Ljubljančanka Silva Menart ne želi razkriti letnice rojstva, prizna pa, da ima »visoka« leta. Ki pa jih sploh ne kaže niti ne jemlje kot nekaj posebnega. »Počutim se, kot da jih imam štirideset. Veste, zakaj? Sem popolnoma samostojna, nihče ne skrbi zame. Tule gor, ta štuk (pokaže na čelo) je superca, spomin imam tak, da še tisto, kar bi rada pozabila, ne morem,« pove v smehu.

»Gotovo bom dočakala sto let. Tak občutek imam,« resno nadaljuje. »Nič mi ne manjka, nobenih zdravil ne jemljem. Le koleno mi malo nagaja,« pravi zelo zgovorna gospa. Mogoče k njeni vitalnosti pripomore tudi to, da se rada druži z mladimi ljudmi. »Zelo radi me imajo, ker znam klepetati. Dobro se znajdem med njimi. Ker mladostno razmišljam.« Če v bližnjem lokalu pripravijo kakšen »žur«, se jim kar pridruži.

Naslov ne bi bil nič posebnega, če ne bi šlo za nekdanjega potapljača. Že ko nam je Andrej Brodarič poslal v objavo nekaj starih fotografij, nam je njegova življenjska zgodba vzbudila zanimanje. Številne tečajnike iz različnih držav je naučil varnega potapljanja in marsikateremu poškodovanemu potapljaču rešil življenje. V vodi, najsi bo v morju ali rekah, je preživel številne ure – zdaj pa se ji izogiba, če je le mogoče …

Mama je bila Ljubljančanka, oče pa iz Krope. Tudi sam se ima še vedno za Belokranjca, čeprav je rodno Metliko zapustil zelo mlad. Dobršen del življenja je preživel na Hrvaškem, že kar nekaj let pa živi v Celju. »V Kolpi sem preživel ure in ure, potapljal sem se in lovil ribe. Takrat pa je bil za nas mulce zelo zanimiv most med Metliko in Jurovskim Brodom – zdaj ga ni več. Bil sem eden redkih, ki si je upal skočiti celo z vrha železne ograje, ki je bila postavljena nad mostom, kakih 20 metrov visoko.

Ribolovna sezona se za leto, ki se je komaj rodilo, za večino ribičev še ni začela, pa vendar bi vam radi predstavili ribiča in človeka z veliko začetnico – Jožeta Erhatiča. Po vsej verjetnosti je najstarejši ribiški car preteklega leta v vsem slovenskem prostoru.

Ribiške družine in društva vsako leto tradicionalno organizirajo tekmo za ribiškega carja, kjer zmaga ribič, ki v času tekmovanja, običajno v treh urah, ujame najtežjo ribo in potem eno leto kot ribiški car »vlada« tej družini oziroma društvu. V Ribiški družini Markovci so poleti pripravili tekmovanje na svojem ribniku v Prvencih in med 23 člani si je laskavi naziv ribiški car »priribaril« Jože Erhatič s Ptuja. Njegov zmagovalni ulov je tehtal 4.700 gramov. Tako je pri 83 letih dokazal, da ljudje v tretjem življenjskem obdobju niso le aktivni na določenem področju, temveč so lahko tudi zelo uspešni.

»Veliko odgovornost čutim do družinske tradicije, zato sem se po diplomi iz ekonomije odločila, da nadaljujem to, kar sta začela moj dedek in babica in kar sta dograjevala moja starša,« pravi Tina Müller Starešinič, ki ji na prvi pogled ne bi mogli pripisati tako težkega in odgovornega dela in tudi ne kar treh otrok … Gostilni Müller v Črnomlju domačini še vedno pravijo Pri Bariču. Od nekdaj je slovela po odličnih jedeh in izbranih vinih in pri njih še vedno vsak dan diši po svežem kruhu. Tradicija in novosti gredo pri njih z roko v roki.

Po uspešni izpolnitvi meril, ki določajo pogoje za uvedbo skupne denarne enote, je bil 1. januarja 2007 kot uradno plačilno sredstvo uveden evro. Na kovancih slovenske emisije so izbrani slovenski motivi.

Tovarna Alfreda Nobela je 1. januarja 1868 začela izdelovati nov eksplozivni dinamit, ki ga je leto prej Nobel izumil. Iznajdba je povzročila velik preobrat v gospodarstvu in vojskovanju.

Avstrijska vladarica Marija Terezija je 2. januarja 1770 odpravila kaznovanje z mučenjem v sodnih postopkih.

Mestni muzej Idrija ima svoje razstavne prostore na gradu Gewerkenegg. Nekoč je bil grad rezidenca upraviteljev tamkajšnjega rudnika živega srebra, ki je tako značilen za to območje kot idrijska čipka. Nekoč klekljanje ni bilo dovolj cenjeno, a se je od nedavna uveljavilo kot znanje, vredno spoštovanja in občudovanja. Danes predstavlja ta dejavnost način ustvarjalnega preživljanja prostega časa.

Muzej v grajski zbirki obsežno predstavlja zgodovino mesta in okolice. Ena izmed stalnih razstav je poimenovana Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina. Pisno je ta dejavnost izpričana v Idriji že leta 1696. Znanje klekljanja se je sem razširilo iz Nemčije ali Češke, od koder so prihajali delat v tukajšnji rudnik živega srebra rudarji in rudarski strokovnjaki z družinami. Izkupiček od prodanih čipk, ki so jih naredile njihove žene in otroci, je bil skozi stoletja pomemben vir dodatnega dohodka rudarskih družin.

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Tivoli)

Največji ljubljanski park se na petih kvadratnih kilometrih razteza v neposredni bližini mestnega središča pod Rožnikom in Šišenskim hribom. V njem se združujejo naravni in krajinski elementi ter objekti kulturne dediščine, med katere spada poleg grada Tivoli (nekoč imenovanega Podturn) in Cekinovega grada tudi približno trideset spomenikov. Vse umetniške stvaritve, razen ene – Štirje psi pod Tivolskim gradom, so delo slovenskih kiparjev, vendar se po besedah upokojene umetnostne zgodovinarke mag. Olge Paulič do njih vse preveč mačehovsko obnašamo.

 V Gorici pri Slivnici sta se 25. februarja 1935 poročila Neža in Konrad Lesjak. Fotografijo hrani njuna edina hči Minka, ki je na začetku januarja praznovala 80. rojstni dan. 

Danes 97-letna Slavka Štrukelj iz Domžal se je leta 1964 fotografirala v Parizu. Ob njej sta »le Père Noël« in bodoči mož Jean Maurice. Še vedno živita v Franciji. Fotografijo hrani vnukinja Vanda Klopčič.

Upokojeni železničar Viktor Kotar iz Velenja še hrani fotografijo sodelavcev, ki je nastala leta 1963 na postaji v Prelogah pri Velenju. Čepijo z leve: Franc Koren (vozopisec), Jože Špiljak (prometnik) in Maks Jagorin (premikač). Stojijo z desne: Maks Klenovšek (kurjač na parni lokomotivi), Ivan Grobelnik (premikač), Ivan Rožič (vozopisec), Viktor Kotar (kretničar), Jože Podgoršek (vodja premika), Franc Pajtler (vlakovodja), Jože Meh (premikač) in Jože Robert (strojevodja parne lokomotive).

Življenje Darka Šarca je en sam splet naključij ali pa muhavosti usode, kakor pač kdo razume. A ničesar ne obžaluje, pravi, saj je vedno našel način, da je počel tisto, s čimer je bil zadovoljen. Ker je človek, ki ne mara polovično narejenih stvari, se je v zelo zrelih letih lotil dokončanja podiplomskega študija. Pri 72 letih je magistriral, junija letos, pet mesecev pred osemdesetim rojstnim dnem, pa doktoriral na ljubljanski fakulteti za arhitekturo.

Čeprav je rojen na Hrvaškem, otroštvo je preživljal v Osijeku, dolgo pa je živel v Makedoniji, mu je Slovenija posebej pri srcu. Mama je bila namreč Slovenka, Notranjka, in z družino že več kot 40 let živi v Ljubljani.