Zaljubljeni avtor pesnitve o Soči

Simon Gregorčič, ki so mu rekli po domače Pomolčev Šime, za večino pa je bil »goriški slavček«, je napisal številne pesmi, med katerimi je najbolj znana in med ljudmi priljubljena veličastna pesnitev Soči, v kateri je zapisal tudi: »Krasnà si, bistra hči planin, / brdkà v prirodni si lepoti, / ko ti prozornih globočin / nevihte temne srd ne moti.«

Verze pesnika in domoljuba so že kmalu po izidu prve zbirke Poezije (1882) na svoj prapor zapisali kroparski žebljarji. Njegova pesem se je glasila na vseh recitacijskih odrih od čitalniških časov do danes. Tolažila je rojake po svetu in bodrila bojujoče se in trpeče v prvi in drugi svetovni vojni. Marsikatera njegova pesem je uglasbena in ponarodela.

Na fotografiji sta Metka in Franc Požar, ki je v Pivki vodil uspešno ključavničarsko delavnico. Poročila sta se leta 1923 in se na poročno potovanje odpravila v Benetke. Fotografijo hrani njun vnuk Aljoša Grmek.

Fotografija je nastala v zdravilišču Laško v letu 1954 ali 1956. V prvi vrsti je označena medicinska terapevtka Marjanca, ki naj bi bila doma nekje z Dolenjskega. Edvard Einfalt iz Zreč, ki je bil v tistem času star 17 let, v zdravilišču pa je bil zaradi zdravljenja roke, si zelo želi navezati stik z njo, zato prosi vse, ki gospo morda poznajo, da se mu oglasijo na tel. št.: 030 660 213. 

Kot vemo, je nakit skupno ime za predmete iz kristalov, plemenitih kovin ali drugih materialov, namenjene okraševanju telesa. Poleg dragih kamnov se za to uporabljajo tudi predmeti rastlinskega ali živalskega izvora ter neplemenite kovine. Oblikovno je nakit odvisen od izdelovalčeve veščine. Posebno spretnost ima tudi Darinka Obrez iz Griž, ki izdeluje nakit s klekljanjem.

Svoje izdelke je predstavila na razstavi Jelke, sekcije ročnih del, ki deluje v okviru Društva upokojencev Griže-Zabukovica. Povedala je, da se s klekljanjem ukvarja dobrih 12 let. Za to jo je navdušila njihova članica in domačinka Zinka Okorn, ki je zbrala nekaj članic, ki so se pozimi leta 2003 začele učiti klekljanja.

Vera Vardjan iz Velikega Nerajca v Beli krajini je zares posebna ženska. Prestala je že marsikatero življenjsko preizkušnjo – dve leti po težko prebolelem raku je v prometni nesreči izgubila starejšega sina; po tej tragični izgubi pa je razpadel še njen zakon. Kot da vse to trpljenje še ni bilo dovolj, je doživela še udar strele in le po čudežu preživela.

Zdravljenje je bilo zelo naporno in zelo dolgo. Še zlasti za njeno desno nogo, ki je bila ožgana do kosti, napovedi niso bile dobre. Se je pa noga popolnoma pozdravila: »Točno dve leti po udaru strele sem dobesedno videla, kako je mišica začela ponovno rasti. V dveh dneh je noga postala spet 'prava',« pripoveduje Vera. 

Anton Križ iz Dolge vasi pri Kočevju bo prihodnji mesec star 74 let, že od svojega 55. leta starosti pa je upokojen. Prav čas upokojitve pa je tudi tisti, ko se je Anton lahko končno v celoti posvetil tistemu, za kar bi lahko rekli, da je bil pravzaprav tudi rojen – kiparjenju. 

Čeprav je bil rojen na hrvaški strani Kolpe, kjer so tudi živeli do preselitve družine v Drago na slovenski strani leta 1956, je Anton in ne Antun. »Mama je bila Antonija,« pravi z nežnimi spomini na mamo, ki jo je na njeno željo tikal. »Toda tikanje je bilo spoštljivo,« pravi. Kot dojenček je bil z mamo v taborišču Rab, od koder jih je po vrnitvi v domači kraj po kapitulaciji Italije čakalo pogorišče. »Ata je bil v Dachauu, starejši brat Jože, ki je imel tedaj 8 let, pa je mami obljubil, da ji bo zgradil novo hišo,« pravi Anton, ki se je tudi sam pridružil bratovi obljubi. Brata sta kasneje svojo obljubo izpolnila, hišo pa sta si vsak zase zgradila tudi sama, pomagala pa sta jih zgraditi tudi obema bratoma in sestri, ki so se rodili po vojni, in tudi mnogim prijateljem in znancem, saj so vsi cenili njuno graditeljsko znanje.

V Ljubljani je 3. novembra 1981 umrl književnik, urednik, prevajalec in politik Edvard Kocbek. Kot predstavnik krščanskih socialistov se je pridružil OF in leta 1942 odšel k partizanom. Po izidu zbirke novel Strah in pogum leta 1951 je bil več let politično osamljen. Leta 1975 je dal znameniti intervju o pobojih domobrancev po 2. svetovni vojni, leta 1964 je prejel Prešernovo nagrado.

 Za 42. predsednika ZDA je bil 3. novembra 1992 izvoljen demokratski kandidat William Clinton z obljubo o spremembah po dvanajstih letih Reaganove in Busheve republikanske vladavine. Po štirih letih je bil znova izvoljen za ameriškega predsednika.

SLOVENCI KREMENITI

Etnomuzikologinja dr. Zmaga Kumer spada med tiste raziskovalce ljudskega pesništva, ki so se najbolj zapisali v slovensko zgodovino. Bila je cenjena doma in v tujini. Zapustila je obsežno delo: več kot 20 knjig in več kot 200 razprav v slovenskem in drugih jezikih, ki so namenjene strokovnjakom in širšemu bralstvu.

Zmaga Kumer je bila rojena leta 1924 v Ribnici, na ljubljanski filozofski fakulteti je najprej diplomirala iz slavistike in nato še na folklorno-zgodovinskem oddelku Akademije za glasbo. Leta 1955 je doktorirala na ljubljanski filozofski fakulteti s priredbo srednjeveških božičnih pesmi.

Frančiškanski samostan Nazarje hrani v svoji knjižnici zgodovinsko pomembne knjige. Umetniško ter zgodovinsko pomembni sta tudi tamkajšnji loretska kapela in župnijska cerkev Marijinega oznanjenja.

Na apnenčasti vzpetini s prastarim imenom Gradišče, nad izlivom Drete v Savinjo, stojita župna cerkev in samostan Nazarje. Tu je znana romarska pot. Prvotno Marijino cerkev je po vzoru nazareške hišice dal v času od leta 1624 do leta 1625 zgraditi ljubljanski škof Tomaž Hren. Ljubljanski škof Rajnold Scarlichi je leta 1632 izročil cerkev frančiškanom bosansko-kranjske province. Ti so leta 1639 na griču postavili samostan in v letih od 1661 do 1666 zgradili zdajšnjo dvostolpno cerkev v poznorenesančnem slogu. Do cerkve na hribčku vodi popotnike 193 vijugasto speljanih stopnic. V Nazarjah je bil rojen dr. Franc Gross (1851–1892), sodnik in ustanovitelj ter prvi dirigent pevskega zbora ljubljanske Glasbene matice.

ODSTRTE PODOBE – MULJAVA, BOJANJI VRH (Polje)

Razglednica s štirimi sličicami je nastala ob otvoritvi prvotne muljavske šole, ki so jo na bližnjem Polju (danes zaselku v sosednji vasi Bojanji Vrh) 15. septembra 1910 odprli na prenovljeni domačiji Zgornji Tiček. Z nje je bil doma Frančišek Špendal, župnik v Tržiču, ki jo je »le za namen šole« po zelo ugodni ceni prodal občini Muljava, v imenu katere je pogodbo o nakupu podpisal župan Ignacij Špendal. Ta je živel na Polju pri Muljavi št. 10, pri Spodnjem Tičku, kamor je poleg kmetije spadala tudi Tičkova gostilna, ki jo vidimo na zgornji levi fotografiji.

Letošnje leto je za Karla Zelenka leto okroglih obletnic – bil je star 90 let, pred petdesetimi leti pa je nastalo tudi mesto umetnikov v Grožnjanu, ki ga je kot takratni predsednik Društva slovenskih likovnih umetnikov tudi sooblikoval. Ob jubileju so na razstavi slovenskih umetnikov v Grožnjanu zajete tri generacije družine Zelenko, saj so ob mami Sonji Rauter Zelenko, kiparki in keramičarki, in Karlu Zelenku tej umetnosti predani tudi sin Rok, hčerka Nina ter vnuki.

Karel Zelenko je slikar, ilustrator in grafik (pri tem delu mu zadnja leta še zlasti pomaga vnuk Andrej), pretežno pa se posveča slikarstvu. V ateljeju opazim, da vzporedno ustvarja kar nekaj slik. Njegov najljubši motiv pa je cirkus. Je pa tudi veliko portretiral. Še vedno slika po nekaj ur na dan, sicer pa pravi, da »slika neprestano, saj je to, kar nanese na platno, le zaključni del procesa ustvarjanja, ki se nenehno odvija v mislih, v glavi«. Ta mladostni 90-letnik pa ima na vrtu tudi mizo za namizni tenis, s hčerko, ki živi v sosednji hiši, se občasno še pomerita.