Ne le športniki, temveč tudi sprehajalci ter gosti v zdraviliščih, fizioterapijah ali športnih centrih potrebujejo udobna, a hkrati modna in lepa oblačila. Ni lepšega kot videti poskočnega dedka, kako s svojim vnučkom igra nogomet, pa vitalno babico na sprehodu z vnukinjo, za kar pa je seveda treba biti tudi primerno oblečen in obut. Barvna skladnost oblačila, kakovostna izdelava in surovinska sestava so pogoj za lep videz, izbrani kroj pa bo postavo oblikoval v skladno celoto, saj nam oblačilo ne bo služilo samo za eno sezono.

Vrtnarjenje nadaljujemo v svečanu, ki ni več čas za brezdelje gojiteljev. Skladno z bilanco minulih let načrtujemo za jutri, občudujemo sezonsko lepoto in še kaj novega je vredno izvedeti. Morda vsaj obnoviti napol pozabljena znanja o rožicah. In tudi prve letošnje setve so na vrsti, da spodbudimo zgodnjo rast. Ananasovke rečemo vsej družini, kamor botanično sodi tudi rastlina ( Ananas comosum ), ki obrodi delikatesni sadež ananas. Gre sicer za prav uporabno lončnico, vendar najpogosteje zahteva precej prostora.

Vse do prvih let po drugi svetovni vojni je bilo Milje mestece, obdano s sorazmerno velikimi vasmi, ki so živele svoje življenje - vinogradniško in vrtnarsko - in deloma kamnarsko. Po vojni in zlasti v petdesetih letih pa se je prebivalstvo mesta in okolice podeseterilo z Italijani, ki so takrat množično zapuščali istrska mesta. Najprej je bila demarkacijska črta med conama A in B na ankaranskih prisojah Miljskih hribov, leta 1954 pa je meja sedla na vrh slemena. Popravili so jo v prid Jugoslavije, kateri so pripadle vasi Kolomban, Hrvatini, Premančan, Jelarje, Plavje in pol Cereja.

Podobno kot Rio de Janeiro v Braziliji je Oruro najpomembnejše središče pustnega dogajanja v visokogorju Južne Amerike. V tem bolivijskem mestu se odvija ena izmed najbolj spektakularnih prireditev na sveta, ki pa ni le pustni karneval, pač pa tudi procesija, ki jo prirejajo v čast candelarijski devici Mariji. Prireditev namreč sovpada s pustom, traja pa kar deset dni. Karnevalski sprevod temelji na pred kolumbijskih ritualnih plesih.

Janez Korošec

Marsikdo niti ne ve, da je Ukrajina po velikosti skoraj tridesetkrat večja kot Slovenija, po številu prebivalstva pa petindvajsetkrat. Mnogi jo žal najbolj poznajo po Černobilski tragediji aprila 1986. Pogosto si jo predstavljamo le kot nekdanjo sovjetsko republiko, ki se je z referendumom leta 1991 osamosvojila in postala članica Skupnosti neodvisnih držav. V teh novih razmerjih se zdaj ubada s svojimi križi in težavami, ki pa so precej bolj zapletene od tistih, ki so pestile Rusko federacijo.

Če nam je uspelo doma pridelati nekaj limon ali mandarin, je to gotovo dobrodošel vitaminski dodatek, še več pa je vredno zadovoljstvo pridelovalca. Prava reč, če za tehtanje pridelka zadošča zgolj kuhinjska tehtnica! Kaj potem, če moramo drevesca negovati v najrazličnejših zabojčkih in kadeh ter jih vsako jesen prenašati na toplo! A prav tu, pri prezimovanju se rado zatakne in rastline največkrat utrpijo tudi nekaj škode.

Pot do krvavške žičnice gotovo poznate. Cesta, ki pripelje do njene spodnje postaje, prav tam ostro zavije in začne malo bolj strmo plezati v hrib. Za spremembo se kdaj peljite gor! Nagrajeni boste z idilično hribovsko krajino, s prijazno vasjo ter z zanimivimi razgledi.

Strmca je komaj za kilometer, višinske razlike pa kvečjemu za dobrih sto metrov. Na vrhu klanca, kjer se svet uravna in razgrne po planoti, leži Štefanja Gora (688 m), nad njo pa štrli Štefanja gora (748 m). Prva je dvodelna vas, Spodnja in Zgornja, druga pa gora ali hrib s cerkvico sv. Štefana.

Zimski meseci so za večino čas, ki ga preživljamo predvsem na snegu in si ga popestrimo z različnimi zimskimi športi. Manj je takih, ki v tem obdobju radi odidejo v eksotične dežele, kjer si na vročem soncu grejejo telo, dušo pa ob misli na mraz tam daleč doma. Še manj pa je tistih, ki menijo, da je zima primeren čas za obisk tujih krajev in mest, ki so severneje od Ljubljane in že zaradi tega ustvarjajo vtis še globlje puščobnosti, mračne sivine in ostrejšega mraza, kot smo ga deležni doma. Da pa razmišljanje slednjih vendarle ni povsem zmotno, vas morda prepričam v prispevku, ki je nastal ob obisku Prage okoli silvestrovega.

Izdelava adventnega venčka je ustvarjanje lepote, pa naj bo nekaterim samo okrasen element, drugim florističen dokaz in izraz priznavanja adventa v cerkveni delitvi leta. Dandanašnji klasični adventni venčki so v glavnem izdelani iz podlage zimzelenega rastlinja, spletenega v krožnico, ki kaže na neskončnost. Najpomembnejši element so ob tem štiri sveče, pogosto rdeče barve, vse drugo so dodatki. Zelenje nas bodri v upanju, vse rdeče in bleščeče pa opozarja na radosti osrednjega decembrskega praznika. Za oblikovno pestrost lahko izdelovalec venčka samostojno ali kot dodatek uporabi vse naravne materiale, kot so storži, gole veje, najrazličnejši plodovi, mah in podobno.