Koronavirus ni zamajal pokojninske blagajne
Tudi lani, ko je na celotno družbeno življenje zelo vplivala epidemija koronavirusa, je pokojninska blagajna zaključila poslovanje z izravnanimi dohodki in odhodki. Na pomoč je priskočila država, ki je poskrbela za prispevke zaposlenih in zagotovila tudi izplačilo solidarnostnega dodatka za upokojence z najnižjimi pokojninami. O tem, kako se je zavod v teh nenavadnih razmerah organiziral, poskrbel za redno izplačevanje pokojnin in izdajo odločb, ter o drugih aktualnih pokojninskih temah smo se pogovarjali z generalnim direktorjem Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije Marijanom Papežem.
-
»Pa bo pomlad prišla / z oblaki šumečimi, / pa bo pomlad prišla / z rožami rdečimi, / s tistimi rosnimi, / mladimi rožami. / O, kako se po rožah / toži mi!« je vzdihoval po pomladi pesnik Ivan Minatti.
Le kdo je ne pogreša. Pomlad, ki bo prinesla v deželo sončne žarke, pognale bodo trave, rože in odgnala drevesa. Razkadila se bo megla in virus, ki nas drži v šahu že od jeseni, bo izgubil svojo moč. Le kdo si tega ne želi. Prvi napovedovalec pomladi je sveti Valentih, ki ima ključ od korenin. Zimo bo preganjal tudi pust. Letos žal brez pustnih rajanj, vendar ne bo šel mimo nas, nekateri si bodo maske kljub temu nadeli in se pokazali na spletu, gospodinje pa bodo poskrbele, da bodo na mizah pustne jedi, tako kot se za ta čas spodobi. Skorajšnjo pomlad napoveduje tudi vse daljši dan.
-
Matjaž Šinkovc, Šmihelčan iz Novega mesta, je od poklicne šole naprej zaprisežen krvodajalec. Sredi novembra je na svoj rojstni dan kri daroval še zadnjič, in to 190-ič. Skupaj je prispeval blizu 95 litrov krvi. Je absolutni rekorder med številnimi krvodajalci novomeške območne organizacije Rdečega križa.
S ponosom pove, da ga niso niti enkrat zavrnili. V zadnjem letniku poklicne šole ga je tako kot druge dijake premamil prost dan, ki so ga dobili, če so se udeležili krvodajalske akcije. Kasneje je 47 let vsake tri mesece odhajal na darovanje krvi, vendar nikoli več zaradi prostega dne. »Vsak krvodajalec ima pred odvzemom zdravniški pregled in tudi na krvi se vidi, kako je s tvojim zdravjem. Zdelo se mi je pomembno, da vem, kako je z mano, poleg tega pomagaš nekomu, ki kri nujno potrebuje. Čeprav prejemnika krvi ne poznaš, imaš po odvzemu zelo dober občutek,« pove Matjaž in doda, da bo ta ritual zagotovo pogrešal. Še vedno bi bil pripravljen darovati kri, vendar je moral zaključiti zaradi starostne omejitve. Krvodajalstvo pa se pri družini Šinkovc ne bo zaključilo, kajti očetovo humano pot nadaljuje sin Jure.
-
Okroglo leto 2020 in povrhu še prestopno je bilo nenavadno in težko. Ko smo stopali vanj, si nihče ni mogel predstavljati, da bo prineslo tako hudo preizkušnjo za človeštvo. Nova koronavirusna bolezen, ki se je začela na Kitajskem, je bila v začetku leta za nas še oddaljena tema, ki ji nismo posvečali pozornosti. Sredi marca pa je bila že med nami in ustavila je javno življenje. To je bil velik šok za vse. Tudi najstarejši ljudje česa takega še niso doživeli, nekateri so se ob tem spomnili pripovedi staršev, ki so preživeli špansko gripo, ko je morila ob koncu prve svetovne vojne.
Ponosen je, da se v politiki ni prodal
Grozote druge svetovne vojne je že kot majhen otrok izkusil tudi mag. Franc Žnidaršič, upokojeni zdravnik iz Trebnjega in še do nedavnega zelo dejaven politik. Rodil se je pred osemdesetimi leti na Bučki na Dolenjskem kot sedmi otrok mami Angeli in očetu Martinu Žnidaršiču. Še preden je dopolnil eno leto, so Nemci družino na silo odpeljali v taborišče. Po končani vojni so se vrnili na izropano domačijo, a žal brez očeta in najstarejšega brata.
Osemčlansko družino, očeta, mamo in šest otrok, so Nemci z Bučke odpeljali 3. novembra 1941. Francetov oče se je temu hotel upreti s sekiro, a ga je mama posvarila, bila je noseča in zagotovo bi jih vse pobili. V taborišču so bili sicer skupaj, mlajše otroke so odpeljali v vrtec, oče in starejši brat sta morala na prisilno delo v tovarno torpedov, mama pa je delala v pralnici. Poleti 1942 je rodila najmlajšo sestro. Najdlje so bili v taborišču Rudolfstadt, v opuščeni tovarni porcelana. »Spominjam se le zavijanja siren pred napadi zavezniških letal, pa tudi pogreba očeta in brata, ki so ju Nemci pokončali ob koncu vojne, čeprav se dejanskega dogajanja nisem zavedal,« pove Franc.
-
Dolgotrajna oskrba je področje, ki se dotika vseh nas. Če pogledamo po ulici, koliko je starejših ljudi, lahko hitro ugotovimo, da ne potrebujemo le vrtcev. Zaradi staranja bodo potrebe po dolgotrajni oskrbi naraščale in se v prihodnjih letih podvojile, je bilo slišati na predstavitvi knjige Jožeta Ramovša Integrirana dolgotrajna oskrba. Slovenija, ki v dolgotrajni oskrbi petindvajset let zaostaja za razvitimi evropskimi državami, mora preiti iz opešane tradicionalne oskrbe v sodoben sistem, menijo na Inštitutu Antona Trstenjaka. Pripravljeni zakon o dolgotrajni oskrbi ocenjujejo, da daje upanje za to, potrebno znanje pa posreduje tudi nova knjiga Jožeta Ramovša.
-
Ali vas je kdaj strah? Koga ni? Otroci pogosto mislijo, da odraslih ni strah, ker jim prav oni dopovedujejo, da ima le velike oči, znotraj je votel, zunaj pa ga nič ni. Pa ni čisto tako. Strah je z nami do konca, le da se v nekaterih ljudeh bolj naseli kot v drugih. Spomladi nas je vse prestrašil novi koronavirus, ki se je v kratkem razširil po planetu in grozi celotnemu človeštvu, saj nekateri zaradi njega hudo zbolijo in celo umrejo. Po spomladanskem valu, ko se je tako rekoč čez noč ustavilo življenje in smo morali ostati doma, smo prvi šok dobro prenesli in poleti se nam je že zdelo, da bo virus izzvenel. Toda z jesenjo se je vrnil z vso močjo in ponovno smo morali zaustaviti javno življenje, da bi preprečili njegovo nevarno širjenje.
Učiteljica, ki živi svoje poslanstvo
Že kot otrok je Vida Bogataj govorila, da bo učila. Postala je profesorica nemščine in srbohrvaščine, kasneje je bila tudi na kadrovskih in vodstvenih položajih, vendar svojega poslanstva, tj. predajanja znanja mlajšim in uka željnim ljudem, ni nikoli opustila. Tudi po upokojitvi je ostala aktivna, več let je poučevala nemščino na univerzi za tretje življenjsko obdobje, še vedno pa jo poučuje v enem od dnevnih centrov. Ves čas je prevzemala tudi organizacijsko-vodstvene naloge. Zadnjih deset let je bila predana predsednica Društva upokojenih pedagoških delavcev Slovenije (DUPDS), v njem pa dela že od začetka, saj je bila pred skoraj tridesetimi leti med pobudnicami združevanja upokojenih pedagogov.
Vitamin D izboljša tudi odpornost
Zaradi sodobnega načina življenja premalo časa preživimo zunaj, da bi lahko s pomočjo sonca prejeli dovolj vitamina D. Še zlasti pozimi in spomladi ga primanjkuje kar štirim petinam prebivalcev Slovenije. Vitamin D vpliva na številne pomembne življenjske funkcije, najbolj znana je presnova kalcija in posledično gradnja kosti, izboljšuje pa tudi našo odpornost.
Spomladi in poleti je njegov glavni vir izpostavljenost soncu, a jeseni in pozimi te zaloge poidejo, zato ga je dobro nadomeščati, pravi predsednica Združenja endokrinologov Slovenije pri Slovenskem zdravniškem društvu prof. dr. Marija Pfeifer. Telo lahko samo proizvede vitamin D, saj se pod vplivom ultravijoličnih žarkov tvori v koži, zato ga imenujejo tudi sončni vitamin. Za naravno pridobivanje vitamina je najprimernejše sončenje od aprila do septembra med 10. in 16. uro, ko je sončna svetloba bogata z ultravijoličnimi žarki in potuje skozi ozračje čim bolj navpično. Zadostuje že 10 do 15 minut na dan tri dni v tednu in brez uporabe izdelkov z visokim zaščitnim faktorjem.
-
Pred kratkim sem se zapletla v pogovor s starejšo gospo in nekako sva prišli na stare čase. Kar oživela je in mi hitela razlagati, kako težko so živeli med drugo svetovno vojno in po njej. »Borili smo se, da smo ostali Slovenci, da lahko govorimo po slovensko. Na to se danes kar pozablja in premalo ceni,« je dejala. V vojni je izgubila ljubljenega brata. Bil je v cvetu mladosti in tako kot mnogo drugih fantov ni dočakal svobode. Težko življenje je sledilo tudi po vojni. Obnavljali in gradili so domovino in lastne domove. »Toliko spominov imam na te čase in rada bi jih komu povedala,« je dejala in nadaljevala, »veste, takrat nam ni bilo lahko, danes si mladi tega sploh ne morejo predstavljati.«
