Lent 2020 bo!

Ne glede na stiske, organizacijske težave in nove pogoje festivalskega poletja, ki jih je treba upoštevati pri organizaciji kulturnih dogodkov, so se prizadevni organizatorji Festivala Lent odločili, da ta bo, in spet vabijo v družbo pod zvezdnatim nebom, med pisane luči, zvoke in ritme. Njihova prednost je več manjših prizorišč, nekaterih na prostem, kjer bo mogoče uživati v glasbenih, gledaliških, folklornih prireditvah domačih in tujih umetnikov. (datum naknadno)

Če si želimo mirnega in aktivnega oddiha, raziskovanja in pohajkovanja v pristni naravi, bo Jezersko zagotovo prava izbira. V vročih poletnih dneh se lahko osvežimo v slovitem Planšarskem jezeru, obiščemo slapove in izvire, se napijemo edinstvene jezerske slatine, se do sitega naužijemo pogledov na okoliške gore, tistim z gorniško žilico pa kraj ponuja odlično izhodišče za bližnje vršace. Lahko se odločite za enodnevni izlet ali pa za večdnevno bivanje, možnosti so raznovrstne.

Jezersko je za vse, ki si želijo napolniti baterije in se naužiti neokrnjene narave. Je kraj, kjer lahko zares začutimo pristni stik z naravo in samimi sabo, in to le po približno uri vožnje iz Ljubljane. In še pomembna posebnost, ki je bodo veseli romantiki po duši: po 23. uri v kraju ugasne vsa javna razsvetljava, nad nami pa se razpne mogočno zvezdno nebo. 

Slovenci imamo radi glasbo, radi jo poslušamo in radi pojemo. Pogosto se šalimo, da so trije Slovenci zbor, če se izgubimo v tujini, gremo enostavno v tamkajšnjo operno hišo, kjer bo gotovo kak slovenski pevec, ki nam bo pomagal. Podatki o zborovskih pevcih pri nas so veličastni: 64.000 ljudi poje v pevskih zborih, pevci so povezani v 1800 kulturnih društvih, zbori delujejo v 786 župnijah, imamo 1178 otroških in mladinskih pevskih zborov, 1340 zborovodij, ki posredujejo pevsko znanje in prinašajo ljubezen do petja med pevce. Kaj se bo dogajalo z njimi v novi stvarnosti po koroni?

Tam, kjer Sava na vsej svoji skoraj tisočkilometrski poti od izvira do izliva v Donavo naredi največji rečni okljuk, leži vas Šemačina. Tako se je imenovala v času, ko je Primož Trubar služboval dober streljal stran prek Save, saj je »v Loki per Radočaju farmošter bil«. Odločno je bil proti gradnji cerkve na Šemačini in je pred 442 leti v svoji pridigi Proti zidavi cerkva zapisal: »Za tiga volo so mene hoteli ti farmani na Šemačini bíti, de sem od nih moral pobegniti.«

Toda Šemačina, danes Šmarčna, vas, ki leži na veliki ravnici dobrih 180 metrov nad morjem, zaradi Trubarjevega pridiganja ni ostala brez cerkve. Še celo zelo intenzivno se ves čas ukvarjajo z njo. Najprej so postavili kužno znamenje, kasneje manjšo kapelo, dogradili 16 metrov visok zvonik, ob vrnitvi iz izgnanstva pa izpolnili zaobljubo in obnovili in dogradili kapelico. Pred sedmimi leti so domačini na svoje stroške postavili novo cerkev Marije pomočnice. Poslikal jo je umetnik Bojan Sumrak iz sosednjih Radeč. V Marijo, ki jo je upodobil v cerkvi, se je tako zelo vživel, da ga je spremljala kar naprej in ga celo pozdravljala na vsakodnevnih sprehodih po Radečah. Dokler ni zgrožen spoznal, da je Marijo oblikoval po svoji znanki. Zaprl se je v cerkev, izbrisal slikarijo in narisal novo, anonimno Marijo.

Dobre stare viže

»Tota korona pa je res brez bontona! Prišla je iz totega Vuhana in je celi svet ogrozila, jaz samo upam, da jo bo poletna vročina dokončno ubila, in nas folk pa končno iz bajt vun pustila. V resnici je korona peta kolona, ki te zvije, zašije, ti za ovratnik diha in tvoja pljuča prepiha. Korone, to je najvažnejše, še nihče videl ni, poznamo jo pa vsi! Korona gre rada v družbo s svojo okužbo. In prav nobenih korona ne špara …« je pred nekaj tedni povedal Jaka Šraufciger na naši osrednji televiziji.

Trstenke so poleg žvegle, bršljanovega lista in lončenega basa eno izmed štirih ljudskih glasbil, značilnih za Haloze. Ohranile so se po zaslugi Janeza Jerenca, po rodu iz Podlehnika, izdelovanja in tudi igranja nanje pa ga je naučil očim. Njegova mama se je namreč poročila s Francem Laporškom iz Jablovca, ki je bil znan izdelovalec trstenk. Nanje je igral po vsej takratni Jugoslaviji in tudi v Avstriji in na Madžarskem. Fantiča je spodbujal, pri 15 letih mu je uspelo narediti take, da je bil očim z njimi zadovoljen. Nato je odšel v srednjo gozdarsko šolo v Postojni in potem v vojsko. Hotel je postati mizar, a je dobil službo gozdarja, ki jo je vzljubil in ostal v njej do upokojitve. Vmes se je poročil, dobil dva prekrasna otroka in začel graditi hišo. Na trstenke ali orglice, kot jim pravijo Haložani, ni pomislil trideset let, dokler se ni včlanil v Turistično društvo Podlehnik. Tam so ga nagovarjali, da jih je začel ponovno izdelovati.

Ali bo sploh prišel ta dan, ko rečemo, vse je narejeno, danes res ne vem, česa bi se lotil. Vrt vas kliče, hiša kar kriči po pozornosti, vnuki pa pričakujejo, da boste njihov soigralec pri nogometu, košarki, kolesarjenju, pes vas žalostno gleda, ko želite malo skrajšati sprehod ... Ali bo naše telo res vse to zdržalo?

Reklame obljubljajo, da zadošča le malo čudežne kreme in boste kot novi. Ne slepimo se – obrabljena kolena ostajajo obrabljena, čeprav ne čutimo bolečin. Jemati protibolečinske tablete, mazati kreme ali uporabljati obliže niso bližnjice do boljšega zdravja. Četudi vas vnuk ali pa kuža gledata še tako žalostno, ko rečete, da ne morete več, to ne sme biti razlog, da izklopimo rdečo lučko, ki opozarja, da je zmanjkalo maziva v sklepih in da se moramo ustaviti.

Poleg Babnega Polja je planota Bloke s svojo višino od 700 do 800 metrov nadmorske višine drugi slovenski Tibet, kar naj bi pomenilo, da na njej hudo brije in je vse golo ter mrazilno. Še Bločani sami pravijo, da je pri njih devet mescev zima, tri mesece pa mraz. Nikar jim ne verjemite. Devet mescev je gori lepo, tri še lepše.

Bloščica je največja površinska voda na Bloški planoti. Glavna struga se polni iz več manjših potokov, ki izvirajo na neprepustni dolomitni podlagi med Zakrajem in Runarskim. Tudi osrednja struga Bloščice večji del toka teče po neprepustni dolomitni podlagi in izrazito meandrira, sprva v dinarski smeri – proti severozahodu, v zadnjem delu pa se obrne proti jugu. Številni meandri so posledica majhnega padca, saj potok teče po skoraj ravni planoti. Bloščica pri Velikih Blokah preide na območje jurskih apnencev in dolomitov, zato začne ponikati.

Ptujski mestni kino je leta 2017 slavil 120. obletnico prve kinopredstave, ki je bila samo leto po tem, ko sta brata Lumière v Parizu javnosti prvič predstavila film Prihod vlaka na postajo. Najstarejše še aktivno filmsko prizorišče v Sloveniji je še kako živahno. Med drugim že četrto leto prireja priljubljene Filmske čajanke za starejše, na katere je do zdaj prišlo več kot 1700 gledalcev.

Prva sreda v mesecu je za mnoge upokojence s ptujskega območja in od drugod dan za kino. Če prihitijo tja tik pred deseto, se morajo postaviti v vrsto za vstopnico, ki stane samo tri evre. V vedno lepo zasedeni dvorani jih najprej pozdravi Aleksander Kraner, direktor Centra interesnih dejavnosti Ptuj, ki v imenu ptujske mestne občine upravlja Mestni kino Ptuj. Potem vzame vajeti v roke Nina Milošič, odlična poznavalka filmske panoge, zaprisežena filmoljubka, polna idej, ki še čakajo na uresničitev.