Terme Zreče so zagotovo med tistimi slovenskimi zdravilišči, kamor se gostje radi vračajo. Zaradi lepe narave, zdravilne termalne vode, odlične hrane in kakovostnih zdravstvenih storitev, predvsem pa zaradi pregovornega gostoljubja in prijaznosti Pohorcev. Najdi svoj nasmeh! je njihov slogan, nasmeh in prijazno besedo pa osebje širi med goste in naključne obiskovalce.

Da jim je v termah mar za njihovo dobro počutje, se pozna že po drobnih pozornostih, kot so steklen vrč s svežo vodo z rezinami limone in kozarci ob njej ali košarica z jabolki, postavljena na hodniku … Jabolko – kot sadež, ki ohranja mladost in predstavlja naravni vir zdravja in energije – ima osrednjo vlogo v enem izmed hotelov. V hotelu Atrij, ki je že dobil EU Marjetico – mednarodni okoljski znak za turistične nastanitve, med drugim spodbujajo goste, da porabijo manj vode in ustvarijo čim manj odpadkov. 

Naselje so menda nekoč imenovali Rožni Dol (Rosental), nekje v srednjem veku pa se pojavi ime Kovor (nemško Kaier, Kayer). Po ustnem izročilu obstaja nekaj razlag: kovorski fantje so vsiljivce pogosto nagnali s kolom, po domače se mu reče kov. Druga razlaga pravi, da so ljudje, ki so se vozili s konjsko vprego, na klancih pod vozove podkladali kole, da ne bi ušli po bregu navzdol. Morda pa je kraj poimenovan po vodnih izvirih, ki jim pravijo tudi kal (kav). To so mesta na travnikih, kjer po deževju na dan privre voda. Posestniku, ki je bival ob kalu, so rekli Kavar in po njem so poimenovali vas. Ime se je spremenilo v Kovar in na koncu v Kovor.

Iz Ljubljane smo odpotovali na julijski petek, v času viška turistične sezone, in se vozili po avtocesti od Zagreba, Beograda, Skopja do Aten (po nekdanji cesti bratstva in enotnosti). Avtocesta je povsod odlična, na mejnih prehodih ni bilo gneče, dlje smo čakali le na meji z Makedonijo.

Ustavili smo se v Skopju in prenočili v mestnem jedru. Naslednje jutro smo se sprehodili po središču in z začudenjem opazovali prenovljene stavbe. Središče Skopja je videti kot Minimundus v Celovcu, le da je vse v naravni velikosti. Mesto deluje sodobno s številnimi velikimi kipi, vodometi, okrašenimi osvetljenimi mostovi in urejenimi ocvetličenimi parki. Posebno lepo je zvečer, saj je vse raznobarvno osvetljeno. Turistov od vsepovsod je ogromno, tudi trgovine so jih polne.

Anton Aškerc velja za enega najbolj znanih slovenskih pesnikov, v njegov spomin poteka dobro obiskan pohod, ki se začne v Zidanem Mostu in zaključi na Aškerčevi domačiji na Senožetah nad Rimskimi Toplicami. Letošnji bo v soboto, 16. junija, in bo tudi v znamenju čebel in medu.

Že 23. leto zapored bo Kulturno društvo Anton Aškerc Rimske Toplice v sodelovanju s kulturnimi društvi krajevnih skupnosti Rimske Toplice in Zidani Most ter družino Aškerc počastilo spomin na svojega znamenitega rojaka. Pohod so prvič pripravili leta 1996, zasnovali so ga domačini v sodelovanju s prof. Jožico Košak in učenci OŠ Antona Aškerca Rimske Toplice ter Marjanom Lipovškom iz Velikega Širja. Zaradi velikega zanimanja ljudi in slikovitosti krajev, skozi katere poteka, je takoj postal tradicionalen. Leta 2012 je bila pot v celoti urejena in označena po evropskih standardih. Je redno in lepo vzdrževana, za kar skrbita STIK Laško in občina Laško, poznana pa je po svojevrstnih kažipotih v obliki velike črke A.

Če ne vidite več dobro izpisov na števcih v avtomobilu in oddaljenih prometnih oznak, recimo smernih tabel, imate problem. Niste edini. Ste pa mogoče med tistimi, ki predolgo odlašajo z obiskom okulista. Očala, kupljena na pošti, so lahko le prva pomoč v sili, za en večer.

 Voznik, ki predmete v daljavi vidi megleno, ogroža sebe, sopotnike pa tudi vse druge udeležence na cesti. Četudi vozi zbrano in počasi, sprememb na cesti (recimo pešca ali neosvetljenega kolesarja na vozišču, nenadnega zgoščevanja prometa, ležečega predmeta ali poškodb na vozišču …) in obvestil ne zazna pravočasno, zato prepozno in sunkovito reagira in se izpostavlja nesreči. Naprezanje oči pa s seboj vleče še dve zoprniji – glavobol in slabo počutje.

Vabimo vas na že tretji pohod pod vodstvom Janeza Alberta, izkušenega vodnika z licenco Planinske zveze Slovenije. Še vedno velja obljuba, da tistemu, ki se bo udeležil petih pohodov v tem letu, podarimo majico Vzajemnosti.

V nedeljo, 13. maja, je končni cilj Mali Lipoglav. Hoje bo za približno 4 ure. Zbor udeležencev je ob 7.45 na postaji LPP Konzorcij na Slovenski cesti v Ljubljani. Z avtobusom št. 3G se zapeljete do postaje Grosuplje – Kongo. Potem se vzpnete čez Magdalensko goro (504 m, arheološko najdišče, lepa cerkev) in Veliko Slivnico na Mali Lipoglav. Tam boste v gostišču Pr' Jakop'c dobili pečat. V Ljubljano se boste vrnili z avtobusom iz Šmarja - Sapa.

Vse bolj suha in vroča poletja težko prenašajo tudi rastline na cvetličnih gredicah. V sušnih razmerah potrebujejo več oskrbe, še posebej pomembno je redno zalivanje. Zato je najbolje, da med rastlinami izberemo take, ki stresne situacije lažje prenašajo.

Enoletnice so tiste okrasne zelnate rastline, ki svoj življenjski ciklus zaključijo v enem letu. Zaradi bogatega cvetenja so praktična dopolnitev trajnic, skalnjakov in cvetličnih posod. Rastejo hitreje od drugih rastlin in kmalu zapolnijo prazne prostore v zasaditvi. Idealna rešitev, da onemogočimo rast plevela, hkrati pa preprečimo izhlapevanje vode iz zemlje. 

Spominska razstava Vladimire Bratuž Furlan - Lake

V galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (Komenskega 8 v Ljubljani) si lahko do 25. maja ogledate pregledno razstavo del akademske kiparke in diplomirane arhitektke Vladimire Bratuž - Lake (1923–2006). Poleg kiparstva je študirala tudi arhitekturo pri arhitektu Jožetu Plečniku. Zanjo je bilo značilno predvsem eksperimentalno delo, saj je pri svojih skulpturah uporabljala različne postopke, tehnike in materiale – od železne pločevine, kamna do osnovnih materialov žgane gline in lesa.