Pravijo, da prve ljubezni ne pozabiš nikoli. Anton Steiner iz Vrbja pri Žalcu je res ni. Še več, o neizživeti ljubezni med Notranjko in Savinjčanom izpred 65 let je napisal knjigo Notranjsko dekle, pa še drugo, Veselica, ki je nekakšno nadaljevanje prve. Avtobiografski pripovedi govorita o vrednosti našega bivanja, o dragoceni volji do življenja, o premagovanju trpljenja in težav vsakdanjika.

Anton Steiner je svojo življenjsko pot pred 88 leti začel v Žalcu. Ko je bil star deset let, so se s starši preselili v Vrbje, kjer so kupili hišo. V njej, seveda prenovljeni, živi še zdaj skupaj z ženo Jožico, s katero sta se poročila leta 1954. Njuno življenje je obogatila hčerka Ksenija, ki jima je dala še vnukinjo Tadejo in vnuka Ambroža, tri leta pa jima je v veselje tudi že pravnukinja Olivia Gaia.

Na fotografiji iz leta 1944 je družina Rudolfa in Ivane Pohorec z Zgornje Velke v Slovenskih goricah z enajstimi otroki od osemnajstih, kolikor se jih je rodilo zakoncema. Danes je živih še 10, njihovih potomcev pa je skupaj 109. Spredaj levo (najmanjši) je Valentin Pohorec, ki nam je poslal fotografijo.

Pevci cerkvenega pevskega zbora iz Kostanjevice na Krki, ki ga je vodil organist Mirko Gorenjšek, so se fotografirali okoli leta 1927. Zdaj na koru pojejo že vnuki nekaterih pevcev na fotografiji, med katerimi sta bili tudi sestri Fani in Pepi Penca (sedita prvi dve na desni), teta in mama Marije Grlovič.

Iz roda v rod

Prof. dr. Ivan Kreft, redni član SAZU, profesor genetike na ljubljanski biotehniški fakulteti, je mednarodno priznan znanstvenik. Prav tako pa tudi njegova sinova – Marko, ki je biolog, in Samo, ki je farmacevt. Zagotovo ni veliko družin – tudi širše, ne le pri nas – kjer bi oče in sinova, vsak s svojega področja, pripravili skupno znanstveno delo. Njihovo je o ajdi. Vsak od njih je prispeval svojo metodo: oče je eden največjih strokovnjakov za ajdo na svetu, Samovo področje je bila analiza rastlinskih snovi v tem naravnem metabolizmu, Marko, ki raziskuje celice, pa je tudi specialist za posebno vrsto mikroskopije.

Naša najstarejša in najbolj množična humanitarna organizacija Rdeči križ Slovenije letos praznuje že 150 let delovanja. Preživel je različne sisteme in ureditve, še vedno pa temelji na univerzalnih načelih humanosti, nepristranskosti, nevtralnosti, enotnosti, prostovoljnosti in univerzalnosti. Kako pomembno poslanstvo opravlja, dokazuje iz dneva v dan, spomnimo se samo nedavne begunske krize. Le malokdo pa ve za muzej Rdečega križa, ki je v hiši na edinem Trgu Rdečega križa v Sloveniji v belokranjskem Gradcu. V tamkajšnjem kulturnem domu, kjer je bil 18. junija 1944 ustanovni zbor in so bili položeni temelji za delovanje Rdečega križa med vojno in po vojni, je urejena spominska soba, za katero skrbi Območno združenje Metlika.

 V Ljubljani je 2. junija 1962 umrl duhovnik, pripovednik in dramatik Franc Saleški Finžgar. Bil je urednik Mohorjeve družbe in Mladike, od leta 1938 je bil član SAZU. Kot pisec je izhajal iz romantičnega realizma (Divji lovec, Razvalina življenja). V glavnem pripovednem delu Pod svobodnim soncem z narodnostnega vidika poveličuje boj Slovencev z Bizancem, v povestih pa opisuje kmečko in meščansko življenje (Dekla Ančka, Strici, Študent naj bo).

Na Dunaju je 3. junija 1899 umrl skladatelj Johann Strauss ml., znan kot kralj valčkov (Na lepi modri Donavi, Pripovedke iz dunajskega gozda, Cesarski valček). Med drugim je napisal tudi nekaj operet (Netopir, Noč v Benetkah, Cigan baron).

ODSTRTE PODOBE – SENOŽEČE

Gručasto središčno naselje na severovzhodnem robu Krasa ob cesti Razdrto–Koper je bilo nekoč izrazito kmečka vas, kjer so se domačini večinoma ukvarjali z živinorejo in furmanstvom. »Tako sta bila tudi moja prednika, stari oče Jakob in oče Janez, furmana, zato so bili pri hiši vselej po trije konji, od katerih sta bila dva vprežena, eden pa je v hlevu počival,« nas je najprej opozoril na nekdanjo značilnost svojega rojstnega kraja 83-letni upokojeni gledališki igralec, režiser in direktor novogoriškega gledališča Andrej Jelačin, ki se že desetletja zanesenjaško trudi, da bi Senožečam vrnil staro slavo, nekdanje vrednote. Tudi s tankočutno napisano knjigo spominov Vse moje ljubezni (2013), v kateri je obsežen del posvetil prav ljubezni do domače zemlje.

Slovensko izročilo

V juniju, ko se bliža čas skrivnostne kresne noči, je bila nekdaj leska nadvse pomemben grm, saj je polna čudodelnih čarov in moči.

Enoletna leskova šiba, odrezana na kresni večer, lahko naredi človeka nevidnega. Takrat je tudi mogoče priti do bogastva. V kresni noči zakladi cvetijo. Najbolje je v tem primeru poslušati nasvet starega Motničana: Hoditi moraš nazaj. V rokah moraš imeti rožni venec in leskovo šibo, blagoslovljeno na cvetno nedeljo. Šibo zatakni na kraj, kjer si opazil lučke – tako si boš ta kraj zapomnil. Tam je zaklad!

»Trezika je izjemna kot človek in kot organizatorka. Ima posebno energijo. Ko se zažene, je nič ne ustavi,« je o Tereziji Novak, prostovoljki iz Loč in prejemnici državne nagrade za življenjsko delo na področju prostovoljstva za leto 2015, dejal Emil Hedžet, podpredsednik Pokrajinske zveze društev upokojencev Celje.

»V svojem kraju smo nanjo zelo ponosni in hvaležni za njeno srčnost in odprtost. Vedno znova dokazuje, da je treba imeti le široko srce,« je dodal predsednik KS Loče Janko Čakš na srečanju koordinatorjev programa Starejši za starejše celjske pokrajine, ki je bilo konec aprila prav zaradi Terezije Novak v Ločah. Ta je zbranim odgovorila z mislijo Franklina Roosevelta: »Naredi, kar moreš, s tistim, kar imaš, kjer koli si že.« Ta rek je zanjo napisan prav za prostovoljstvo.

Jožica Bartol, stanovalka ljubljanskega doma upokojencev Center – Tabor, bo desetega junija praznovala 88. rojstni dan. Je čila in samostojna gospa, le pri hoji potrebuje hojco za boljše ravnotežje.

Pogosto se spominja dogodkov, ki so zaznamovali njeno življenje. Boleč pa je spomin na drugo svetovno vojno, ko so sovražniki ubili njeno mater na pragu rojstne hiše, ker ni hotela povedati, kje je mož. S sestro sta pravočasno zbežali in se pridružili partizanom, kjer sta že bila njuna oče in brat. Ker so bili zavedna partizanska družina, je vsa leta aktivna članica zveze borcev.

Vera Presl je lepo urejena in čedna belolasa gospa, ki vsak ponedeljek popoldne zahaja v Mestni muzej Ljubljana. Tam se zbirajo udeleženci študijskega krožka arheologije Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje.

Sogovornica je po poklicu inženirka kemije, rojena pa v Starem Bečeju, v srcu večnacionalne Vojvodine. Njeni starši so bili madžarske narodnosti. Med vojno so nekaj let živeli v Budimpešti, nato se je družina vrnila v Bečej, kjer je hodila v srbske šole. Doma so ju z bratom vzgajali tako, da niso delali nobenih razlik zaradi narodnosti, vere ali socialnega položaja.