Po šestletnem vrtanju so 1. septembra 1906 s slovenske in avstrijske strani z vrtanjem prebili 7975 metrov dolg železniški predor pod Karavankami. Cestni predor pod Karavankami, dolg 7804 metre, pa so prebili po treh letih 28. maja 1989.

V Versaillesu je 1. septembra 1715 umrl Ludvik XIV., imenovan tudi Sončni kralj, ki je vladal najmočnejši in najbogatejši evropski državi. Znan je po številnih vojnah.

Na bojni ladji Missouri na Japonskem so 2. septembra 1945 predstavniki japonske vlade in vojske podpisali brezpogojno vdajo, s čimer se je dokončno končala 2. svetovna vojna.

IZ RODA V ROD

Podjetje Perger iz Slovenj Gradca je osvojilo naziv mednarodni mojster domače in umetnostne obrti. Njihovi izdelki, ki so upodobljeni tudi na poštni znamki, so tudi med protokolarnimi darili. Očarali so že mnoge ugledneže sveta. V družini Perger je lectarstvo doma že od leta 1757. Boštjan, Ines in Lucian, otroci Hrabroslava Pergerja, so že deveta generacija, ki se ukvarja s to umetnostno obrtjo. Njihovi osupljivo lepi izdelki rastejo iz tradicije preteklih generacij, ustvarjeni pa so s posluhom in estetiko sodobnega človeka. Kot se pogosto zgodi, pa so bolj znani in priznani zunaj naših meja. Medenjaki, bomboni, sveče so lahko izviren slovenski spominek, okras, priboljšek ali funkcionalen izdelek.

Na fotografiji s konca 50. let prejšnjega stoletja je priučeni sodar Tone Žagar, ki sta mu pri izdelavi 600-litrskega lesenega soda pomagala Alojz Novak in Franc Regina, vsi iz Jagodnika, drugi z desne pa je bil gospodar Lojze Šest z Roj pri Trebelnem. Sliko hrani družina Žagar.

Ljudmila Ščuka (na levi) in njena prijateljica sta se leta 1928 za fotografiranje še posebej lepo oblekli. Fotografijo hrani nečakinja Marta Ščuka.

Milka Blatnik iz Artič je bila kot mlado dekle leta 1934 res čedna žanjica. Fotografijo je za objavo poslal njen sin Branko Brečko.

Spomini. S starostjo in zrelostjo privrejo na plan z zavedanjem o našem obstoju in koreninah in z zanimanjem, od kod izhajamo. Takrat začnemo odpirati albume in podoživljati čas in občutke ob pregledu življenjske poti. Koliko pa bodo o tem vedeli naši otroci, kaj šele vnuki?

O tem je razmišljala tudi zapisovalka Irena Eberl iz Ljubljane: »Od nekdaj se mi je zdelo, da ne posvečamo dovolj pozornosti in časa spoznavanju življenja svojih starih staršev, o njihovih starših pa pogosto sploh ničesar ne vemo. Torej naš družinski spomin, ki običajno temelji samo na pripovedih, pogosto ne seže niti tri generacije nazaj. Pisana beseda, ki lahko kljubuje stoletjem, pa je preprosta in učinkovita rešitev problema izgubljanja družinske zgodovine. Zgodba postane še zanimivejša, ko vanjo vključimo stare fotografije s podpisi. Gre za nekakšno nesebično medgeneracijsko izročilo.«

Janez Vedenik je bil dolga leta novinar pri regionalnem časopisu Novi tednik in na Radiu Celje, opravljal je dopisniško delo za Radio Slovenija, nazadnje pa je bil do upokojitve zaposlen pri Delavski enotnosti oziroma pri njeni Slovenski panorami. Vmes pa je vodil radijske oddaje in večje prireditve. Zdaj je v pokoju, še vedno je vnet športnik, zadnja leta predvsem tekač.

Novinarstva nikdar ni dojemal kot poklic. »Enostavno je bilo del mojega življenja, če hočete, način življenja. Vsepovsod sem iskal kaj zanimivega, navezoval stike z različnimi ljudmi, in če drugega ne, sem iz krajev, kjer sem bil na dopustu, pripravil vsaj kakšno reportažo za časopis ali javljanje za radio. Vedno in povsod se je našlo kaj zanimivega. Srečo sem imel, da so me člani družine razumeli in so me pri tem celo podpirali.«

»Rada bi še hodila v službo,« je začela Tanja Hofman, od leta 2012 upokojena univ. dipl. pravnica iz Ilirske Bistrice. Dvajset let je delala na Ministrstvu za kmetijstvo v Ljubljani, še prej pa tudi dvajset let na občini Ilirska Bistrica. »Zaradi Zakona za uravnoteženje javnih financ, ki mu rečemo kar Zujf, sem se morala upokojiti. Prve dneve, tedne in mesece se nisem čisto dobro znašla, saj sem imela veliko prostega časa, česar prej nisem bila vajena.«

»Na upokojitev se vsi počasi privadijo, sploh tisti, ki so po njej hrepeneli in so jo komaj čakali,« pravi. V strokovni literaturi je zasledila, da najhujša čustvena kriza pri novih upokojencih največkrat izbruhne tri do štiri mesece po upokojitvi, pogosto tudi pri tistih, ki so komaj dočakali, da nehajo hoditi v službo. »Novi upokojenec namreč kmalu ugotovi, da si mora sam na novo oblikovati svoj dan, teden in mesec.« Predvsem pa hitro spozna, da njegovega dela nihče več ne potrebuje, ali misli, da je odveč, brez vpliva itd.

V Sloveniji je okoli tisoč cerkva, ki so od srednjega veka slovele kot pomembni božjepotni cilji. Ena izmed teh je v Radmirju. Sem so poleg plebejskega ljudstva prihajali tudi plemenitaši. Cerkvi so darovali dragocene obredne plašče in bogoslužne pripomočke. Danes je tu razstavljena dragocena cerkvena zakladnica. 

V zgornjem delu Radmirja v Savinjski dolini je romarska cerkev sv. Frančiška Ksaverija. Leta 1715, ko je tu razsajala razsežna morilska kuga in ko je prebivalstvo trpelo lakoto ter neizmerno bedo, je dal gornjegrajski dekan tu postaviti oltar s sliko smrti sv. Frančiška Ksaverija in k njej so se začeli množično zgrinjati romarji. Omenjeno sliko je upodobil Ivan Rheinwald. Pozneje so jo kopirali mnogi podobarji.

Ljubiteljski igralec in režiser Peter Simoniti, ki je maja letos dopolnil 85 let, še vedno rad stopi na oder … Društvo Ljubiteljsko gledališče Teharje-Celje, katerega gonilna sila je, bogati z idejami, neizmerno energijo, vztrajnostjo, voljo in ljubeznijo do gledališkega ustvarjanja.

Njegov rojstni kraj je Biljana na Primorskem, od koder so njega in njegovo narodnozavedno družino pregnali fašisti, a ga globoke domoljubne korenine še vežejo nanjo. Že kot otroku se mu je porodila misel, da bi s prijatelji igrali. Igrico Zgubljena deklica v gozdu so uprizorili v Zvirčah v neki veliki drvarnici. Prišlo je mnogo gledalcev. Njegov igralski talent so opazili v osnovni šoli v Topolšici. Med drugo svetovno vojno je bila slovenščina prepovedana, zato je za pusta s soigralci v kuhinji zdravilišča skrivaj igral slovensko igro. V šoli pa je deklamiral nemške pesmi.

ODSTRTE PODOBE – BAČA PRI PODBRDU

»Razložena vasica z gručastim jedrom nad podružnično cerkvijo sv. Lenarta iz začetka 16. stoletja in več samotnimi kmetijami v gornjem delu Baške grape je s primorske strani na nadmorski višini skoraj osemsto metrov pripeta na strma pobočja Koble,« je začel pripoved o svojem rojstnem kraju domačin Cveto Zgaga, 67-letni upokojenec novogoriškega Gostola, z Martinove domačije na hišni številki 18. Takoj zatem pa se je kot zagnan ljubiteljski raziskovalec lokalne zgodovine vrnil v čas njenega nastanka, približno osemsto let nazaj, ko so se na tem območju začeli naseljevati kolonisti z južnega Tirolskega.

Lada Leskovarja ni sram priznati, da je tako, čeprav ponosno pove, da je star že 73 let. Še zdaj – tako kot vedno – je videti zelo dobro, mladostno in sproščeno, oblečen v kavbojke in srajco, s čimer morda nakazuje, da spada v generacijo, ki je imela neke druge vrednote, zdaj pa so to prestižne in drage blagovne znamke. »Ni pomembno, kaj ima človek na sebi, pomembno je, kaj ima človek v sebi. Pa odnos do ljudi, do umetnosti. Vrednota ne more biti denar ali dober avto. Včasih nismo imeli dobrih avtomobilov, pa so bile okrog nas kljub temu lepe ženske!«