Med številnimi rastlinami se pojavljajo tudi take, ki so nevarne našemu zdravju. Ena izmed njih je ambrozija (Ambrosia aretmisiofolia), ki sodi v skupino najbolj invazivnih plevelov in je ena najbolj alergenih rastlin pri nas.

To je enoletna rastlina, ki zraste od 1 do 1,5 meter visoko. Razvejano steblo in listi so porasli z gostimi dlačicami. Cveti od konca julija do konca septembra v obliki grozdastega socvetja na vrhu stebla in stranskih vej. Izhaja iz Severne Amerike. V Evropo je prišla verjetno z žiti in se je v zadnjih desetletjih močno razširila po celini. Pojavlja se na opuščenih zemljiščih, ob železniških progah, cestah, ob bregovih rek in potokov, na dvoriščih ipd. Pri nas se pojavlja zlasti v Prekmurju na okopavninah sladkorne pese, koruze, krompirja.

Vrtnarski kolega je že pred desetletji zapisal, da sodijo lilije med zahtevne vrtne trajnice. Torej so nekakšni razvajenci, vrtni aristokrati plemenitega porekla in videza. Vsa bleščavost pa ni nikakršna ovira, da vsaj nekaterih ne bi mogli gojiti skoraj v vsakem vrtu. Uspeh je deloma odvisen od vrta (prepustna in hranilna tla!), precej tudi od vrtnarja. Zato si oglejmo, kako pridelati takšno in podobno cvetje, kot sem ga fotografiral.

V vrtu prve cvetijo alojzijeve lilije ali limbarji (Lilium candidum), ki so po poreklu iz naše in grške Makedonije. Tam so rastišča peščena in prepustna, osnova pa je vedno apnenčasta. To pomeni, da jim je v vrtu treba zagotoviti podobne rastne razmere. Posebnost te vrste je tudi, da najhujšo poletno vročino čebule v tleh prespijo, nadzemni deli pa odmrejo. Jeseni odženejo pritlehni listi, ki tudi pri nas prezimijo, pomladi pa se iz sredine kmalu prikaže cvetno steblo. Cvetje je predvsem za vrtni okras, saj je zaradi premočnega vonja lahko v stanovanju prav moteče.

Ljudje, ki se vse življenje posvečajo drugim ljudem, živalim in rastlinam, ohranjajo tak način življenja, dokler je le mogoče. Svoje staranje zaznavajo zunaj sebe, v spremembah okrog sebe, ko opazijo, da so vnučki zrasli v vnuke, da je drevo na dvorišču mogočnejše, da je hišna žival postala betežna.

Harmonično staranje s hišno živaljo v starejših ljudeh sproža izjemno ugodje, saj je življenje z njo preprosto. S svojo vdano prisotnostjo nas žival dan za dnem motivira, opogumlja in razgibava, vliva nam zaupanje in nas osrečuje. S takim sožitjem posredno privarčuje tudi zdravstvena blagajna, saj so tisti starejši ljudje, ki svoje stanovanje delijo z živalmi, disciplinirani, fizično dejavni in psihično uravnoteženi, mnogi ponosno odklanjajo obiske patronažnih sester, potrebujejo manj zdravil in manj vsestranske podpore potomcev. Veliko se jih do zadnjega brani, da bi odšli v dom za starejše, saj bi se v tem primeru ločili od svoje živali, v teh ustanovah pa tudi ni zaželeno družabništvo s psom in mačko. Nekatere posameznike prav to dejstvo motivira, da ostajajo vitalni in samostojni v visoko starost.

V pritličju glavne zgradbe Inštituta RS za rehabilitacijo v Ljubljani je urejeno demonstracijsko stanovanje, ki se imenuje Dom IRIS (kratica, sestavljena iz začetnic besed »Inteligentne Rešitve in Inovacije za Samostojno življenje«). S prilagojeno opremo, posebnimi pripomočki in sodobnimi elektronskimi sistemi upravljanja je v njem ustvarjeno okolje, ki stanovalcem z različnimi vrstami invalidnosti in starejšim omogoča funkcionalno samostojnost in neodvisnost bivanja v svojem domu. Računalniške nastavitve pametne hiše zagotavljajo optimalen nadzor okolja in varno ter kakovostno bivanje.

Po gospodarskih težavah in devalvaciji islandske valute nam je postala ta otoška država veliko dostopnejši cilj. Otok je najbolj enostavno raziskovati na organiziranih izletih turističnih agencij ali z najetim avtomobilom. Spričo redke poseljenosti kaže razmisliti tudi o kampiranju, saj je kampov več kot dovolj.

Med potepanjem po otoku je treba računati s pogostim vetrom in dežjem. Na Islandiji poznajo celo »vodoraven dež«, saj zaradi močnega vetra dežne kaplje nosi naokrog vodoravno, tako da lahko kar pozabite na dežnik! Vreme je res sila spremenljivo. Tudi v poletnih mesecih se lahko v manj kot uri izmenja prav vse: sonce, megla, grozeči oblaki, dež in z malo smole tudi sneg. Nič čudnega, da se na Islandiji ves čas sprašujejo, kakšno bo vreme. Precej natančna vremenska napoved je k sreči ves čas na voljo na svetovnem spletu, pa tudi obveščenost s pomočjo radijskih postaj je zelo dobra.

Ste že kdaj slišali za besedo "petola"? Morda veste, s čim jo povezujemo in kakšna je njena naloga? Petola je posebna mikrobna preproga na solinskem polju, ki skrbi, da se solinsko blato in sol ne mešata, zato je slano zlato tudi tako belo in čisto. Snežna belina slovenske soli je bila od nekdaj zelo cenjena, zato ne preseneča, da si je beneška republika stoletja dolgo lastila monopol nad upravljanjem solin na tem območju.

V znanstvenem jeziku je razlaga, kaj je petola, slišati dokaj zapleteno. To je en do dva centimetra debela, trdno sprijeta želatinasta preproga cianobakterij črne barve, prepredena s sadro, karbonatnimi minerali in v manjši meri z glino. Zgornjo plast petole sestavljajo cianobakterije, ki so nitasto oblikovane. Vmes so še nitke gliv, ki to strukturo držijo skupaj, medtem ko se v srednji plasti petole pojavlja mešana populacija bakterij in gliv kvasovk, ki preživijo ob zmanjšanih koncentracijah kisika. Spodnjo plast naseljujejo anaerobne bakterije.

Med posebnostmi slovenske flore se pomladi šopiri močvirski tulipan, a rastlino včasih imenujejo tudi gizdava logarica in še kako drugače. Vsaj pomladi potrebuje veliko mokrote in zaradi izsuševanja mokrišč je pri nas čedalje redkejša in je tudi z zakonom zavarovana.

Zato nam ne bi smelo priti niti na kraj pameti, da bi to rastlino v naravi trgali ali izkopavali. V prodaji je dovolj v vrtnarstvih pridelanih čebulic, ki jih ponujajo kot mešanico v vrečki. Iz take vrečke sem neke jeseni posadil čebulice doma v vrtu in eden od pridelanih cvetov je na sliki. Slovenska imena za to rožico so ob omenjenih še kockarica, lugovski cvet, pirhki in podobno. Med Nemci je znana kot Kiebitzei (tako marogasta naj bi bila jajca pribe, ptiča močvirskega okolja) ali kot Schachbrettblume po kvadratkastem vzorcu šahovnice. Menda naj bi temu primerno mesto imela tudi na sosednjem Hrvaškem, kjer se njen cvetni vzorec zrcali celo na državni zastavi.