Grb je slikovno sporočilo, ki je bilo uveljavljeno pred osmimi stoletji, ko večina ljudi še ni znala pisati. V današnjem času označujemo identiteto posameznika s številkami (EMŠO), nekoč pa je to istovetnost predstavljal grb. Za oblikovanje grba je treba upoštevati zahtevna barvna in likovna pravila. Ob vsem tem pa še obširno heraldično pravo, recimo, kdo je do grba upravičen.

Heraldika je mednarodni izraz za grboslovje (grbovništvo), opredeljuje pa vse, kar je povezano z grbi. Zajema zgodovino grbov, študijo teorije, prenovo starih grbov ter ustvarjanje novih. Je prva posvetna veda, priznana že od 12. stoletja naprej. Pred njo je bilo življenje tedanjega človeka v vsem podrejeno cerkvenemu odločanju. Za tlačanski živelj so obstajali le cerkveni obredi, morda še potujoči trgovci z muzikanti in zabavnimi norčki.

»Tehnika me je od nekdaj privlačila in burila domišljijo, zato sem se z veseljem poglobila v študij gradbeništva, čeprav so starši menili, da to ni ravno najboljša izbira za dekleta,« je začela Ljuba Brank, upokojena gradbena inženirka, dejavna wikipedistka, naravovarstvenica, svetovna popotnica in pohodnica, energična ter zelo razgledana gospa.

Vrsto let je bila del uspešnega in naprednega kolektiva v podjetju PNZ – Projekt nizke zgradbe v Ljubljani, kjer so se ukvarjali s projektiranjem prometnih sistemov, načrtovanjem avtocest, mostov, s prometno ekologijo in hidrotehničnimi objekti. »V letu 1968 smo skupaj z drugimi kooperanti začeli avtocestni projekt Vrhnika–Postojna, ki je bil prva sodobna štiripasovna avtocesta v Sloveniji oziroma Jugoslaviji. Po odseku, dolgem 32 km, je promet stekel že po štirih letih dela, decembra 1972, kar je bil izjemen uspeh, sploh če to primerjamo z današnjimi razmerami, ko se gradnje vlečejo desetletje in več. Podobne avtoceste je imelo v tistem času le še dvajset evropskih držav in kot socialistična država še posebej nismo želeli zaostajati,« se ponosno spominja tega zahtevnega projekta. Svoje delo je z veseljem opravljala več desetletij.

Franc Šeligo živi danes pri Negovi »novo« življenje. Vesel in zadovoljen je z njim, enako tudi njegovi domači. Človek, ki je več kot pol stoletja zabaval ljudi, se je zaradi svoje priljubljenosti vse prevečkrat znašel tudi v družbi alkohola, a se mu je uspešno postavil po robu. Smisel za humor ga seveda ni zapustil, s svojo zgodbo pa želi spodbuditi čim več ljudi k zdravemu življenju.

Franc se je v Jurovskem Dolu rodil materi posvojenki in očetu hlapcu, ki sta bila zelo nadarjena pevca. Humor je podedoval po očetu, dodaja Franc, ki je v vlogi Trezike skupaj s sošolcem v skeču zmagal že kot dijak. Potem je kot amaterski igralec nastopal v predstavah, ki so jih pripravljali pri Kulturno-umetniškem društvu Jurovski Dol. Nekaj let je bil tudi predsednik društva. Ker ga je mikala tudi glasba, se je učil igrati kitaro, prav tako pa sta z bratom večkrat skupaj pela.

Včasih so se poročali v času med štefanovim (26. december) in pustom, medtem ko se danes v mesecih, ko so dnevi toplejši in daljši, vse cveti in je poročno slavje mogoče izvesti na prostem. Pravzaprav je danes vse drugače, kot je bilo včasih. Kaj pa ima sploh poroka skupnega z ljubeznijo? Danes vse, včasih pa to dvoje ni nujno hodilo z roko v roki …

O sklenitvi zakonske zveze so se dogovorili starši mladoporočencev, tako da je ljubezen prišla šele pozneje. Poroka iz ljubezni je razmeroma nov pojav. Ko so starši izbirali ženo sinu, so najprej preverili, ali jim odgovarja, upoštevali pa so tudi, da je bila vsaj toliko premožna kot oni.

Josipina Turnograjska je bila prva slovenska pesnica in pisateljica. Napisala je osemintrideset povesti, med njimi tudi zgodovinske ter povesti o aktualnih političnih dogodkih ter o pomenu slovanstva.

Janez Nepomuk Urbančič, lastnik gospostva Turn pod Novim gradom, se je leta 1831 poročil z Jožefino (Josipino) Terpinc, hčerjo podjetnika iz Kranja. Zanimiva je ženitna pogodba, v kateri se je nevestin oče obvezal, da bo ženinu prinesla doto 3100 goldinarjev, če bi ženin umrl pred nevesto in v zakonu ne bi imela otrok, bi nevesta dobila vrnjeno doto in še dodatek – skupaj 4000 goldinarjev iz ženinove zapuščine. Poleg tega naj bi imela nevesta v gradu zagotovljeno hrano in bivanje. Pogodba tudi določa pogoje za dedovanje ženina in otrok ob nevestini smrti.

SPOZNAJTE JIH

Janez Mavrič, 64-letni upokojeni mizar iz Gornjega Grada, je strasten zbiratelj cerkvenih podob, molitvenikov, slik, kipcev, knjig. Zbira pa tudi posvetne stare razglednice, stara pisma, ki imajo pomen za njegovo matično občino, pa kmečko orodje, ki so ga nekoč uporabljali kmetje, in posode, v katerih so kuhale naše praprababice. 

Vse, kar ima in je z veliko odrekanja sam nakupil, bo zapustil svoji občini, če bo le hotela vse vzeti in razstaviti v stalni zbirki. »Zgodovina bi morala biti naša življenjska učiteljica. Ker je ne poznamo in ne upoštevamo, delamo kar naprej iste napake,« pravi ljubiteljski zgodovinar, ki je v več kot 30 letih zbral že nekaj deset tisoč najrazličnejših predmetov, ki vsak po svoje govori o slovenski dediščini.

  

»Odkar pomnim, smo imeli doma po enega ali dva konja za delo,« pravi Andrej Hosta s Sel pri Šentjerneju. Rad jih je imel in poznal je njihovo dušo. Zato je po prevzemu kmetije opustil rejo prašičev in se odločil za konjerejo. Tudi oče se je s tem strinjal in še tri leta sta delala skupaj. Danes je Andrej Hosta največji zasebni rejec lipicancev ne le pri nas, ampak celo v Evropi oz. kar na svetu. 

Ni rad pristal na pogovor, saj je skromen in malce nezaupljiv. V življenju je moral veliko prestati, toda ne govori o 'metanju polen pod noge' pa tudi o svojih (zasluženih) uspehih ne. Noče tarnati in še manj hvaliti se. Še iz ust drugih noče poslušati presežnikov na svoj račun. Skromnost družine Hosta je iskrena, kar je danes že velika redkost.

Ivan Petrov, diplomirani inženir rudarstva, ki je že 28 let v pokoju, pravi, da kadar doživiš kaj slabega, najprej preštej do deset, potem še nazaj in šele nato reagiraj. Če pa hočeš dolgo in zdravo živeti, potem se moraš izogibati svinjskemu mesu, sladkarijam, kavi in preobilnemu najedanju, pa tudi pri seksu ni dobro pretiravati.

Očitno njegove modrosti o dolgem in zdravem življenju učinkujejo, saj je pri 99 letih čil in živahen. Je nekaj posebnega, saj je lani v Vzajemnosti objavil oglas, da želi svoj stoti rojstni dan praznovati v ženski družbi, na katerega se je javilo kar 21 žensk.

Bojana Žokalj Jesih je po več plateh povezana z umetnostjo: po študiju umetnostne zgodovine, po svoji novinarski in uredniški poklicni poti, po literarnem ustvarjanju in ne nazadnje še po ustvarjanju v glini … Vedno se je zavzemala za iskanje resnice in za to, da bi bile povedane tudi dolgo zamolčane in neprijetne stvari iz preteklosti. Daleč pred razpadom prejšnje države je pisala o povojnih pobojih, pisala o tragični usodi Angele Vode, o pokončnih primorskih duhovnikih v času pred prvo in med obema svetovnima vojnama, tistih, ki so bili zadnji braniki slovenske besede na Primorskem, zaradi česar jih je grobo preganjala italijanska, posebno fašistična oblast …

»Že kot otrok sem imela velik smisel za igro, mama mi je rada rekla, da sem prava igralka, seveda ko je bilo treba kaj doseči,« pove o svojih igralskih začetkih Stanka Breznik, knjižničarka in učiteljica slovenskega jezika, po upokojitvi amaterska režiserka iz Selnice ob Dravi.

Meni, da je svoj dar dobila od očeta, ki je bil umetniška duša. »In tako smo se otroci na mojo pobudo večkrat igrali gledališče na domačem igrišču, starši pa so nas morali priti gledat. A moja strast do igre in gledališča se je razvila šele v službi – z režijo na OŠ Tabor II, danes OŠ Leona Štuklja Maribor,« se spominja svojih prvih pravih korakov v svet gledališke umetnosti.