Skupina osmih študentk se avgusta odpravlja na prostovoljsko delo v Indijo. Najprej bodo obiskale zahodni del Indije - regijo Gujarat, kjer bodo pod vodstvom jezuita Santiaga Girisha delovale v centru za bolnike in invalide in v zavetiščih za otroke s posebnimi potrebami. Po dveh tednih pa se bodo odpravile na vzhod, v 2000 kilometrov oddaljeno Kalkuto. Tam jih bo pet delalo v Centrih Matere Terezije, kjer bodo skrbele za sirote, starejše in umirajoče; tri prostovoljke pa bodo pomagale poučevati otroke angleščino in matematiko v šoli Piala Ashar Alo, ki jo je ustanovila Slovenka Mojca Gayen skupaj s svojim indijskim možem Anupom.  

Po Kranjski Gori in okolici vse poletje vozi rdeč turistični avtobus starinskega videza, s katerim lahko domači in tuji gostje obiščejo najlepše turistične znamenitosti Zgornjesavske doline. Na vožnji iz Kranjske gore ustavi v Gozdu Martuljku, Belci, Mojstrani, kjer si gostje  lahko ogledajo slap Peričnik in obiščejo Slovenski planinski muzej, v Dovjem, Podkorenu (naravni rezervat Zelenci), Ratečah, Planici in ob jezeru Jasna.

Avtobus, ki ga je občina kupila na Nizozemskem, je prirejen za panoramsko vožnjo, saj steklena streha omogoča ogled okolice z vseh zornih kotov, predstavitev kulturne in naravne dediščine, kulinarike in ostalih zanimivosti pa potniki poslušajo v slovenskem, angleškem, nemškem in italijanskem jeziku.

Včeraj je v 86. letu starosti umrl velikan slovenske narodno-zabavne glasbe Slavko Avsenik, ki se je podpisal pod številne uspešnice. Brata Avsenik, Slavko in Vilko, veljata za največkrat predvajana in najbolj prodajana avtorja narodno-zabavne glasbe v Evropi.

Napisala sta več kot 1000 skladb, med katerimi je najbolj znana Na Golici, ki je doživela kar 600 predelav in velja za največkrat predvajano instrumentalno skladbo na svetu.

Avseniki so gorenjsko glasbo ponesli v najprestižnejše in največje koncertne dvorane po svetu, vse do berlinske filharmonije. Lahko se pohvalijo tudi z več kot 10.000 posnemovalci in s 150 klubi ljubiteljev njihove glasbe.

Vsak lahko pade, a pri starejših ljudeh so posledice hujše. Kar 30 do 40 odstotkov padcev in vsaj četrtino poškodb starejših ljudi pa je mogoče preprečiti, je za bralce Vzajemnosti povedal prof. klinične geriatrije Clemens Becker, dr. med., eden največjih mednarodnih strokovnjakov za to področje. V Nemčiji je bil njegov program preprečevanja padcev v domovih za starejše tako uspešen, da so ga postopno razširili po vsej državi.

Zdaj po njem delajo že v okoli pet tisoč nemških domovih za starejše in uspehi so že vidni. A seveda niso prišli čez noč, pravi strokovnjak. Družinske člane, osebje po domovih in vse druge vpletene je bilo treba najprej prepričati, da je veliko padcev mogoče preprečiti in da lahko k temu prispevajo. »Potrebovali smo sedem do osem let, da smo dosegli pokritost po vsej državi. Zato v Sloveniji ne smete biti nestrpni. Da spremenimo način razmišljanja pri ljudeh in naredimo vse potrebne korake k izboljšanju, terja svoj čas, a se na koncu izplača.«

Konec junija je energična, predana in odločna dr. Mateja Kožuh Novak zaključila osemletno vodenje naše najbolj množične civilne organizacije, Zveze društev upokojencev Slovenije. Vedno se je zavzemala za solidarnost, pravičnost in enakopravnost, zadnjih osem let pa se je še posebej borila proti zapostavljenosti in odrinjenosti starejših. Po poklicu zdravnica, ginekologinja, univerzitetna predavateljica in doktorica znanosti, ki je bila en mandat tudi poslanka v državnem zboru, je vodenje upokojenske organizacije prepustila nasledniku, ker je prepričana, da organizacija potrebuje spremembe in novo energijo.

Priznanja za najbolj srčne

Več kot devetsto nominacij bolnikov in njihovih svojcev so zbrali v akciji Znanilci upanja, v kateri izbirajo najbolj srčne zdravnike in druge onkološke zdravstvene delavce.

Pobudniki akcije Znanilci upanja so Društvo onkoloških bolnikov Slovenije, Ustanova Mali vitez, Društvo bolnikov z limfomom in levkemijo ter EuropaCollon. Akcijo so prvič pripravili lani, saj so se želeli vsaj simbolično zahvaliti zdravstvenim delavcem, ki poleg strokovnosti ne pozabijo na človeško plat, na sočutje in toplino, ki znajo pokloniti prijazno besedo, stisniti roko, nakloniti ohrabrujoč nasmeh, si vzeti čas za razlago in tolažbo. Vse to bolniku pomaga premagati strah, mu vlije novo moč in energijo za premagovanje bolezni.

Da je Marijan Zorko nadarjen za slikanje, je vedel že v otroštvu, je pa dolgo trajalo, da se je ustvarjanju tudi bolj posvetil. Zaposlen je bil na zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Ljubljani in že takrat je kdaj pa kdaj prijel za čopič. Ko pa se je upokojil, so ga domači spodbudili, da se je vpisal v slikarski tečaj na univerzi za tretje življenjsko obdobje. S skupino vrstnikov s slikarsko žilico se tako druži že več kot deset let, učili so se od različnih mentorjev, zadnja leta jih usmerja akademska slikarka mag. Urška Vidic. Všeč mu je, da jih spodbuja, naj slikajo tisto, kar želijo in kar jim najbolj leži.