V bližini Ljubljane je na obrobju Ljubljanskega barja, tik preden se Krimsko hribovje dvigne nad ravnico, v kraju Jezero pravi naravni biser. Majhno kraško jezero, ki zlasti poleti privablja obiskovalce in kopalce, je skupaj z okoliškim močvirnim travnikom razglašeno za naravni spomenik.

Mnogo imen ima – pravijo mu Podpeško jezero, Podkrimsko jezero, Jezero pod sv. Ano, Jezero pod Planinco, Jezersko jezero … A domačini pravijo, da je pravilno le – Jezero pri Podpeči. Jezero je skoraj pravilne okrogle oblike, v eno smer meri 120 m, v drugo pa 135 m. Napaja se iz številnih kraških izvirov na robu močvirne ravnice ob jezeru, vode pa se zbirajo v Mlinskem potoku, ki se izliva v jezero. Jezerska kotanja je lijakaste oblike, saj se dno počasi spušča proti sredini, nato pa se prevesi v skalnato brezno, ki je z 51 metri eno najglobljih v Sloveniji. Odtok iz jezera je podzemen skozi ponor, od koder odteka voda v 300 metrov oddaljen izvir Hruškega potoka v vasi Jezero, ta pa se nato kot desni pritok izliva v Ljubljanico. Okoliški močvirni travnik, ki mu domačini pravijo Zajezero, se brez pravega pregiba spušča v vodo. Zanimivo, da gladina vode v jezeru skoraj ne niha, razen ob res obilnih padavinah, kot so bile v letu 2010, ko so poplavne vode zalile celotno močvirno ravnico.

Vabim vas na hrib, na katerem ni koče. Na vrhu je »le« travna planjava, kjer se lahko zleknemo, poiščemo notranji mir in se ob čistem ozračju zazremo do morja, Nanosa in naprej do Alp ali pa do Javornikov in Snežnika. Oči, nos in dušo pa si lahko napolnimo še s cvetjem, ki tu cveti od pomladi naprej, ko vas tam med prvimi nežno pozdravi gorski kosmatinec, potem pa se kar vrstijo še druge lepotice vseh barv, velikosti, oblik in vonjav.

Ob nežno vijoličastem kosmatincu je tu še modri encijan (clusijev svišč), v poletje pa si sledijo in včasih hkrati tekmujejo za vašo pozornost razkošne perunike in bolj diskretni glavinci, cela polja nežnih narcis in belih zlatih korenov, nežno svetlomodri francoski lan, živo rdeče rožnate krvomočnice, grmički potonik in turške lilije. Naštela bi jih še več, če bi le poznala njihova imena.

Gozdovi Kočevskega roga skrivajo številne naravne in tudi kulturne znamenitosti. Mogočna drevesa že stoletja kraljujejo v obsežnih gozdovih in dajejo zavetje številnim živalskim vrstam. Poleg bogate in slikovite narave pa tem krajem daje poseben pečat poselitvena preteklost, saj so v teh krajih do izselitve kar šest stoletij živeli Kočevarji. Na svojem jezikovnem in kulturnem otoku so vztrajali v svoji skromnosti in samozadostnosti.

Številne kočevarske vasi so po izselitvi leta 1941 ostale prazne. Veliko jih je med roško ofenzivo požgala italijanska vojska v bojazni, da bi se v hišah zadrževali partizani. Po končani vojni pa je bilo ob vsesplošnem pomanjkanju gradbenega materiala veliko ostankov hiš, ki so bile grajene iz obdelanega kamenja, uporabljeno za razne gradnje. Pri tem so bile porušene tudi številne cerkve. Ena takih vasi so tudi Ponikve izza 1048 metrov visoke Mirne gore.

Živim v predelu Slovenije, v katerem narava kipi od bujne rasti. To je Prekmurje, kjer je narava od nekdaj najtesneje povezana s človekom. Ne samo da nam je dano pridelati pšenico, koruzo, paradižnik …, vsaka hiša ima poleg zelenjavnega vrta še veliko cvetja: dalije, hortenzije, vrtnice, bradate perunike, pajčolanke in tudi enoletne astre, cinije, zajčke.

Rada imam plavico, belo marjetico, različno klasje in tudi različne trave. V mojem življenju je bilo cvetje od zgodnjih let. Spomnim se, kako smo se deklice ob godovih obdarjale s šopki z domačega vrta. Ti šopki so izražali srčno prijateljstvo, spoštovanje in ljubezen. To navado sem ohranila vse do danes. Na obisk grem vedno s šopkom rož. In to z domačega vrta. Tudi moški, ki imajo radi naravo, se razveselijo šopka rož. Poskusite!

Ali vas zanima, kako enostavno zaliti zelenjavni, sadni in okrasni vrt, da vam bo več časa ostalo za uživanje na vrtu? Na našem vrtu zalivamo pametno. Pri tem nam pomagajo tehnike zalivanja in namakanja, ki jih z veseljem delimo z vami.

Paradižnik, papriko, kumare in vrtnice namakamo s pomočjo gibke cevi. Vse rastline, ki imajo težave z boleznimi, namakamo s pomočjo cevi, ki jih umestimo na gredice. Postavimo jih na razdaljo 30 cm in tako namakamo vrt v jutranjih ali večernih urah. Lahko jih prepletemo tudi med vrtnicami in drugimi okrasnimi gredicami. Namakanje z gibko porozno cevjo je najbolj ekonomično in je najlažji način namakanja. Priključimo jo lahko tudi na veliko vodno kolo. Na našem sadnem in zelenjavnem vrtu tako 600 kvadratnih metrov površine namočimo v samo eni uri. Vse je odvisno od tlaka v ceveh. Nadzor pretoka in tlaka vode je mogoče urejati na sami vrtni cevi. Na takšen način voda počasi pronica v tla, ki so manj zbita, prihranite pa tudi do 70 odstotkov vode. Z uporabo zastirke se poraba vode še dodatno zmanjša. 

Ko ta sestavek zaključujem, je že 10. junij, nebo je sivo, pred oknom obešen termometer, ki kaže skromnih 17 stopinj Celzija. Upam, da boste to revijo že brali v prijetnem poletnem vzdušju, ki pa ima tudi svoje značilnosti.

Ne morem se izogniti spominov na neke ne tako davne čase avtomobilizma, ko smo še lahko odprli zadnja stranska okna »na ventus«, pomično streho (»šibedah« po domače) pa so imeli serijsko tudi manj razkošni avtomobili. Klimatska naprava je bila predmet prestiža, luksuza. Pa smo se počasi vozili proti morju …

Komplet za vnučko

Za pleten top potrebujemo malo bombažne preje, za krilce pa tisto babičino bombažno srajco, ki že dolgo sameva v kotu omare, vnučki pa je zelo všeč.

Top 

Velikosti: 6 do 8 let (116–128).

Potrebujemo: 200 g bombažne preje, primerne za pletilke št. 3,5, kvačko št. 3.

Vzorci. Osnovni vzorec na 24 petljah: pletemo po vzorčni risbi. Narisane so vrste na licu dela, v vrstah na narobni strani pletemo petlje, kot leže, ovoje popletemo levo. Vzorčno enoto ponavljamo po širini in 10 vrst v višino. Mali pikoti: spodnji rob majice, vratni in rokavna izreza obkvačkamo z enim krogom gostih petelj. V drugem krogu kvačkamo *3 verižne petlje, 1 verižno petljo v prvo verižno petljo, 1 gosto petljo prejšnjega kroga preskočimo, ponavljamo od *.

Cerkvenjak v Slovenskih goricah se zadnja leta uspešno prebija iz turistične anonimnosti. Od leta 1998 je samostojna občina z 2139 prebivalci, prej so bili del občine Lenart. Okno v svet jim predstavlja ugodna lega ob avtocesti med Lenartom, Ptujem, Ljutomerom in Gornjo Radgono.

V občini deluje kar 25 društev, med najbolj aktivne spadajo društvo vinogradnikov in ljubiteljev vin, ki skrbi tudi za potomko stare vinske trte, pa društvo kmečkih deklet in žena, društvi Vincar in Krdebač, čebelarsko društvo, Aeroklub Sršen, ki ima celo svojo pristajalno stezo za lahka letala, in še mnoga druga. Pri društvu vinogradnikov delujejo tudi vinske kraljice, ki so v svojem dveletnem mandatu glavne promotorke kraja, turizma, vina in kulinarike.

Ljudje smo prilagodljivi in se lahko znajdemo v vsaki situaciji, poskušamo najti v njej najboljše, kar lahko. Prav nič ni narobe, če to poletje dopustovanje ne kot običajno, morda bo še bolj zanimivo. Obenem pa si poskušajmo popestriti življenje v poletnih dneh in večerih doma. Tudi če nimamo hiše in vrta, imamo verjetno vsaj balkon, morda celo teraso, na kateri si že lahko ustvarimo prijeten kotiček za preživljanje prostih trenutkov na prostem. Ob večerih, ko pade mrak in ni več tako vroče, pa to lahko postane prostor, kjer radi posedimo. Morda v družbi s prijatelji ali družino, lahko pa tudi v dvoje ali sami s knjigo ali glasbo.

Belo krajino je vsak otrok, ki ni od tam, najprej spoznal iz pesmic Otona Župančiča, ki je vse življenje ostal ponosni Belokranjec. Potem smo na televiziji videli, da so tam drugačne ljudske noše, bele in z rdečim pasom, slišali spevno, nežno glasbo za uho, spoznavali posebne ljudske plese in prelepo reko Kolpo. Dovolj razlogov, da si zaželimo spoznati to pokrajino in njene prijetne prebivalce. Veliko doživetij ponuja Krajinski park Kolpa.

Površina parka je nekaj čez 43 kvadratnih kilometrov, obsega območje ob mejni reki Kolpi v občini Črnomelj od Starega trga do Fučkovcev. Lepota pokrajine, za katero so značilni praprot, bele breze in brin, je izjemna. Pa čista in topla reka Kolpa, primerna za kopanje, zanimiva pa zato, ker v njej živi veliko vrst rib (popisali so jih 39), nekatere živijo samo tukaj. Del krajinskega parka je edini strogi naravni rezervat Hrastova loza, pravzaprav bukov gozd, v katerem gnezdi največja slovenska kolonija čapelj.