»EMŠO Blues Band smo skupina glasbenikov, vsi starejši od 60 let, ki igramo glasbo iz sedemdesetih let, ko so bili najbolj priljubljeni: blues, blues rock in stari rock. V zdajšnji sestavi smo se zbrali pred petimi leti in se odločili, da se o svojih glasbenih uspehih v mladih dneh ne bomo le pogovarjali, ampak bomo tudi na jesen življenja glasbeno dejavni,« je začel Andrej Konjajev, upokojeni magister strojništva, sicer pa klaviaturist.

»Naše življenje je pravzaprav ena sama pravljica, ki nas vodi po mnogih poteh, na katerih se srečujemo z majhnimi in velikimi mejniki,« pripoveduje Anica Štancar v knjigi Najin mozaik življenja, ki jo je posvetila hčerki Irmi in Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem.

Njena življenjska pot se je začela v družini, kjer, kot pripoveduje, »mati ni našla prave ljubezni zame, vso pozornost je izkazovala sestri, in sem se počutila zapostavljeno in odrinjeno. To me je spremljalo vse življenje, čeprav sem materi odpustila in se od nje dostojno poslovila.« Oče ji je bil bolj naklonjen in ga je imela iskreno rada. Kasneje je našla ljubezen ob moškem s podobnimi izkušnjami. Kmalu se je rodila hčerka Irma. »Sreča in radost sta bila kratek čas pri nas na obisku. Shizofrenija je bila tista, ki naju je ločila. Moževa bolezen je vedno bolj kazala svoje zobe, poleg tega sem pri Irminih šestih letih dokončno spoznala, da je duševno prizadeta. Morala sem se odločiti in ga zapustiti, dati prednost otroku in sebi, čeprav ga imam še danes rada.«

Kozmetiko Afrodita poznamo vsi, življenjsko zgodbo njene zelo uspešne ustanoviteljice Danice Zorin Mijošek pa poznajo le njeni bližnji. Noče se izpostavljati, in brez lažne skromnosti pove, da se ji niti ne zdi kaj posebnega. Pa je vendarle ustvarila kakovostno blagovno znamko, ki je osvojila domače in tuje porabnike. Še bolj kot ta izjemni strokovni in poslovni uspeh pa jo odlikuje odnos do zaposlenih – kar 130 jih je. O tem pripoveduje njena sodelavka, ki mi tudi predstavi podjetje. Izvem, da vsako jutro za zajtrk poleg kave ali čaja dobijo še rogljiček ali krof, ker se gospa Danica zaveda, da marsikdo nima časa za zajtrk, lačen človek pa ne more delati. Pogosto jih preseneti tudi s sadjem, poleti celo sladoledom ... Pri Afroditi je človek – posameznik – veliko vreden. 

Lepša Šturm je pri devetdesetih letih iskriva in mladostna gospa, ki redno spremlja športne in kulturne dogodke, uporablja tablični računalnik in si dopisuje po elektronski pošti. Srečanje z njo v stanovanju, polnem slik in grafik znanih slovenskih umetnikov ter družinskih fotografij, je poseben dogodek.

Da bi kazalo gospo Lepšo predstaviti našim bralcem, nam je svetovala nekdanja ravnateljica Centralne tehniške knjižnice Nada Čučnik Majcen, ki se je spominja kot strokovno in vrhunsko usposobljene knjižničarke, odlične organizatorke, vedno pripravljene pomagati in deliti znanje z drugimi. Z nami je delila svoje spomine.

Čeprav skoraj 94-letna Zofka Jurman živi sama v hribovski vasi v hišici, do katere pelje z glavne ceste pešpot, v resnici nikoli ni sama. Vedra in vitalna ženska, ki si sama kuha, peče kruh, pere na roke, pri tem se še pohvali, le zakaj ga bi imela, če pa z veseljem pere na roke, se razveseli vsakega obiska, teh pa ni malo.

V malem kraju, kot je Radež nad Loko pri Zidanem Mostu, se ljudje pri njej oglasijo spotoma, da jo povprašajo, kako je in ali kaj potrebuje. Včasih je to predsednica loškega Rdečega križa Martina Koritnik, drugič Luka Cesar, predsednik razborskega društva upokojencev in prostovoljec pri projektu Starejši za starejše, ki ima Zofko v lepem spominu še od otroštva, ko je na njihovo domačijo hodila v »tabrh«. Ali pa ji Janko prinese »fasungo«. Za Janka, ki ga Zofka pogosto z veseljem in ljubeznijo omenja, se izkaže, da je to Janko Metelko,...

Nad bregom Dolinskega potoka v zaselku Rajec, deset kilometrov od Brežic, stoji grad Mokrice. Tu shranjeni rimski nagrobniki, rimski miljnik in vodnjak pričajo, da so se nekoč skozi bližnja tako imenovana panonska vrata pomikale rimske legije.

Zgodovinopisje pravi, da je k poselitvi tega območja v prazgodovini pripomogla naravna pot ob reki Savi, ki vodi mimo današnjih Brežic iz prostrane Panonske nižine v gričevnat predalpski svet. Po tej poti so prišla ljudstva, katerih prisotnost so odkrili arheologi v prazgodovinskih naselbinah v Dobovi in Velikih Malencah.

Drevo in človek v sozvočju

Drevo je v naši deželi tako tesno povezano s človekom in pokrajino, da sta se v stoletjih zlila v neko skladno povezanost – drevo in človek ter njegova hiša, obleka, miselnost, pesem in način življenja.

Sever naše dežele je gorat. Gorenjska in Koroška sta pokrajini, kjer vse skače in kipi v nebo. Skačejo reke, slapovi, skačejo barve na židanih marelah in žametnih lajbičih, skačejo iskre na okrašenih avbah in skače polka, ki vabi v poskočno gorenjsko deželo. Jaz pa pojdem na Gorenjsko, gor na gornje Štajersko …

 Na nekdanje cvetoče mesto ostajajo le spomini

»Na začetku prejšnjega stoletja, iz katerega sta obe stari razglednici, je imel Gornji Grad veljavo pomembnega cerkvenega in upravnega središča, ki ga je postopoma pridobival z ustanovitvijo benediktinskega samostana v 12. stoletju in ureditvijo letne rezidence ljubljanskih škofov v 15. stoletju. Po prvi svetovni vojni je bil kraj sedež sreza, pristojen za celotno Zgornjo Savinjsko dolino in del Šaleške doline. Leta 1928 je postal mesto, v katerem je bilo med drugo svetovno vojno politično, vojaško in kulturno središče obsežnega osvobojenega ozemlja. Toda po vojni so se političnoupravni organi preselili v Mozirje in naselje v zgornjem delu Zadrečke doline – odmaknjeno od prometnih tokov – je razvojno nazadovalo,« nas je najprej s preteklostjo Gornjega Grada na kratko seznanil 65-letni upokojeni podjetnik Toni Rifelj, ki je bil prvih dvanajst let tudi tukajšnji župan.

V Ljubljani je 3. marca 2000 umrla gledališka igralka in pesnica Mila Kačič. Igrala je v gledališču in tudi v filmih (Svet na Kajžarju, Vesna, To so gadi ...). Uveljavila se je tudi v pisanju intimne, čustvene lirike, ki jo je objavila v zbirkah Neodposlana pisma, Spomin, Okus po grenkem, Minevanja.

V Helsinkih je 2. marca 1923 umrl mednarodno priznani gradbenik slovenskega rodu Mihael Štrukelj. Poleg več mostov in strešnih konstrukcij je zasnoval železniško postajno poslopje v Trstu. Od leta 1880 je živel in delal na Finskem, kjer je med drugim projektiral prvi finski železni most.

Josipina (Pepica) Počivavnik (na sredini), po rodu iz Laškega, je bila zelo podjetna gospa. V Ljubljani je bila do nenadne smrti na silvestrovo leta 1906 lastnica hotela Lloyd na začetku današnje Trubarjeve ulice. Z Reke, kjer je začela svojo gostinsko dejavnost, je s sabo pripeljala tudi temnopoltega »boya«, ki je delal v hotelu. Na skrajni desni sedi njena nečakinja Ivanka, ki jo je imela kot za svojo, skrbela pa je tudi za druge nečake in nečakinje. Fotografijo hrani Ivankina vnukinja Lepša Šturm.