Z resnobnostjo pojemajočega vinotoka nas običajno doseže poplava spominov na prednamce, na tiste, ki smo jih imeli radi, pa jih ni več. Naj bodo to lepi spomini na preteklo sočasnost bivanja, hvaležni spomini na ljudi in čas, ki se ne vrne več. Tega se spominjamo tudi s simboliko rastlinskih motivov in zasaditev na gomili ali ob drugem obeležju. Morda bo potrebna obnova ali nov nasad, zato nekaj vrtnarskih namigov. Postojmo za hipec, pa si skupaj s pesnikom recimo: naj bo vse to rastje v spomin njim, ki resje in trave in mah so skrile jih vase …

Urejanje grobov ima dolgo tradicijo, ki pa je tudi geografsko, versko in kulturno pogojena. Nemalo pokopališč postavlja pravila glede rastlin, velikosti in barve nagrobnikov ter dodatkov, ki so lahko na posameznem grobu. Večinoma pa so osnovne mere grobov (enojni, dvojni in žarni) določene, barva kamna, v katerega bo grob oblečen, pa ne, zato lahko po slovenskih pokopališčih gledamo tudi v nebo vpijoče kombinacije barv kamnov in tudi kontrastnih zasaditev.

Morda najlepše ureditve pokopališč poznajo v skandinavskih deželah, kjer prevladujejo gozdna pokopališča, kakršno je v Novem mestu, za katerega sta projektanta prof. Dušan Ogrin in prof. dr. Davorin Gazvoda prejela tudi Plečnikovo nagrado.

Aronija preprečuje nastanek rakavih obolenj, ugodno vpliva na ožilje in različne druge zdravstvene težave. Zaradi vsebnosti različnih vitaminov, mineralov in drugih koristnih snovi jo lahko posadite na vrtu ali v večjo posodo, ki jo postavite na balkon ali teraso.

Koristne snovi, ki jih vsebujejo plodovi aronije, preprečujejo, da bi se v telesu nabirale večje količine težkih kovin in snovi, ki povzročajo rakava obolenja. Uživanje domače aronije je dobro za vse, ki imajo težave z ožiljem, krvnim tlakom, priporočajo pa ga tudi kot učinkovito sredstvo v boju proti različnim boleznim (vnetje ledvic, čir na želodcu, migrena, sladkorna bolezen, izlitje krvi). Čaj iz aronije priporočajo pri slabokrvnosti in močnih krvavitvah. 

Bodimo iskreni: avtomobil je velik strošek! Ne glede na to, ali ga vozimo ali pa ne. Ali ne bi bilo torej bolj smiselno, če bi lahko plačevali samo za čas vožnje, kadar avto potrebujemo le občasno? To je vsekakor že mogoče, od pogostosti, dolžine in lokacije voženj pa je odvisno, ali bomo našli kakšno drugo, cenejšo možnost prevoza.

Pri preračunu povprečnih stroškov avtomobila s ceno 15.000 evrov, ki ga uporabljamo pet let in letno prevozimo 15.000 kilometrov, upoštevamo stroške kaskozavarovanja, cestnin in vseh drugih dajatev, servisov, nakupa gum in goriva. Če vse stroške seštejemo in  skupen znesek razdelimo na 60 mesecev; ugotovimo, da smo vsak mesec za avtomobil odšteli okrog 330 evrov. To pa je že visok del mesečnih prihodkov.

GREMO NA IZLET

V soboto 5. novembra 2016 (2 dni)

Vstopna mesta: Ljubljana, za odhode iz Kranja doplačilo 10 evrov, iz Celja 20 evrov (če bo najmanj 15 potnikov). Vstopi so mogoči še ob dolenjski avtocesti: motel v Grosupljem, Petrol v Ivančni Gorici, Dul pri Trebnjem, Qlandia v Novem mestu, počivališči Zaloke in Grič Brežice.

Prvi dan: S parkirišča na Dolgem mostu v Ljubljani bomo odšli ob 6. uri. Peljali se bomo po avtocesti mimo Zagreba in Slavonskega Broda in se ustavili v Đakovu. Ogledali si bomo znamenitosti mesta, med njimi tudi eno najlepših katedral daleč naokoli, ki jo je dal zgraditi škof Strossmayer. Potem bomo pot nadaljevali v Kneževe vinograde, si tam ogledali vinsko klet in okušali vina. Proti večeru se bomo zapeljali do hotela v Belem Manastiru, se nastanili in osvežili, zvečer pa se bomo odpeljali v etno vas Karanac, kjer bomo pri večerji prisluhnili še tamburašem. Sledita vrnitev v hotel in prenočitev.

S staranjem se v življenju odpirajo novi izzivi, ki se lahko zdijo nepremostljivi. Upokojitev, bolezen, izguba partnerja, delna ali težja gibalna oviranost, osamljenost so stvari, zaradi katerih se porajajo vprašanja o možnostih za kakovostno življenje v lastnem stanovanjskem okolju. Morda smo se naenkrat zavedeli fizičnih ovir in motečih elementov, in nujna bi bila določena mera prilagoditve bivalnega okolja, če želimo, da so domači prostori varni in uporabni.

Že z majhnimi stroški, nekaj dobre volje in pomoči je mogoče najti zadovoljivo rešitev, da svoje stanovanje prilagodimo do te mere, da postane uporabno, varno in vseeno prijetno za starejše, ki imajo tako kot bolni in ljudje s posebnimi potrebami (fizičnimi ali psihičnimi) drugačne bivanjske potrebe kot zdravi, veliko mlajši ali družina. Slovenci smo morda nekaj posebnega, saj se težko ločimo od lastnih nepremičnin, ki bi jih lahko zamenjali za manjše in uporabnejše prostore. Večina starejših živi v prevelikih hišah ali stanovanjih tudi potem, ko se otroci odselijo ali ostanejo sami zaradi izgube partnerja. Stanovanja in hiše so bolj ali manj dobro služili stanovalcem in njihovim družinam v najaktivnejših letih, zdaj pa bi jih bilo treba prilagoditi.

Franc Mihelič, harmonikar in kasneje vodja svojega ansambla, se je rodil v glasbeni družini. Že oče je bil muzikant, prav tako starejši brat. Oče je sicer menil, da sta dva glasbenika pri hiši dovolj, a je tudi najmlajši v družini hitro spoznal, da se bo njegovo življenje odvijalo okrog glasbe.

»Ker pa me ni bilo mogoče ustaviti, sem vsepovsod iskal harmoniko. Prvo sem našel v sosednji vasi, ko sem imel kakšnih pet let in smo se tam igrali z žogo. Nekoč je žoga ušla do bližnje hiše pod okno, ki je bilo odprto, pobral sem žogo, skozi okno pa uzrl na omari majhno harmoniko. Žogo sem vrgel prijateljem, sam pa sem tam kar obstal. Iz hiše je prišla teta in me vprašala, zakaj se ne igram. Povedal sem ji, da vem za njihovo harmoniko, in ker je vedela, čigav sem, me je vprašala, ali tudi jaz že igram nanjo. Pritrdil sem, povabila me je v hišo in mi dala harmoniko. Bil sem v nebesih! Potem sem se tja hodil vsak dan 'žogat', dokler se nisem naučil igrati nanjo.«

V počastitev evropskega dneva jezikov, ki ga že petnajst let praznujemo 26. septembra kot praznik jezikovne različnosti, posvečamo ta zapis esperantistom in esperantu, ker je to jezik z najlepšim imenom – pomeni upanje, ima dolgoletno in razburljivo zgodovino, včasih so ga politiki podpirali, drugič zatirali, toda esperantisti niso nikoli obupali. Gibanje za mednarodni jezik esperanto je v svetu prisotno že 129 let, v Sloveniji pa okrog 116. Prvo esperantsko društvo je nastalo leta 1910 v Mariboru, 1921 v Ljubljani, leta 1937 jih je bilo že toliko, da je nastalo slovensko esperantsko združenje. Ves čas je to gibanje za mir in enakopravnost vseh ljudi in jezikov.