SLOVENCI KREMENITI

Etnomuzikologinja dr. Zmaga Kumer spada med tiste raziskovalce ljudskega pesništva, ki so se najbolj zapisali v slovensko zgodovino. Bila je cenjena doma in v tujini. Zapustila je obsežno delo: več kot 20 knjig in več kot 200 razprav v slovenskem in drugih jezikih, ki so namenjene strokovnjakom in širšemu bralstvu.

Zmaga Kumer je bila rojena leta 1924 v Ribnici, na ljubljanski filozofski fakulteti je najprej diplomirala iz slavistike in nato še na folklorno-zgodovinskem oddelku Akademije za glasbo. Leta 1955 je doktorirala na ljubljanski filozofski fakulteti s priredbo srednjeveških božičnih pesmi.

Frančiškanski samostan Nazarje hrani v svoji knjižnici zgodovinsko pomembne knjige. Umetniško ter zgodovinsko pomembni sta tudi tamkajšnji loretska kapela in župnijska cerkev Marijinega oznanjenja.

Na apnenčasti vzpetini s prastarim imenom Gradišče, nad izlivom Drete v Savinjo, stojita župna cerkev in samostan Nazarje. Tu je znana romarska pot. Prvotno Marijino cerkev je po vzoru nazareške hišice dal v času od leta 1624 do leta 1625 zgraditi ljubljanski škof Tomaž Hren. Ljubljanski škof Rajnold Scarlichi je leta 1632 izročil cerkev frančiškanom bosansko-kranjske province. Ti so leta 1639 na griču postavili samostan in v letih od 1661 do 1666 zgradili zdajšnjo dvostolpno cerkev v poznorenesančnem slogu. Do cerkve na hribčku vodi popotnike 193 vijugasto speljanih stopnic. V Nazarjah je bil rojen dr. Franc Gross (1851–1892), sodnik in ustanovitelj ter prvi dirigent pevskega zbora ljubljanske Glasbene matice.

ODSTRTE PODOBE – MULJAVA, BOJANJI VRH (Polje)

Razglednica s štirimi sličicami je nastala ob otvoritvi prvotne muljavske šole, ki so jo na bližnjem Polju (danes zaselku v sosednji vasi Bojanji Vrh) 15. septembra 1910 odprli na prenovljeni domačiji Zgornji Tiček. Z nje je bil doma Frančišek Špendal, župnik v Tržiču, ki jo je »le za namen šole« po zelo ugodni ceni prodal občini Muljava, v imenu katere je pogodbo o nakupu podpisal župan Ignacij Špendal. Ta je živel na Polju pri Muljavi št. 10, pri Spodnjem Tičku, kamor je poleg kmetije spadala tudi Tičkova gostilna, ki jo vidimo na zgornji levi fotografiji.

Letošnje leto je za Karla Zelenka leto okroglih obletnic – bil je star 90 let, pred petdesetimi leti pa je nastalo tudi mesto umetnikov v Grožnjanu, ki ga je kot takratni predsednik Društva slovenskih likovnih umetnikov tudi sooblikoval. Ob jubileju so na razstavi slovenskih umetnikov v Grožnjanu zajete tri generacije družine Zelenko, saj so ob mami Sonji Rauter Zelenko, kiparki in keramičarki, in Karlu Zelenku tej umetnosti predani tudi sin Rok, hčerka Nina ter vnuki.

Karel Zelenko je slikar, ilustrator in grafik (pri tem delu mu zadnja leta še zlasti pomaga vnuk Andrej), pretežno pa se posveča slikarstvu. V ateljeju opazim, da vzporedno ustvarja kar nekaj slik. Njegov najljubši motiv pa je cirkus. Je pa tudi veliko portretiral. Še vedno slika po nekaj ur na dan, sicer pa pravi, da »slika neprestano, saj je to, kar nanese na platno, le zaključni del procesa ustvarjanja, ki se nenehno odvija v mislih, v glavi«. Ta mladostni 90-letnik pa ima na vrtu tudi mizo za namizni tenis, s hčerko, ki živi v sosednji hiši, se občasno še pomerita.

Zvezdana Kržič je atletinja, ki tekmuje v številnih disciplinah – teku na 60, 100 in 200 metrov, metanju kopja, kladiva, diska, krogle, gire in še česa. Že sedem let niza uspeh za uspehom na tekmovanjih znotraj in zunaj državnih meja in energije ji kar ne zmanjka. Se čudite, kako še niste slišali zanjo? Morda zato, ker ima 68 let. Dosežkom atletov veteranov pa mediji ne odmerjajo veliko prostora.

Nekateri jo morda celo bolj kot atletinjo poznajo kot tkalko na pravih ročnih statvah. S svojimi izdelki je sodelovala na številnih razstavah. To pa je bila le ena izmed njenih dejavnosti, ko je skoraj dvajset let delovala kot svobodna umetnica. Še prej je nekaj časa v kobilarni Lipica urila za jahanje mlade konje, saj je od nekdaj velika ljubiteljica konj.

IZ RODA V ROD

V občini Šmartno pri Litiji je priimek Vidic pogost, mnogi Vidici so med seboj tudi v sorodstvu in večina jih je tudi odličnih pevcev. Zato ne čudi, da je Rudi Vidic, predsednik Prosvetnega društva Šmartno, na gradu Bogenšperk organiziral festival Družina poje. Poleg drugih družin je seveda zapela tudi njegova družina in tudi družina njegovega pokojnega brata, v kateri sta dva operna pevca – Jože in Darko Vidic. Jože Vidic je tudi nagrajenec Prešernovega sklada, Darko in Rudijeva hčerka Helena pa sta prejemnika študentske Prešernove nagrade.

Na fotografiji iz leta 1914 so soborci, ki so se znašli v ruskem ujetništvu. Domov se je šele konec leta 1916 vrnil edino Štefan Valent (stoji), preživel je tudi 2. svetovno vojno, v kateri pa je izgubil tri sinove. Fotografijo hrani njegova vnukinja Sonja Trampuž.

 Fotograf je ovekovečil trgatev v vinogradu na Piršenbregu pri družini Lepšina iz Brezine pri Brežicah. Prva z leve je Marija Lepšina. Fotografijo, ki naj bi nastala okrog leta 1950, hrani njena vnukinja Marija Brečko.

DSTRTE PODOBE – JAVORJE

Gručasto vaško jedro z raztresenimi kmetijami leži na podoru na južnem pobočju Starega vrha, ki naselje varuje pred hladom s severa. Kljub višini (cerkev je 695, posamezne domačije na pomolih in rebreh pa do 740 metrov nad morjem) so podnebni pogoji, ki jih zagotavljata zavetna in prisojna lega, ugodni tako za prebivanje kot kmetovanje. »Če temu dodamo še zelo rodovitno zemljo in pridne ljudi, je razumljivo, da v kraju še vedno prevladuje kmečko prebivalstvo, tako da je ves položni svet obdelan,« pravi 68-letni upokojeni kmet Vladimir Štibelj z Dermotove kmetije v Javorjah 27 in pristavi, da v vasi danes sicer ni več nobene čiste kmetije, vendar je vseeno vse pokošeno, tudi najbolj strme grive.

Janez in Marija Janežič iz Kopra sta pomembna glasnika in pričevalca o moči in vrednosti naše kulturne dediščine. Že več kot 40 let namreč zbirata predmete, ki so povezani s pomembnimi življenjskimi mejniki. Marsičemu sta se morala odpovedati, če sta hotela dati prednost svojemu konjičku. Vse predmete sta plačala s svojim denarjem, veliko časa in skrbi pa jima vzameta tudi vzdrževanje in shranjevanje zbirke. 

Janez Janežič meni, da mora »zbiratelj imeti široko obzorje, znanje in človeško širino. Zbirateljstvo ni za ljudi, ki samo gledajo, kako bodo pojedli klobaso in popili pivo, druge stvari pa jih ne zanimajo. Taki ljudje ne čutijo potrebe po nečem, kar ima dodano vrednost, kar jih plemeniti.« Zbirateljstvo tudi ni primerljivo z delom v muzejih ali arhivih, kjer so ljudje za svoje delo plačani. »Zbiratelji so vedno bili pred muzeji! Muzeji so predmete kupovali od zbirateljev,« pravi Janežič.

Arheologija je del dediščine, ki je očem običajno skrita. Nekateri kraji je imajo manj, nekateri več. Na Primorskem so natipičnejša, najmnožičnejša in najlepša arheološka najdišča nedvomno gradišča.

Arheologija je veda, ki se ukvarja s človekom in njegovo preteklostjo. V primerjavi z zgodovino, ki se ukvarja s pisnimi viri, se arheologija ukvarja z materialnimi ostanki, ki jih je ustvaril človek. Ta je na Krasu najprej živel v jamah, v bronasti dobi pa se je začel naseljevati po gradiščih. Gradišča so utrjene naselbine, običajno jih najdemo na vrhovih gričev, čeprav nekatera obstajajo tudi v nižini. Prepoznamo jih po obrambnih elementih, in sicer po mogočnih obzidjih, ki še vedno kljubujejo zobu časa in jih prepozna tudi nestrokovno oko. Najdemo jih po vsej Sloveniji. Obstajajo pa območja, kjer jih je izjemno veliko, nekje celo več kot današnjih vasi.