Azra Bukić Širovnik, pisateljica, žena, mama in babica; svetovljanka, ki se ne boji iskreno spregovoriti o življenju in ljubezni v vseh njenih odtenkih. Iz njenih del in iz nje same sije strast – kar počne, je »polnokrvno«. Tako kot ena najlepših sevdalink opeva staro pleme Azra, ki »za ljubav život gube i umiru, kada ljube«.

Izhaja iz stare aristokratske družine. Poetično pripoveduje o otroštvu: »Odraščala sem v Banjaluki, prelepem mestu, ki mu dajejo posebno moč in energijo zelena reka Vrbas ter številni grički. V otroštvu sem bila v neposrednem stiku z naravo in njeno lepoto, od ljudi pa z obema babicama, tetama, bratranci in sestričnami. Vsi smo se med seboj lepo razumeli in se vsakodnevno družili. Imela sem tri leta mlajšo sestro, za katero sem se čutila odgovorno …«

V Gorenjskem muzeju so vstopili v evropsko leto kulturne dediščine z razstavo En-ten-tentera. Šestnajst članov študijskega krožka Kranjčani, ki ga je od poletja 2016 vodila muzejska svetnica mag. Tatjana D. Eržen, je proučevalo življenje kranjskih otrok od konca 19. stoletja do šestdesetih let 20. stoletja. Pripravili so razstavo predmetov, fotografij in spominov, ki so strnjeni v obširnem in slikovno pestrem katalogu. Razstavo si lahko ogledate do 28. februarja v kranjski mestni hiši.

Iz zanimivih zapisov med drugim izvemo, da so pričevalci otroštvo preživljali v starem mestnem jedru od Bekseljna do Pungrata. Darja Okorn, pravnukinja nekdanjega kranjskega župana Cirila Pirca, je povedala, da hiš v mestu niso zaklepali, da so bile igrače navadno predmet prestiža, s katerimi so se otroci igrali zelo previdno, da ne bi česa polomili ali izgubili. In še zanimivo spoznanje, da otroci svojih težav niso prelagali na starše, ker ti niso bili pripravljeni nositi odgovornosti za to, kar se je zgodilo otrokom.

Za grofico Lucy Christalnigg sta bili značilni vsaj dve lastnosti: rada je imela hitro vožnjo in aktivno je delovala v okviru Rdečega križa, pri čemer je njena dejavnost na tem področju presegala naloge, ki jih je imela kot odbornica te organizacije. Ironija usode je, da jo je prav to dvoje povezalo v splet nesrečnih okoliščin in je postala prva žrtev prve svetovne vojne na Slovenskem.

Izhajala je iz avstrijske plemiške družine Bellegarde. Z možem grofom Oskarjem Christalniggom, koroškim plemičem in slovenskim rodoljubom, sta živela v Celovcu, veliko časa pa sta prebila tudi na Goriškem. Njeno izrazito nagnjenje do hitre vožnje bi bilo nenavadno celo v današnjih okoliščinah, zato si lahko samo predstavljamo, kako je šele izstopalo pred več kot stotimi leti. Grofica se namreč ni zadovoljila samo s tem, da je vozila avtomobil: njena strast so bile avtomobilske dirke, ki se jih je udeleževala z velikim uspehom.

»Kdor hoče umsko in telesno zdrav dočakati moja leta, maja bom star 97 let, mora poleg dobrih genov še zdravo živeti in se držati določenih pravil. Jaz temu rečem red in disciplina,« je začel Alojz Herman iz Ljubljane, od leta 1987 upokojen, sicer pa izredno žilav, pokončen, vitek in glede na svoja leta kar zdrav gospod, ki ga vse, kar se dogaja v svetu in doma, še zelo zanima. Ne mine dan, da ne bi prebral svojega priljubljenega časopisa in si ogledal poročil.

»Da sem na tekočem, da lahko debatiram z otroki, vnuki in pravnuki.« Sicer pa ima tudi prenosni telefon, da je dosegljiv svojcem in lahko pokliče na pomoč, če se mu kaj zgodi. »Zlahka sem se navadil nanj. Ne gledam pa kar naprej vanj kot številni, predvsem mladi ljudje.«

Takrat ko je Primož Trubar spisal prvo knjižico v našem jeziku, so nekatera druga evropska ljudstva že brala drame in romane, da Grkov, Rimljanov in drugih še starejših kultur niti ne omenjam. A tudi naša pisava je doživljala zanimiv razvoj.

V roke mi je prišla Dušna paša Friderika Barage, ki jo je napisal v Prešernovih časih. Pritegnili sta me tako pisava kot vsebina, saj sem v bohoričici do zdaj bral le Prešernovo Zdravljico, ki je tudi pisal v njej. Primož Trubar je svoj Katekizem, prvo slovensko knjigo na 244 straneh, napisal leta 1550, natisnili so jo v gotici. V njej je svoje rojake prvič imenoval Slovenci in tako utemeljil slovenščino kot knjižni jezik. Kasneje je začel pisati v bohoričici – po rojaku Adamu Bohoriču, ki je v knjigi Arcticae horulae (Zimske urice) določil pravopisna pravila za to pisavo in uvedel sičnike in šumnike v kombinaciji z gotico, kakor je videti na prvi fotografiji.

Ali ste mislili, da je najstarejša omenjena maska na Slovenskem kurent? Še zdaleč ne! Že v 14. stoletju je v Čedadu v Furlaniji v pustnem času omenjena prepoved oblačenja v scaramatta, kar pomeni oblačiti se v nočnega stražarja. Poimenovanje in maska sta se ohranila v Brkinih v jugozahodni Sloveniji. Škoromatija je preživela stoletja v več vaseh, med najpristnejše škoromate pa spadajo hrušiški.

Danes je škoromat, ki je omenjen v pisnih virih, le eden izmed pustnih likov. V Hrušici, eni večjih vasi v ilirskobistriški občini, ga imenujejo škópit, kar pomeni kastrator, in je na pogled najstrašnejši. Še vedno je oblečen v črn plašč – cerado, ki je prežitek starega vojaškega plašča. Prepoznaven je po velikih kleščah, v katere lovi predvsem dekleta, ki jih oliše s sajami, in širokem pokrivalu, ki je izdelano iz rešeta, oblečeno v zajčje kože. Pokrivalo je okrašeno s perjem ujede ali celo nagačenim kraguljem. Ker je Hrušica velika vas, imajo v skupini po dva škopita.

Pregovor, da se v mlinu dvakrat pove, ne drži več, ker v njem ne ropota in tudi praši se ne – včasih pa so bile vse strehe okoli mlina bele. Kruha, ki so ga pekli iz moke, zmlete v starem mlinu, ni mogoče primerjati z današnjim, pravijo ljudje, ki se še spominjajo tistih časov. Seveda, saj je bilo tudi žito drugačno kot danes. Pa drva v krušni peči so bojda bolj dišala. Morda pa je bil kruh slastnejši, ker ga ni bilo v izobilju ... Bil je črni kruh za reveže in beli za bogate. Danes je vse drugače.

ODSTRTE PODOBE – AVČE

Gručasta vas leži v Spodnji Soški dolini na visoki flišni terasi na levem bregu reke Soče pet kilometrov severovzhodno od občinskega središča Kanala. Kraj se je razvil ob izteku globoke tektonske doline potoka Avščka. Domačini so se pred dobrimi sto leti, ko so nastale vse štiri fotografije, preživljali predvsem z živinorejo, pridelovanjem koruze, krompirja in fižola, sadjarstvom ter gojenjem sviloprejk, delali pa so tudi na bohinjski železniški progi, ki so jo pod vasjo (vključno s postajo) dogradili leta 1906. »Tako je v 19. stoletju tu živelo okrog 700, pred prvo svetovno vojno več kot 500 in danes le nekaj več kot 200 prebivalcev. Med svetovnima vojnama je bilo v kraju kar pet gostiln, danes pa ni nobene gostilne in tudi trgovine ne,« ugotavlja 69-letna Alenka Božič, upokojena lektorica in urednica pri Mladinski knjigi, ki po materini strani izvira iz Gašperčičeve hiše v spodnjem delu Avč.

Glasba in šport sta rdeča nit družine Barun. Glasba zaznamuje vnukinjo Ano, ki študira džezovsko petje v Gradcu, Anina mamica Lili poje v skupini Mezzo, babica Rajka in dedek Tomo pa v pevski skupini Hrvaškega kulturnega društva. S športom se ukvarja vnuk Jakob, ki je član mladinske atletske reprezentance, prav tako sta tudi hčerki Lili in Željka še vedno športnici po duši. Željkina hči Sara pa združuje oboje: tako kot nekoč teta in mamica igra odbojko in tudi kitaro.

Tomo Barun je odšel iz rodnega Lusniča pri Livnu po končani srednji farmacevtski šoli. Leta 1965 je iz Bosne – na meji s Hrvaško pod Dinaro – prišel v Novo mesto, kjer je dobil tako želeno službo. V Krki, tovarni zdravil, ki se je takrat pospešeno razvijala in je potrebovala nov kader, je bil že zaposlen njegov prijatelj Toni Kučera. To je bila olajševalna okoliščina, saj mlademu fantu ni bilo enostavno oditi od doma.