Na fotografiji iz leta 1914 so soborci, ki so se znašli v ruskem ujetništvu. Domov se je šele konec leta 1916 vrnil edino Štefan Valent (stoji), preživel je tudi 2. svetovno vojno, v kateri pa je izgubil tri sinove. Fotografijo hrani njegova vnukinja Sonja Trampuž.

 Fotograf je ovekovečil trgatev v vinogradu na Piršenbregu pri družini Lepšina iz Brezine pri Brežicah. Prva z leve je Marija Lepšina. Fotografijo, ki naj bi nastala okrog leta 1950, hrani njena vnukinja Marija Brečko.

DSTRTE PODOBE – JAVORJE

Gručasto vaško jedro z raztresenimi kmetijami leži na podoru na južnem pobočju Starega vrha, ki naselje varuje pred hladom s severa. Kljub višini (cerkev je 695, posamezne domačije na pomolih in rebreh pa do 740 metrov nad morjem) so podnebni pogoji, ki jih zagotavljata zavetna in prisojna lega, ugodni tako za prebivanje kot kmetovanje. »Če temu dodamo še zelo rodovitno zemljo in pridne ljudi, je razumljivo, da v kraju še vedno prevladuje kmečko prebivalstvo, tako da je ves položni svet obdelan,« pravi 68-letni upokojeni kmet Vladimir Štibelj z Dermotove kmetije v Javorjah 27 in pristavi, da v vasi danes sicer ni več nobene čiste kmetije, vendar je vseeno vse pokošeno, tudi najbolj strme grive.

Janez in Marija Janežič iz Kopra sta pomembna glasnika in pričevalca o moči in vrednosti naše kulturne dediščine. Že več kot 40 let namreč zbirata predmete, ki so povezani s pomembnimi življenjskimi mejniki. Marsičemu sta se morala odpovedati, če sta hotela dati prednost svojemu konjičku. Vse predmete sta plačala s svojim denarjem, veliko časa in skrbi pa jima vzameta tudi vzdrževanje in shranjevanje zbirke. 

Janez Janežič meni, da mora »zbiratelj imeti široko obzorje, znanje in človeško širino. Zbirateljstvo ni za ljudi, ki samo gledajo, kako bodo pojedli klobaso in popili pivo, druge stvari pa jih ne zanimajo. Taki ljudje ne čutijo potrebe po nečem, kar ima dodano vrednost, kar jih plemeniti.« Zbirateljstvo tudi ni primerljivo z delom v muzejih ali arhivih, kjer so ljudje za svoje delo plačani. »Zbiratelji so vedno bili pred muzeji! Muzeji so predmete kupovali od zbirateljev,« pravi Janežič.

Arheologija je del dediščine, ki je očem običajno skrita. Nekateri kraji je imajo manj, nekateri več. Na Primorskem so natipičnejša, najmnožičnejša in najlepša arheološka najdišča nedvomno gradišča.

Arheologija je veda, ki se ukvarja s človekom in njegovo preteklostjo. V primerjavi z zgodovino, ki se ukvarja s pisnimi viri, se arheologija ukvarja z materialnimi ostanki, ki jih je ustvaril človek. Ta je na Krasu najprej živel v jamah, v bronasti dobi pa se je začel naseljevati po gradiščih. Gradišča so utrjene naselbine, običajno jih najdemo na vrhovih gričev, čeprav nekatera obstajajo tudi v nižini. Prepoznamo jih po obrambnih elementih, in sicer po mogočnih obzidjih, ki še vedno kljubujejo zobu časa in jih prepozna tudi nestrokovno oko. Najdemo jih po vsej Sloveniji. Obstajajo pa območja, kjer jih je izjemno veliko, nekje celo več kot današnjih vasi.

Upokojeni gradbeni tehnik Mirko Kogelnik iz Podvelke ni le prizadeven zbiratelj predmetov naše kulturne dediščine, ampak tudi izvrsten rezbar, ki s starim kolarskim orodjem ročno izdeluje replike in imitacije nečk, mlinarskih zajemalk, gozdarskih kuhalnic, večnamenskih posod, flosarskih žlic, zajemalk za začimbe, žlic za polento in drugih gospodinjskih pripomočkov. Za osmero od njih je prejel tudi certifikat Obrtne zbornice Slovenije, ki potrjuje, da gre za izvirne izdelke domače obrti.

Ob tem pa z veliko zavzetostjo proučuje rokodelsko preteklost zgornje Dravske doline, pripravlja predavanja in prireja razstave ter tovrstne veščine, znanja in spretnosti v učnih delavnicah prenaša na nove rodove. »A čas, ki ga živimo, žal ni naklonjen rokodelski kulturni dediščini,« pravi zagrenjeno in nadaljuje, da »osnovne šole ne vzgajajo otrok tako, da bi spoštovali stara znanja in poklice, ki jih še vedno potrebujemo. Še več, današnja mladina se pravzaprav sramuje fizičnega dela – vsi bi bili le nekakšni pisarniški delavci oziroma delali v poklicih, za katere menijo, da se tam ni treba kaj dosti naprezati. Neki profesor mi je nekoč rekel, da narava pač ni vseh ljudi obdarila s sposobnostmi, da bi postali zdravniki, urbanisti, projektanti itd., mnogi pa bi bili lahko uspešni v rokodelskih poklicih. Vendar pa starši in okolica, v kateri živijo, praviloma mlade silijo v šole, v katerih bodo pridobili 'boljšo' izobrazbo. Kakor da je delati kot zidar, tesar, mizar ipd. ponižujoče.«

Mnogi, predvsem mladi ljudje, si pod vplivom čedalje bolj vsiljivih reklam navadno želijo imeti čim bolj snežno bele zobe. »Toda bela barva še ne pomeni, da so beli zobje v resnici bolj zdravi. Celo nasprotno: rumenkasto obarvani so kakovostnejši,« pravi doc. dr. Franek Klemenc, dr. stomatologije, danes pa upokojenec, ki rad mizari in potuje. Rad se ukvarja tudi s športom. Tako poleti kolesari, pozimi pa igra namizni tenis.

»Alpske smučke sem postavil v kot zaradi bolečih kolen, prav tako tenis.« Rad se spominja več kot sto tekem Zlate selekcije Nedeljskega dnevnika, ki jo je vodil Tof. V njej so brcali žogo in se imenitno zabavali vsi bivši dobri in znani športniki. Tako Bojan Križaj, Brane Oblak, Miro Cerar, Borut Bassin in drugi.

 Italijani so v Ljubljani 1. oktobra 1942 brez sodbe ustrelili risarja, grafika in slikarja Hinka Smrekarja. Ustvaril je številne satirične risbe, ostre pamflete in karikature s socialno vsebino, objavljal jih je v šaljivem listu Kurent.

V Ljubljani je bilo 1. oktobra 1863 ustanovljeno prvo telovadno društvo na Slovenskem z imenom Južni sokol. Prizadevalo si je krepiti narodno zavest, izdalo pa je tudi prvo slovensko strokovno knjigo Nauk o telovadbi. Ker je oblast društvo 1867 prepovedala, so leta 1868 društvo obnovili, imenovalo se je Ljubljanski Sokol.

SLOVENCI KREMENITI

Arhitekt, urbanist in oblikovalec Ivan Jager spada ob Fabianiju in Plečniku med začetnike moderne slovenske arhitekture. Ker ga domovina zaradi različnih arhitekturnih konceptov ni sprejela, se je podal v Združene države Amerike.

Rodil se je leta 1871 v čuvajnici ob južni železnici blizu Bistre pri Vrhniki. Na študiju na Dunaju se je seznanil z Jožetom Plečnikom, Vladimirjem Levcem, Ivanom Cankarjem, Otonom Župančičem in Maksom Fabianijem, ki ga je zaposlil pri izdelavi urbanističnih načrtov za Ljubljano in Bielsko na Poljskem.

Pomemben del slikovitega Strunjana so soline. Pridobivanje soli iz morske vode je na našem koncu Jadrana ena najstarejših gospodarskih dejavnosti. Trgovanje s temi belimi kristalčki je odločilno vplivalo na razcvet Trsta, Milj, Kopra, Izole, Pirana. Ohranjena je listina iz druge polovice 13. stoletja, ki prva poroča o piranskih solinah. Nekateri strokovnjaki domnevajo, da so sol pridobivali iz morske vode na severovzhodnem delu jadranske obale že davno prej.

Narodi imajo do soli od nekdaj spoštljiv odnos. Pri Slovanih, Grkih, Hebrejcih in Arabcih je sol simbol prijateljstva, gostoljubnosti, kajti njen okus je neuničljiv. Skupno uživanje kruha in soli je za Samite znamenje neuničljivega prijateljstva. Sicer pa ima sol različne vidike simbolike, ker jo z izpiranjem pridobivajo iz morske vode. Kot je zapisal Louis Claude de Saint-Martin, je sol iz vode rešen ogenj. Sol hkrati ohranja hrano in uničuje z njo.

Janko Ozbič je letos, konec januarja, odložil brivnik in škarje in zaprl vrata frizerskega salona, ki je v Postojni deloval od leta 1924, ko ga je odprl njegov oče. Čeprav se je uradno upokojil že pred skoraj tremi desetletji in bo naslednje leto praznoval 90 let, bi z veseljem še naprej delal, če mu ne bi zakonodaja naložila dodatnih finančnih in administrativnih bremen.

Časi so se sicer precej spremenili, prizna. Vsak moški ima svoj brivnik in ljudje se strižejo redkeje kot nekoč. »Prej so se strigli vsakih 14 dni ali pa enkrat na mesec, danes pa komaj vsake tri ali štiri mesece.« Tudi otroke postrižejo kar starši. »Nazadnje sem otroka postrigel pred kakimi štirimi leti. Edino zaraščeni upokojenci so še prihajali.«