Čeprav je Janez Albert rojen na Goričkem blizu Hodoša, že vse življenje živi v Ljubljani. In že od malega hodi v hribe. Ljubezen do narave je podedoval po očetu, ki ga je, kadar koli je le imel čas za izlet, vzel s sabo. Janezov prvi spomin je ta: očetu sedi na ramah in je s šalom privezan nanj, da ne bi padel.

Diplomirani inženir cestnega prometa je dolgo delal v zavarovalništvu, bil je zastopnik, cenilec in nato vodja enote. Nato pa se je ukvarjal s prodajo avtomobilov. Nazadnje je odprl celo svoje podjetje, a kot pravi, mu ni šlo najbolje. Odkar je upokojen, ima več časa za svoj najbolj priljubljeni konjiček – planinarjenje. »Ko si enkrat v hribih, je krasno. Zliješ se z naravo, pozabiš na skrbi … Pa po navadi srečaš fajn ljudi,« pravi Janez Albert, ki je kot vodnik z licenco Planinske zveze Slovenije vodil številne skupine bolj ali manj izkušenih planincev.

Na posvetu o novostih, ki jih prinaša zdravstvena reforma in sta ga v začetku februarja pripravila Zveza društev upokojencev Slovenije (Zdus) in ministrstvo za zdravje, so udeleženci znova razpravljali o stališčih do zakonov o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) ter dolgotrajni oskrbi.

Mag. Rosvita Svenšek, predsednica Komisije za zdravstveno varstvo in duševno zdravje, je vnovič predstavila stališča Zveze društev upokojencev Slovenije. Pripombe se v večini nanašajo na preveč splošno opredelitev pravic, pričakovali so namreč, da bo povsem jasno opredelil pravice in obveznosti zavarovanih oseb, občin, delodajalcev in države. Opozorili so na premalo solidarno zdravstveno doplačilo, ki ga uvaja nov zakon. Predlog po mnenju Zdusa pomeni odmik od načel solidarnosti, po katerem vsak prispeva sorazmerno enak delež svojega dohodka.

Dijaki nižje gimnazije iz Starega trga v Loški dolini so se leta 1952 takole pripravljali za majski nastop. Fotografijo je poslal Albin Stegel iz Postojne.

 Franc Podobnik je oktobra leta 1933 ponosno poziral pred trgovino, ki je spadala v sklop nekakšnih zadrug, v katere so se pred drugo svetovno vojno združevali delavci, dobavitelji in potrošniki. Fotografijo hrani njegova hči Marija Podobnik Cvetkovski iz Ljubljane.

 Iz Veržeja in bližnjih vasi je bilo kar 22 fantov Maistrovih borcev, je med raziskovanjem krajevne zgodovine ugotovil Drago Fras iz Veržeja. Med njimi sta bila tudi brata Fras – Alojz in Dragov ded Jakob, ki je na fotografiji. 

Zacveteli so že prvi spomladanski žafrani. Tisti s spretnimi rokami si jih lahko izdelate tudi sami. 

Izdelava: 

Vzamemo krep papir poljubne barve (180 gramov). Narežemo ga na lističe, velike 2 cm x 16 cm. Za en cvet potrebujemo 3 lističe. Trak primemo na sredini in ga enkrat ovijemo, nato ga prepognemo in zgoraj s prsti oblikujemo vdolbino. Oranžen papir narežemo na lističe velikosti 2 cm x 6 cm, na eni strani narežemo resice, ki jih posvaljkamo z vlažnimi prsti. Spodaj papir rahlo namažemo z lepilom za les in zvijemo.

 Knjižnica slepih in slabovidnih Minke Skaberne v Ljubljani, ki deluje pod okriljem Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, danes praznuje 100. obletnico delovanja. V njej je 1376 knjižnih del v brajici, na avdiokasete je bilo posnetih 2548 del, v digitalnem zapisu mp3 pa je 5193 del slovenskih in tujih avtorjev

 Knjižnica je poimenovana po profesorici Minki Skaberne, ki je svoje življenje posvetila skrbi za slepe.  Pod okriljem društva Dobrodelnost je namreč 1. marca 1918 priredila javno predavanje o potrebi po ustanovitvi slovenskega zavoda za slepe, o skrbi zanje, zlasti pa za invalide, ki so oslepeli v prvi svetovni vojni. Takratne oblasti so zatem dovolile prireditev tečaja za branje in pisanje brajevega točkopisa. Udeleženke tečaja so kasneje prepisovale slovenske knjige v brajev točkopis, s čimer so bili postavljeni temelji slovenski knjižnici za slepe. Po drugi svetovni vojni so pod njenim vodstvom nastale Centralna knjižnica pri republiškem odboru Zveze slepih Slovenije ter knjižnici v Zavodu za slepo mladino v Ljubljani in v Centru za rehabilitacijo slepih v Stari Loki.

 Kljub ostri zimi in snegu, ki je februarja zasul naše(in sosednje) kraje, v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani ta konec tedna, od 2. do 4. marca,  pripravljajo tridnevni Festival zvončkov.

 Po besedah Jožeta Bavcona, vodje botaničnega vrta in odličnega poznavalca teh drobnih belih cvetov, so zvončki pravzaprav rastline zime. Imajo namreč to lastnost, da ko nanje pade sneg ali pa je mraz, zmrznejo in poležejo, potem pa se ob višjih temperaturah spet dvignejo.

 V Botaničnem vrtu na Ižanski cesti hranijo več kot petdeset različnih sort navadnega malega zvončka, to je edini vrsti iz rodu malega zvončka (Galanthus nivalis), ki raste v Sloveniji.  Z njim se bo tudi začelo tridnevno dogajanje. V petek, 2. marca, ob 11. uri bodo na ogled botanične ilustracije študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje ter zbirka varietet navadnega malega zvončka, ki jo hranijo v Botaničnem vrtu. Šele s pozornim opazovanjem opazimo številne drobne detajle, po katerih se zvončki razlikujejo med sabo.