NOVOST

Kulturni TRI-M, Mamut – Maister – Maleš

V Medobčinskem muzeju Kamnik, ki hrani, zbira, raziskuje in predstavlja dediščino naših prednikov s širšega kamniškega območja (Domžale, Kamnik, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravče, Trzin), so za obiskovalce pripravili posebno ponudbo, imenovano KULTURNI TRI-M: MAMUT – MAISTER – MALEŠ. Odraslim obiskovalcem in družinam so v treh enotah na ogled zanimive razstave, ki vam z vodstvi, prilagojenimi vašemu zanimanju in vedenju, ponudijo drugačen vpogled v zgodbe muzejskih predmetov in ozadja umetniških del. Vodenje se začenja na gradu Zaprice, nadaljuje v rojstni hiši Rudolfa Maistra in zaključi v Galeriji Miha Maleša. Predviden čas ogledov in sprehodov med enotami je tri ure, seveda pa se tudi časovno prilagodijo. Cena znižane vstopnice je 4 evre. Po zaključku pa vas vabijo, da si privoščite brezplačno kavo v Kavarnici na Glavnem trgu, ki jo dobite ob predložitvi plačane vstopnice.

O banani, ki raste na domačem vrtu, zagotovo sanja vsak vrtičkar. Tokrat govorimo o asimini ali indijanski banani, ki raste v Sloveniji. Njen okus spominja na mango, banano in ananas. Iz listov asimine lahko pripravimo tudi domače škropivo proti škodljivcem. 

Zakaj je asimina postala tako popularna v Sloveniji? Naši vrtičkarji so zagotovo navdušeni nad njenim tropskim okusom, ki spominja na mango, banano in ananas. Plodovi so zelo okusni in izjemno zdravi. Indijanska banana prezimi na prostem in nima težav s pozebo. Zagotovo je njena dobra lastnost tudi to, da je zdrava sadna vrsta in je ni treba škropiti. Njeni plodovi tehtajo od 300 do 500 gramov, nekateri tudi skoraj kilogram. Meso ploda je raztopno, dišeče in aromatično. Plodove uživamo sveže ali iz njih pripravimo okusno marmelado. Asimina ali indijanska banana je odporna proti ostremu mrazu in tudi bolj sušnim razmeram, zato jo sadi vse več vrtičkarjev.

DOBRE STARE VIŽE

Izteka se 45 let glasbenega ustvarjanja Rudija Šantla, ki je odmevno zaznamoval raznoliko glasbeno dogajanje predvsem na štajerskem koncu Slovenije. Glasba mu je bila, kot pravi, položena v zibelko in že kot otrok je čutil, da je petju kos in ga obvlada, da ima dober glas in posluh. Peti je začel v osnovnošolskem zboru, potem se je učil igranja na berdo, igral je v tamburaškem orkestru, resno pa se je moral dobrega petja lotiti na prireditvah Pokaži, kaj znaš, kjer ga je spremljal ansambel Dan in noč Jožeta Koblerja.

Čeprav Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca poznamo kot pisatelja s Koroškega, rojen je bil leta 1893 v Podgori pri Kotljah, pa v njegov spomin že leta pripravljajo pohod na Dolenjskem.

Pred drugo svetovno vojno je namreč živel v teh krajih, svoje bivanje in popotovanje pa je opisal v potopisu, ki je prvič izšel leta 1945, zadnja izdaja pa je iz leta 2007, izdala pa ga je Občina Mokronog - Trebelno. V potopisu Od Mokronoga do Pijane gore je Voranc zapisal: »Hodil sem morda po najlepših krajih sveta, po krajih, ki so po svoji legi, po svojem modrem nebu in po svojih prečudovitih barvah najlepši na Slovenskem.«

Kvačkana jopa

Dvobarvni cikcakasti kvačkani vzorec in enobarvna pletena obroba se elegantno dopolnjujeta na jopi, zapeti z okrasno broško.

Velikosti: 36/38, 40/42 in 46/48. Opisi za 40/42 in 46/48 so v oklepajih.

Potrebujemo: 400 g (450/500) črne volne in 250 g (300/300) bež volne; kvačko št. 5 in dolgo krožno pletilko št. 4,5.

Vzorci. Osnovni vzorec: nasnutek je deljiv s 3 + 2 + 3 verižne petlje za obračanje. Kvačkamo po vzorčni risbi. Vrsto začnemo s 3 verižnimi petljami, ki nadomestijo prvo šibično petljo, vzorec začnemo s petljo pred vzorčno enoto (VE), ponavljamo VE in končamo s petljo po VE. Kvačkamo od 1. do 5. vrste, nato ponavljamo od 2. do 5. vrste. Menjavanje barv na licu: preden menjamo barvi, pustimo zadnji dve zanki na kvački in položimo nit za delo. Nit druge barve, ki leži zadaj, ovijemo in obe zanki odkvačkamo.

Gospodinje, ki so v začetku šestdesetih let kupile pralni stroj, so najbrž malo v šali in precej zares pomislile, da je to največji izum stoletja, saj je bilo konec težkega pranja na roke. Pralni stroj je nepogrešljiv, a žal še vedno najpogosteje v kopalnici, in kadar je stanovanje manjše, celo v kuhinji. Bolje bi bilo, če bi imeli pralni in morda tudi sušilni stroj v posebnem prostoru, v pralnici. Tam bi imeli tudi korito za ročno pranje, tam bi shranjevali pralna sredstva ter imeli več košev za razvrščanje umazanega perila.

Jesen v gozdu je zelo barvita in tako vzdušje si lahko pričaramo tudi v domačem okolju. Ljubitelji cvetja, ki uživamo na ocvetličenih terasah in balkonih, si želimo, da bi bile urejene vse leto. Oktober je najprimernejši za zamenjavo balkonskega cvetja z rastlinami, ki so najlepše prav v jesenskih mesecih.

Mešana zasaditev: kombinacija ciklame, trave, viseče mačehe in zelja. Zelje je lahko lepo okrasno dopolnilo cvetlične zasaditve. Ker je trpežno in ni občutljivo za nizke temperature, je njegova lepota dolgotrajna. Oblika narezanih in postavljenih listov spominja na cvet vrtnice. Ko bodo noči hladne, bo sredica le še intenzivnejše obarvana. Najpogosteje najdemo okrasno zelje v beli, rdeči ali rožnati barvi. Brez krizantem ali vsesvetnic si jesenski čas težko predstavljam, saj je to najbolj prodajana rastlina. Uporabna je kot rezano cvetje za šopke ali kot lončnica za samostojno postavitev. Njeno dolgotrajno cvetenje naj vas prepriča, da jo postavite v okrasne posode pri hišnem vhodu.

Vandramo po Sloveniji

Takšno je ustno izročilo vaščanov iz vasi Gropada: So sosedje Kraševci pasli tudi na naši gmajni, in če so šli na sejem v Bazovici, so radi zavili z bazoviške ceste tudi proti naši vasi in se ustavili v križišču, kjer so se cepile ceste v Bazovico, Gropado in Orlek pri Sežani. Na cepišču je rasel mogočen hrast, ki je imel zdravilne moči. Da je res zdrav in svet, smo ugotovili mi.

Hrast danes stoji sicer na naši strani državne meje, vendar je do njega najlaže in tudi najbolj zanimivo priti z italijanske strani, iz Gropade. Do te slovenske vasi se pripeljete s ceste Opčine–Bazovica, tako da v vasi Padriče (Padriciano) zavijete levo. Po enem kilometru ste že v Gropadi. Peljete skozi vas, kjer na desno vodi cesta k bližnji državni meji. Pred njo parkirate, se peš podate na slovensko stran in se po dobrem kilometru znajdete na sečišču starih cest, ki peljejo v Bazovico, Sežano in Orlek. Hrast stoji točno na sečišču in že spada v Živi muzej Krasa, katerega sestavni del je Gropajska gmajna. Do njega pridete tudi po daljši stari cesti, ki je iz Sežane peljala v Bazovico, dolgi okoli dve uri hoda.