ODSTRTE PODOBE – BARJE

»Popotnik iz Dolenjske, ki se je namenil v Ljubljano, bo tik pred njo ostrmel nad neskončno ravnino, ki se začne pri Orlah, sega do Krima in ji proti zahodu ni videti konca. Barje – predvsem štradoni Ižanske ceste, Črne vasi, Lip, Hauptmance, Peruzzijeve ulice in Galjevice vse tja do Livade – je danes dokaj moderno ljubljansko predmestje. Takoj po drugi svetovni vojni pa ni bilo tako, saj so bili omenjeni predeli prave vasice. Ljudje so kmetovali, nekaj mladih deklet je delalo v tobačni tovarni, nekateri so razvijali obrt, drugi so se udinjali kot delavci v državnih podjetjih. Proti petdesetim letom bi lahko že marsikoga imeli za potrošnika, pa ne samo hrane in oblačil, pripravljen je bil že kaj odšteti tudi za zabavo, kulturo in šport,« začenja svojo pripoved o ljubiteljski kulturni dejavnosti na Barju v času od leta 1948 do 1990 81-letna Joža Miklič, upokojena univerzitetna diplomirana ekonomistka.

Janez Kirar s Trške gore je junija praznoval 90. rojstni dan, a mu teh let ne bi nikoli prisodili. Ko sem ga obiskala na njegovem domu, v bivalnem vikendu, kjer živi od leta 1992, je po stopnicah pritekel kot kak mladenič in mi najprej pokazal klet, kjer je imel v času po trgatvi polno dela. Čeprav bo imel letos malo vina zaradi toče, s ponosom pove, da še vedno obdeluje vinograd s 500 trtami. Do kleti sva šla skozi garažo, kjer je bil parkiran twingo, ki ga Janez še redno vozi. Temu vitalnemu in hudomušnemu možaku pa ni bilo vedno lahko v življenju. Šel je skozi mnoge preizkušnje, a dobre volje si ni pustil vzeti.

Francija in Sonjo Jezeršek marsikdo vpraša, kako jima je uspelo vse štiri sinove obdržati v gostinskem poklicu in kako jim uspeva, da tako sinhronizirano delujejo v domačem podjetju. Na to nimata konkretnega odgovora. »Vsekakor je vplivala vzgoja ter zgledi, talenti, ki so jim bili dani. Ob vsem tem smo vsi skupaj imeli tudi veliko sreče, da se je naša skupna zgodba tako zasukala,« pravita starša.

Franci Jezeršek se je po spletu okoliščin preselil iz rodne Poljanske doline v Soro, kjer si je postavil hišo in bil tako eden redkih, ki si je najprej omislil »štal'co, potem pa krav'co«. Kajti Sonjo, svojo ženo, je spoznal kasneje, in sicer na gostinski šoli, kjer je bil učitelj, ona pa njegova dijakinja. Franci, ki je letos praznoval 70. rojstni dan, izhaja iz kmečke družine s štirimi sinovi, samo on se je odločil za gostinstvo. Z ženo Sonjo imata prav tako štiri sinove in vsi so se odločili za gostinstvo.

Ali imate radi med? Stanko Tomažič, upokojeni strojnik z Vira pri Domžalah, ga ima. Pravzaprav je že štirideset let čebelar. Med, sladilo, hranilo in tudi zdravilo je vedno prideloval le zase, za svojo družino, prijatelje in znance. Ko je bil še mlad, je imel tudi 40 panjev in čebele je s svojim starim kamionom vozil na pašo na Primorsko, v Prekmurje in na Krim. Tam so čebele nosile imeniten gozdni, hojev in kostanjev med. Sicer pa ima še zdaj čebelnjak v vasi Češenik blizu Doba.

Ivo Mojzer, multiglasbenik, harmonikar, bobnar, fagotist, pianist, kitarist, pevec, skladatelj. Mariborčan, ki se uvršča med največja imena slovenske zabavnoglasbene scene. V prvih dneh letošnjega leta je obhajal 70. obletnico svojega pestrega življenja, ki ga je tik pred tem v sodelovanju s soavtorico Darjo Kebe opisal v knjigi Srečen je, kdor zares živi (leta 2017 je posnel tudi pesem z istim naslovom). 

»Rodil sem se z glasbo v sebi. In moje sanje so se začele uresničevati na božični večer leta 1956, ko me je pod smrečico čakalo najlepše darilo staršev – harmonika Silva iz Mengša!« Potem je šlo vse kar samo od sebe: učenje v nižji glasbeni šoli pri profesorju Hartmanu, kasneje tudi srednja glasbena šola, veliko kasneje še akademija za džez v Gradcu. Pa prvi nastopi v šoli, s Čarlijem Arharjem v Portorožu in na Malem Lošinju, tudi prva zmaga s triom na prireditvi Pokaži, kaj znaš leta 1963, ko je Ivo že užival ob igranju na »weltmeisterico«, harmoniko z veliko več registri. Njegova pot je bila začrtana, velika kariera rojena. Toda še prej je takisto pomembno vlogo odigralo drugo glasbilo – bobni.

Profesor Jože Zupan je na vseh področjih, ki se jih je lotil, pustil izjemne sledi – od režije in pisateljevanja, oblikovanja knjižnih in likovnih zbirk pa vse do pedagoškega dela, Bralne značke in Rastoče knjige. Čeprav je letos praznoval 80 let, je še vedno zelo aktiven. Ko sva usklajevala datum za srečanje pri njih doma v Šentrupertu, je v celem tednu imel prost samo četrtek. Konec tedna sta sledili svečanost s podelitvijo priznanj najzaslužnejšim sodelavcem Bralne značke, med katerimi ima Jože posebno mesto, ter čudovita prireditev ob širitvi »njegove« Rastoče knjige občine Šentrupert.

ODSTRTE PODOBE LJUBLJANA (Resljeva in Miklošičeva cesta)

»Na del Resljeve ceste med Slomškovo in Čufarjevo ulico, ki jo prikazuje dobrih sto let stara razglednica, imam prelepe spomine, saj sem tu preživela svoja gimnazijska leta. Ko sem leta 1936 v Zemunu, kjer smo tedaj živeli, končala osnovno šolo in naredila sprejemni izpit za gimnazijo, so me starši poslali v Ljubljano k babici Ivanki in dedku Franu Rekarju, ki sta živela v prvem nadstropju hiše na Resljevi 12 (zdaj 16). To je zgradba ob levem robu fotografije, ki je bila last zdravnika dr. Stojca,« se spominja Lepša Šturm, 93-letna upokojena bibliotekarka Centralne tehniške knjižnice, ki z neverjetno natančnostjo niza drobce iz svojega razgibanega življenja.

Hrovača je naselje blizu Ribnice na Dolenjskem. Tu je bil rojen Stanislav Škrabec (1844–1918), frančiškan, jezikoslovec in nabožni pisec, ki je razmišljal »o glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi«. Škrabčeva domačija je zaščitena kot kulturni spomenik, v njej je muzejska zbirka.

Domačija hrani številna etnološko pomembna pričevanja preteklosti. Obiskovalci si lahko ogledajo črno kuhinjo, spalnico, sprednjo hišo z omizjem, krušno pečjo in »bohkovim« kotom. Zidove krasijo stare nabožne podobe in fotografije Škrabčevih rodov, ki so živeli v Hrovači več kot 200 let. Ohranjena so tudi rodbinska gospodarska poslopja. Leta 2008 so domačiji dodali še staro ključavničarsko delavnico družine Kersnič. Tu se dogajajo številne prireditve in likovne razstave. Vaško etnološko društvo Hrovača pa zadnjo avgustovsko soboto pripravlja kulinarično prireditev Fižolov dan. Takrat je mogoče poskusiti več kot 40 fižolovih jedi.

Vsestranski glasbenik in profesor Drago Gradišek se je leta 1975 kot dolgolas in bradat mladenič, sicer že mož in očka male Alenke, prijavil na razpis takratne Tovarne celuloze in papirja Djuro Salaj v Krškem za kulturnega animatorja. Tedaj je bil zaposlen v Slovenski filharmoniji v Ljubljani, v prostem času pa je igral v priljubljeni skupini Orioni.

Svoje glasbeno navdušenje je zmeraj hotel deliti z drugimi. Zato ni čudno, da je v Posavju, kamor se je za stalno preselil, v 43 letih iz male godbe v Krškem ustvaril veliki pihalni orkester, ustanovil big band, po njegovi zaslugi ima krška glasbena šola tudi simfonični orkester. Leta 1992 je postal ravnatelj krške glasbene šole in hkrati učitelj roga. Za svoje glasbeno delo, pravzaprav poslanstvo, mu je leta 2017 predsednik države Borut Pahor podelil tako imenovano jabolko navdiha. 

Slovenski jezik je poln pregovorov in rekov, v katerih najdemo ljudske modrosti, povezane s kovinami in kovaštvom.

Vsak je svoje sreče kovač.

Biti med tnalom in nakovalom.

Biti z znanjem podkovan.

Kopito po nogi, ne noga po kopitu.

Kuj železo, dokler je vroče!

Čevljarjeva žena in kovačeva kobila sta vedno bosi.

Stara navada železna srajca.

Železna volja, jeklena volja, jekleni živci ...

Ko se je nekdaj v slovenski domačiji nasmehnila zlata sreča in je prišel v hišo novorojenec, je njegov oče tisto noč na domačo mizo položil kruh in vino – za vile rojenice. Vile so prišle, imele so dolge zlate lase. In s tihim srebrnim glasom so izrekle otrokovo usodo, nato pa so tiho odšle in se izgubile v srebrni mesečini.