Koristno in prijetno je biti čim več na svežem zraku, koristno in prijetno je prebirati dobre knjige. Zakaj ne bi združili obojega in to poletje vsaj nekaj ur preživeli v knjižnici na prostem? Že 16. leto jo pripravlja Zavod Divja misel s številnimi partnerji in po različnih krajih. Da bo branje varno, obiskovalci po branju knjige odložijo v zabojčke, kjer jih bodo pred ponovno izposojo razkužili.

Združimo torej prijetno opravilo s še prijetnejšim in posedimo v kateri od knjižnic pod krošnjami. Največ jih je v Ljubljani. V parku Tivoli je odprta ob koncih tedna, podobno kot na Trnovski plaži, na obeh lokacijah lahko obiskovalci berejo celo elektronske knjige, v parku Zvezda pa od četrtka do sobote deluje še Ameriška knjižnica pod krošnjami. Po tradiciji berejo še v Botaničnem vrtu (torek in sreda popoldne), na vrtu Plečnikove hiše (od torka do nedelje ves dan), v atriju Galerije ŠKUC v času razstav in festivalov, občasno so knjižnice na...

Z dvigom temperature nastopi primeren čas za hiter razvoj različnih letečih in plazečih se žuželk. Začele so se pojavljati ose, sršeni, azijski sršeni, ščurki, uši, mravlje, škorpijoni, pa še kaj bi se našlo. Letajo po zraku ali lezejo po tleh, rastlinah, pohištvu. Kako lahko zaščitimo sebe in bivalne prostore pred to nadlego?

Nekatere izmed navedenih žuželk predstavljajo nevarnost ljudem, sploh če smo alergični na njihove pike. Zlasti sršeni in ose lahko ljudi spravijo celo v smrtno nevarnost. Pred njihovimi piki nismo varni, saj se lahko zgodijo zelo nepričakovano. Zelo pomembno je, da poznamo svoje telo glede občutljivosti za pike žuželk, tako da se zaščitimo z obleko in pokrivali, če smo na prostem in je večja možnost, da so v bližini ose in/ali sršeni. 

Priloga

Pogosto se zgodi, da tisto, kar imamo ves čas pred nosom, najkasneje opazimo. To zagotovo velja za našo domovino, ki jo bo marsikdo med nami šele letošnje leto podrobneje spoznal.

A ni ga slovenskega kraja, ki ne bi imel česa pokazati, pa naj bodo to slikovit razgled, ki vzame dih, šumenje potočka ali reke, ki ponuja osvežitev in sprostitev v vročem dnevu, napol zarasle ruševine, ki vzbujajo radovednost, le kaj so skrivali nekdaj mogočni zidovi, ozke stezice, ki budijo nostalgične spomine, najstrmejša skala, najvišje drevo, najgloblje jezero, najstarejši most, najbučnejši slap, najprijaznejši prebivalci …  

Ni nujno, da je brskanje po zabojnikih za smeti sramotno, kot je to praviloma pri nas. Po vsem svetu je namreč vse več ljudi z družbeno priznanimi »uglednimi« poklici in položaji, ki po smeteh brskajo iz svojega prepričanja, saj nasprotujejo pretiranemu potrošništvu, pohlepu, materializmu in konformizmu današnje družbe.

»Bejž!« je zahropel možakar, ki je premetaval smeti v zabojnikih stanovanjskega naselja v ljubljanskih Kosezah, ko sem se mu približal in ga pobaral, ali je našel kaj uporabnega. Ko je videl, da mu nisem konkurenca, da sem le sprehajalec s psom, se je spet »potopil« v zabojnik. Iz njega je privlekel še lepo ohranjene ženske čevlje, potem pa je pogledal v tistega z organskimi odpadki. »Jeb…ti, nič ni,« je zagodrnjal, potem pa se opravičujoče obrnil k meni in preklel svojo majhno penzijo, nato pa dodal, da ljudje, ki imajo preveč denarja, mečejo stran veliko uporabnih stvari. »Po sadje in zelenjavo grem običajno na tržnico, tam trgovci zavržejo kar nekaj tega, jabolko je morda malo obtolčeno ali pa je kakšen list zelenjave že malo nagnit, pa ni več primerno za prodajo,« se je počasi razgovoril, ko je videl, da ga ne gledam ponižujoče, ker brska po odpadkih.

Čevlji, knjige in kristal

(Ko se sanje uresničijo)

Nebogljeno in skoraj prestrašeno je stala v avli, ko se je na stopnicah pojavila lepotica, pravnica in jo povabila na razgovor za štipendijo. Sledila ji je po hodniku in zagledala svileno mašno na njenih srebrnih salonarjih in temne najlonske nogavice. Prvič v življenju je opazila lahkotnost ženskih čevljev in zaznala graciozno hojo. Ženska pred njo je delala majhne korake, sama pa je podrsavala in se zapletala kot kmetica s košem na rami. Hodnik je bil dolg, in ne da bi se zavedala, jo je začela posnemati, najprej nerodno in gugaje, nato počasi in po prstih, kot da je tudi sama obuta v čevlje z visoko peto. Bilo je kakšnih dvajset korakov, toda tik pred vrati je bila njena drža že bolj pokončna in korak prijetno drobencljav. Tam, na tistem hodniku, je shodila.

Italija je vsekakor dežela, ki jo morajo obiskati zlasti ljubitelji umetnosti. Če ni časa za daljši obisk, se lahko lepot iz antike, baroka, renesanse naužijete že v Rimu s sprehodom po Kapitolskih muzejih.

Kot mi danes Rim pojmujemo kot večno mesto, je to starim Rimljanom pomenil Kapitol – simbol neuničljivosti in večnosti. Sprva imenovan Saturnov grič je ena izmed sedmih vzpetin, na katerih je nastal Rim. Ime se je najprej nanašalo samo na tempelj Jupitra iz 6. stoletja pr. Kr., pozneje je prešlo na celoten grič. Po legendi naj bi pri kopanju temeljev za tempelj našli lobanjo oziroma glavo (lat. caput ), ki je dala kraju ime. Simbol neuničljivosti pa je grič postal verjetno po letu 390 pr. Kr., ko so Rim oplenili Kelti.

Ženska je lagodno počivala na kupih ugasle lave. Utrujeno glavo si je podpirala z nahrbtnikom. Skozi priprte trepalnice je njen pogled nemo potoval mimo mene v daljavo. Pršilo je in na robu kraterja 2300 metrov visokega vulkana, kjer smo počivali, so nas valovi megle vsesavali v svoj nič. Oči so ji nemo odgovarjale. Kako naj imenujem to, kar naju je družilo po devetih urah leta iz Moskve, po 250-kilometrskem helikopterskem poletu in šesturnem vzponu na rob tega zadihanega vulkanskega kraterja? Dva popolna tujca med vsemi preostalimi tujci. Da, bili smo tam. V ruski deželi ognja, ledu in medvedov. Tam, kjer zavest zamuja slediti čutilom in čustvom.

Zbrali smo se na robu majhne istrske vasi v zaledju Kopra. Imena kraja ne bom omenjal, saj tako kot gobarji tudi tartufarji skrbno varujejo najboljša najdišča. Naša prijazna spremljevalka labradorka Lisa se je hitro lotila iskanja. Med visoko travo, grmičevjem, suhozidnimi kamnitimi ogradami in pod krošnjami hrastov ni potrebovala veliko časa in že je s pomočjo izostrenega voha nakazala, da je našla nekaj zanimivega.

Ob spodbujanju vodnice Sare je zavzeto kopala in kmalu se je med njenimi šapami pokazala za debel oreh velika črna gomoljika. Sara je psičko nagradila s pasjim priboljškom in tartuf s posebnim orodjem, nekakšno lopatko z rezilom, izkopala iz zemlje. V slovenski Istri je kakšnih petindvajset lovcev na tartufe, toda le nekaj se jih s tem ukvarja profesionalno. Delo je zahtevno, vendar trud pogosto ni poplačan. Primorka Sara Kocjančič iz kraja Truške je profesionalna nabiralka podzemnih gob tartufov, ki jim pravijo tudi gomoljike.

Praženi krompir je vsem dobro znana jed, priprava pa vendarle ni tako enostavna, pravijo v Društvu za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi. To dokazujejo na prireditvah in tudi s pripravo knjižice receptov Praženi krompir za vsak dan v letu.

»Do danes smo zbrali 203 recepte, med njimi je morda še najbolj poseben tisti s Kanalskih otokov, ki je začinjen z morsko travo, zanimiv pa je tudi okus praženega krompirja z Islandije, kjer ga pripravijo na kitovi masti,« pove predsednik društva Stane Menard. Pri društvu zavzeto zbirajo recepte na približno 20 prireditvah, ki se jih letno udeležijo, ter tudi na vsakoletnem svetovnem festivalu praženega krompirja, ki ga organizirajo vsako prvo septembrsko soboto, vsakokrat v   drugem slovenskem kraju – letošnji jubilejni 20.