Kristina Kavčič iz Gornje Radgone je bila vselej vpeta v družabno življenje v svojem okolju. Najbolj in najdalj časa pa je bila predana delu v domačem upokojenskem društvu.

Zaposlena je bila v komerciali, in ko se je upokojila, jo je tedanji predsednik Društva upokojencev Gornja Radgona Jože Kos takoj povabil k sodelovanju. »Niti en teden nisem bila doma,« se spominja Kristina danes in dodaja, da je sprva skrbela za upokojenski bife. Njen vedri značaj in želja po delu z ljudmi sta jo napeljala k predlogu, da bi organizirali letovanje na morju za svoje člane. Leta 1988 je tako po Kristinini zaslugi v Lovrečico na Hrvaškem odpeljal prvi avtobus.

Na njegovem obrazu so vsa obdobja njegovega življenja. Ko pripoveduje o otroštvu, je malce mrk, ko govori o svojem delu, gube na obrazu postanejo nekoliko izrazitejše, ko govori o ženi, se oči, čeprav ne več tako jasne, zasvetijo, ko govori o hribih in gasilcih, se vse na obrazu umiri, pogled pa upre nekam v daljavo. Ko govori o vnuku, pa obraz kar zasije. Morda se je usoda hotela odkupiti in mu je zato namenila dolgo življenje, oktobra je praznoval 99. rojstni dan. Tako je Jože Jelen najstarejši Hrastničan.

Na jugozahodu Slovenije je južno od ceste Kozina–mejni prehod Starod, tik ob meji, pokrajina Čičarija, danes pozabljena skoraj od vseh. Pravzaprav večji del Čičarije leži na Hrvaškem in predstavlja severno mejo Istre, medtem ko na slovenski strani spadajo vanjo le tri vasi: Skadanščina, Poljane in Golac s svojimi zaselki – Brdo, Gojaki in Zagrad. Verjetno je najbolj znana točka Čičarije – vsaj planincem – vrh Slavnik.

Včasih ti kraji niso bili tako odročni. V antiki je mimo današnjega Golca tekla rimska cesta, ki je vodila iz notranjosti današnje Slovenije v Istro. Pomembna prometnica je ohranila svojo vlogo vse do srednjega veka, ko je nad Golcem stala utrdba.

V prenovljenem gradu Khislstein v Kranju domuje Gorenjski muzej. V njem je urejena stalna muzejska razstava z zgovornim naslovom Prelepa Gorenjska. Zbirka je razvrščena v dvanajst vizualno in zvočno opremljenih enot. Posebnost muzeja je mala projekcijska soba, v kateri si obiskovalci ogledajo najlepše filme o gorenjski pokrajini in njenih ljudeh.

Za Gorenjsko so bili skozi čas pomembni lov, železarstvo, rudarstvo, gozdarstvo, kmetijstvo in turizem. Stoletja so bila pomembna železarstvo, oglarstvo, stavbarstvo. Po tej pokrajini in njenih gorskih prelazih so vodile razvejane trgovske poti. To je bila vez med Srednjo Evropo in Jadranom.

ODSTRTE PODOBE – BRESTANICA

»Rajhenburg je usmeril moje življenje. Dal mi je vse, kar je izoblikovalo mojo dušo. Rajhenburg je moja usoda, čeprav sem v njem živel samo do svojega devetnajstega leta. Če spregovorim besedo Rajhenburg, celo če si jo samo obudim v spominu, se mi že zgodi, da se kakor v pravljici, prek daljav in časov, v trenutku znajdem v deželi davne sreče, v svetovih svojega detinstva in mladosti, svojih prvih zapisanih besed,« razmišlja 76-letni upokojeni novinar, a tudi plodovit publicist, romanopisec in pesnik, filmski in televizijski scenarist ter potopisec Željko Kozinc.

V Ljubljani so 1. decembra 1975 odprli Univerzitetni klinični center. Opravlja specialistično ambulantno in bolnišnično dejavnost za območje ljubljanske regije ter razvija specialistične zdravstvene dejavnosti v državi.

1. decembra 1974 je Josip Broz Tito v Krškem položil temeljni kamen za jedrsko elektrarno, ki je še vedno predmet spora med Slovenijo in Hrvaško.

Na Korziki je 1. decembra 1981 strmoglavilo letalo DC 9 super 80 ljubljanske Inex Adrie. V nesreči je umrlo vseh 180 potnikov in članov posadke. 

 Zaljubljeni avtor pesnitve o Soči

Simon Gregorčič, ki so mu rekli po domače Pomolčev Šime, za večino pa je bil »goriški slavček«, je napisal številne pesmi, med katerimi je najbolj znana in med ljudmi priljubljena veličastna pesnitev Soči, v kateri je zapisal tudi: »Krasnà si, bistra hči planin, / brdkà v prirodni si lepoti, / ko ti prozornih globočin / nevihte temne srd ne moti.«

Verze pesnika in domoljuba so že kmalu po izidu prve zbirke Poezije (1882) na svoj prapor zapisali kroparski žebljarji. Njegova pesem se je glasila na vseh recitacijskih odrih od čitalniških časov do danes. Tolažila je rojake po svetu in bodrila bojujoče se in trpeče v prvi in drugi svetovni vojni. Marsikatera njegova pesem je uglasbena in ponarodela.

Na fotografiji sta Metka in Franc Požar, ki je v Pivki vodil uspešno ključavničarsko delavnico. Poročila sta se leta 1923 in se na poročno potovanje odpravila v Benetke. Fotografijo hrani njun vnuk Aljoša Grmek.

Fotografija je nastala v zdravilišču Laško v letu 1954 ali 1956. V prvi vrsti je označena medicinska terapevtka Marjanca, ki naj bi bila doma nekje z Dolenjskega. Edvard Einfalt iz Zreč, ki je bil v tistem času star 17 let, v zdravilišču pa je bil zaradi zdravljenja roke, si zelo želi navezati stik z njo, zato prosi vse, ki gospo morda poznajo, da se mu oglasijo na tel. št.: 030 660 213. 

Kot vemo, je nakit skupno ime za predmete iz kristalov, plemenitih kovin ali drugih materialov, namenjene okraševanju telesa. Poleg dragih kamnov se za to uporabljajo tudi predmeti rastlinskega ali živalskega izvora ter neplemenite kovine. Oblikovno je nakit odvisen od izdelovalčeve veščine. Posebno spretnost ima tudi Darinka Obrez iz Griž, ki izdeluje nakit s klekljanjem.

Svoje izdelke je predstavila na razstavi Jelke, sekcije ročnih del, ki deluje v okviru Društva upokojencev Griže-Zabukovica. Povedala je, da se s klekljanjem ukvarja dobrih 12 let. Za to jo je navdušila njihova članica in domačinka Zinka Okorn, ki je zbrala nekaj članic, ki so se pozimi leta 2003 začele učiti klekljanja.

Vera Vardjan iz Velikega Nerajca v Beli krajini je zares posebna ženska. Prestala je že marsikatero življenjsko preizkušnjo – dve leti po težko prebolelem raku je v prometni nesreči izgubila starejšega sina; po tej tragični izgubi pa je razpadel še njen zakon. Kot da vse to trpljenje še ni bilo dovolj, je doživela še udar strele in le po čudežu preživela.

Zdravljenje je bilo zelo naporno in zelo dolgo. Še zlasti za njeno desno nogo, ki je bila ožgana do kosti, napovedi niso bile dobre. Se je pa noga popolnoma pozdravila: »Točno dve leti po udaru strele sem dobesedno videla, kako je mišica začela ponovno rasti. V dveh dneh je noga postala spet 'prava',« pripoveduje Vera.