Pomemben del slikovitega Strunjana so soline. Pridobivanje soli iz morske vode je na našem koncu Jadrana ena najstarejših gospodarskih dejavnosti. Trgovanje s temi belimi kristalčki je odločilno vplivalo na razcvet Trsta, Milj, Kopra, Izole, Pirana. Ohranjena je listina iz druge polovice 13. stoletja, ki prva poroča o piranskih solinah. Nekateri strokovnjaki domnevajo, da so sol pridobivali iz morske vode na severovzhodnem delu jadranske obale že davno prej.

Narodi imajo do soli od nekdaj spoštljiv odnos. Pri Slovanih, Grkih, Hebrejcih in Arabcih je sol simbol prijateljstva, gostoljubnosti, kajti njen okus je neuničljiv. Skupno uživanje kruha in soli je za Samite znamenje neuničljivega prijateljstva. Sicer pa ima sol različne vidike simbolike, ker jo z izpiranjem pridobivajo iz morske vode. Kot je zapisal Louis Claude de Saint-Martin, je sol iz vode rešen ogenj. Sol hkrati ohranja hrano in uničuje z njo.

Janko Ozbič je letos, konec januarja, odložil brivnik in škarje in zaprl vrata frizerskega salona, ki je v Postojni deloval od leta 1924, ko ga je odprl njegov oče. Čeprav se je uradno upokojil že pred skoraj tremi desetletji in bo naslednje leto praznoval 90 let, bi z veseljem še naprej delal, če mu ne bi zakonodaja naložila dodatnih finančnih in administrativnih bremen.

Časi so se sicer precej spremenili, prizna. Vsak moški ima svoj brivnik in ljudje se strižejo redkeje kot nekoč. »Prej so se strigli vsakih 14 dni ali pa enkrat na mesec, danes pa komaj vsake tri ali štiri mesece.« Tudi otroke postrižejo kar starši. »Nazadnje sem otroka postrigel pred kakimi štirimi leti. Edino zaraščeni upokojenci so še prihajali.«

Po šestletnem vrtanju so 1. septembra 1906 s slovenske in avstrijske strani z vrtanjem prebili 7975 metrov dolg železniški predor pod Karavankami. Cestni predor pod Karavankami, dolg 7804 metre, pa so prebili po treh letih 28. maja 1989.

V Versaillesu je 1. septembra 1715 umrl Ludvik XIV., imenovan tudi Sončni kralj, ki je vladal najmočnejši in najbogatejši evropski državi. Znan je po številnih vojnah.

Na bojni ladji Missouri na Japonskem so 2. septembra 1945 predstavniki japonske vlade in vojske podpisali brezpogojno vdajo, s čimer se je dokončno končala 2. svetovna vojna.

IZ RODA V ROD

Podjetje Perger iz Slovenj Gradca je osvojilo naziv mednarodni mojster domače in umetnostne obrti. Njihovi izdelki, ki so upodobljeni tudi na poštni znamki, so tudi med protokolarnimi darili. Očarali so že mnoge ugledneže sveta. V družini Perger je lectarstvo doma že od leta 1757. Boštjan, Ines in Lucian, otroci Hrabroslava Pergerja, so že deveta generacija, ki se ukvarja s to umetnostno obrtjo. Njihovi osupljivo lepi izdelki rastejo iz tradicije preteklih generacij, ustvarjeni pa so s posluhom in estetiko sodobnega človeka. Kot se pogosto zgodi, pa so bolj znani in priznani zunaj naših meja. Medenjaki, bomboni, sveče so lahko izviren slovenski spominek, okras, priboljšek ali funkcionalen izdelek.

Na fotografiji s konca 50. let prejšnjega stoletja je priučeni sodar Tone Žagar, ki sta mu pri izdelavi 600-litrskega lesenega soda pomagala Alojz Novak in Franc Regina, vsi iz Jagodnika, drugi z desne pa je bil gospodar Lojze Šest z Roj pri Trebelnem. Sliko hrani družina Žagar.

Ljudmila Ščuka (na levi) in njena prijateljica sta se leta 1928 za fotografiranje še posebej lepo oblekli. Fotografijo hrani nečakinja Marta Ščuka.

Milka Blatnik iz Artič je bila kot mlado dekle leta 1934 res čedna žanjica. Fotografijo je za objavo poslal njen sin Branko Brečko.

Spomini. S starostjo in zrelostjo privrejo na plan z zavedanjem o našem obstoju in koreninah in z zanimanjem, od kod izhajamo. Takrat začnemo odpirati albume in podoživljati čas in občutke ob pregledu življenjske poti. Koliko pa bodo o tem vedeli naši otroci, kaj šele vnuki?

O tem je razmišljala tudi zapisovalka Irena Eberl iz Ljubljane: »Od nekdaj se mi je zdelo, da ne posvečamo dovolj pozornosti in časa spoznavanju življenja svojih starih staršev, o njihovih starših pa pogosto sploh ničesar ne vemo. Torej naš družinski spomin, ki običajno temelji samo na pripovedih, pogosto ne seže niti tri generacije nazaj. Pisana beseda, ki lahko kljubuje stoletjem, pa je preprosta in učinkovita rešitev problema izgubljanja družinske zgodovine. Zgodba postane še zanimivejša, ko vanjo vključimo stare fotografije s podpisi. Gre za nekakšno nesebično medgeneracijsko izročilo.«

Janez Vedenik je bil dolga leta novinar pri regionalnem časopisu Novi tednik in na Radiu Celje, opravljal je dopisniško delo za Radio Slovenija, nazadnje pa je bil do upokojitve zaposlen pri Delavski enotnosti oziroma pri njeni Slovenski panorami. Vmes pa je vodil radijske oddaje in večje prireditve. Zdaj je v pokoju, še vedno je vnet športnik, zadnja leta predvsem tekač.

Novinarstva nikdar ni dojemal kot poklic. »Enostavno je bilo del mojega življenja, če hočete, način življenja. Vsepovsod sem iskal kaj zanimivega, navezoval stike z različnimi ljudmi, in če drugega ne, sem iz krajev, kjer sem bil na dopustu, pripravil vsaj kakšno reportažo za časopis ali javljanje za radio. Vedno in povsod se je našlo kaj zanimivega. Srečo sem imel, da so me člani družine razumeli in so me pri tem celo podpirali.«

»Rada bi še hodila v službo,« je začela Tanja Hofman, od leta 2012 upokojena univ. dipl. pravnica iz Ilirske Bistrice. Dvajset let je delala na Ministrstvu za kmetijstvo v Ljubljani, še prej pa tudi dvajset let na občini Ilirska Bistrica. »Zaradi Zakona za uravnoteženje javnih financ, ki mu rečemo kar Zujf, sem se morala upokojiti. Prve dneve, tedne in mesece se nisem čisto dobro znašla, saj sem imela veliko prostega časa, česar prej nisem bila vajena.«

»Na upokojitev se vsi počasi privadijo, sploh tisti, ki so po njej hrepeneli in so jo komaj čakali,« pravi. V strokovni literaturi je zasledila, da najhujša čustvena kriza pri novih upokojencih največkrat izbruhne tri do štiri mesece po upokojitvi, pogosto tudi pri tistih, ki so komaj dočakali, da nehajo hoditi v službo. »Novi upokojenec namreč kmalu ugotovi, da si mora sam na novo oblikovati svoj dan, teden in mesec.« Predvsem pa hitro spozna, da njegovega dela nihče več ne potrebuje, ali misli, da je odveč, brez vpliva itd.

V Sloveniji je okoli tisoč cerkva, ki so od srednjega veka slovele kot pomembni božjepotni cilji. Ena izmed teh je v Radmirju. Sem so poleg plebejskega ljudstva prihajali tudi plemenitaši. Cerkvi so darovali dragocene obredne plašče in bogoslužne pripomočke. Danes je tu razstavljena dragocena cerkvena zakladnica. 

V zgornjem delu Radmirja v Savinjski dolini je romarska cerkev sv. Frančiška Ksaverija. Leta 1715, ko je tu razsajala razsežna morilska kuga in ko je prebivalstvo trpelo lakoto ter neizmerno bedo, je dal gornjegrajski dekan tu postaviti oltar s sliko smrti sv. Frančiška Ksaverija in k njej so se začeli množično zgrinjati romarji. Omenjeno sliko je upodobil Ivan Rheinwald. Pozneje so jo kopirali mnogi podobarji.

Ljubiteljski igralec in režiser Peter Simoniti, ki je maja letos dopolnil 85 let, še vedno rad stopi na oder … Društvo Ljubiteljsko gledališče Teharje-Celje, katerega gonilna sila je, bogati z idejami, neizmerno energijo, vztrajnostjo, voljo in ljubeznijo do gledališkega ustvarjanja.

Njegov rojstni kraj je Biljana na Primorskem, od koder so njega in njegovo narodnozavedno družino pregnali fašisti, a ga globoke domoljubne korenine še vežejo nanjo. Že kot otroku se mu je porodila misel, da bi s prijatelji igrali. Igrico Zgubljena deklica v gozdu so uprizorili v Zvirčah v neki veliki drvarnici. Prišlo je mnogo gledalcev. Njegov igralski talent so opazili v osnovni šoli v Topolšici. Med drugo svetovno vojno je bila slovenščina prepovedana, zato je za pusta s soigralci v kuhinji zdravilišča skrivaj igral slovensko igro. V šoli pa je deklamiral nemške pesmi.