V Beogradu sem preživela nekaj nepozabnih dni pri prijateljih, ki jih nisem videla več kot dvajset let. Vsak dan smo si privoščili sprehod ob reki ali po Kalemegdanu, znameniti trdnjavi sredi mesta, kjer je danes mestni park. S stare trdnjave je prelep razgled na mirni rokav Donave, Zemun in na Novi Beograd.

V centru mesta, kjer sem živela, sem pogosto obiskala najstarejšo tržnico v mestu, Zeleni venac, bogato založeno z raznovrstno zelenjavo in sadjem. Primerjala sem cene z našimi in ugotovila, da je vse veliko cenejše kot pri nas, kar pa ni čudno, saj v Srbiji v povprečju zaslužijo od 200 do 300 evrov na mesec. Kilogram paradižnika stane od 40 do 50 dinarjev (za evro sem dobila 92 dinarjev), breskve in nektarine so bile prav tako po 50 dinarjev, grozdje od 70 do 80 dinarjev. Cene v Beogradu so nekoliko višje kot v manjših mestih, vendar so tudi plače v povprečju nekoliko višje. Učitelji, denimo, zaslužijo med 300 in 400 evri, pokojnine pa izplačujejo dvakrat na mesec, ker nimajo dovolj denarja za enkratno izplačilo.

Domači vrt ne bi smel pričakati zime, poln navlake in z obiljem raztresene nesnage. Pospravimo na kompost vse odmrle rastlinske dele. Zlasti ostanke lesnatih rastlin kar takoj sesekljamo in sekljance raztresemo po praznih površinah okrasnega vrta. Deževniki in drobnoživke bodo velik del ostankov že čez zimo reciklirali po najbolj naravni poti. Odpadlo listje, ki se ulovi po površini tal, naj tam kar ostane, če to ni ravno vrtna trata.

Vse več izletnikov trdi, da je vožnja po starih cestah, zdaj skoraj brez tovornjakov, lagodna, sproščena, varnejša, pa tudi pestrejša kakor dirkanje po avtocestah. Med potmi, na katerih pogosto srečujem "begunce" z avtocest, je tudi smer med Logatcem in Ajdovščino ...

Po stari cesti sem se zapeljal iz Ljubljane skozi Vrhniko in oba Logatca do razpotja v vasi Kalce. Tam je nastavljena kažipotna past, katere namen je zvabiti popotnika na avtocesto. Na desno drži cesta proti Godoviču in Idriji, na levo proti Postojni, vmes pa je tudi odcep cestice, ki drži naravnost na zahod. Tabla obeta samo Podkraj, Ajdovščina, kamor pravzaprav pelje ta cesta (št. 621), pa je zamolčana. Po njej je do Cola 20 kilometrov (precej manj kot skozi Postojno!), dol do Ajdovščine pa še osem. Tudi če se peljete v nasprotno smer, je na Colu past: kažipot proti Ljubljani drži na levo v Godovič, prava smer pa je spet označena samo s napisom Podkraj. Cesta je zdaj asfaltirana ter tu in tam speljana na novo in marsikje razširjena; je pa seveda vijugasta, a na njej ni kakih prenapetih klancev. Cesta je zelo stara, saj je bila zgrajena pred 2000 leti.

Argentinska prestolnica Buenos Aires ima svoj šarm, svojo dušo in predvsem prebivalce, ki so res predani mestu. Tisti, rojeni v eni izmed skoraj petdesetih mestnih četrti, ponosno pravijo, da so portenji. To je nekaj več kot biti zgolj Argentinec, vedo povedati. Ponosni so, da živijo v mestu, kjer je medicino študiral Ernesto Che Guevara, kjer so nekoč občudovali in sovražili Evo Duarte in kjer je svoje mojstrovine na travnatih igriščih razkazoval Diego Maradona.

Cvetje in zelenje iz domačega vrta ali nabrano na sprehodu ponuja obilo možnosti za sezonske polepšave bivanjskega okolja. Družimo jih z eleganco travnih bilk in vejicami tipično obarvanih listavcev. Listi se najlepše obarvajo takrat, ko so sončnim dnevom sledijo noči z nizkimi temperaturami. Smola je le v tem, da odrezane veje v zaprtih prostorih kmalu izgubijo lepoto, ki bi jo v naravi občudovali še nekaj dni.

Avtohtono istrsko okolje, 33 domačinov, čreda koz, nekaj kokoši s petelinom na čelu, vaški plac s cerkvijo, figov drevored, za povrh pa še tradicionalna šagra kur en bot (kot nekoč). To je kratek, a slikovit oris vasi Smokvica v srcu koprskega zaledja. Očarljivo staro kmečko naselje se iz idilične spokojnosti, ki vlada pod Kraškim robom, predrami le zgodaj zjutraj in pozno popoldne, ko se z opravkov, iz služb in šol vračajo njegovi maloštevilni prebivalci.

Meje med Republiko Irsko in Severno Irsko nevedni tujec ne opazi niti ne občuti. Ločnica med zadnjim kosom britanskega imperija na otoku in drugim delom že lep čas ni fizično razmejena. Prva opazna razlika so le razdalje na prometnih kažipotih - Republika Irska uporablja metrski sistem (Severna Irska milje), zaradi česar je na tem delu otoka vožnja nekoliko prijetnejša. A tako kot v Veliki Britaniji tudi Irci vozijo po levi, čemur se je pač treba prilagoditi. Druga opazna razlika se razkrije v trgovinah.

Še preden se bomo prav zavedli, bomo preskočili astronomsko ločnico jesenskega enakonočja in se vsak pri sebi zalotili ob ugotovitvi, češ kako hitro je minil čas zadnjega leta. September nam navzlic temu postreže z mozaikom lepote in radosti, s pridelki preteklosti. Prinaša pa tudi nekaj dela ob pričakovanju bodočih vrtnarskih zadovoljstev.

Loški potok je malo znan kotiček Slovenije, skrit je med gozdovi in planotami med Ribnico in Ložem, med Blokami na severu in dolino mejne Čabranke na jugu. Dolina je domala povsem suha, le tu in tam se pojavi kaka manjša ponikalnica, ki ima kratek tok in zanimive požiralnike.

Prvi kraj v Loškem potoku so Retje v slikoviti kraški dolinici, kjer so izviri nekaterih potokov, ki se potem odmikajo na jug med naseljema Šegova vas in Loški Potok. Med njima se dviga Hrib, na katerem stojita dve cerkvi in je od njih lep razgled po dobršnem delu doline. Peljite se na vrh, saj je pot dobra; že zaradi pogrebov, ki ne gredo več peš, so jo morali urediti.

O "krompirjevcih" sem že prej veliko slišala. Da pa društvo obstaja že toliko časa in prireja celo svetovne kongrese, se mi je zdelo kar neverjetno. Prireditev me je navdušila in takoj sem postala član društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi. Še posebej sem se navdušila nad šestdnevno strokovno ekskurzijo v Črno goro, ki se jo je udeležilo več kot 40 »udov« - članov društva.