Malo je ljudi, ki bi v sebi združevali toliko dobrih lastnosti kot Franci Ratej, 63-letni Konjičan, zdaj tudi že upokojenec. Izurjeno oko v njem hitro prepozna vztrajneža, ljubitelja narave, človeka, ki je pripravljen kadar koli pomagati in biti dober prijatelj. Prepozna pa tudi umetniško dušo.

Francija v glavnem poznajo kot spretnega in nadarjenega intarzista, ustvarjalca v lesu. Začel je razmeroma zgodaj. Že v osnovni šoli je nastala prva intarzija – domačija. Vpisal se je v lesno industrijsko šolo, ob delu pa je končal aranžerstvo. Pri devetnajstih je v okviru Delavsko-prosvetnega društva v Slovenskih Konjicah ustanovil likovno sekcijo, ki jo je vodil 28 let. Sekcija je sčasoma prerasla v društvo, ki danes šteje 27 članov.

V zatišju slikovite Menine planine domuje Gornji Grad. Kraj se je oblikoval ob edinem benediktinskem samostanu na ozemlju današnje Slovenije. Ostaline tukajšnje preteklosti so razstavljene v lapidariju in v muzejskih zbirkah v delu nekdanje graščine in drugod.

Naselje Gornji Grad se je oblikovalo skozi pestra zgodovinska obdobja v Zgornji Savinjski dolini ob Dreti, v glavnem ob cesti, ki vodi v Radmirje in Kamnik. Utrip kraja je od sredine 12. stoletja usmerjal benediktinski samostan, od druge polovice 15. stoletja pa ljubljanska škofija. Škof Ravbar ga je dal prezidati v drugo škofijsko rezidenco. Škofijski dvorec je bil večkrat prezidan in sredi 18. stoletja barokiziran. Samostanska poslopja je ljubljanska škofija v začetku 16. stoletja dozidala v utrdbo. Leta 1944 je bil požgan, ker je bila v njem okupatorska postojanka. Danes sta ohranjena le dva samostanska trakta, od utrdb pa dvonadstropni vhodni glavni stolp in dva stranska.

 Marica Plavčak, dekliško Klanšek, iz Rogatca se je z drugimi otroki padlih borcev udeleževala kolonij v Kostanjevici na Krki (stoji na sredini v zadnji vrsti) in na Otočcu, na taborjenju v Rovinju jih je obiskal tudi jugoslovanski predsednik Tito. Kdor se prepozna na sliki, naj jo pokliče na tel. št.: 03 582 73 95.

 Nekdaj so mešali beton za gradnjo kar na roke. Med delavci je prvi z leve Jože Lampič iz Podmolnika, ki je leta 1935 pomagal tudi pri gradnji ljubljanskega Nebotičnika. Fotografijo hrani njegova hči Helena Svetina.

 V Ljubljani je 2. junija 1962 umrl duhovnik, pripovednik in dramatik Franc Saleški Finžgar, ki se je v slovensko zavest najbolj zasidral z romanom Pod svobodnim soncem. Rodil se je leta 1871 v Doslovčah. Bil je tudi urednik Mohorjeve družbe in Mladike in od leta 1938 član SAZU. Naj omenimo še njegovi igri Divji lovec in Razvalina življenja ter povesti Dekla Ančka, Strici in Študent naj bo. Odklonil je sodelovanje z italijanskimi okupatorji.

Nemški kralj Rudolf I. je 1. junija 1283 izdal listino o podelitvi vojvodinj Avstrije in Štajerske, grofije Kranjske in Slovenske marke sinu Albertu I. Dogodek označuje začetek habsburške oblasti na Slovenskem, ki se je obdržala 635 let, torej vse do leta 1918.

ODSTRTE PODOBE – ŠENČUR

»Obcestni kraj z gručastim jedrom oziroma današnje urejeno malo mesto, ki leži sredi ravninskega Kranjskega polja, v pisnih virih resda prvič omenjajo leta 1221, vendar je bil zagotovo poseljen že veliko prej. O tem priča rimski sarkofag z dvema okostjema iz 4. stoletja, ki so ga našli na ledini Kamnici v Šenčurju, zdaj pa je razstavljen pred kranjsko mestno hišo. Naselje se je širilo okoli župnijske cerkve sv. Jurija in nekdanjega jezera, ki ga je napajal potok Olševnica. Ta je pritekel s pobočja pod Možjanco na severu, vendar pa danes zaradi regulacije izginja v prodnih tleh v Srednji vasi pri Šenčurju,« je 61- letni upokojeni grafik in turistični vodnik Franci Erzin najprej na kratko orisal nastanek zdajšnjega gospodarskega, kulturnega in administrativnega središča občine, ustanovljene leta 1994.

Duhovnik Ivan Trinko Zamejski je bil, kot je razvidno iz več zgodovinskih virov, narodnoobrambni delavec, pesnik, pisatelj, prevajalec, jezikoslovec, slikar, glasbenik, profesor filozofije. Pri cerkvenih in posvetnih oblasteh se je vztrajno zavzemal za jezik in pravice Beneških Slovencev.

Trinko se je rodil 25. januarja 1863 v Spodnjem Trčmunu kot četrti od petih otrok. Študiral je bogoslovje in junija 1886 pel novo mašo v domačem kraju. Najprej je kot prefekt, nato pa kot profesor vse do upokojitve leta 1942 služboval v semenišču. Umrl je 26. junija 1954 v domačem kraju.

Le redko se zgodi, da ima pevec svojo pesem, pa kateri ga pozna ves svet. Ta privilegij spremlja pevko, pianistko, zborovodkinjo, skladateljico, novinarko, urednico, eno od stebrov slovenske narodne skupnosti v Kanadi in pisateljico Marijo Ahačič Pollak, ki jo že več kot petdeset let poznamo po ponarodeli Avsenikovi pesmi Tam, kjer murke cveto. Prav te dni (rojena 7. maja) praznuje v Sloveniji svoj rojstni dan. Predstavlja svojo tretjo knjigo Tečejo, tečejo nitke, ki je pravkar izšla pri založbi Mohorjeva Celovec.

Dr. Joško Tischler je bil več kot pol stoletja dejaven v življenju Slovencev na avstrijskem Koroškem – od leta 1922, ko se je po maturi vključil v dejavnost Slovenske krščansko-socialne zveze za Koroško, pa vse do trenutka, ko mu je leta 1976 prenehal zadnji mandat predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev.

Tischler se je rodil 8. maja 1902 v Zablatah v kamenski fari na avstrijskem Koroškem. Na Dunaju je doktoriral iz matematike in fizike. Od leta 1928 je najprej poučeval na gimnaziji v Fürstenfeldu, nato v Beljaku in Bregenzu. Po 2. svetovni vojni je bil prvi ravnatelj novoustanovljene slovenske gimnazije v Celovcu.

ODSTRTE PODOBE – CERKLJE OB KRKI

»Čeprav sem po letu 1954, ko sem odšla študirat na ljubljansko pravno fakulteto, živela v Ljubljani in Novem mestu, je moja rojstna Vrhovska vas na severnem podnožju Gorjancev ostala vse življenje moj najljubši kraj. Najbližje večje naselje so bile dobre štiri kilometre oddaljene Cerklje ob Krki, gručasto središčno ravninsko naselje na levem bregu reke Krke, kamor smo čez lesen most, ki še vedno stoji, hodili po raznih opravkih. Tu pa sem v šolskem letu 1946/47 obiskovala tudi šestrazredno ljudsko šolo, ki je upodobljena na obeh objavljenih starih razglednicah,« se je 80-letna upokojena univ. dipl. pravnica Anka Tominšek ob ogledovanju razgledniških fotografij najprej vrnila v leta svoje mladosti, ki jih je preživljala na hribovski domačiji matere Ane in očeta Janeza Dornika.

Tako pravi Mihael Verbič, ki je pred kratkim dopolnil častitljivih 80 let in je prvi dobitnik medalje za zasluge predsednika republike za življenjsko delo na področju družabnega plesa, ki jo nesebično posveča vsem slovenskim plesalcem in njihovim uspehom v svetovnem merilu. To pomembno priznanje državnega vrha za plesno dejavnost ne preseneča, če upoštevamo dejstvo, da se majhna Slovenija ponaša s številnimi najvišjimi osvojenimi svetovnimi in evropskimi mesti v vseh tekmovalnih panogah – od standardnega in latinskoameriškega plesa do modernih plesnih zvrsti.