Če smo še pred desetletji na vprašanje, koliko je družinskega nasilja, odgovarjali, da ga pri nas sploh ni, zdaj priznavamo, da ga je precej oziroma ga je precej več, kot ga odkrijemo, je bilo slišati na okrogli mizi, ki jo je pripravilo društvo Opuščeni program. Lotili so se teme, o kateri v javnosti skoraj ne govorimo – nasilja nad starejšimi moškimi. Izkazalo pa se je, da niti organizatorji niti sogovornice (družinska zdravnica, državna tožilka in sociologinja) ne poznajo nobenega tovrstnega primera.

Prvi mož največje upokojenske organizacije Janez Sušnik je dolgoletni član Društva upokojencev Šenčur. Pridružil se jim je takoj po upokojitvi leta 2007. Z izvolitvijo Antona Donka za predsednika Zveze društev upokojencev Slovenije (Zdus) je poleti 2015 postal eden izmed podpredsednikov. Po odstopu Donka zaradi zdravstvenih razlogov lani poleti je postal začasni predsednik, na decembrskem zboru članov pa je bil izvoljen za predsednika do konca mandata do leta 2019. Janez Sušnik ima izkušnje tudi iz politike, med letoma 2002 in 2007 je bil predsednik državnega sveta. Od leta 1997 pa do 2007 je bil član Slovenske ljudske stranke, zdaj ni v nobeni stranki. Čeprav je Zdus nepolitična organizacija, poudarja pomen sodelovanja z vsemi strankami, ki lahko prispevajo k izboljšanju življenja upokojencev. Predvsem pa se zaveda, da je moč upokojencev v združevanju in skupnem nastopu.

»Staranje je čudovit proces, v katerem postaneš tisto, kar bi moral vedno biti,« je nekoč, ne tako dolgo tega, rekel David Bowie. Tudi Maggie Kuhn je nekoč, ne tako dolgo tega, razkrila šest popolnoma zgrešenih mitov o starosti: da je bolezen, da so stari nespametni, da so aseksualni, da so neuporabni, da so nemočni in da so si vsi podobni.

Kdo je Maggie Kuhn? Kdor ne ve, to je ustanoviteljica militantnega gibanja, imenovanega Sivi panterji. Gibanja, ki se bojuje nenasilno že peto desetletje. Maggie Kuhn je ustanovila gibanje davnega leta 1970 skupaj s petimi kolegi, ko se jim je zgodila prisilna upokojitev in so poskušali najti nove poti, prek katerih bi opozorili na socialne težave, s katerimi so se spopadali v času svoje delovne kariere.

»Živeti sam doma« in »oditi v dom za starejše« sta pri nas prevladujoči obliki bivanja starejših. Med njima pa skoraj ni vmesnih oz. alternativnih oblik, kot so se razvile v drugih državah. Pogrešamo raznovrstnost oblik bivanja starejših – od gospodinjskih skupin, sobivanja starejših, sobivanja več generacij, stanovanjskih zadrug starejših itd.

To še zdaleč ne pomeni, da nas te oblike ne zanimajo ali da niso primerne za slovenske razmere, mentaliteto in pričakovanja o bivanju v starosti. V Zdusu tudi po koncu projekta HELPS, v katerem smo se leta 2010 začeli ukvarjati s to problematiko, ugotavljamo, da je zanimanja precej. Interesenti za sobivanje starejših se še vedno srečujejo, potencialni sobivalci se spoznavajo, predstavimo jim novosti na področju sobivanja starejših v Sloveniji in primere iz tujine.

Kaj je za vas kakovost življenja in kakšna se vam ta zdi v vašem kraju?

Alenka Pavlica, turistična vodnica, Branik: »Z vremenom, čistim okoljem in dobrim zrakom imamo res srečo, pa tudi revnih ljudi v našem kraju ni veliko. Pogrešam le boljšo kulturno ponudbo. Res je, da imamo v bližini kulturna središča Nova Gorica, Gorica, Koper in Trst, pa tudi Ljubljana ni daleč, odkar imamo avtocesto, vendar so ljudje preveč pasivni. Včasih, ko so se morali boriti za svoj jezik, so imeli amatersko gledališko skupino in več pevskih zborov, zdaj pa je vse to zamrlo.«

STARANJE V SLOVENIJI

Koliko se želimo starejši učiti lepšega komuniciranja z mlajšimi? Lepi stiki z vsemi generacijami so pomembni za naše kakovostno staranje. Nujni so, da lahko svoje znanje in izkušnje prenašamo na mlajši rod. To so kazali reprezentativni podatki raziskave o tem, kaj potrebujemo, kaj zmoremo in kaj hočemo prebivalci Slovenije, ki smo starejši od 50 let, in smo jih predstavili v prejšnjih dveh številkah Vzajemnosti. Poglejmo zdaj podatke o pripravljenosti za učenje lepših odnosov – res so spodbudni.

Ižanko Leo Konc je k slikanju vleklo že od otroštva naprej. A številne obveznosti, ki jih prinese življenje, so ji intenzivno druženje s čopičem preprečevale vse do upokojitve. Ker ji je koncept vseživljenjskega učenja zelo domač, se je takoj vključila v Univerzo za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani in se vpisala v slikarski tečaj. Akademski slikar Todorče Atanasov, njen prvi mentor, jo je seznanil z akrilom, do zdaj pa je preizkusila še vse druge tehnike.

Najljubše motive za slikanje ji daje narava, tudi tihožitja jo kdaj pa kdaj pritegnejo, a krajina ji je vedno znova izziv. »Šele ko sem začela slikati, sem ugotovila, kako je barje pravzaprav čarobno, koliko barv najdeš v njem. Motivov za slikanje je neskončno,« prizna slikarka, ki že od malega živi na robu Ljubljanskega barja. Občasno se udeležuje likovnih kolonij, ki jih pripravlja kulturna sekcija Zveze društev upokojencev Slovenije, odlično pa se počuti med ustvarjalci različnih starosti, ki se družijo na delavnicah Likovnega društva 2002 Škofljica.

Mednarodni festival alpskega cvetja

Kdor želi spoznati izjemno rastlinsko bogastvo Bohinja in okolice, se lahko še deset dni udeleži dogodkov 11. mednarodnega festivala alpskega cvetja v Bohinju. Pripravili bodo več vodenih botaničnih izletov (tudi kolesarskih), v kulturnem domu v Stari Fužini so na ogled vezenine s cvetličnimi motivi, občasno bodo delavnice vezenin, delavnice nabiranja in prepoznavanja cvetja, koncerti, predavanja o užitnih divjih rastlinah ter apiterapiji in čebeljih izdelkih. Ob petkih bodo vaški dnevi (v Studorju in Srednji vasi), ob koncu tedna pa bo še posebej živahno, med drugim bo tržnica v Bohinjski Bistrici, potekali bodo različni kulturni in kulinarični dogodki, pohodi, predavanja … Zaključek festivala bo v nedeljo, 11. junija, na Voglu.

Vlada je po celoletnem omahovanju – nasprotovanje lobijev je bilo veliko – vendarle sprejela novelo zakona o zdravstveni dejavnosti in jo poslala v državni zbor. Zakon, eden izmed dveh ključnih za boljše delovanje zdravstva, naj bi preprečil delovanje zdravstva po načelih Divjega zahoda.

Zakon, ki ga sedanja vlada z novelo spreminja, je bil sprejet leta 1992, v kaotičnem času pobega iz prejšnje države in hkratnega vzpostavljanja kapitalističnega sistema. Predpisi so se takrat sprejemali na vrat na nos, pogosto s premalo vednosti o tem, kako postaviti zdravstveni sistem za povsem nove razmere. Čeprav so v njem nedopustno pomanjkljivo urejene tudi tako ključne stvari, kot so izdaja in odvzem dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti, vsebina in postopek nadzora javnih in zasebnih ambulant ter bolnišnic pa tudi pravila o podeljevanju in izvajanju koncesij, je četrt stoletja zakon ostal nedotaknjen.