Tropska otoška država Mavricij, ki leži dobrih 900 kilometrov vzhodno od Madagaskarja, je za afriške razmere dokaj razvita. Otočani imajo na voljo brezplačno zdravstveno oskrbo in šolanje, pokojninski sistem pa jim na stara leta zagotavlja vsaj skromne pokojnine. Toda spričo tropskih razmer so življenjski stroški nižji kot v Evropi, tako da je na Mavriciju mogoče preživeti s precej manj denarja.

Mavricij in manjše otočke v okolici so si v preteklosti lastili Arabci, Portugalci, Nizozemci, Francozi in nazadnje Angleži, katerih kolonija je bil otok vse do leta 1968. Mešanico vplivov zadnjih gospodarjev je čutiti še danes: poleg uradne angleščine prebivalci večinoma govorijo francosko – to je tudi jezik medijev. Doma in na ulici prevladuje kreolščina, nekakšna popačena francoščina, razumljiva zgolj otočanom. Po odhodu zadnjih belih oblastnikov je domačinom uspelo preživeti predvsem zavoljo najpomembnejšega otoškega proizvoda – sladkorja. Kasneje se je uspešni kmetijski panogi, ki z velikanskimi polji sladkornega trsa še vedno zaznamuje večji del otoka, pridružila še tekstilna in predelovalna industrija, dandanašnji pa igra najpomembnejšo vlogo turizem.

Šestdeset odstotkov starejših skrbnikov dopušča delitev postelje s psičkom ali mačko in celo spodbuja živali k temu. Druženje z domačo živaljo v postelji ljudje obožujejo, saj jim odvrača pozornost od skrbi, božanje toplega, dlakavega bitja sprošča hormone sreče in krepi medsebojno povezavo, hitro zaziblje v spanec in hkrati učinkovito nadomešča termofor, čemur so bile prvotno tudi namenjene nekatere vrste mačk in psov.

Zimsko obdobje se kaže tudi pri živalih, ki živijo v stanovanjih. Izpostavljene so gretju, umetni svetlobi in izobilje hrane, kar jih naravnost peha v dremež.

Svečan velja za zimski mesec, ko je lahko še pošteno mrzlo, ledeno in sneženo in več je ivja in ledenih rož kot resničnega cvetja.

Skoraj vse, kar v celinski Sloveniji razveseljuje vrtnarjevo dušo, moramo iskati med lončnicami. Klasični paradniki so vitezove zvezde ( Hippeastrum ), ciklame, morda še božični kaktusi ter nekateri predstavniki velike družine orhidej. Bilo pa bi krivično, če bi prezrli čeveljčke ( Calceolaria ), ki kot izrazito sezonske lončnice za enkratno rabo cvetijo prav v predpomladnem času. Svoje slovensko ime je rastlina dobila zaradi značilno ''copatasto'' razširjenega spodnjega dela cveta.

Tapete so bile nepogrešljiv del dekoracije plemiških in meščanskih bivališč. Desetletja nazaj, predvsem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so bile zelo moderne tudi pri nas. Potem so nekako potonile v pozabo in postale zastarele. Zadnja leta se modne smernice opremljanja spreminjajo in tapete spet postajajo čedalje bolj popularne. Z razmeroma majhno investicijo lahko dosežemo velike spremembe v stanovanju.

Sodobne tapete so dekorativne in kakovostne, pralne in odporne na svetlobo ter primerne za alergike. Polaganje tapet je preprosto, njihova obstojnost je večja, ko pa se jih naveličamo, jih enostavno odstranimo. Navadne papirnate tapete (lahko so izdelane iz recikliranega papirja) so sestavljene iz dveh slojev, zgornji sloj pa je potiskan. Sodobne tapete so zelo različnih izvedb in najrazličnejšega videza, vzorcev in barv. Lahko so gladke, v sijoči ali mat izvedbi, lahko so reliefne in profilirane. Nekatere tapete posnemajo videz brokata in damasta. Včasih so bile tapete izdelane pretežno iz papirja, dandanašnji pa so narejene iz različnih plastificiranih materialov, različnih vrst tekstila (tudi svile), bambusa, lesa in drugih naravnih materialov (celo listja). Uporabne so v vseh prostorih, tudi v kuhinji ali kopalnici, saj so izdelane iz materialov, ki dobro prenašajo vlago.

V zadnjih stoletjih se je v Evropi ohranilo več majhnih držav. Eni izmed najbolj zanimivih sta Liechtenstein in Luksemburg. Do obeh se na nekajdnevni izlet kaže zapeljati kar z osebnim avtomobilom.

Do Liechtensteina nas loči nekaj več kot 500 kilometrov, kar pomeni dobrih sedem ur vožnje. Kneževina ni vključena v EU, ima pa sklenjeno carinsko, gospodarsko in denarno unijo s Švico. Dobrih 160 kvadratnih metrov veliko ozemlje je stisnjeno med dolino reke Ren in visoke gore. Ren predstavlja večji del meje s Švico, po gorskih vrhovih pa poteka meja z Avstrijo. Na prvi pogled kneževina deluje kot idilična gorska dolina z nekaj zaselki, pašniki in sadovnjaki. Kar težko je verjeti, da se na robu naselij med zelenjem skriva vrsta manjših, a svetovno uspešnih podjetij, ki proizvajajo tehnološko visoko razvite izdelke, ki jih poznamo tudi v Sloveniji (denimo električno orodje Hilti, materiali za zobno protetiko ...).

Glavno mesto istoimenske države Luksemburg si je težko predstavljati kot zeleni paradiž. Takšno podobo poslovnemu mestu z dobrimi 90.000 prebivalci omogoča slikovita lega nad globokima soteskama rek Alzette in Petrusse. Rečni bregovi večinoma niso pozidani in predstavljajo pravo oazo zelenja. Največ urejenih parkov pa je na robu starega mestnega središča, ki se stiska za delno ohranjenim mestnim obzidjem. To je del Unescove svetovne dediščine in še danes zgovorno priča o strateškem pomenu mesta sredi Evrope.

Če rečem, da gremo na izlet v Slovenske gorice, sem povedal premalo. Vprašanje se namreč glasi - kam v te gorice? Območje je tako veliko, da moramo tja kar na počitnice, če bi radi spoznali Slovenske gorice med Dravo in Muro, pa ob Pesnici in Ščavnici; in še ven iz Slovenije segajo, na avstrijsko Štajersko in v hrvaško Medmurje.

Med Mariborom in Ptujem se visoko nad Dravo vzpenja Vurberk, nekdanji grad in zdajšnje letno gledališče. Malo pod njim stoji nevelika Marijina cerkev z viteškima nagrobnikoma na pročelju. Z njiju zreta v prišleka klesani podobi dveh vrlih graščakov vurberških. Pravijo, da so njuna imena znana samo znanstvenikom v Mariboru.

Saj ni mogoče, da se babica boji in ne mara našega Pikija! Zakaj z ljubeznijo hrani tri neznane, zapuščene mačke ob cesti, Pikija pa ne spusti več v hišo?  

Veliko starejših ljudi nima nobenega veselja niti potrpljenja ob stiku z domačimi, hišnimi živalmi. Večinoma sami nimajo živali in do njih ne razvijajo enakih čustev kot njihovi svojci, sinovi in hčere, ki z otroci prihajajo na obisk. Bližina vnukov in družinskih živali, njihova živahnost in nepredvidljivost starejše utruja, zato z njimi težko navežejo pristnejši stik, ki bi trajal dlje kot le nekaj minut. Svojci starejših si dobronamerno in zaradi terapevtskih učinkov, ki jih ima žival na starejšega človeka, pogosto prizadevajo, da bi starejši komuniciral s hišno živaljo na enak način kot nekoč. A srečanja se ne odvijajo po načrtih, med vsiljenim stikom z živaljo namreč taka oseba vidno kaže odpor in celo strah. Čeprav svojci z razumevanjem prenesejo, da jih starejša, dementna oseba občasno ne prepozna, teže sprejemajo njeno nepripravljenost na stik z njihovo hišno živaljo.

Če imamo količkaj radi živali, bomo v teh mrzlih dneh poskrbeli tudi za lačne ptice. Pa naj živimo v hiši ali v bloku, vedno lahko najdemo suho mesto, kjer jim pustimo kaj za v kljun. Tako ptice spoznavamo in še uživamo, ko jih opazujemo pri hranjenju.

Vedeti pa moramo, da se ptice navadijo na našo pomoč; in če smo se odločili, da jim pomagamo, jih moramo krmiti vso zimo in jim redno nastavljati hrano, najbolje vsak dan ali tedaj, ko opazimo, da so pojedle vse. Spomladi pa krmljenje postopoma opuščamo, tako da jim vsak dan dajemo manj hrane.