Mojci Peček iz Novega mesta je bila njena mama prva učiteljica ročnih del. Še preden je začela hoditi v šolo, jo je učila vezenja in potem še vseh drugih ročnih spretnosti: kvačkanja in pletenja, izdelave gobelinov itd. Kmalu pa je začela še slikati – najljubši so ji akvareli. Ročne spretnosti je dobila tudi po očetu, priznanem novomeškem steklarju, ki je bil velik estet. Tudi sama se je odločila za delo s steklom, predvsem z vitraži – od vgrajenih v vrata in okna do svetilk in še česa. Njen zaščitni znak pa je rajska ptica, po kateri je poimenovala tudi svoj darilni butik oziroma prodajalno z izbranimi izdelki. Rajsko ptico je upodobila tudi v čipki.

Nekdaj je bil čas porok omejen na predpustni čas in na čas po martinovem . V poletnem času je bilo toliko dela na polju, da ni bilo časa za ohceti, za to je bil čas pred pomladno setvijo ali po končani jesenski žetvi, košnji in trgatvi. Svatovske šege pomenijo neizmerno bogastvo slovenske ljudske dediščine, saj je imela pri nas tudi nekoč ob svatbah vsaka vas svoj glas. Temeljni dogodki pa so vendarle bili podobni po vsej naši deželi.

Dolga stoletja je naš človek živel ob misli: molči in delaj! Bil je navajen trdega dela, govoriti mehke besede ga nihče ni učil. Nekega dne se je zato znašel pred težavo – le kako povedati deklici, da jo ima rad. Vendar so nepisana pravila vaškega življenja fantu dajala priložnost, da je svojo zaljubljenost dekletu povedal, ne da bi pri tem kaj rekel.

V Kranju je v hiši, v kateri je sklenil življenjsko pot najbolj uveljavljen slovenski pesnik dr. France Prešeren (1800–1848), vzorno urejen spominski muzej. Je del kulturnozgodovinske zbirke Gorenjskega muzeja.

V tej hiši je pesnik živel od jeseni leta 1846 do svoje smrti, 8. februarja 1849. Tu se je posvetil odvetništvu. Bil je v hudih gmotnih težavah. Trpel je zaradi osamljenosti, pogosto je iskal uteho v pitju žganih pijač in je umrl za jetrno cirozo. Pokopali so ga na nekdanjem kranjskem pokopališču, kjer je urejen Prešernov gaj. 

Dve družini Knezov živita v Strunjanu, in kamor seže oko, so njihovi nasadi kakijev. Družina Knez je po spletu okoliščin postala sinonim za ta posebni sadež. Kaki je iz rodu ebenovcev, njegovo botanično ime pa je Diospyrus – božji sadež, ponekod pa mu zaradi sladkosti pravijo tudi zlato ali rajsko jabolko.

Silvano Knez pravi, da Slovenci še vedno malo vemo o kakiju. Okusen, meden ter z vitamini in minerali bogat sadež izhaja s Kitajskega in se je hitro razširil po vsej Aziji. Ko pa je prišel tudi v Evropo, se je udomačil predvsem v Sredozemlju, toda le kot okrasno drevo pred vilami italijanskih bogatašev. Ko listje že odpade, krasijo poznojesenske dni oranžni plodovi, ki so kot majhna sonca. Ljudje so jih le občudovali, da pa bi se s kakiji sladkali, sprva ni nikomur padlo na pamet.

Svojega (zdaj že pokojnega) moža Andreja Kokota, pesnika, prevajalca, urednika in novinarja, je Milka Friškovec spoznala leta 1961 v Kranju, od koder je doma, ko so prišli mladi koroški Slovenci obiskat kranjske mladince.

»Iskrica je preskočila in pozneje pošteno zagorela, čeprav sva kar nekaj časa živela vsak na svojem koncu: on na Koroškem, jaz v Sloveniji. Ker se najina čustva niso ohladila, sva se poročila 8. februarja, na Prešernov dan, leta 1964 v Kranju in se odločila, da bova živela v Celovcu. Andrej je menil, da malo sveže krvi v tej prestolnici Slovencev v Avstriji ne bo škodilo,« je začela Milka Kokot, predsednica Zveze slovenskih žena v Celovcu, čedalje bolj zavedna Korošica in čedalje manj Gorenjka, čeprav ima seveda še veliko stikov s svojo matično domovino.

Predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta je 1. februarja 1945 razglasilo dan smrti Franceta Prešerna, 8. februar, za slovenski kulturni praznik. Od leta 1947 na ta dan podeljujejo osrednje nagrade za kulturo, od leta 1991 je dela prost dan.

Ameriški raketoplan Columbia je med vračanjem na Zemljo 1. februarja 2003 eksplodiral. Umrlo je vseh sedem članov posadke.

Po šestmesečnih bojih pri Stalingradu je 2. februarja 1943 kapitulirala 6. nemška armada. Nemški poraz slikovito imenujejo zlom hrbtenice nemške nacistične armade.

SLOVENSKO IZROČILO

Les prinaša srečo in daje varnost, saj skriva v sebi prvinski čar davnine. Ta prastara vera v moč drevesa je še danes prisotna v našem vsakdanu, četudi mnogokrat le podzavestno. Še danes bomo potrkali po lesu in imeli ob tem v mislih neko željo. Ali se zavedamo, da s trkanjem po lesu prebujamo dobrega starega lesnega duha, ki že tisočletja prebiva v lesu?

Sredi zime otroci tepežkarji z vejo tepežkajo drevesa in tako ljudem in živini prinašajo zdravje, poljem pa rodovitnost. Rodovitnost poljem in srečo domačiji prinaša tudi blagoslovljen les v cvetnonedeljski butari. Les, ki zgori na kresnem ognju, je imel čarodejno moč in prispeval je k stoterim skrivnostim kresne noči.

Marjana in Janez Komel, ki ju na Jesenicah že dolgo poznajo po njunem prostovoljnem delu in skrbi za sočloveka, tudi po upokojitvi ne vesta, kaj je dolgčas. »Za to, da mimogrede narediš kaj dobrega ne le zase, ampak tudi za druge, je vedno dovolj priložnosti. Samo malo se ozreš naokrog, pa vidiš, kaj je treba storiti, kje lahko pomagaš. Seveda ne moreš narediti več, kot je v tvoji moči, a ljudem veliko pomeni že drobna usluga, sočutna beseda ali topel pozdrav. Zgodi se, da ti je kdo hvaležen že zaradi tega, ker si ga sploh opazil in prijazno ogovoril,« povzameta svoje izkušnje.

Na fotografiji so dekleta iz Bogneče vasi pri Trebelnem. Fotografija je nastala v Trebnjem poleti leta 1945, kmalu po končani drugi svetovni vojni, zato so na sliki v ozadju tudi trije partizani v uniformah. Sliko hrani naša naročnica Tončka Novak.

Junija 1955 so se za spomin fotografirali absolventi in predavatelji šentjurske kmetijsko-gospodinjske šole. Med njimi je bila tudi Pavla Korenčan z Iga, ki se je septembra 2015 s še nekaterimi sošolci udeležila srečanja ob 60. obletnici zaključka šolanja. Z zanimanjem so si ogledali prostore sedanjega Šolskega centra Šentjur in obujali spomine na mlada leta.

ODSTRTE PODOBE – ZABUKOVICA

Razložena vas leži v podolju na skrajnem severnem delu Posavskega hribovja v Spodnji Savinjski dolini južno od Žalca. Nekdanje rudarsko naselje, na območju katerega so rjavi premog kopali v času od leta 1799 do leta 1966, sestavljajo zaselki Slovenski Dol ali Tajčental, Porence, Podvine, Odele, Močle, Kurja vas in Zabukovica ali Vas. »V zadnjem je središče kraja, ki je upodobljeno na spodnji sliki stare razglednice in je le kakih tristo metrov oddaljeno od upravnih prostorov nekdanjega rudnika,« nam je najprej pojasnil 82-letni Vinko Petek, eden izmed dvajsetih še živečih zabukoviških knapov.