Slovenci po svetu živijo dobro, ker so si z delom in vztrajnostjo ustvarili pogoje za lepo življenje. Družijo se v slovenskih društvih ter klubih ter poslušajo radijski program v slovenskem jeziku, saj v srcu še vedno čutijo pripadnost domovini, iz katere izhajajo. O vrnitvi pa ne razmišljajo, ker bodo ostali s svojimi potomci tam, kjer so se ti rodili.

Potovanja so v času pandemije covida-19 omejena, zato sva avtorja petih dokumentarnih filmov o Slovencih po svetu (večinoma po rodu iz Pomurja) pripravila izbor povzetkov s srečanj z našimi rojaki na različnih celinah.

Dolgo obdobje vlažnega in deževnega vremena, bujna rast in obilica rastlinja na vrtu, ki še bolj ohranja vlago na površini gredic, so idealen pogoj za invazijo in hiter razvoj polžev. Čez dan jih ni videti, zato pozabimo nanje, vendar če ne ukrepamo pravočasno, nam lahko hitro uničijo pridelek in izničijo ves vloženi trud, saj pojedo prav vse.

Polži predstavljajo gospodarske škodljivce na vrtu, polju in v sadovnjakih, še posebej v razmerah, ki so zanje zelo ugodne. To je čas z obilico dežja in hladnimi temperaturami, kar se dogaja prav letos. Prav je, da takoj začnemo ukrepati.

Mrežasta romantika

Na mrežasto kvačkanem namiznem tekaču je z menjavanjem praznih in polnih okenc »vzklil« romantičen cvetlični vzorec.

Velikost: 42 x 118 cm.

Potrebujemo: 200 g bombažnega kvačkanca v beli ali bež barvi, primernega za kvačko št. 1,25–1,5.

Izdelava: kvačkamo od sredine proti zunanjemu robu.

Skvačkamo 187 + 3 verižne petlje in kvačkamo po vzorčni risbi. Za eno prazno okence kvačkamo 1 šibično petljo in 2 verižni petlji. Za eno polno okence kvačkamo 3 šibične petlje. Vsako vrsto začnemo s 3 verižnimi petljami, ki nadomestijo 1. šibično petljo. Vrsto končamo s šibično petljo v 3. verižno petljo za obračanje. S puščico je označena sredina dela, drugo polovico kvačkamo v zrcalni sliki. Od 83. vrste posamezne dele kvačkamo ločeno. Po končani 84. vrsti smo skvačkali polovico prtička. Delo obrnemo za 180 stopinj in drugo polovico kvačkamo tako, da začnemo 1. vrsto kvačkati v verižico osnovnih petelj (187 + 3). 

Ustvarjalnica

Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.

Mini vrtni vodnjak

Če niste tip človeka, ki uživa le, ko počiva z vsemi štirimi od sebe, vam ponujam domačo idejo iz zakladnice utrinkov na temo »sama svoja mojstrica«.

Nekoč so kolebnico preskakovale deklice pred vsakim blokom, zdaj pa le še redko vidimo otroka s kolebnico. Zato pa je postala športni pripomoček za trening.

Kdo je izumil kolebnico, ne vemo. Vemo pa, da je bila igra »stotih poskokov z vrvjo« sestavni del praznovanja novega leta že v stari kitajski civilizaciji. Kolebnice so bile razširjene tudi v feničanski kulturi, stari Grčiji in starem Egiptu. Evropski slikarji 16. stoletja so upodabljali otroke s kolebnico, razširjena je bila predvsem v severni Evropi. Z nizozemskimi priseljenci je preskakovanje kolebnice prišlo tudi v ZDA. Skoraj do začetka 19. stoletja je bila igra s kolebnico namenjena predvsem revnim otrokom iz predmestij, saj je bila zelo poceni. Še posebno se je priljubila deklicam, ki so jih sicer odvračali od gibalnih iger. Med premožnejše otroke je prodrla zelo počasi, zanje so začeli izdelovati kolebnice z lepimi barvnimi lesenimi ročaji.

»Tista rdeča stvar, podobna vesoljski postaji, je stranišče,« prijazna gospa v puloverju s skandinavskimi vzorčki napoti mojo ženo k toaletnim prostorom ob avtocesti. In se še enkrat več čudiva skandinavskemu smislu za oblikovanje in iskanje enostavnih rešitev. Toaletni prostori so bili urejeni v futuristično oblikovani zgradbi. Z minimalno opremo, ki skoraj onemogoča vandalizem, a hkrati z nepričakovanim oknom nad prepadno jezersko obalo, ki omogoča razglede na okoliško hribovje.

Parkirišče je bilo zadnje pred spustom v norveško prestolnico Oslo. Za vožnjo po mestni vpadnici je bilo menda treba plačati cestnino. Podobno kot tudi za uporabo nekaterih mostov in predorov. Toda cestnino pobirajo na eleganten način: avtomobile avtomatsko fotografirajo in potem lastnikom glede na prevoženo število kilometrov pošljejo račun. Do tujcev so popustljivi, saj se jim za manjše zneske očitno ne izplača izstavljati računov. Po nekaj mesecih ga namreč še vedno nisem dobil.

Drobna ptica pevka zeleno-rjave barve s svetlo progo prek očesa in svetlim trebuščkom je med prvimi, ki nas spomladi razveseli s svojim petjem, potem ko se vrne iz zimskega prebivališča v južnih krajih. Bolj redki so, ki so jo že videli, prepričan pa sem, da jo je že marsikdo slišal, če se je le za trenutek ustavil sredi gozda ali sadovnjaka in prisluhnil tišini, ki jo tu in tam prekine ptičje petje. Le malo je treba počakati in oglasil se bo vrbji kovaček (Phylloscopus collybita), ki ga imenujejo tudi vrbja listnica. Le kdo bi si mislil, da nekdo tako glasno in veselo kuje svojo pesmico visoko v krošnji dreves kar naprej in neutrudno kot prijetna lajna, skoraj brez prestanka: »Cif-caf, cif-cif-caf.« Ni čudno, da so ga Angleži prav zaradi njegovega oglašanja posrečeno poimenovali chiffchaff.

FILM

France Štiglic: Filmska zapuščina

V novih razstavnih prostorih Slovenske kinoteke bo do 5. decembra na ogled samostojna razstava, ki jo je pripravila kustosinja in vodja muzejskega oddelka Slovenske kinoteke Špela Čižman. »Z razstavo se poklanjamo spominu na enega največjih slovenskih filmskih ustvarjalcev, avtorja prvega slovenskega igranega zvočnega celovečernega filma, mnogih dokumentarnih, kratkih in televizijskih del ter prejemnika številnih mednarodnih in domačih nagrad. Vstopili bomo v njegov delovni in intimni svet ter si ogledali tudi manj znana ali v javnosti sploh še nikoli videna pričevanja iz njegovega ustvarjalnega življenja.« Izdali so tudi bogat zbornik in razstavni katalog obenem, v katerem so zbrana besedila domačih filmskih publicistov in teoretikov različnih generacij, pa tudi raznovrstno arhivsko gradivo.

Rado Likon, legendarni slovenski direktor fotografije, je že prekoračil sedemdeset let, a je še vedno zelo aktiven, tako kot je bil vse življenje. Snema, predava video-digitalno tehniko na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici, je lastnik agencije Cebram, ki se ukvarja z videoprodukcijo in poprodukcijo in spremlja vse novosti na področju digitalne tehnologije. Njegova ustvarjalna žilica in profesionalna radovednost nista nič manjša kot na začetku njegove uspešne kariere.

Likon se zaveda, da je smiselno biti aktiven tudi v stanovskih navezah. Zato je podpredsednik Združenja filmskih snemalcev Slovenije (ZFS), član strokovnega posvetovalnega telesa SPOT pri AIPA – Zavoda za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije ter član upravnega odbora ZIP – združenja imetnikov pravic. Sodeluje tudi v skupini restavratorjev analognih celovečernih filmov.