ODSTRTE PODOBE – BAČA PRI PODBRDU

»Razložena vasica z gručastim jedrom nad podružnično cerkvijo sv. Lenarta iz začetka 16. stoletja in več samotnimi kmetijami v gornjem delu Baške grape je s primorske strani na nadmorski višini skoraj osemsto metrov pripeta na strma pobočja Koble,« je začel pripoved o svojem rojstnem kraju domačin Cveto Zgaga, 67-letni upokojenec novogoriškega Gostola, z Martinove domačije na hišni številki 18. Takoj zatem pa se je kot zagnan ljubiteljski raziskovalec lokalne zgodovine vrnil v čas njenega nastanka, približno osemsto let nazaj, ko so se na tem območju začeli naseljevati kolonisti z južnega Tirolskega.

Lada Leskovarja ni sram priznati, da je tako, čeprav ponosno pove, da je star že 73 let. Še zdaj – tako kot vedno – je videti zelo dobro, mladostno in sproščeno, oblečen v kavbojke in srajco, s čimer morda nakazuje, da spada v generacijo, ki je imela neke druge vrednote, zdaj pa so to prestižne in drage blagovne znamke. »Ni pomembno, kaj ima človek na sebi, pomembno je, kaj ima človek v sebi. Pa odnos do ljudi, do umetnosti. Vrednota ne more biti denar ali dober avto. Včasih nismo imeli dobrih avtomobilov, pa so bile okrog nas kljub temu lepe ženske!«

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA – ZALOG

»Kot mnoga druga naselja je tudi Zalog nastal ob sotočju rek Save in Ljubljanice. Sava je v preteklosti močno spreminjala svojo strugo ter dolga leta krojila usodo naselitvenega območja in delno tudi tok reke Ljubljanice. Ob visokih vodah je daleč naokrog poplavljala ravnino. Danes je že skoraj v celoti regulirana, le ob sotočju z Ljubljanico ima še nekaj rokavov in mokrotnih travnikov. Obe reki sta se zajedali v stoletja nanesen prod in se tako poglabljali, ob straneh pa so nastajali visoki bregovi, na katerih so se začela razvijati naselja,« nam je najprej pojasnil nastanek kraja, v katerem prebiva že 76 let, 85-letni upokojeni ekonomist Stane Matjažič, potem ko smo ga zmotili na vrtu skrbno urejenega doma na desnem bregu Ljubljanice, ob vznožju Debnega vrha (530 m).

Letos bi bil dolgoletni direktor Študijske knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu Bogo Komelj – kulturnik, bibliotekar, urednik, publicist – star 100 let. Tako kot oče sta za našo kulturo in umetnost zaslužna tudi njegov sin akademik dr. Milček Komelj in vnuk dr. Miklavž Komelj. O veličini daljnovidnega in hkrati zelo skromnega Boga Komelja pa sta spregovorila tudi njegova žena Marinka in mlajši sin dr. Janez Komelj, strokovnjak na področju zavarovalništva.

Iz vasi Gaberje med Ajdovščino in Vipavo se je družina Komelj preselila v Novo mesto. Prodajali so južno sadje in zelenjavo in dejavnost hitro razširili. Toda družina s štirimi otroki se je znašla v težavah zaradi naivnega zaupanja; izgubili so hišo in trgovino. Mama je poslej prodajala na trgu in tudi tam je imela vedno pri sebi kakšno knjigo, ki jo je tako zavzeto brala, da so ji vmes tudi marsikaj pokradli …

Tudi če bi se Sonja Grizila odločila za študij arheologije ali pa primerjalne književnosti, ki sta jo – poleg novinarstva – še zanimali, bi jo verjetno pot prav tako pripeljala v medije in verjetno bi prav tako napisala tudi Nevrotično gospodinjo. Že v osnovni šoli je dobila honorar od Pavlihe, v gimnaziji je sodelovala in zmagovala tako rekoč na vseh večjih natečajih in ena izmed zmag jo je pripeljala celo v Beograd. Na njen talent in uspehe pa je bil še zlasti pozoren Anton Papler, član ene izmed žirij, kjer je sodelovala; svetoval ji je, naj se prijavi za štipendijo, ki jo bo razpisalo Delo, in ji celo pisal, ker se ni. Mariborčanka pač ni imela naročenega Dela. Med nekaj možnostmi se je le odločila za Delo in se po diplomi zaposlila v mariborskem dopisništvu, kmalu za njo je prišla še Majda Struc, kasnejša urednica Večera. Fantje v dopisništvu so pričakovali, da se bosta dami spopadli, pa se je zgodilo obratno; še vedno sta najboljši prijateljici.

 V Fiatovih tovarnah v Torinu so 5. julija 1957 začeli izdelovati priljubljen fiat 500, tudi v Sloveniji za mnoge prvi avtomobil s popularnim imenom fičo.

V New Yorku je 6. julija 1971 umrl džezovski glasbenik Louis Armstrong, pevec in trobentač iz neworleanškega okolja. Uvrščen je med najpomembnejše oblikovalce džeza v 20. stoletju. Po letu 1930 je s svojimi big bandi utemeljil sving.

1. julija 1990 je bila pod Krenom v Kočevskem rogu na enem izmed prizorišč množičnega povojnega poboja domobrancev v navzočnosti predsednika predsedstva RS Milana Kučana in slovenskega metropolita Alojzija Šuštarja simbolična spravna slovesnost.

V Slovenskem etnografskem muzeju je na ogled bogata zbirka fotografskih zapisov, ki jih je s svojo kamero ujel eden najpomembnejših amaterskih fotografov z začetka 20. stoletja – Fran Vesel (1884–1944). Njegove originalne fotografije in reprodukcije bodo na ogled do 4. oktobra.

Nečak znanega slikarja Ferda Vesela je bil tudi zbiratelj, za fotografiranje pa se je navdušil že zgodaj v mladosti. Zavzeto in natančno je dokumentiral dogodke v Ljubljani in utrinke iz življenja njenih prebivalcev ter jih tako ohranil za prihodnost. Zato ga tudi imenujejo kronist življenja z začetka 20. stoletja.

»Življenje si polnim z ljubeznijo do vsega,« pravi Živka Komac iz Kočevja. Do ljudi, narave in lepe besede. Pesniti je začela zelo zgodaj in nastalo je že kar nekaj pesniških zbirk.

»Najprej sem sodelavcem 'po naročilu' pisala priložnostne verze za različne dogodke. Če bi vse to shranila, bi jih bilo za zbirko. A zame te pesmi nimajo vrednosti, ker nisem v njih jaz. Prvo resno delo je bila drobna zbirka Njej, nastala je po materini smrti. Tretja zbirka Razhajanja je že obsežnejša, ravno tako (Samo) pesem (me) razume.«

Film Moje pesmi, moje sanje, ki so ga posneli pred 51 leti po resnični zgodbi družine von Trapp, v Salzburg vsako leto privabi na stotine oboževalcev z vseh celin. Avstrijci znajo to zgodbo uspešno tržiti še danes.

Kdo spada med navdušence filma in zgodbe von Trappovih, je videti že od daleč. Po mestu se s posebnim avtobusom vozijo po krajih, ki so kakor koli povezani z zgodbo. Zanimivo je videti Japonce, Korejce in Američane, kako navdušeno pojejo pesmi iz filma, ki so si ga ogledali že neštetokrat in ga znajo že na pamet. Žal von Trappovi od filma niso imeli veliko koristi, poleg tega so bili nekoliko zadržani, saj so bili nekateri dogodki in informacije spremenjeni. Tako to pač počne Hollywood.

Pomorski muzej Sergeja Mašere v Piranu proučuje in predstavlja slovensko pomorsko preteklost in gospodarske dejavnosti, ki so povezane z morjem. Pirančani so namreč več stoletij živeli v glavnem od pomorske trgovine, ribištva, pridobivanja soli ter trgovanja z njo.

V zgodovini Pirana so številni zanimivi podatki. Leta 452 so se tu domnevno naselili begunci iz Ogleja. Pred tem je tukajšnje naselje porušil hunski kralj Atila. Na kraju sedanjega mesta je stal v 7. stoletju utrjen kastrum. Obzidje je prvotno obdajalo zahodni del Pirana do Punte. Po beneški okupaciji ob koncu 13. stoletja pa se je razvil drugi del mesta, imenovan Poljska vrata. Obzidali so ga sredi 15. stoletja. Največji del mesta se je razvil v 16. in 17. stoletju zunaj obzidja ob obali proti Portorožu. Od nekdanjih dva tisoč metrov obzidja ga je ostalo še 200 metrov.