Toskana velja za najbolj fotogenično pokrajino Italije. Njene vedute mehko zaobljenih gričkov, posejanih z elegantnimi cipresami, ki se prepletajo z neskončnimi polji in veličastnimi vinogradi, starimi podeželskimi domačijami, blagim in prijetnim podnebjem ter odlično kulinariko, so za mnoge ljudi sinonim raja na zemlji. Če kje, potem te prav v Toskani življenje opozori, da ga je treba zajemati z veliko žlico.

Vesele in precej glasne družbe, ki se je zbrala na kosilu na kmečkem turizmu Pulcino, ni bilo mogoče spregledati, še manj preslišati. Prizor je bil natančno takšen, kot si ga največkrat narišemo v predstavah o srečanju številčne italijanske družine. Medtem so domači mizo pridno zalagali z dobrotami, ki jih z organskim in tradicionalnim kmetovanjem pridelajo sami. Slovenci smo bili pri sosednji mizi v primerjavi z italijansko druščino kot tihe miške.

Mariborčan Ljubo Struna (rojen leta 1930) je verjetno zadnji živeči član ekipe, ki je posnela prvo slovensko televizijsko oddajo Televizija prihaja. Kasneje je bil nepogrešljiv član filmskih ekip pri snemanju filmov tujih producentov, ki so od 50. let prejšnjega stoletja v Sloveniji pogosto snemali vse od velikih zgodovinskih spektaklov do manjših produkcij. Poleg tega je pregovorno kot vsak pravi moški posadil drevo (več), napisal knjigo Moje življenje s filmom, jo izdal v samozaložbi, ima dve skrbni hčeri in zeta, več vnukov ter simpatično ženo, Belokranjko, ki je podporni steber njegovega življenja, z velikimi zaslugami za njegovo ustvarjalno in družinsko rast.

Ta mala Slovenija nenehno preseneča s svojimi lepotami, pa najsi gre za igro narave ali pa delo človeških rok. In če pridnim rokam dodamo še ščepec radovednosti, nas ne preseneča podatek, da si je tako imenovani Mačkov bunker, ki to sploh ni, ampak je to bolj vojaški komunikacijski bunker v vasi Škrilj, ogledalo nekaj več kot 5000 obiskovalcev. Pa je bunker pozimi zaprt. Tem moramo prišteti več deset tisoč ljudi, ki so se z vlakcem, pozneje pa tudi s kolesom ali kajakom spustili v nedrja Pece ali poslušali, kako Perkmandeljc koplje živosrebrno rudo v drugem največjem živosrebrnem rudniku na svetu – v Idriji. In še več tisoč ljudi, ki so v strahu in popolni temi poslušali globoko pod Kranjem, kako nad njimi hrumijo štuke in odmevajo eksplozije bomb. Na srečo samo po zvočnikih.

Modra svežina

V vročih poletnih ali hladnejših jesensko-zimskih dneh nas bo pogled na bel prt očaral s svežino modre vezenine.

Vzorec, vezen s križci, ponavljamo na sredini prta, nadprta ali pravokotnega prtička. Narisana je ¼ vzorca, s prekinjenimi črtami pa sta označeni sredini.

Za vezenje potrebujemo prejice v modri, turkizni, sinje modri, svetlo modri in sivkini barvi. Križce vezemo čez 2 x 2 niti na blagu s 3 nitkami deljive prejice.

Blago poljubne velikosti, na katerem lahko štejemo niti, preganemo po dolgem in počez ter sredinske zgibe prešijemo s sprednjimi vbodi. Vse robove obšijemo s cikcakastimi vbodi, da se blago ne cefra.

Za nami je 14. srečanje bralcev in prijateljev revije Vzajemnost, ki bo marsikomu – na Mali Lošinj smo se peljali kar z osmimi avtobusi – pustilo lepe spomine. Sončno vreme, prijetno toplo morje, lepo urejen hotel s prijaznim osebjem in odlično hrano … vse to je pripomoglo k dobremu razpoloženju. Simpatični Kompasovi vodniki in vodnice, animatorji ter animatorke pa so skrbeli, da nam ni ničesar manjkalo.

V hotelu Vespera v zalivu Sunčana uvala so nam plesalci folklorne skupine Manfrina iz Malega Lošinja pripravili lepo dobrodošlico. V slikovitih nošah so nam tri generacije plesalcev prikazale plese s Suska, Lošinja in Cresa. Mag. Jožica Dorniž, odgovorna urednica Vzajemnosti, ter Marijan Papež, generalni direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, sta udeležencem zaželela prijetno bivanje. Potem so se nekateri odpravili na prvi sprehod ob morju, drugi že na večerjo, da so si nabrali moči za večerno zabavo s plesom, najbolj neučakani pa so zaplavali v morju, ki je bilo prijetno toplo.

Tako kot se hitro spreminjajo tehnologije po svetu na vseh področjih, se tudi pri vzgoji rastlin. Čeprav lahko rečemo, da s kar veliko zakasnitvijo, saj se je pravi razvoj začel šele proti koncu 20. stoletja. Intenzivno pa se je spremenil v zadnjih desetih letih.

Osnovno vlogo v prehrani rastlin so do nedavnega igrala gnojila z osnovno kratico NPK, kar je sinonim za mineralna gnojila, ki pa so imela veliko pomanjkljivost, saj so močno vplivala na okolje. Zakisala so zemljo, nitrati so se spirali v zemljo, za proizvodnjo pa je bilo porabljeno tudi veliko energije.