ODSTRTE PODOBE – IDRIJA

Najstarejše slovensko rudarsko mesto se je z odkritjem in pridobivanjem živega srebra od konca 15. stoletja razcvetelo na vseh področjih, od tehnike in znanosti do trgovine in kulture. »Tako se današnja Idrija, katere celotno staro mestno jedro je od leta 2012 uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine, lahko postavlja ne le z bogato rudarsko dediščino, razstavljeno v muzeju, ter podzemnim svetom rovov in jaškov, ki so danes sicer večinoma zaliti, zasuti ali kako drugače zaprti, ampak tudi s številnimi pomembnimi arhitekturami, ki so in še vedno oblikujejo, spreminjajo in dopolnjujejo prostor mesta,« poudarja pomen ohranjanja naselbinske in stavbne kulturne dediščine arhitektka, redna profesorica dr. Živa Deu, ki je bila do lanske upokojitve zaposlena na ljubljanski fakulteti za arhitekturo.

Kolesarjenje je dokazano zdravo za telesno in duševno zdravje, saj krepi moč, vzdržljivost in gibljivost, hkrati pa je razmeroma varno glede na udeleženost v prometu. Je vrsta rekreacije, ki je primerna za vse starosti in različno fizično pripravljenost. Tega se dobro zavedata tudi zakonca Končina, 70-letna Marija in 72-letni Rafael, iz Šešč v Savinjski dolini. Rafael pa ni le rekreativec, ampak tudi izjemno uspešen kolesarski športnik veteran. Do zdaj je nastopil na tristo dirkah, stokrat zmagal in trinajstkrat osvojil naslov državnega prvaka, nazadnje lani. Uspešno pa je sodeloval tudi na več svetovnih prvenstvih.

Ženske so prihajale in odhajale iz življenja Ivana Cankarja, nobena pa se ni v njem za stalno zasidrala. A ni je bilo ženske, ki bi tako močno zaznamovala njegovo življenje kot njegova mati, in ni ga pisatelja, ki bi s svojimi deli postavil materi tako veličasten spomenik, kot ga je on.

Čeprav si jo zaradi romana Na klancu predstavljamo kot Francko, je bilo njeno pravo ime Neža. Komaj štiriletna je v nesreči izgubila očeta. V takih razmerah ni bilo pogojev, da bi obiskovala šolo, in se je kasneje naučila pisati od otrok. Njena mati je sama skrbela za štiri otroke. Podobna usoda je doletela Nežo, le da ona ni tako zgodaj ovdovela. Njen mož, krojač Jože, se v poslu ni najbolje znašel in Cankarjeva mati se žal ni mogla zanašati nanj. Zavedala se je svoje odgovornosti do dvanajstih otrok, od katerih so štirje umrli v prvih letih življenja. Z delom dninarke in samoodpovedovanjem je poskrbela, da so bili otroci vsaj za silo nahranjeni.

V muzejski zbirki v graščini Velika Nedelja je zbrano bogastvo etnološkega in kulturnega izročila ormoškega dela Prlekije. V sedmih prostorih je razstavljenih okoli osemsto razstavnih predmetov. Prikazujejo značilnosti bivalne kulture ter način življenja tukajšnjega prebivalstva v zadnjih dveh stoletjih. Zbirka je nastala v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem Ptuj.

Obiskovalci se sprehodijo mimo nekdanje črne kuhinje, v kateri so za to območje značilni lončene poslikane sklede, ročni kavni mlinček, leseni loparji za kruh. Zanimiv je »čelesnik«, pradavna oblika svetilke v obliki železnega stojala, v katerega so nekoč zatikali smolnato trsko, ki je razsvetljevala prostor.

Dijaki nižje gimnazije iz Starega trga v Loški dolini so se leta 1952 takole pripravljali za majski nastop. Fotografijo je poslal Albin Stegel iz Postojne.

 Franc Podobnik je oktobra leta 1933 ponosno poziral pred trgovino, ki je spadala v sklop nekakšnih zadrug, v katere so se pred drugo svetovno vojno združevali delavci, dobavitelji in potrošniki. Fotografijo hrani njegova hči Marija Podobnik Cvetkovski iz Ljubljane.

 Iz Veržeja in bližnjih vasi je bilo kar 22 fantov Maistrovih borcev, je med raziskovanjem krajevne zgodovine ugotovil Drago Fras iz Veržeja. Med njimi sta bila tudi brata Fras – Alojz in Dragov ded Jakob, ki je na fotografiji. 

»Deset let sem bil osebni pilot nekdanjega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita. Od štirih pilotov, ki smo med letoma 1970 in 1980 leteli z maršalom, sem še edini živ. Za pilota sem se izšolal na vojaški letalski akademiji v Mostarju, za menoj je skupno več kot šest tisoč ur letenja po vseh celinah, upravljal sem 27 tipov letal, civilnih in vojaških, tudi helikopterje. Leta 1956 sem z ruskim lovcem MIG 23 na višini 18 tisoč metrov prvič prebil zvočni zid,« začenja svojo zanimivo zgodbo 85-letni Mariborčan Stanislav Šerc.

Sredi Spodnjih Hoč je cerkev sv. Jurija, ki hrani tudi zapise o najstarejši gostilni v tem kraju. Gostilno Divjak, ki stoji nasproti cerkve, so prvič nadzidali že leta 1760. Od takrat pa do danes je stavba doživljala mnoge spremembe in je tako kot nekoč še vedno pojem dobre, trdne gostilne. Skupaj s cerkvijo tvori središče kraja, ki leži na rodovitni zemlji Dravskega polja, nad njim pa se dviga Hočko Pohorje. »Žal ta del Pohorja zamira; skorajda vse propada, čeprav so tam zgoraj čudovite točke,« pravi Jože Divjak, moj sogovornik in lastnik te najstarejše gostilne v kraju. Na moje vprašanje, ali bo mogoče tovarna Magna pripeljala v kraj nov zagon, pravi, da še nič ne kaže na to, za zdaj v Hočah še ne čutijo sprememb. »Pri nas teče življenje še vedno po starih in ustaljenih tirnicah.«

Ko se je profesor Franc Gornik leta 1991 upokojil kot dirigent Policijskega orkestra, si je izpolnil dve želji: kupil si je konja in frajtonarico. S kobilo Brino sta bila nerazdružljiva 15 let, harmoniko pa še ima, čeprav ga prsti ne ubogajo več najbolje. Da bi se prenehal ukvarjati z glasbo, petjem, pa seveda ni niti pomislil.

Pred koncem preteklega leta je dirigentsko palico odložil že drugič: tokrat je vodenje Partizanskega pevskega zbora prepustil svojemu mlajšemu nasledniku Iztoku Kocenu. Sam se je preselil med pevce v tem zboru, ki ga je kot dirigent vodil skoraj četrt stoletja. »Leta in bolezen so naredili svoje,« pravi in takoj doda, da se je pač treba prilagoditi svojim zmožnostim. Tako kot je spremenil prehrano zaradi povišanega krvnega sladkorja, in je ob najinem srečanju spil grenko kavo.

ODSTRTE PODOBE – RUŠE

»Današnje mestno naselje z več jedri, ki leži v široki dolini reke Drave, je bilo prvič poseljeno tisoč let pred našim štetjem, o čemer pričajo odkrita žarna grobišča s številnimi grobovi s pridatki, zlasti bogato okrašeno keramiko in bronastim nakitom. Med 1. in 3. stoletjem so tu prebivali Rimljani, ki so za seboj pustili več gomil ter ostanke vile rustike in mitreja. Večino izkopanin hranijo v Gradcu in na Dunaju, nekaj pa jih je tudi v mariborskem pokrajinskem muzeju. Kraj je kot Rouste prvič omenjen leta 1091, ko je grof Engelbert I.