Dolgotrajna oskrba je področje, ki se dotika vseh nas. Če pogledamo po ulici, koliko je starejših ljudi, lahko hitro ugotovimo, da ne potrebujemo le vrtcev. Zaradi staranja bodo potrebe po dolgotrajni oskrbi naraščale in se v prihodnjih letih podvojile, je bilo slišati na predstavitvi knjige Jožeta Ramovša Integrirana dolgotrajna oskrba. Slovenija, ki v dolgotrajni oskrbi petindvajset let zaostaja za razvitimi evropskimi državami, mora preiti iz opešane tradicionalne oskrbe v sodoben sistem, menijo na Inštitutu Antona Trstenjaka. Pripravljeni zakon o dolgotrajni oskrbi ocenjujejo, da daje upanje za to, potrebno znanje pa posreduje tudi nova knjiga Jožeta Ramovša.

Ali vas je kdaj strah? Koga ni? Otroci pogosto mislijo, da odraslih ni strah, ker jim prav oni dopovedujejo, da ima le velike oči, znotraj je votel, zunaj pa ga nič ni. Pa ni čisto tako. Strah je z nami do konca, le da se v nekaterih ljudeh bolj naseli kot v drugih. Spomladi nas je vse prestrašil novi koronavirus, ki se je v kratkem razširil po planetu in grozi celotnemu človeštvu, saj nekateri zaradi njega hudo zbolijo in celo umrejo. Po spomladanskem valu, ko se je tako rekoč čez noč ustavilo življenje in smo morali ostati doma, smo prvi šok dobro prenesli in poleti se nam je že zdelo, da bo virus izzvenel. Toda z jesenjo se je vrnil z vso močjo in ponovno smo morali zaustaviti javno življenje, da bi preprečili njegovo nevarno širjenje.

Zaradi sodobnega načina življenja premalo časa preživimo zunaj, da bi lahko s pomočjo sonca prejeli dovolj vitamina D. Še zlasti pozimi in spomladi ga primanjkuje kar štirim petinam prebivalcev Slovenije. Vitamin D vpliva na številne pomembne življenjske funkcije, najbolj znana je presnova kalcija in posledično gradnja kosti, izboljšuje pa tudi našo odpornost.

Spomladi in poleti je njegov glavni vir izpostavljenost soncu, a jeseni in pozimi te zaloge poidejo, zato ga je dobro nadomeščati, pravi predsednica Združenja endokrinologov Slovenije pri Slovenskem zdravniškem društvu prof. dr. Marija Pfeifer. Telo lahko samo proizvede vitamin D, saj se pod vplivom ultravijoličnih žarkov tvori v koži, zato ga imenujejo tudi sončni vitamin. Za naravno pridobivanje vitamina je najprimernejše sončenje od aprila do septembra med 10. in 16. uro, ko je sončna svetloba bogata z ultravijoličnimi žarki in potuje skozi ozračje čim bolj navpično. Zadostuje že 10 do 15 minut na dan tri dni v tednu in brez uporabe izdelkov z visokim zaščitnim faktorjem.

Pred kratkim sem se zapletla v pogovor s starejšo gospo in nekako sva prišli na stare čase. Kar oživela je in mi hitela razlagati, kako težko so živeli med drugo svetovno vojno in po njej. »Borili smo se, da smo ostali Slovenci, da lahko govorimo po slovensko. Na to se danes kar pozablja in premalo ceni,« je dejala. V vojni je izgubila ljubljenega brata. Bil je v cvetu mladosti in tako kot mnogo drugih fantov ni dočakal svobode. Težko življenje je sledilo tudi po vojni. Obnavljali in gradili so domovino in lastne domove. »Toliko spominov imam na te čase in rada bi jih komu povedala,« je dejala in nadaljevala, »veste, takrat nam ni bilo lahko, danes si mladi tega sploh ne morejo predstavljati.«

Čeprav nisem nameravala pisati o virusu, ki nam je spomladi čez noč spremenil življenje, ne morem mimo njega. Vsi smo upali, da se bo čez poletje stanje izboljšalo in da bo tako, kot je prišel, tudi izginil. Številne prireditve, potovanja in druženja so bila zato prestavljena na jesen. Tudi spomladansko srečanje bralcev in prijateljev Vzajemnosti, ki smo ga načrtovali v Zadru, smo prestavili na začetek septembra. Žal smo zaradi poslabšanja epidemiološke slike pri nas in na Hrvaškem tudi tega morali odpovedati.

Marsikje po svetu verjamejo ljudskim vražam, da prestopno leto ni kaj prida. Tudi pri nas je pogosto slišati, da sta nas doleteli epidemija koronavirusa in pozeba pa tudi vse drugo, kar je še slabega, ker je prestopno leto. Toda prineslo bo prav gotovo tudi kaj dobrega. Ko smo morali čez noč ostati doma in se je življenje ustavilo, smo se lahko zamislili nad smislom nenehnega hitenja in pehanja za materialnim. Dobro bi bilo, če bi se iz tega kaj naučili. Družboslovci sicer pravijo, da se v tako kratkem času družba ne more spremeniti. Verjetno res ne, je pa pomembno, da se lotimo sprememb.

»Ni res, da je eno samo sonce / in da samo ono greje. / Sonc je na zemlji in nebu, / da jih nihče ne prešteje.« Tone Pavček

Po vsakem dežju posije sonce, in tudi tokrat je posijalo in nam prineslo veselje. Potem ko nas je koronavirus hudo prestrašil in nam čez noč spremenil brezskrbno vsakdanje življenje, smo po dobrih dveh mesecih le dočakali konec epidemije. Nevarnost sicer še ni povesem premagana, vendar je pod nadzorom. In vsi si želimo, da bo poletno sonce pregnalo bolezen in se bomo spet lahko brez strahu družili, se držali za roke in objemali. To ljudje potrebujemo kot vodo in hrano.

Pa naj je včasih bilo res hudo, / nič mi ni žal, saj je moralo biti, / včasih je prav, da stemni se nebo, / da se navadimo sonce ljubiti. (Janez Menart)

Svet se je v kratkem času zelo spremenil, veliko stvari ni več samoumevnih. Koronavirus nam je vzel svobodo gibanja in druženja. Ostati doma je bilo prve dni dobrodošlo, saj smo v vsakdanjem hitrem tempu življenja pogrešali več časa za družino, toda daljši ko sta izolacija in osamitev, več je težav in stisk.  

Razmere se počasi umirjajo, vendar svet ne bo več takšen, kot je bil pred epidemijo. Ustavitev proizvodnje, potovanj in javnega življenja je vplivala tudi na okolje, nebo nad mesti se je razjasnilo, izboljšal se je zrak, voda je postala čistejša. Vse to kaže, da bomo morali narediti več za ohranitev planeta. Naša civilizacija, ki temelji na brezobzirnosti, pohlepu in izkoriščanju narave in ljudi, nas žene na rob propada. Pandemija je razkrila, da tudi najrazvitejše države niso pripravljene na takšne ekstremne okoliščine. Spet se je pokazal pomen dobre javne mreže od zdravstva do drugih pomembnih služb in moč solidarnosti ter medsebojne pomoči.