Merkur … so bili nekoč štirje največji slovenski veletrgovci. Njihovi poslovni partnerji, dobavitelji in kupci so bila vsa večja jugoslovanska podjetja, z veleblagovnicami, v katerih si dobil vse, od plenic do strojev, pa so oskrbovali domače prebivalstvo. Razen Merkurja nobenega od teh podjetij ni več.

Zgodbo Janka in Sonje Štifter o družinski oljarni z Vira pri Domžalah sta njuna sinova Jaka in Rok nadgradila s kremami in olji za nego telesa. In kako se je začela njihova poslovna pot? Odgovor ni kratek, saj sta Janko in Sonja kar odstirala zgodbe, med katerimi pa – presenetljivo – nobena ni bila povezana z oljarstvom; vse pa so povezane z usvajanjem novih znanj, občutkom za potrebe, ki jih narekujejo čas in ljudje, z inovacijami in tudi poslovno žilico, ki je v tej družini doma že mnogo rodov.