-
Marija Miša Molk se je rodila na Vrhniki. Tako zelo se ji je mudilo na svet, da mami ni uspelo priti do porodnišnice, pač pa se je vse zgodilo kar obešanjem perila na domačem dvorišču.
Deset let so živeli na Vrhniki. Tudi ne pozablja svojih korenin in ponosna je na svojega slavnega rojaka Ivana Cankarja.
»Vrhnika, prečuden kraj! V mehkem domotožju mi zakoprni srce ob mislih nate. Kdo te je videl z bedečimi očmi, kdo te je spoznal. Šli so mimo, videli so bele ceste, bele hiše in so šli dalje. Jaz pa sem ti pogledal v obraz kakor ljubljenemu dekletu in zdaj je moje srce bolno po tebi. Bela kakor nevesta se sveti na holmu sveta Trojica, razgleduje se po sončni ravni, po tihem sanjajočem močvirju, do žalostne gore in do Krima.« S temi Cankarjevimi besedami, ki jih Miša nosi globoko v srcu, je začela odgovarjati na moja vprašanja.
Pri osemdesetih še skok s padalom
Pilot - sanjski poklic za mnoge fante. Vladimirju Gostiču, skromnemu, prav nič razvajenemu fantiču, je uspelo uresničiti to željo, a pot je bila težka.
Prve črke je spoznaval na Jesenicah, čeprav je bila njegov rojstni kraj Ljubljana. Tudi zdaj živi v Ljubljani; se veseli polnoletnosti vnuka, ki nosi njegovo ime, in pričakuje 29. junij, ko bo spet užival v zraku. Odločil se je namreč za skok s padalom, preden si naloži osmi križ. A teh let mu nihče ne bi pripisal!
Oblaki so ga od nekdaj privlačili. Kar sam se je po drugem letniku učiteljišča preusmeril v pilotsko šolo v Mostarju in Nikšiću. Svoj poklic je vzel zelo resno. Velikokrat ni vedel, kaj in kako, a se je vselej znal prav odločiti in varno pristati. Pa tudi potešiti pedagoški dar, saj je bil inštruktor letenja in je izšolal veliko dobrih pilotov. V knjigi Darinke Kladnik Zgodovina letalstva na Slovenskem piše, da je bil leta 1955 inštruktor na letalu AERO 2, nato še na AERO 3. Pilotiral je tudi potniška letala na letališčih Cerklje ob Krki in Pleso. Leta 1973 je s skupino letalskih strokovnjakov odpotoval v Zambijo, kjer je kot edini Slovenec na tamkajšnji vojaški letalski akademiji predaval o teoriji letenja. Leta 1978 pa ga je enaka naloga čakala na vojaški letalski akademiji v Libiji.
-
Metoda Bole Finžgar je kot socialna delavka delala na Centru za socialno delo Radovljica. Že šest let je upokojena, a pravi, da zdaj dela še več kot takrat, ko je bila še v službi. Takoj po upokojitvi je v rejo vzela devetletnega Nejca, ki je v njeni družini živel do lani, skrbi za pet vnukov in vsak dan skuha kosilo za deset do enajst ljudi.
V veliki hiši poleg njiju z možem živita še hči z družino, sin z družino ter eden od sinov. Po vnuke hodi v vrtec ob dveh popoldne in do prihoda staršev so v varstvu pri njej.
Družina Rutar: S harmoniko in harmonijo
Imeti harmoniko je želja mnogih, saj je njen zven vedno povezan z veseljem. Tudi Jožko Rutar, svetovno znani izdelovalec harmonik iz Sela na Vipavskem, si jo je zaželel še kot otrok. Toda njegov oče se je odločil, da mu za »take traparije« že ne bo dajal denarja.
Zato si je Jožko pri dvanajstih letih med poletnimi počitnicami našel delo v koči na planini Razor. »Ribal sem tla, lupil krompir, pomival posodo, nabiral zdravilna zelišča; skratka, počel sem prav vse in si prislužil toliko denarja, da je bilo dovolj za nakup stare harmonike, pa še nekaj je ostalo.« Toda tu se je začela in se začasno tudi ustavila harmonikarska kariera Jožka Rutarja. Oče mu je namreč namenil poklic kuharja: »V hotel boš šel; tam ne boš ne lačen in tudi zeblo te ne bo …«
-
Maribor – Pragersko - Ptuj
Ko po progi proti Trstu zapustimo Maribor, čez nekaj časa uzremo dvorec Betnava, last mariborskega škofa. V času reformacije so bili njegovi lastniki Herbersteini, ki so tukaj sezidali evangeličansko cerkev. Protireformacijska komisija je ukazala tako cerkev, kot tudi šolo in župnišče razstreliti in na tem mestu postaviti vislice.
Naš vlak pa hiti naprej blizu viničarij, kmetij in nekaj gradičev. Mimo postajališč Hoče, Slivnica in Orehova vas je proga speljana v ravni črti proti postaji Rače in dalje do Pragerskega. Grad Rače je zgodovinsko pomemben kot kraj znane zarote Zrinjskih in Frankopanov. V njej so sodelovali Nikolaj Zrinjski, Krsto Frankopan, Franz Wesselenyi, Nadasdy, Tököly in Hans Erasmus Tattenbach. Slednjega so obglavili v Gradcu.
-
Drugega aprila je svetovni dan mladinske književnosti, 23. aprila pa svetovni dan knjige, hkrati se izteka leto, v katerem je Ljubljana nosila naziv »svetovna prestolnica knjige«. Prav je, da v tem času knjigam posvetimo še več pozornosti kot sicer.
Tilka Jamnik, mag. bibliotekarstva, je bila dobrih 20 let zaposlena v centru za mladinsko književnost in knjižničarstvo Pionirske knjižnice v Ljubljani. V začetku tega leta se je upokojila, a še naprej sodeluje v različnih oblikah izobraževanja s področja knjižne in bralne vzgoje, med drugim v Bralnem društvu Slovenije, je tudi podpredsednica društva Bralna značka Slovenije – ZPMS in predsednica Slovenske sekcije IBBY.
-
V Mestnem gledališču ljubljanskem so to sezono pripravili muzikal Dekameron. Avtorica libreta in dramaturginja Ira Ratej je izbrala deset novel renesančnega mojstra pripovedi Giovannija Boccaccia, režiser Boris Kobal pa je iz njih sestavil duhovito in mediteransko radoživo uprizoritev, kjer je ves čas v ospredju posameznik, včasih razpet med ljubeznijo in smrtjo, drugič spet izpostavljen pritiskom trenutne religije, ideologije in družbene razslojenosti.
-
Zadnje domovanje velikega Kranjca in Evropejca Janeza Vajkarda Valvasorja je bilo v Krškem. Umrl je leta 1693, a ga podjetni krški kulturniki občasno obudijo iz večnega sna, ko skupinam obiskovalcev odprejo vrata obnovljenega muzejskega središča.
Leta 1998 so v Krškem začeli obnavljati tako imenovani Valvasorjev kompleks. Gre za mestno znamenitost, ki je po prenovi zasijala v harmoničnem sožitju starega z novim. Povezali in povsem obnovili so Valvasorjevo, Jarnovičevo in Kaplanovo hišo. Gre za arhitekturno najbolj kakovosten zgodovinski del mesta, katerega nekdanji prebivalci so pomembno zaznamovali preteklost Krškega in okolice.
Vas, ki so jo zaznamovali kmetovanje, splavarstvo in železnica
»Prebivalci moje rojstne vasi so se najprej ukvarjali predvsem s kmetovanjem, zatem s čolnarjenjem, flosarstvom, z gozdarstvom in vsem, kar je bilo povezano s splavarjenjem lesa po reki Savi, po letu 1849, ko je skozi Savsko dolino zapeljal prvi vlak, pa se je veliko ljudi zaposlilo na železnici; bodisi na domači železniški postaji bodisi v Zalogu, Litiji, Trbovljah, Zagorju ob Savi in še kje,« pravi 80 – letna upokojena tajnica stomatološkega oddelka ljubljanske medicinske fakultete Magda Dernovšek o razpotegnjenem, kaka dva kilometra dolgem naselju v Posavskem hribovju, ležečem pod strmimi skalnatimi pobočji na levem bregu Save, tik pred njenim vstopom v ozko sotesko. Nad železniško postajo v smeri proti Lešam je hrib Hladnik, od koder pogosto veje hladen veter, nad gostilno Berdajs pa je velika skala in za njo hrib Vinarica, kjer so bili nekdaj vinogradi.
Povezovanje v skupnosti je dragoceno
Branka Knific je svojo profesionalno pot začela v centru za socialno delo. Tisto, kar je v svojem poklicu socialne delavke zares iskala in je bilo povezano z vprašanjem, kako učinkovito sodelovati z ljudmi v stiski, je našla na seminarjih, izobraževanju, ki ga je organiziral in vodil pokojni psihiater dr. Janez Rugelj. To je potem razvijala naprej v skupinah za samopomoč, na taborih ter pri drugem poklicnem in prostovoljnem delu. Je prostovoljka po srcu in duši.
