Ko so v Društvu upokojencev Mali Slatnik (pri Novem mestu) pred leti iskali novega predsednika, so Francija Dragana nagovarjali, češ da mu to ne bo vzelo veliko časa. »Če je tako, potem me ne potrebujete,« je odvrnil Franci, ki je pred upokojitvijo delal na različnih delovnih mestih: kot prodajalec, komercialist in direktor. Odločil se je, da prevzame odgovornost, in DU Mali Slatnik, ki bo drugo leto praznoval 25 let, se danes lahko pohvali z naraščanjem števila članov. V štirih letih so pridobili 50 novih članov, za tem pa se skrivajo številne nove dejavnosti, ki so jih uvedli pod Draganovim vodstvom, med njimi je tudi igranje petanke.

V družino Čretnik sta starša ljubezen do petja prinesla iz svojih rojstnih domov. Oče Slavko je otroštvo preživel na Kalobju, z bratom Ludvikom sta prepevala stare ljudske pesmi in marsikaterega slavljenca razveselila s podoknico.

Mama Jožica je odraščala na Žusmu v občini Šentjur. Združila ju je ljubezen in skupen dom sta si ustvarila na Platinovcu pri Grobelnem. Družina se je počasi povečevala in tako so se jima v zakonu rodili štirje otroci – Mira, Jože, Dragica in Greta, ki so seveda podedovali veselje do petja. Ob domačih opravilih jih je spremljalo petje, vsako soboto so se sorodniki zbrali na Čretnikovi domačiji na Platinovcu in ubrano prepevali. Tako se je ljubezen do glasbe in ljudskega petja prenesla že v četrti rod.

Ko sem si ogledoval dela samouke slikarke Cvetke Špoljarič in se nekaj dni potem z njo pogovarjal, sta se pred menoj razgrinjala dva tako različna svetova, da sem se počutil kar nekoliko zmedenega. Zakaj neki? V vsaki zgodbi iščem nit, tkivo, s katerim je zraščena nekdanja in sedanja bit, povezavo med prejšnjim in sedanjim, med nekoč in danes.

V njenih slikah se zrcalijo pokrajine, enkrat obsijane s soncem, drugič zastrte z grozečimi nevihtnimi oblaki, a je vendarle na vseh videti umirjeno lepoto, sproščenost, toplino, žarčenje dobrih energij: kolovoz skozi deželo, ki pomirja in vodi v prihodnost. To sem občutil tisti dan na njeni razstavi na Slovenskem Javorniku, gori pod strmimi bregovi Karavank, ki so pogosto predmet njenih slikarij. Nekaj dni zatem sva posedala ob kavici in domačem jabolčnem »štrudlnu«, ko mi je pripovedovala o svojem življenju. Šolarka, mladenka zvedavih oči, delavka v enem izmed Iskrinih obratov blizu rodne Koroške Bele, ki ga je pobrala sprememba družbenega sistema, potem delavka v gostinstvu, vmes pa ljubezen, možitev, otrok, nerazumevajoč mož pa ločitev in varčevanje in odtrgovanje od ust za šolanje otroka malodane do upokojitve. In potem pokojnina, ki ni za umret in je komaj za preživet.

Mnogi stari reki tudi v stoletjih niso izgubili svoje slikovitosti. Ohranili so starosvetno žlahtnost, sočnost in neposrednost ljudskega izraza in ostali zanimiv biser v zakladnici naše ljudske dediščine. Eden takih je povezan z lesenimi coklami.

Naša kmečka domačija, če je bila še tako revna, je vendar bila gospodarsko neodvisno kraljestvo – z doma pridelano hrano, doma izdelano obleko, doma narejeno obutvijo, doma izdelanim orodjem … Eno najstarejših in najpreprostejših obuval so prav gotovo lesene cokle. Beseda cokla je verjetno nastala iz latinske besede soccus, ki pomeni copate.

Šestdeseta, sedemdeseta leta prejšnjega stoletja opisujejo kot svinčene čase. Mi pa teže svinca nismo občutili ali pa smo jo le stoično prenašali, vsaj kar zadeva življenjske razmere.

Takrat je državna meja predstavljala več kot le ločnico med dvema državama. Na severu in zahodu naše bivše skupne domovine so tisti, ki jim je bilo zaupano njeno varovanje, budno skrbeli, da ne bi v idealizirani socializem zašli vplivi kapitalističnega sveta v obliki takšnih in drugačnih dobrin, hkrati pa ni bilo zaželeno, da bi na drugo stran meje odnesli preveč narodnega bogastva. Omejitve so bile določene vrednostno – v denarju ali količinsko. Zadnje je veljalo predvsem za blago, namenjeno v tujino, v vsakem primeru pa je bil prag dopustnosti relativno nizek.

Študijska skupina ustvarjalnega pisanja Zgodbopisje je ob zaključku letošnjega šolskega leta Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani izdala antologijo kratke proze in poezije Kolažnice. Imenitne zgodbe je prispevalo 18 članic in dva člana skupine.

»Zanimivo je, da pri nas in v svetu uspevajo v literaturi predvsem moški, v Kolažnicah pa smo se izkazale v glavnem ženske,« je začela Dragica Trobec Zadnik, umetnostna zgodovinarka in germanistka ter dolgoletna kustosinja Mestnega muzeja v Ljubljani, ki se je takoj po upokojitvi priključila skupini kreativnega pisanja. Zakaj ravno tja? »Oh, ker me je pisanje vedno strašansko privlačilo.«

Na fotografiji iz leta 1942 je Leopold Markič iz Bajtov pri Kanalu kot italijanski vojak. Fotografijo je poslala njegova hči Marica Šavli iz Kanala ob Soči. 

Na fotografiji iz leta 1956 so obiralci hmelja iz Arje vasi. Deklica v maminem naročju, s pentljo v laseh, je Sonja Punčuh iz Slovenskih Konjic, ki nam je poslala fotografijo. 

 

Fotografija je nastala na prvi dan pouka v šolskem letu 1954/55 v Šentrupertu nad Laškim. Učiteljici Ivanki Nagode se je to leto pridružila Sonja Počkaj, tudi Primorka. Pri 19 letih je bila to njena prva služba. Danica Kobilica Maček iz Štor, ki nam je poslala fotografijo, ima na ljubeznivo in dobrosrčno učiteljico zelo lepe spomine.

ODSTRTE PODOBE – KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU

Obe stari razglednici gručastega naselja v osrednjem delu Murskega polja prikazujeta jugovzhodni del s središčem ob župnijski cerkvi sv. Križa, imenovanem Veliki Križevci, ki predstavljajo prvotno vas, nastalo sredi močvirja na kopnem otoku; kraj zaradi mokrotnega terena še zdaj obdajajo predvsem travniki. Poleg župnišča, mežnarije in kapele sv. Ane je skupino hiš okrog cerkve na levi strani zaključevalo leta 1830 zgrajeno šolsko poslopje, ki so ga leta 1963 podrli in na tem mestu uredili parkirišče. To šolo je v letih od 1949 do 1952 obiskoval tudi naš tokratni sogovornik, upokojeni redni profesor ljubljanske biotehniške fakultete ter nekdanji minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, 75-letni dr. Jože Osterc.

 V graščini Ormož je več obsežnih muzejskih razstav, občudovanja vredne so tudi sobane v zahodnem grajskem traktu, poslikane s freskami. 

Graščina Ormož je bila verjetno pozidana na mestu nekdanje ogrske utrdbe. Stoji na strmem pomolu nad levim bregom reke Drave, ki tu meji s Hrvaško. Naselje Ormož je do okoli leta 1200 spadalo pod ogrsko kraljestvo, a nato so ga za rimsko-nemško cesarstvo osvojili gospodje Ptujski, salzburški vazali, ki so pozidali prvotno graščino in jo dali v upravljanje svojim kastelanom vitezom Ormoškim.

SLOVENSKO LJUDSKO PRAVO

S častitljivo starostjo svojega ljudskega prava zavzema slovenski narod spoštovanja vredno mesto v evropski zgodovini. Vojvodski prestol in knežji kamen sta najpomembnejši slovenski pravni starini, nemi priči davne svobodne države, ki je bila grajena na idealu sloge, svobode in enakosti. 

Ustoličevanje slovenskih vojvod na Gosposvetskem polju je edinstven obred predaje oblasti iz rok ljudstva, in to v času, ko je kronanje evropskih kraljev in cesarjev potekalo na zlatih prestolih v zlatih oblačilih in z zlatimi kronami pod zlatimi svodi katedral. Ljudstvo je medtem stalo pred vrati. Slovensko ljudstvo pa je pred več kot tisoč dvesto leti ustoličevalo svoje kneze pod milim nebom sredi Gosposvetskega polja.