Letošnja poletna gibalna igra je lahko samo za zabavo ali čisto pravi trening. Poteka po ključu »kocko vržem dvakrat«. Bolj vesela in mnogo učinkovitejša bo, če boste vanjo pritegnili tudi najmlajše. Za razvedrilo jo igramo v paru, za resnejši trening pa sami s seboj.

Število prvega meta kocke pomeni številko vaje, število drugega meta pa, kolikokrat vajo ponovite. Vaje lahko udeleženca delata izmenjaje ali istočasno ali naredita razpredelnico in vanjo vpisujeta vaje in število ponovitev. Igra je zaključena, ko eden od udeležencev opravi vse vaje. 

Lep občutek je, ko starejši ljudje spoznajo, da lahko spet tečejo in skačejo, ugotavlja vaditeljica vadbe v vodi Nataša Petavs. Navidezno breztežnost kot eno največjih prednosti plavanja in vadbe v vodi poudarja tudi doc. dr. Boro Štrumbelj. Ob tem pa oba strokovnjaka še poudarjata, da nam voda ne dovoljuje sunkovitih gibov, zato so tudi možnosti poškodb izjemno majhne.

 »V vodi so sklepi razbremenjeni, zato sta plavanje in vadba v vodi primerna tudi za osebe z okvarami skeleta. Hkrati lahko na ta način krepijo celotno telo, razvijajo lahko vzdržljivost in moč, ne da bi bil skelet obremenjen,« pove Štrumbelj. Poleg tega je vodno okolje z vodnimi hlapi ugodno tudi za dihala. To še posebno velja ob morju, medtem ko bi previsoka vsebnost klora v bazenu lahko komu povzročila tudi težave, kar pa v slovenskih bazenih večinoma ni težava, ugotavlja.

  

Ali ste že slišali za biodanzo? To je skupinska vadba plesa ob glasbi, ki pomaga človeku k celovitosti, tako v njegovem telesnem gibanju kot tudi čustvenem svetu. Povezuje telo, čustva in razum. Pripomore k boljšemu stiku s samim seboj, s svojim bistvom, k boljšemu počutju v življenju nasploh in večjemu občutku svobode. 

Tako biodanzo na kratko predstavi učiteljica didaktike pri biodanzi Nataša Kern, ki se je povezala z utemeljiteljem Rolandom Torom Aranedo v Čilu in vadbo pripeljala v Slovenijo. Do danes se je izobrazilo že sedem vaditeljev. Kaj jo je tako prevzelo pri tem plesu? »To, da poraja srečo pri ljudeh in dviguje veselje do življenja. Osvobaja. Všeč mi je bilo tudi to, da nima slik in korakov, pleše se iz sebe. Res pa je, da ni povsem spontan ples, saj ima določene gibe in določene posture, torej drže, ki v človeku spodbudijo povsem določene učinke. Povezavo srca in rok na primer lažje doživimo s počasnim razpiranjem rok stoje, kot pa bi to začutili nekje na tleh ali preveč na hitro.«

Odkar smo Slovenci po zaslugi razsvetljene cesarice Marije Terezije krompir sprejeli za svojega in se enkrat za vselej do sitega najedli, nas spremlja od rojstva do smrti. Kuhan krompir je bržkone ena prvih naravnih jedi, ki jih zaužijemo že ob materinem mleku, in jed, ki jo lahko brez težav jemo v pozni starosti. Seveda v primernih količinah in primerno pripravljeno.

Tega, da je k nam prišel po odkritju Amerike, ni treba več poudarjati; tudi tega ne, da so se ga v Evropi sprva branili in mu je Cerkev nasprotovala. V Franciji so ga razširili z zvijačo, saj so z vojaki zastražili krompirjeva polja, češ da gre za strateško rastlino. In Francozi so ga zaradi skrivnostnosti kradli. V strogi Avstro-Ogrski, kjer so ljudje spoštovali oblast, sta cesarica Marija Terezija in njen sin Jožef II. od kmetov naravnost zahtevala, naj sadijo krompir. O krompirju je pri nas leta 1798 prvi pisal Marko Pohlin v sestavku Kmetam za potrebo in v pomoč. In že leto pozneje je Valentin Vodnik v svojih Kuharskih buklah zapisal več receptov krompirjevih jedi ...

Bolezni, ki jih prenašajo okuženi klopi, povzročajo zelo resne zdravstvene težave. Zaščitite se pred njimi!

Najpogostejša bolezen, ki jo pri nas prenašajo okuženi klopi, je lajmska borelioza. Prizadene mnogo telesnih organov in celotne organske sisteme. Povzroči lahko trajno prizadetost živčevja, sklepov, kože in srca. Druga najpogostejša bolezen je klopni meningoencefalitis. Pusti lahko trajne posledice, kot so hudi glavoboli, vrtoglavica, ohromitve mišic, utrujenost, motnje koncentracije in razpoloženja.

Kolesarjenje, sprehodi in različne športne dejavnosti v lepem sončnem vremenu izboljšajo naše počutje in razpoloženje ter spodbujajo nastajanje vitamina D v koži. Ta je pomemben pri preprečevanju osteoporoze in sodeluje pri presnovnih procesih v telesu. Za tvorbo vitamina D zadostuje že 15-minutno izpostavljanje kože na rokah in obrazu sončni svetlobi trikrat na teden. Prekomerno izpostavljanje sončnim žarkom pa škodljivo vpliva na kožo.

Sončno svetlobo sestavljajo žarki UVC, UVB in UVA ter vidna svetloba in infrardeča svetloba, ki prodira različno globoko v plasti kože glede na valovno dolžino. Pravzaprav vsaka porjavelost že pomeni poškodbo kože. Kožne celice v povrhnjici (melanociti) tvorijo rjavi kožni pigment melanin, da bi zaščitil globlje plasti kože in podkožja pred prodiranjem ultravijoličnih žarkov, ki kvarijo genetski material ter druge strukture celic in tkiv. Številne raziskave potrjujejo, da so prav tako škodljivi žarki UVA – ti nas dosežejo celo skozi vetrobransko steklo pri vožnji z avtomobilom ali skozi vodo pri kopanju.

Protin ali putika je presnovna bolezen, ko se kristali sečne kisline nalagajo okoli sklepov. To povzroči bolečine in otrdelost sklepov, bolezen pogosto prizadene tudi ledvice, zlasti so pogosti ledvični kamni. Bolezen je zelo neprijetna, ustrezna dieta bolnikom gotovo omili težave, jih celo odpravi, vendar sta za kaj takega potrebni močna volja in res temeljita ter trajna prevetritev življenjskega sloga. Le dieta, ki jo bolnik sprejme za svojo, namreč koristi.

Soli sečne kisline se v telesu tvorijo iz purinov. Te dobimo iz hrane, pretežno iz beljakovin, del jih organizem ustvari sam. Večino jih porabi za obnovo in gradnjo telesa, manjšino pa razgradi in izloči v obliki različnih spojin. Ena izmed njih je sečna kislina, ki se ob normalnih pogojih izloči z urinom. Pri moteni presnovi beljakovin, ki je glavni vzrok za putiko, se tvori veliko preveč sečne kisline, zato presežek ostaja v krvi, sklepih in ledvicah.

Zdravilne rastline nabiramo praviloma dopoldne, ko se posuši rosa, in v popoldanskih urah brez močne sončne pripeke. Nabiramo cvetove, liste, korenine, plodove in skorje vedno samo v čistem okolju, najbolje v gozdu ali neposredni bližini, kjer ni prometnih poti. Nabiramo samo tiste dele rastline, ki jih bomo uporabljali za zdravljenje (na primer samo cvetove ali samo liste).

Najboljši čas za nabiranje je v začetku cvetenja. Izjema so plodovi in korenine. Plodove pobiramo, ko dozorijo, korenine pa v času mirovanja – najbolje pozimi. Lubje je najlažje ločiti od lesa takrat, ko se skozi rastlino začnejo pretakati sokovi.