V Gorici pri Slivnici sta se 25. februarja 1935 poročila Neža in Konrad Lesjak. Fotografijo hrani njuna edina hči Minka, ki je na začetku januarja praznovala 80. rojstni dan. 

Danes 97-letna Slavka Štrukelj iz Domžal se je leta 1964 fotografirala v Parizu. Ob njej sta »le Père Noël« in bodoči mož Jean Maurice. Še vedno živita v Franciji. Fotografijo hrani vnukinja Vanda Klopčič.

Upokojeni železničar Viktor Kotar iz Velenja še hrani fotografijo sodelavcev, ki je nastala leta 1963 na postaji v Prelogah pri Velenju. Čepijo z leve: Franc Koren (vozopisec), Jože Špiljak (prometnik) in Maks Jagorin (premikač). Stojijo z desne: Maks Klenovšek (kurjač na parni lokomotivi), Ivan Grobelnik (premikač), Ivan Rožič (vozopisec), Viktor Kotar (kretničar), Jože Podgoršek (vodja premika), Franc Pajtler (vlakovodja), Jože Meh (premikač) in Jože Robert (strojevodja parne lokomotive).

Življenje Darka Šarca je en sam splet naključij ali pa muhavosti usode, kakor pač kdo razume. A ničesar ne obžaluje, pravi, saj je vedno našel način, da je počel tisto, s čimer je bil zadovoljen. Ker je človek, ki ne mara polovično narejenih stvari, se je v zelo zrelih letih lotil dokončanja podiplomskega študija. Pri 72 letih je magistriral, junija letos, pet mesecev pred osemdesetim rojstnim dnem, pa doktoriral na ljubljanski fakulteti za arhitekturo.

Čeprav je rojen na Hrvaškem, otroštvo je preživljal v Osijeku, dolgo pa je živel v Makedoniji, mu je Slovenija posebej pri srcu. Mama je bila namreč Slovenka, Notranjka, in z družino že več kot 40 let živi v Ljubljani.

Kako lepo je tukaj, sta si rekla mlada učitelja Lado in Marija Smrekar, ko sta se prvič pripeljala v mestece na otoku. Sprva sta imela namen ostati le nekaj let, potem pa se naj bi družina preselila v Ljubljano. Toda zgodilo se je drugače … In tako je pred sedmimi leti na svoj 80. rojstni dan Lado Smrekar dejal: »Zahvaljujem se usodi, da me je postavila v ta veliki čas in v najlepši kraj na svetu – v Kostanjevico.« Družina Smrekar bo z njo za vedno povezana. 

Na obrobje

Prvo ponudbo za službo je sicer dobil v Čačku, toda tja se je odpeljal in se takoj tudi vrnil. V Kostanjevici pa je ostal in jo tudi globoko zaznamoval. Kot ravnatelj je ogromno naredil za izobraževanje, mesto pa je oplemenitil z visoko umetnostjo. Po izobrazbi je jezikoslovec in slavist, zato je vedno skrbel za lepo besedo, ustanovil   gledališče in tudi sam veliko režiral. Njegova dela so podirala lokalne meje in segla vse do velikih odrov. Hkrati pa je pripeljal velika gledališča, in tako je ljubljanska Drama zunaj »svojega svetišča« prvič...

Kristina Kavčič iz Gornje Radgone je bila vselej vpeta v družabno življenje v svojem okolju. Najbolj in najdalj časa pa je bila predana delu v domačem upokojenskem društvu.

Zaposlena je bila v komerciali, in ko se je upokojila, jo je tedanji predsednik Društva upokojencev Gornja Radgona Jože Kos takoj povabil k sodelovanju. »Niti en teden nisem bila doma,« se spominja Kristina danes in dodaja, da je sprva skrbela za upokojenski bife. Njen vedri značaj in želja po delu z ljudmi sta jo napeljala k predlogu, da bi organizirali letovanje na morju za svoje člane. Leta 1988 je tako po Kristinini zaslugi v Lovrečico na Hrvaškem odpeljal prvi avtobus.

Na njegovem obrazu so vsa obdobja njegovega življenja. Ko pripoveduje o otroštvu, je malce mrk, ko govori o svojem delu, gube na obrazu postanejo nekoliko izrazitejše, ko govori o ženi, se oči, čeprav ne več tako jasne, zasvetijo, ko govori o hribih in gasilcih, se vse na obrazu umiri, pogled pa upre nekam v daljavo. Ko govori o vnuku, pa obraz kar zasije. Morda se je usoda hotela odkupiti in mu je zato namenila dolgo življenje, oktobra je praznoval 99. rojstni dan. Tako je Jože Jelen najstarejši Hrastničan.

Na jugozahodu Slovenije je južno od ceste Kozina–mejni prehod Starod, tik ob meji, pokrajina Čičarija, danes pozabljena skoraj od vseh. Pravzaprav večji del Čičarije leži na Hrvaškem in predstavlja severno mejo Istre, medtem ko na slovenski strani spadajo vanjo le tri vasi: Skadanščina, Poljane in Golac s svojimi zaselki – Brdo, Gojaki in Zagrad. Verjetno je najbolj znana točka Čičarije – vsaj planincem – vrh Slavnik.

Včasih ti kraji niso bili tako odročni. V antiki je mimo današnjega Golca tekla rimska cesta, ki je vodila iz notranjosti današnje Slovenije v Istro. Pomembna prometnica je ohranila svojo vlogo vse do srednjega veka, ko je nad Golcem stala utrdba.

V prenovljenem gradu Khislstein v Kranju domuje Gorenjski muzej. V njem je urejena stalna muzejska razstava z zgovornim naslovom Prelepa Gorenjska. Zbirka je razvrščena v dvanajst vizualno in zvočno opremljenih enot. Posebnost muzeja je mala projekcijska soba, v kateri si obiskovalci ogledajo najlepše filme o gorenjski pokrajini in njenih ljudeh.

Za Gorenjsko so bili skozi čas pomembni lov, železarstvo, rudarstvo, gozdarstvo, kmetijstvo in turizem. Stoletja so bila pomembna železarstvo, oglarstvo, stavbarstvo. Po tej pokrajini in njenih gorskih prelazih so vodile razvejane trgovske poti. To je bila vez med Srednjo Evropo in Jadranom.

ODSTRTE PODOBE – BRESTANICA

»Rajhenburg je usmeril moje življenje. Dal mi je vse, kar je izoblikovalo mojo dušo. Rajhenburg je moja usoda, čeprav sem v njem živel samo do svojega devetnajstega leta. Če spregovorim besedo Rajhenburg, celo če si jo samo obudim v spominu, se mi že zgodi, da se kakor v pravljici, prek daljav in časov, v trenutku znajdem v deželi davne sreče, v svetovih svojega detinstva in mladosti, svojih prvih zapisanih besed,« razmišlja 76-letni upokojeni novinar, a tudi plodovit publicist, romanopisec in pesnik, filmski in televizijski scenarist ter potopisec Željko Kozinc.

V Ljubljani so 1. decembra 1975 odprli Univerzitetni klinični center. Opravlja specialistično ambulantno in bolnišnično dejavnost za območje ljubljanske regije ter razvija specialistične zdravstvene dejavnosti v državi.

1. decembra 1974 je Josip Broz Tito v Krškem položil temeljni kamen za jedrsko elektrarno, ki je še vedno predmet spora med Slovenijo in Hrvaško.

Na Korziki je 1. decembra 1981 strmoglavilo letalo DC 9 super 80 ljubljanske Inex Adrie. V nesreči je umrlo vseh 180 potnikov in članov posadke. 

 Zaljubljeni avtor pesnitve o Soči

Simon Gregorčič, ki so mu rekli po domače Pomolčev Šime, za večino pa je bil »goriški slavček«, je napisal številne pesmi, med katerimi je najbolj znana in med ljudmi priljubljena veličastna pesnitev Soči, v kateri je zapisal tudi: »Krasnà si, bistra hči planin, / brdkà v prirodni si lepoti, / ko ti prozornih globočin / nevihte temne srd ne moti.«

Verze pesnika in domoljuba so že kmalu po izidu prve zbirke Poezije (1882) na svoj prapor zapisali kroparski žebljarji. Njegova pesem se je glasila na vseh recitacijskih odrih od čitalniških časov do danes. Tolažila je rojake po svetu in bodrila bojujoče se in trpeče v prvi in drugi svetovni vojni. Marsikatera njegova pesem je uglasbena in ponarodela.