Na fotografiji, ki je bila posneta leta 1950, so uslužbenci Krajevnega ljudskega odbora Št. Peter na Krasu (danes Pivka). Pri fotografiranju se jim je pridružila Frančiška Melink, takrat bolničarka v bližnji ambulanti dr. Kinkela, ki nam je poslala fotografijo. Na skrajni levi strani stoji Leopold Melink, ki ga tedaj Frančiška še ni poznala, vendar se je zelo kmalu z njim poročila.

Fotografija, ki je nastala junija 1963, je z valete takratnega 8. b razreda OŠ Vide Pregarc iz Ljubljane. Šele oktobra letos so se nekdanji sošolci spet srečali. Z nekaterimi sošolkami in sošolci so žal izgubili stik, zato Tanja Rotar vabi tiste, ki se prepoznajo na fotografiji, pa niso prišli na srečanje, da jo pokličejo na telefonsko številko: 041 926 959.

Mara Ovsenik, rojena Križaj, zaslužna profesorica Fakultete za organizacijske študije, je doštudirala slavistiko, magistrirala iz organizacijskih ved in kar dvakrat doktorirala, in sicer iz socialne politike in socialnega menedžmenta na sarajevski univerzi, iz menedžmenta kakovosti pa na Fakulteti za organizacijske študije. Glede na njeno življenjsko zgodbo pa bi lahko rekli, da je doktorirala tudi iz mnogih življenjskih situacij, s katerimi se je kalila.

Izhaja iz okolice Škofje Loke, iz njenega srečnega otroštva pa še zlasti sije lik babice Marije. »Bila je mila, topla oseba, ki je znala brez povzdignjenega glasu – danes bi rekli konstruktivno – opozoriti na nepravilnosti. Učila nas je, da smo eno s stvarstvom.« Življenjska zgodba njene babice je nenavadna, saj je bila določena za nuno, in to poslanstvo je z veseljem sprejela. Ko je imela nunski stan, je dosegla tudi univerzitetno izobrazbo. Ker pa je njen brat, ki naj bi prevzel bogato domačo kmetijo, padel na ruski fronti, so starši hčerko vzeli iz samostana in jo poročili z vdovcem iz sosednje, druge največje kmetije. Verjetno ji ni bilo lahko živeti z nepismenim in ne ravno tankočutnim človekom, toda sprejela je to življenje in se predala družini. Rodila je dva otroka, eden je umrl kot dojenček, z Marinim očetom in njegovo družino pa je živela do smrti. 

V stari osnovni šoli na Svetem Štefanu, ki bo naslednje leto praznovala 110. obletnico, so se srečali učiteljice, učitelji in ravnatelji, ki so poučevali od leta 1957 do 1975 na takratnem Vinskem Vrhu pri Slivnici. Tako se je namreč kraj imenoval po dekretu takratne Vlade SFRJ iz leta 1948. Bilo je to prisrčno srečanje, polno čustev, solz in veselja, saj se nekateri niso videli več kot 40 let. Sprejela sta jih sedanja lastnika, ki sta v stavbi obiskovala osemletko, Ana Šolinc (roj. Recko) in njen mož Marjan.

V Zgornjih Palovčah nad Kamnikom je urejena 300 let stara muzejska Budnarjeva domačija. V njej je še posebej živahno v mesecu decembru med obujanjem starih prazničnih običajev.

V hiši, ki se ji je reklo po domače pri Matjažu, je bilo rojenih osem otrok, ohranja pa ime zadnjega lastnika Florjana Budnarja. Strokovnjaki so ugotovili, da talna zasnova in ohranjenost prvotnih stavbnih elementov, kot so način zidave temeljev, izvedba vogalnih vezi na cin, ter ustno izročilo kažejo na nastanek sredi 17. stoletja. Prvotno je imela stavba dvocelično zasnovo – vežo s črno kuhinjo in hišo, kasneje so dozidali kamro in gospodarski del. Še danes si lahko obiskovalci ogledajo črno kuhinjo z odprtim ognjiščem, kmečko izbo oziroma »hišo« z javorjevo mizo in bogkovim kotom, krušno pečjo in z drugo starinsko opremo.

Milan Kamnik, glasbeni samorastnik z Raven na Koroškem, je sodobni trubadur in ljudski pevec, a hkrati tudi umetnik, saj sam piše glasbo ter besedila in igra na kitaro in orglice ter tudi poje. Rečejo mu koroški Bob Dylan. »Počaščen sem, da mi tako pravijo, čeprav je ta slavni glasbenik in pesnik, nagrajen celo z Nobelovo nagrado za literaturo, vplival name le tako, da sem – po njegovem vzoru – začel zase pisati besedila in komponirati,« pojasni. In še nekaj je zanj zelo tipično. Navadno nastopa sam in prepeva samo v koroškem narečju in tako tudi z glasbo predstavlja svoje ljubljene domače kraje.

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Dalmatinova ulica)

»Leta 1931 se je naša družina iz Celja preselila v Ljubljano, kjer se je oče Janko Smodiš kot bančni uradnik zaposlil najprej pri Zvezi slovenskih zadrug, tri leta kasneje pa je začel delati v Kmetski posojilnici, ki je imela prostore v zgradbi na vogalu današnje Slovenske ceste in Dalmatinove ulice. To poslovno-stanovanjsko stavbo, v kateri smo v tretjem nadstropju tudi stanovali, so po načrtih mestnega arhitekta Cirila Metoda Kocha zgradili leta 1906, saj je bilo poslopje prve civilne bolnice na Kranjskem, ki je na tem mestu stala od leta 1786, med potresom leta 1895 tako poškodovano, da so ga morali porušiti,« je začel pripoved o tem delu Ljubljane, kjer je živel do leta 1958, 91-letni Drago Smodiš, upokojeni univ. dipl. inženir kemije, in se kot dober poznavalec mestne preteklosti pomaknil še za približno sto let nazaj, v drugo polovico 17. stoletja.

Na poti od Podpeči proti Igu nas je kmalu po vstopu v Podkraj na desni strani na robu dvorišča hiše s številko 74 pozdravil mlaj s panjema v vznožju, z gasilsko cevjo C, ovito okrog visoke smreke, s čebelo in portretom moškega, ki je v začetku julija vstopil v označeno 70. leto, in s pravilno nameščeno vodoravno plapolajočo zastavo Slovenije.

Dvorišče in okolica stavbe, čebelnjaka in gospodarskega poslopja sta bila tako pospravljena, da je kazalo, kot da so prebivalci – jubilant Franc Tehovnik, žena Ani, sinova Tomaž in Jakob in vnuk Žiga – nekje na izletu. Kasneje smo izvedeli, da je bila domačija petkrat opredeljena za najbolj urejeno kmetijo v občini Ig in je dvakrat dobila priznanje za najlepše urejene balkone.

Studenice so majhen trg na severnem vznožju Boča. Srednjeveško naselje je prvič omenjeno leta 1202 kot last petrinjskega samostana. Leta 1237 je Zofija Rogaška ustanovila hospital, ki je bil namenjen oskrbi romarjev ter onemoglih domačinov. Kasneje pa sta skupaj s sestro Rikardo ustanovili ženski samostan.

Leta 1245 mu je oglejski patriarh priključil slivniško pražupnijo, a leta 1251 je konjiški župnik izročil samostanu v posest cerkvi v Poljčanah in Laporju. V 14. in 15. stoletju naj bi studeniški samostan veljal za najbogatejšega na Štajerskem. Samostan s cerkvijo predstavlja najdragocenejši spomenik romanike na Slovenskem.

Kmalu bo minilo 40 let, odkar sem izgubila očeta, a njegov obraz me še vedno spremlja. Dokler je bil živ, sem vedno, če sem imela težke ure, tekla k njemu. Ozdravil me je že njegov nasmejani obraz. Če je on po vsem, kar je doživel, preživel in pretrpel v petih (!) vojnah, ostal živ in še nasmejan, so vse moje težave ob njem postajale vse manjše in manjše, dokler jih sploh ni bilo več.

»Občudujem te najbolj zato, da si ostal živ po vsem, kar si doživel,« sem mu rekla nekega dne, ko sem pretipkavala njegove vojne spomine. »Če nočeš umreti, ne umreš,« je tiho odgovoril. To je rekel vojak Andrej Zlobec, ki je doživel vse gorje front v prvi vojni, ranjenec, Maistrov borec, borec za jugoslovansko južno mejo v albanskih gorah, udeleženec grško-turške vojne leta 1924 ter jetnik in taboriščnik v drugi svetovni vojni.

Članice novomeškega Rdečega križa so med prvo svetovno vojno delile hrano vojakom na železniški postaji v Bršljinu. Fotografijo hrani Nika Klemenčič in je na ogled v Dolenjskem muzeju. Tam so ob stoletnici konca prve svetovne vojne in stoletnice ustanovitve Države SHS pripravili razstavo, na kateri predstavljajo dobrodelne akcije, odhod vojakov na fronto, zbiranje kovin za vojne namene, begunce, vojaške bolnišnice … Razstava bo na ogled do 15. januarja 2019.

Otroci na fotografiji iz leta 1952 so zaključili 2. razred osnovne šole pri Zaprešiću na Hrvaškem. Gabrijel Cvetkovič iz Dobove (sedi na tleh na skrajni desni) se spominja, da so namesto zvezkov imeli tablico, na katero so pisali s kamenčkom.