Živila z izboljšano hranilno sestavo
Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS je v sodelovanju z Mercatorjem pripravila novo kampanjo, s katero želi potrošnike spodbuditi k nakupovanju živil izboljšane hranilne sestave. Živila z manj sladkorja, soli in maščob ter z več prehranskimi vlakninami, vitamini in minerali so vse bolj dostopna, zanimanje za izdelke uravnotežene prehrane pa je največ pri mlajši generaciji. V zadnjem letu se je v času epidemije covida-19 povečalo povpraševanje po izdelkih uravnotežene prehrane, spremenil se je tudi način prehranjevanja, saj so ljudje več kuhali doma in se tudi bolj posvečali sestavi jedilnika.
-
»Hodil po zemlji sem naši / in pil nje prelesti.« Oton Župančič
Slovenija je kot biser, majhna, a tako lepa, da se je ne moreš naveličati. Lahko si zaželiš gora pa morja ali prekmurskih ravnic in gričevnate dolenjske pokrajine. In koliko je skritih kotičkov, ki jih še ne poznamo. Zdaj, ko zaradi omejitve potovanj ne moremo daleč po svetu, so domači logi kot naročeni, da jih obiščemo in raziščemo. V obsežni poletni številki Vzajemnosti smo pripravili več različnih namigov za izlete in pobeg pred hudo vročino.
-
»Kakšno razkošje živeti, / kakšen mogočen čar! … // Kakšno razkošje hoditi / po zemlji v jutrišnji dan / med hudim in čudovitim / in se zapletati v trnje sanj …« Tone Pavček.
Kaj je življenje? V vsakdanji ihtavosti, ko smo okupirani z vseh strani, o tem ne razmišljamo, ampak hitimo in ves čas nekaj lovimo (roke, lepše dni, primerne trenutke …), v bistvu pa bežimo pred sabo in življenjem. Težko se ustavimo, največkrat nas k temu prisilijo šele hude preizkušnje. Takrat bi dali vse na svetu, da bi stvari lahko spremenili.
Na koncu bomo mi postali beli medvedi
Ne le da zagovarja odgovoren odnos do okolja, po teh načelih se trudi tudi živeti. Prof. dr. Dušan Plut, geograf, zgodovinar, ekolog in zaslužni profesor ljubljanske univerze, se je na pogovor pripeljal s kolesom, čeprav je zunaj snežilo. Ob osamosvojitvi Slovenije je za krajši čas šel v politiko in predsedoval zeleni stranki, ki se je pridružila Demosovi vladi, in bil izvoljen v predsedstvo Republike Slovenije. Potem je nadaljeval akademsko pot. Ves čas je družbeno angažiran intelektualec, še posebej kritično opozarja na ekološke probleme. Prepričan je, da se brez korenitih sprememb človeštvu slabo piše. Že desetletja živi v Ljubljani, a je še vedno povezan z rodno Belo krajino. Tudi kot upokojenec ne miruje, med drugim je še vedno dejaven v Svetu za varovanje okolja pri SAZU in tudi v belokranjskem ekološkem društvu Proteus.
-
Ali veste, kaj ste počeli pred 35 leti konec aprila, ko je prišlo do jedrske nesreče v Černobilu? Spomnim se, da je bilo lepo vreme, ki me je zelo vabilo na prosto, ker pa sem ravno zaključevala raziskovalno nalogo, sem bila prikovana na pisalni stroj. Osupli smo bili nad novico in si nismo znali predstavljati, kaj se je zgodilo. Poleg tega je takratna sovjetska oblast informacije o dogodku prikrivala. Eksplozija v jedrski elektrarni Lenin je povzročila hudo zdravstveno in okoljsko katastrofo. Oblast je žrtvovala na tisoče ljudi, ki jim nikoli ni izplačala nobenih odškodnin. Posledice nesreče bo čutiti še dolgo, bližnje mesto Pripjat še več kot 100.000 let ne bo primerno za bivanje.
-
»Ej, prišla je spet pomlad! / Kaj cvete trobentic v bregu! / Hodim, hodim preko trat / kakor po rumenem snegu.« Kajetan Kovič
Vedno pride. Tako priljubljena in težko pričakovana pomlad. Čeprav nam že leto dni kroji življenje epidemija, gre narava naprej svojo pot. Pred nami so velikonočni prazniki, največji krščanski praznik, ki slavi zmago življenja nad smrtjo. Sporoča nam, da je vredno živeti, da se je treba za življenje potruditi, ga spoštovati in ljubiti. Prinaša nam veselje in upanje.
-
»Za belo ograjo zazelenelo je / tiho pomladno drevo / in srce moje vzdrhtelo je, / o, kako je bilo lepo.« Srečko Kosovel
Toplo in sončno vreme je čez noč prebudilo ptice, na prosto je zvabilo tudi nas in nam na obraz narisalo nasmeh. Po dolgi jeseni in zimi, ko smo zaradi koronavirusa večino časa preživeli doma za štirimi stenami, brez druženja in potovanj, smo se daljšega dne in prihajajoče pomladi zelo razveselili. Letošnja pomlad bo drugačna, zagotovo jo bomo želeli občutiti z vsemi čuti. Navdihovala nas bo z upanjem, da za slabim vedno pride nekaj dobrega.
Koronavirus ni zamajal pokojninske blagajne
Tudi lani, ko je na celotno družbeno življenje zelo vplivala epidemija koronavirusa, je pokojninska blagajna zaključila poslovanje z izravnanimi dohodki in odhodki. Na pomoč je priskočila država, ki je poskrbela za prispevke zaposlenih in zagotovila tudi izplačilo solidarnostnega dodatka za upokojence z najnižjimi pokojninami. O tem, kako se je zavod v teh nenavadnih razmerah organiziral, poskrbel za redno izplačevanje pokojnin in izdajo odločb, ter o drugih aktualnih pokojninskih temah smo se pogovarjali z generalnim direktorjem Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije Marijanom Papežem.
-
»Pa bo pomlad prišla / z oblaki šumečimi, / pa bo pomlad prišla / z rožami rdečimi, / s tistimi rosnimi, / mladimi rožami. / O, kako se po rožah / toži mi!« je vzdihoval po pomladi pesnik Ivan Minatti.
Le kdo je ne pogreša. Pomlad, ki bo prinesla v deželo sončne žarke, pognale bodo trave, rože in odgnala drevesa. Razkadila se bo megla in virus, ki nas drži v šahu že od jeseni, bo izgubil svojo moč. Le kdo si tega ne želi. Prvi napovedovalec pomladi je sveti Valentih, ki ima ključ od korenin. Zimo bo preganjal tudi pust. Letos žal brez pustnih rajanj, vendar ne bo šel mimo nas, nekateri si bodo maske kljub temu nadeli in se pokazali na spletu, gospodinje pa bodo poskrbele, da bodo na mizah pustne jedi, tako kot se za ta čas spodobi. Skorajšnjo pomlad napoveduje tudi vse daljši dan.
-
Matjaž Šinkovc, Šmihelčan iz Novega mesta, je od poklicne šole naprej zaprisežen krvodajalec. Sredi novembra je na svoj rojstni dan kri daroval še zadnjič, in to 190-ič. Skupaj je prispeval blizu 95 litrov krvi. Je absolutni rekorder med številnimi krvodajalci novomeške območne organizacije Rdečega križa.
S ponosom pove, da ga niso niti enkrat zavrnili. V zadnjem letniku poklicne šole ga je tako kot druge dijake premamil prost dan, ki so ga dobili, če so se udeležili krvodajalske akcije. Kasneje je 47 let vsake tri mesece odhajal na darovanje krvi, vendar nikoli več zaradi prostega dne. »Vsak krvodajalec ima pred odvzemom zdravniški pregled in tudi na krvi se vidi, kako je s tvojim zdravjem. Zdelo se mi je pomembno, da vem, kako je z mano, poleg tega pomagaš nekomu, ki kri nujno potrebuje. Čeprav prejemnika krvi ne poznaš, imaš po odvzemu zelo dober občutek,« pove Matjaž in doda, da bo ta ritual zagotovo pogrešal. Še vedno bi bil pripravljen darovati kri, vendar je moral zaključiti zaradi starostne omejitve. Krvodajalstvo pa se pri družini Šinkovc ne bo zaključilo, kajti očetovo humano pot nadaljuje sin Jure.
