Franc Šeligo živi danes pri Negovi »novo« življenje. Vesel in zadovoljen je z njim, enako tudi njegovi domači. Človek, ki je več kot pol stoletja zabaval ljudi, se je zaradi svoje priljubljenosti vse prevečkrat znašel tudi v družbi alkohola, a se mu je uspešno postavil po robu. Smisel za humor ga seveda ni zapustil, s svojo zgodbo pa želi spodbuditi čim več ljudi k zdravemu življenju.

Franc se je v Jurovskem Dolu rodil materi posvojenki in očetu hlapcu, ki sta bila zelo nadarjena pevca. Humor je podedoval po očetu, dodaja Franc, ki je v vlogi Trezike skupaj s sošolcem v skeču zmagal že kot dijak. Potem je kot amaterski igralec nastopal v predstavah, ki so jih pripravljali pri Kulturno-umetniškem društvu Jurovski Dol. Nekaj let je bil tudi predsednik društva. Ker ga je mikala tudi glasba, se je učil igrati kitaro, prav tako pa sta z bratom večkrat skupaj pela.

Včasih so se poročali v času med štefanovim (26. december) in pustom, medtem ko se danes v mesecih, ko so dnevi toplejši in daljši, vse cveti in je poročno slavje mogoče izvesti na prostem. Pravzaprav je danes vse drugače, kot je bilo včasih. Kaj pa ima sploh poroka skupnega z ljubeznijo? Danes vse, včasih pa to dvoje ni nujno hodilo z roko v roki …

O sklenitvi zakonske zveze so se dogovorili starši mladoporočencev, tako da je ljubezen prišla šele pozneje. Poroka iz ljubezni je razmeroma nov pojav. Ko so starši izbirali ženo sinu, so najprej preverili, ali jim odgovarja, upoštevali pa so tudi, da je bila vsaj toliko premožna kot oni.

Josipina Turnograjska je bila prva slovenska pesnica in pisateljica. Napisala je osemintrideset povesti, med njimi tudi zgodovinske ter povesti o aktualnih političnih dogodkih ter o pomenu slovanstva.

Janez Nepomuk Urbančič, lastnik gospostva Turn pod Novim gradom, se je leta 1831 poročil z Jožefino (Josipino) Terpinc, hčerjo podjetnika iz Kranja. Zanimiva je ženitna pogodba, v kateri se je nevestin oče obvezal, da bo ženinu prinesla doto 3100 goldinarjev, če bi ženin umrl pred nevesto in v zakonu ne bi imela otrok, bi nevesta dobila vrnjeno doto in še dodatek – skupaj 4000 goldinarjev iz ženinove zapuščine. Poleg tega naj bi imela nevesta v gradu zagotovljeno hrano in bivanje. Pogodba tudi določa pogoje za dedovanje ženina in otrok ob nevestini smrti.

SPOZNAJTE JIH

Janez Mavrič, 64-letni upokojeni mizar iz Gornjega Grada, je strasten zbiratelj cerkvenih podob, molitvenikov, slik, kipcev, knjig. Zbira pa tudi posvetne stare razglednice, stara pisma, ki imajo pomen za njegovo matično občino, pa kmečko orodje, ki so ga nekoč uporabljali kmetje, in posode, v katerih so kuhale naše praprababice. 

Vse, kar ima in je z veliko odrekanja sam nakupil, bo zapustil svoji občini, če bo le hotela vse vzeti in razstaviti v stalni zbirki. »Zgodovina bi morala biti naša življenjska učiteljica. Ker je ne poznamo in ne upoštevamo, delamo kar naprej iste napake,« pravi ljubiteljski zgodovinar, ki je v več kot 30 letih zbral že nekaj deset tisoč najrazličnejših predmetov, ki vsak po svoje govori o slovenski dediščini.

  

»Odkar pomnim, smo imeli doma po enega ali dva konja za delo,« pravi Andrej Hosta s Sel pri Šentjerneju. Rad jih je imel in poznal je njihovo dušo. Zato je po prevzemu kmetije opustil rejo prašičev in se odločil za konjerejo. Tudi oče se je s tem strinjal in še tri leta sta delala skupaj. Danes je Andrej Hosta največji zasebni rejec lipicancev ne le pri nas, ampak celo v Evropi oz. kar na svetu. 

Ni rad pristal na pogovor, saj je skromen in malce nezaupljiv. V življenju je moral veliko prestati, toda ne govori o 'metanju polen pod noge' pa tudi o svojih (zasluženih) uspehih ne. Noče tarnati in še manj hvaliti se. Še iz ust drugih noče poslušati presežnikov na svoj račun. Skromnost družine Hosta je iskrena, kar je danes že velika redkost.

Ivan Petrov, diplomirani inženir rudarstva, ki je že 28 let v pokoju, pravi, da kadar doživiš kaj slabega, najprej preštej do deset, potem še nazaj in šele nato reagiraj. Če pa hočeš dolgo in zdravo živeti, potem se moraš izogibati svinjskemu mesu, sladkarijam, kavi in preobilnemu najedanju, pa tudi pri seksu ni dobro pretiravati.

Očitno njegove modrosti o dolgem in zdravem življenju učinkujejo, saj je pri 99 letih čil in živahen. Je nekaj posebnega, saj je lani v Vzajemnosti objavil oglas, da želi svoj stoti rojstni dan praznovati v ženski družbi, na katerega se je javilo kar 21 žensk.

Bojana Žokalj Jesih je po več plateh povezana z umetnostjo: po študiju umetnostne zgodovine, po svoji novinarski in uredniški poklicni poti, po literarnem ustvarjanju in ne nazadnje še po ustvarjanju v glini … Vedno se je zavzemala za iskanje resnice in za to, da bi bile povedane tudi dolgo zamolčane in neprijetne stvari iz preteklosti. Daleč pred razpadom prejšnje države je pisala o povojnih pobojih, pisala o tragični usodi Angele Vode, o pokončnih primorskih duhovnikih v času pred prvo in med obema svetovnima vojnama, tistih, ki so bili zadnji braniki slovenske besede na Primorskem, zaradi česar jih je grobo preganjala italijanska, posebno fašistična oblast …

»Že kot otrok sem imela velik smisel za igro, mama mi je rada rekla, da sem prava igralka, seveda ko je bilo treba kaj doseči,« pove o svojih igralskih začetkih Stanka Breznik, knjižničarka in učiteljica slovenskega jezika, po upokojitvi amaterska režiserka iz Selnice ob Dravi.

Meni, da je svoj dar dobila od očeta, ki je bil umetniška duša. »In tako smo se otroci na mojo pobudo večkrat igrali gledališče na domačem igrišču, starši pa so nas morali priti gledat. A moja strast do igre in gledališča se je razvila šele v službi – z režijo na OŠ Tabor II, danes OŠ Leona Štuklja Maribor,« se spominja svojih prvih pravih korakov v svet gledališke umetnosti.

Malo je ljudi, ki bi v sebi združevali toliko dobrih lastnosti kot Franci Ratej, 63-letni Konjičan, zdaj tudi že upokojenec. Izurjeno oko v njem hitro prepozna vztrajneža, ljubitelja narave, človeka, ki je pripravljen kadar koli pomagati in biti dober prijatelj. Prepozna pa tudi umetniško dušo.

Francija v glavnem poznajo kot spretnega in nadarjenega intarzista, ustvarjalca v lesu. Začel je razmeroma zgodaj. Že v osnovni šoli je nastala prva intarzija – domačija. Vpisal se je v lesno industrijsko šolo, ob delu pa je končal aranžerstvo. Pri devetnajstih je v okviru Delavsko-prosvetnega društva v Slovenskih Konjicah ustanovil likovno sekcijo, ki jo je vodil 28 let. Sekcija je sčasoma prerasla v društvo, ki danes šteje 27 članov.

V zatišju slikovite Menine planine domuje Gornji Grad. Kraj se je oblikoval ob edinem benediktinskem samostanu na ozemlju današnje Slovenije. Ostaline tukajšnje preteklosti so razstavljene v lapidariju in v muzejskih zbirkah v delu nekdanje graščine in drugod.

Naselje Gornji Grad se je oblikovalo skozi pestra zgodovinska obdobja v Zgornji Savinjski dolini ob Dreti, v glavnem ob cesti, ki vodi v Radmirje in Kamnik. Utrip kraja je od sredine 12. stoletja usmerjal benediktinski samostan, od druge polovice 15. stoletja pa ljubljanska škofija. Škof Ravbar ga je dal prezidati v drugo škofijsko rezidenco. Škofijski dvorec je bil večkrat prezidan in sredi 18. stoletja barokiziran. Samostanska poslopja je ljubljanska škofija v začetku 16. stoletja dozidala v utrdbo. Leta 1944 je bil požgan, ker je bila v njem okupatorska postojanka. Danes sta ohranjena le dva samostanska trakta, od utrdb pa dvonadstropni vhodni glavni stolp in dva stranska.