Številne rastline v poletnih mesecih težko prenašajo vročino, zato pa lepotci, odeti v bodeča oblačila, v toplih mesecih naravnost uživajo, čeprav neposrednega sonca ne marajo. Kaktusi so manj zahtevni za oskrbo, zato pa imajo veliko oboževalcev.

Obiskala sem podpredsednico Društva prijateljev kaktusov Slovenije Majo Sakač Rožmanec. Ob izmenjavi izkušenj in prakse je nastal prispevek o tej zanimivi rastlinski skupini.

Najpogostejši domovini kaktusov sta Severna in Južna Amerika. Njihova rastišča najdemo od Patagonije do Kanade in na okoliških otočjih od Karibskega morja do Havajev. Lepo uspevajo visoko v gorah Mehike in Peruja in tudi v obmorskih nižinah.

V juliju in avgustu obiramo poletne sorte malin, ameriških borovnic, kosmulje in robide. V tem času moramo vrt izdatno in temeljito zalivati. Držimo se preprostega pravila, da zalivamo do globine 25 cm v jutranjih urah na tri do štiri dni. Veliko vode v zemlji bo zadržala slamnata zastirka.

Maline so na vrtovih ena najbolj razširjenih jagodičastih sadnih vrst. Od začetka julija naprej obiramo 1. rod dvakrat rodnih malin, ki najpogosteje postopoma zori do konca poletja. Enkrat rodne poletne sorte malin zorijo v mesecu juliju in avgustu. Izjemno velike plodove oberemo pri sorti radzijeva. Za ljubiteljsko pridelavo velja omeniti sorti tulamen in tadmor. Dvakrat rodne sorte so najbolj priljubljene v vrtičkarski pridelavi. Spomladi jih režemo čisto do zemlje. Na poganjkih, ki zrastejo še isto sezono, lahko od julija naprej obiramo plodove vse do septembra, nekatere sorte tudi dlje. Priporočam sorte erika, polana in two timer sugana. Zadnja je zastopana v rdeči in rumeni barvi plodov. V poletnem času bodimo pozorni na malinovo sušico. Glivična okužba okuži malinove grme še pred zorenjem, zato je najbolje okužene rozge odstraniti iz nasada in sežgati. Maline vedno nabiramo zjutraj in jih takoj shranimo v hladilnik.

Slovenija je domovina avtohtone kranjske čebele – sivke. Pri nas je več kot 11.000 čebelarjev, pokrajino bogati več kot 13.000 čebelnjakov in okoli 180.000 panjev. Slovenci smo na področju čebelarjenja nekaj posebnega. To prikazuje razstava Kjer so čebele dom v Slovenskem etnografskem muzeju, ki bo na ogled do junija naslednje leto. Z njo se muzej pridružuje evropskemu letu kulturne dediščine in njenemu motu Naša dediščina: kjer preteklost sreča prihodnost.

»Mislimo, da lahko prav s čebelami in čebelarstvom veliko pomembnega povemo Evropi. Čeprav smo majhna država, igra čebelarstvo pri nas posebno vlogo, na tem področju smo zelo ozaveščeni. Naša čebelarska tradicija izhaja že iz časov starih Slovanov, s posebno ljubeznijo se prenaša iz roda v rod. Do čebel imamo poseben odnos. Pri nas ne rečemo, da so čebele poginile, kot velja za druge živali, ampak pravimo, da umirajo. Uporaba te beseda je nenavadno spoštljiva, odraža našo čebelarsko kulturo, ki je na zelo visokem nivoju, in odnos do čebel, ki jih prepoznavamo kot posebno dragocenost v svojem okolju. Umiranje čebel je za nas prvi znak, da v okolju nekaj ni v redu, in čebelarji hitro obvestijo javnost, pa tudi Slovenci smo zelo ozaveščeni,« je pojasnila Barbara Sosič, avtorica razstave in kustodinja, ter dodala: »Lahko smo ponosni na svojo dediščino.«

Domači ali tuji petelinčki ne bi smeli manjkati v pomladni cvetlični povorki. V obsežnem botaničnem rodu so najbolj priljubljeni tisti z gomoljčki in jih na vrtu gojimo kot trajnice. Njihovo mesto je v mirnem kotičku pod okrasnim grmovjem, kjer zgodaj oznanjajo pomlad, a poletje prespijo, saj z vsem zelenjem izginejo, še preden ozeleni listje nad njimi.

Vse vrtne lepotice imajo svoje poreklo v samoniklem rastlinju in mnoge »divje« rastline so prav uporabne kar brez žlahtniteljskih izboljšav. To bi lahko rekli tudi za dve vrsti petelinčkov iz slovenskega rastlinstva. V cvetenju obe opazimo predvsem v bukovih gozdovih in na vlažnem travnatem obrobju v beli različici in v bledovijoličasto-rožnatih odtenkih. To pestrost ustvarjata dve vrsti: votli in čvrsti petelinček, ki ju na prvi pogled nestrokovnjak ne bi razločil. Bistvo je skrito očem: eni imajo v tleh votle gomolje, drugi polne in čvrste.

Poletni meseci so gotovo najprimernejši čas, da se lotimo pospravljanja tistih prostorov, kjer je največ krame, ki jo tja odlagamo, ko stvari ne potrebujemo več. To so verjetno klet, shramba, podstrešje pa tudi garaža. A običajno ravno takrat, ko nekaj nujno iščemo, tega med kupi odložene navlake nikakor ne najdemo. Zakaj pa ne bi prostora temeljiteje pospravili in stvari smiselno uredili, da jih bomo lažje našli in bodo dostopnejše?

Verjetno niste med tistimi, ki shranjujejo vsak košček embalaže ali odrabljene stvari, ker bi morda še kdaj prišle prav, imate pa gotovo – tako kot vsi – množico občasno ali sezonsko uporabljenih stvari, ki jih je treba nekam pospraviti. Gotovo so to sezonska športna oprema in obutev, kovčki, potovalke, razna redko uporabljena kuhinjska oprema, posoda, strojčki in podobno. Potem pa radi shranjujemo še stara oblačila, igrače, škatle s spomini na pretekle dni, odsluženo pohištvo in druge bolj ali manj uporabne, a odrabljene stvari.

Dobre stare viže

»Česa tako odmevnega, kot je pesem Čebelar, bržčas ne bom več napisal, nastala je na hitro in si nisem nikdar predstavljal, da bo postala takšna uspešnica in priljubljena tudi med današnjo mladino. Lahko samo rečem, hvala, Lojze, da si mi dal priložnost.«

Se spominja svojega velikega prijatelja Lojzeta Slaka voditelj, pevec in pisec besedil Slavko Podboj. Doma je sicer iz Žužemberka v Suhi krajini, v Trebnjem, kamor je prišel kot štipendist občine, pa živi že 42 let. Življenje je tam živahno, mesto je na stičišču pomembnih prometnih poti. Obkrožali so ga ljudje, s katerimi je bil v službi pa tudi v trebanjski telovadnici, kjer so igrali košarko. Bil je med ustanovitelji trebanjskega košarkarskega kluba, ki je kasneje igral tudi v prvi slovenski ligi. Bil je član prvega mešanega pevskega zbora podjetja Trimo, kasneje pa so sestavili še Trebanjski oktet, katerega vodja je bil kar 30 let. Bil pa je tudi predsednik novomeške ribiške družine in predsednik zveze, tako da mu nikdar ni bilo dolgčas.

Nemčija se ponaša s številnimi obnovljenimi zgodovinskimi mesti. Na prav poseben način jih je mogoče spoznavati z obiskom različnih tematsko povezanih poti, ki povezujejo več krajev in celo zveznih dežel. Ena izmed najbolj znanih in obiskanih je Romantična cesta na Bavarskem. Leta 1950 so tako poimenovali 350 km dolgo cestno povezavo med mestoma Füssen in Würzburg.

Füssen, nekdaj poletna rezidenca augsburških škofov, je prav prijetno mestece za začetek raziskovanja tematske poti. Baročno mestno središče z benediktinskim samostanom se dviguje nad reko Lech v bližini jezera Foggensee. Nekoč je bila tu pomembna rimska postojanka, v srednjem veku pa so bili domači obrtniki znani po izdelovanju lutenj. Zgodovinsko mestno središče z gradom, poslikanimi pročelji, gostinskimi lokali in obilico domiselno založenih trgovin me je prepričalo, da sem v mestu tudi prespal. K ogledu pa me je vabil tudi bližnji grad Neuschwanstein. Zgradil ga je kralj Ludvik II. Bavarski (1845–1886), ki je zanj zapravil celo družinsko bogastvo. Na njegove načrte sta najbolj vplivala skladatelj Richard Wagner in francoski kralj Ludvik XIV., imenovan tudi Sončni kralj. Grajska zunanjost je služila za navdih celo Waltu Disneyju, saj je animirana podoba postala zaščitni znak družbe. Grad je tako zelo oblegan, da je za ogled potrebna rezervacija.

Le dober kilometer stran od avtoceste se skriva prikupna dolina, ki jo zaznamuje potok Drtijščica. K njemu se spušča gruča hiš, na drug strani potoka pa se dviguje gozdnata vzpetina, vrh katere se je nekoč šopiril grad. Vas leži na robu občine Moravče, o čemer priča tudi ime: Vinje pri Moravčah.

»Vas se je do leta 1955 imenovala Svinje,« mi pove domačin Ciril Jamšek. »Ime je menda nastalo, ker so graščaki iz bližnje graščine Rožek v dolini gojili prašiče. Ker se je domačinom zdelo ime poniževalno, so odvzeli črko S in nastale so Vinje,« pravi Ciril, ko mi z balkona svoje hiše odstira skrivnosti doline.