Sibirska borovnica ali majska jagoda je vrtičkarjem dobro znana zdravilna sadna vrsta. Obiramo jo kot prvi sadež meseca maja in junija. Predstavljam vam najboljše sorte sibirskih borovnic, ki vas bodo razveselile s slajšimi in večjimi plodovi.

Zrelost nastopi navadno v prvi polovici meseca maja, japonske sorte zorijo približno 14 dni kasneje v času zorenja prvih jagod. Večina sort zori v povprečju do 3 tedne pred prvimi jagodami. Plodovi so popolnoma zreli takrat, ko se tudi vsebina jagod obarva modro, ne samo kožica. Jagode na grmu zorijo postopoma. Po okusu so večinoma sladko-kisle. Več sladkorja, večje in sočne plodove imajo sorte leningrajski velikan, vostog, dotz velikan indigo yum in deloma bakčarski velikan.

Rože in narava

Minka (Marija) Žagar iz Iške vasi je imela v službi opravka predvsem s številkami, umetnost je nikoli ni zanimala. A ko se je po upokojitvi leta 2009 udeležila slikarskega tečaja, je našla dejavnost, ki jo je prevzela. Od takrat veliko slika, po mnenju mentorjev pa tudi kolegov slikarjev je nadarjena za ustvarjanje. Kot pravi, najprej doma opravi delo v hiši ali na vrtu, šele nato se loti slikanja. Pri tem ima rada mir, zato redko slika v naravi, kjer jo lahko mimogrede kaj zmoti. Rada pa je v družbi drugih slikarjev, saj je članica kar dveh likovnih sekcij, in sicer likovne skupine pri Kulturno-umetniškem in turističnem društvu Frana Govekarja na Igu ter Likovnega društva 2002 v Škofljici.

GREMO NA IZLET

V soboto, 21. aprila 2018 (2 dni)

Vstopna mesta: Celje, Ljubljana in ob poti

Prvi dan: Ob 5.45 odhod avtobusa iz Celja, ob 6.30 iz Ljubljane. Peljali se bomo mimo Zagreba čez mejni prehod Gradiška v Bosno in Hercegovino. Vožnjo bomo nadaljevali po avtocesti proti Banjaluki. Najprej se bomo ustavili v Delibašinem selu in si ogledali samostan Marije Zvezde iz 17. stoletja, ki je znan po izdelavi trapista. Možnost nakupa sira in drugih dobrot, ki jih pridelujejo v samostanu. Sledita vožnja v center Banjaluke in ogled mesta z lokalnim vodnikom. Videli bomo Narodno skupščino Republike srbske, trdnjavo Kastel, Gosposko ulico, Banske dvore, Narodno gledališče, cerkev Svete Trojice ... Sledi nastanitev v hotelu v centru mesta.

Dragi naši bralci in prijatelji,

letošnje že 14. srečanje bo potekalo na Lošinju, na otoku vitalnosti in tisočerih vonjev in okusov, kot mu pravijo domačini. Lošinj je zaradi izjemno blagega sredozemskega podnebja, veliko vrst rastlinja, borovega gozda, morske vode in številnih sprehajalnih poti že več kot 120 let znan kot klimatsko zdravilišče, ki zelo ugodno vpliva na dihalne organe, kožo in splošno počutje.

Vabljeni v našo veselo družbo od nedelje, 27. maja, do srede, 30. maja 2018. 

V kraj, ki se stiska sredi ene izmed dolin pod avstrijsko mejo, ni težko priti po cesti iz Zgornje Kungote. Ob krajevni tabli Svečina sem se čudil, da je tod že v rimskih časih potekala pot, ki je povezovala območje današnje osrednje Slovenije z avstrijsko Štajersko. Tu skozi naj bi se umikali Turki po neuspešnem obleganju Dunaja in se znesli nad naseljem.

 Leta 1270 se krajevno ime prvič pojavi v pisnih listinah kot Witschein ali Wetschina. In od tod je prišla tudi slovenska izpeljanka Svečina. »Vsekakor nima povezave s svečami,« moje namigovanje zavrne Mara Radmilovič, ena večjih poznavalk domačega kraja. Nekdanja dolgoletna učiteljica na svečinski šoli je tudi po upokojitvi vsestransko aktivna.

Morda ste že kje opazili majhne hiše, v katerih je polno bolj ali manj ohranjenih knjig vseh mogočih žanrov in različnih avtorjev. Brez slabe vesti si lahko kakšno brezplačno izposodite. Spodobi se, da jo vrnete, ko jo preberete. Če vam prirase k srcu, pa jo lahko brez slabe vesti obdržite in v knjižno hišico odnesete katero z domače knjižne police.

Takšne miniaturne in brezplačne knjižnice lahko najdete v številnih slovenskih krajih. Navdušenci so jih začeli izdelovati in postavljati po zgledu mednarodne pobude za izmenjavo prebranih knjig – Bookcrossing. Projekt so leta 2001 podprli s spletno stranjo bookcrossing.com, ki ima več kot poldrugi milijon članov. Deset let kasneje smo na Facebooku dobili poenostavljeno in zato bolj praktično slovensko različico pobude. Dobila je prijetno ime Knjigobežnice in ima že več kot pet tisoč članov.

Tako ji pravijo, čeprav ni ne psihologinja ne psihoterapevtka. Je vrhunska poznavalka knjig, knjižnih zakladov in nesporna avtoriteta na svojem področju. Bila je dolgoletna vodja Trubarjevega antikvariata. Za svoje delo je prejela Schwentnerjevo plaketo, Trubarjevo priznanje, bila je knjigotržka leta 2008, leta 2017 je prejela plaketo mesta Ljubljana, na 33. slovenskem knjižnem sejmu pa Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo. S svojo strokovnostjo, razgledanostjo, izjemno pripadnostjo, požrtvovalnim delom in ogromno življenjsko ter delovno strastjo ji je uspelo harmonično združiti konjiček in poklic.

DOBRE STARE VIŽE

Njeni prvi glasbeni koraki so bili pri štirih letih na nekem družinskem srečanju, ko so sorodniki odšli na ples v Ankaran. »Igrali so zelo razposajeno glasbo, in kar samo me je gnalo na sredino plesišča, zaprla sem oči in se vrtela in vrtela. Ko je muzika nehala igrati, sem odprla oči. Vsi so stali okrog mene in ploskali na vso moč! Tega sem se ustrašila in stekla mami v naročje. To je bil moj prvi javni nastop!«

Prvi pevski nastop Ivice Vergan pa se je zgodil nekaj let kasneje ob prazniku republike, 29. novembra. V bolnišnici Valdoltra je nastopil pevski zbor in kot majhna punčka je tam zapela Moj rodni kraj, moj rodni dom. Ko je končala, jo je pevski zbor dvignil v zrak in morala je držati Titovo sliko, oni pa so peli himno. Kasneje je hodila v glasbeno šolo, učila se je igranja na harmoniko, pri štirinajstih letih je prvič nastopila na tekmovanju Pokaži, kaj znaš. S harmonikarjem Ottaviem Brajkom sta si delila prvo mesto. In še danes rada kdaj zaigra.