Obisk pri dr. Albinci Pesek in njeni 95-letni mami Šarloti Lutarič je posebno doživetje, saj sta vsaka na svojem področju veliki mojstrici. Albinca je glasbena pedagoginja, avtorica učbenikov za glasbeno umetnost za osnovne šole, raziskovalka in glasbena terapevtka, njena mama pa je upokojena računovodkinja in najstarejša bioenergetičarka pri nas. Dr. Pesek živi z življenjskim sopotnikom Marjanom Šijancem, skladateljem, ki je tudi zvočni terapevt, na Lavrici pri Ljubljani, mama Šarlota pa ima svojo hišo v Gradišču pri Murski Soboti, toda veliko časa preživi pri hčerki.

 Tako bi lahko v strnjenih besedah opisali nenavadno poroko danes 86-letne Jožice in 89-letnega Jožeta Komeričkega - Pepija, ki sta se poročila na prvi poletni dan, 21. junija 1952. Skupaj sta tako previharila vesela, radostna, a tudi razburkana leta njune 65-letne zakonske zveze. 

Zakonca živita v v svoji hiši, zgrajeni leta 1955, v Dobriši vasi pri Petrovčah in uživata v jeseni življenja, ki jo bogatijo tudi tri knjige spominov, ki jih je Jože napisal v času od 2009 do 2014. Čeprav je končal tudi višjo komercialno šolo, je njegovo življenje vseskozi povezano z mesarskim poklicem, ki mu je za svoje potrebe zvest še zdaj. Prisega na domače in pravi, da je zgrožen, ko ugotavlja, kaj vse se najde v mesnih proizvodih. Jože temu posveča zelo veliko pozornosti in zbira najrazličnejše podatke, katere sestavine so poleg mesa v mesnih izdelkih.

Mira Sapač iz Maribora se z izdelovanjem rož iz krep papirja in raziskovanjem tega opravila ukvarja že več kot 20 let. Rojena je na Notranjskem blizu Cerknice in mama ji je že kot otroku nakazala, da bo nekoč prava ljudska umetnica.

Že kot učiteljica je učence navduševala za ljudsko izročilo in jih spodbujala, da so tudi sami ustvarjali. Vodila je delavnice in krožke ročnih del, po upokojitvi njene dneve zapolnjuje oblikovanje papirja v različne cvetove. Ker želi ohraniti kulturno dediščino naših prednikov, to domačo obrt, ki je bila do druge svetovne vojne zelo razširjena, tudi raziskuje. Predvsem se je osredotočila na raziskovanje Prekmurja, Prlekije in Slovenskih goric, kajti ta območja so najbogatejša v izdelovanju rož iz krep papirja.

Ida Baš je Mariborčanka in ena tistih redkih slovenskih radijskih in televizijskih napovedovalk, ki ji je uspelo tudi v Ljubljani. Pri njej so se združile tri stvari: naravno obdarjena z žametnim glasom uporablja lep zborni jezik in ima sproščen nastop. In s to čarobno kombinacijo »zaziba« poslušalce v prijetno pozornost še dandanes.

Ljubezen do lepe govorjene besede in nastopanja se je pokazala že v otroških letih. »Zelo veliko sem vsak večer brala naglas, nikoli tiho. Če so bili dialogi, sem odigrala vse vloge. Na šolskih proslavah sem rada in veliko nastopala,« je začela. Mala Ida, ki je bila edinka, je hodila na počitnice k stari mami na podeželje in tam je pogosto zbrala vaške deklice, ki so morale nastopati s pesmimi, ona pa je povezovala program. »A dekleta so morala priti na nastope lepo oblečena – v belih bluzicah in nogavičkah ter modrem krilcu. Uh, je bila enkrat ena mama huda name, kje vendar naj na vasi dobi bele nogavičke za hčerko,« se smeje sogovornica.

Na obrobju snežniške planote, v bližini Ilirske Bistrice, se skriva jama s petroglifi. V njej najdemo podobe, vrezane v živo skalo. Čeprav pomen, namen in čas nastanka simbolov v jami pod Snežnikom niso dokončno pojasnjeni, vsekakor zaslužijo pozornost.

Najlepši in najbolj prepoznaven lik v jami je stilizirana človeška podoba. Ta je najbolj natančno in skrbno vrezana. Po eni različici predstavlja lokostrelca v razkoraku z zgolj nakazano glavo, drugi pa menijo, da gre za konjenika. V tem primeru so noge človeške podobe v resnici konj, in kar naj bi bil v prejšnjem primeru lok, je zdaj stilizirana konjska glava.

 ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA, GORJUŠA

»Ko je leta 1935 nastala objavljena razgledniška fotografija s podobo začetka nekdanje Karlovške ceste oziroma zaključnega dela današnjega Gornjega trga, se je naša družina iz Trnovega že preselila v veliko hišo na levi strani, katere lastnik je bil Tihomil Jenko. Oče Joško Majhenič je bil slikarski in pleskarski mojster in je potreboval večje prostore za svojo obrtno dejavnost pa tudi za štiričlansko družino. Zato je v dvoriščnem delu te zgradbe za tisoč dinarjev mesečne najemnine najel desno krilo, v pritličju je bila delavnica, v prvem nadstropju pa stanovanje, v katerem smo živeli z mamo Karlo in sestro Jožico, ki pa je kmalu zbolela in na hitro umrla,« je obudila spomin na svoje otroštvo 89-letna upokojenka Saša Tančič, držeč v roki eno izmed številnih razglednic njenega sina Zmaga, lastnika najpopolnejše zbirke starih razglednic Ljubljane.

Kar petdeset sedemletnih deklic je bilo leta 1951 pri svetem obhajilu v cerkvi na Jožefovem hribu v Celju. Med njimi je bila tudi Ana Seles (dekliško Kerk, stoji v sredini nad duhovnikom in ima na glavi bel venček).

Fotografija je nastala poleti leta 1937 ob gradnji ceste Gmajna–Straža pri Oplotnici. Delovodja na gradbišču je bil Janez Novak, oče Jožeta Novaka iz Moravč, ki nam je poslal fotografijo.

Hrastniški »glažarji« so gojili številne kulturne in športne dejavnosti. Na fotografiji iz leta 1925 so člani telovadnega društva po nastopu. Fotografijo hrani Darinka Gošnjak iz Velenja.

Kdo se ne spomni pesmi iz oglasa Slovenija, moja dežela! Čeprav smo jo poslušali leta 1987, nam še vedno prijetno zveni v ušesih. Avtor le-te je Jani Golob, ki je napisal tudi glasbo za film Poletje v školjki in še mnogo filmske glasbe, popevk in predvsem veliko resne glasbe. Tudi njegov mlajši sin Rok Golob je večkrat nagrajeni glasbenik; oba pa sta tudi profesorja na Akademiji za glasbo. Seveda se osredotočamo predvsem na glasbeni del družine Golob, toda tudi starejši sin Matej in predvsem žena in mama Zvezdana sta pomemben del uspešne družinske zgodbe.

Breza raste povsod v naši deželi in dala je ime številnim krajem, kot so Brezovica, Brezovo, Brezov grič, Brezov hrib, Brezov vrh, Brezova ravan, Brezova vas, Brezova Reber ... Ime Brezje nosi kar petdeset krajev. A najbolj svojstveno podobo daje Beli krajini. Tam tečeta Kolpa in Lahinja – mili, tihi, topli reki. V Beli krajini so bele hiše, belo platno, bele noše, bele zidanice in bele breze.

Stara legenda sporoča, da je nekega davnega dne breza pripognila svoje veje in naredila senco Mariji z detetom, zato je še danes prijetno v senci brezovih vej.

Tisti, ki pozna Bojana Černuta le površno, bo rekel, da o njem ni mogoče pisati v presežnikih. Je preprost, skromen, miren, nevpadljiv. Toda pod plaščem povprečnosti se skriva milina značaja, širina srca, odprtost duše in iskrivost misli. Predvsem pa je človek izredne volje. Od nekdaj.

V letih, ko se mladim le redko izoblikujejo jasne poklicne želje, je z vso resnostjo razmišljal o tem, da bo postal medicinski tehnik oziroma babičar, kot je enkrat omenil učiteljici v osnovni šoli. A bi bilo bolje, da ji ne bi! Danes je nepojmljivo, da lahko takšna opazka razjezi učiteljico, toda to so bila leta, ko se svet še ni vrtel okrog otrok in njihovih želja.