Novo mesto je leta 1365 ustanovil habsburški vojvoda Rudolf IV. Leta 1472 pa so si tu našli zatočišče frančiškani, ki so pred Turki pribežali iz Bosne. V novem okolju so pozidali samostan in cerkev, ki je bila močno poškodovana v času velikega požara leta 1664. Leta 1723 so samostansko poslopje povečali za knjižnico, ki hrani dragocene posvetne, nabožne in znanstvene knjige.

Cerkev je bila močno poškodovana v času velikega požara leta 1664. Pri njeni obnovi je imel pomembno besedo kapiteljski kanonik Matija Kastelec (1620–1688), pisec in leksikograf latinsko-slovenskega slovarja. Iz hvaležnosti so ga frančiškani pokopali v svoji cerkvi. Danes si je vredno ogledati cerkev in samostan. V križnem hodniku pritegnejo pozornost kakovostno izdelani renesančni nagrobniki. Sedanjo neogotsko zunanjo podobo je samostanska cerkev dobila v drugi polovici 19. stoletja. Posebno pozornost pa si zasluži obnovljena in lepo vzdrževana knjižnica. Poleg knjižne dediščine tu hranijo slike, kipe in druge dragocenosti iz preteklih stoletij.

Pri težjih kmečkih opravilih so si včasih sosedje med sabo zelo pomagali. Tudi pri okopavanju vinograda na Grobelnem pri Šentjurju je bilo tako. Na fotografiji izpred II. svetovne vojne je tudi mama naše naročnice Karle Mušič.

 Na fotografiji iz leta 1922 so fantje, ki so služili v italijanski vojski v Bologni. V prvi vrsti na sredini sedi oče Anastazije Mervič, ki nam je poslala fotografijo.

 Med obema vojnama je imel Karol Hlupič (prvi z leve) v Ljubljani na mestu, kjer je nekdaj stal Kolizej, veliko lesno-strugarsko delavnico. Leta 1945 so ga razlastili in stroje odpeljali na Štajersko. Fotografijo hrani njegov nečak Aleksander Nardin.

1. maja 1890 so delavci na Slovenskem in po svetu prvič praznovali delavski praznik.

 Slovenija je skupaj s sedmimi vzhodnoevropskimi državami, Ciprom in Malto 1. maja 2004 postala članica Evropske Unije.

 Na Dovjem je 4. maja 1927 umrl skladatelj, planinski pisec in župnik Jakob Aljaž. Med drugim je uglasbil pesem Oj, Triglav, moj dom. Sicer pa je znan tudi zaradi stolpa na Triglavu, poimenovanega po njem.

V imenu podjetja AJM, ki je z 200 zaposlenimi največje družinsko podjetje v Sloveniji, so inicialke začetnikov – Janeza in Marije Ajlec. A gospod Janez je delal marsikaj, preden se je posvetil stavbnemu pohištvu. Bil je ključavničar doma in v Nemčiji, kjer se je nato ukvarjal tudi z gostinstvom, ob vrnitvi v domovino pa z nizkimi gradnjami. Po upokojitvi so podjetje AJM prevzele vse tri hčerke s svojimi možmi in uspešna zgodba se nadaljuje.

V pripovedi gospoda Janeza Ajleca iz Maribora človek lahko le uživa; doživeto, živahno, navdušeno opisuje svoje »življenjske postaje«, ki so vse po vrsti uspešne. Spoznala sem ga kot ustanovitelja izjemno uspešnega družinskega podjetja, ki svoje stavbno pohištvo prodaja celo na Japonskem, v Koreji, Ruski federaciji itd. Na dan najinega pogovora so bili na poslovnem obisku tudi predstavniki velikega belgijskega podjetja, ki želijo v svoj prodajni program vključiti tudi okna in vrata AJM. V podjetju so zaposlene vse tri njegove hčerke in njihovi možje, zato gospod Janez prizna, da je imel srečo, ker se je v družini vse tako lepo poklopilo. Toda preden je prišel do mirne upokojitve, se je marsikaj zgodilo ...

»Sem tak kot Greta Garbo, skrivam svojo starost,« je med pogovorom dejal Kranjčan Jurij Kurillo, upokojeni pediater, pisec in fotograf, in svojo odločitev podkrepil s spoznanjem, da »nekateri v mladosti ne naredijo veliko. Drugi pa še v starosti nič. Za javnost.«

Njegovo mladost so po šestem letu polnili življenje nad bližnjo Zarto, sotesko reke Save, obiskovanje nemške šole med drugo svetovno vojno in odkritje odstranjenih slovenskih knjig z dragoceno Vodnikovo Pismenostjo in gramatiko v drvarnici ob kranjskem gasilskem domu.

 Po zaslugi Minke Skaberne so slepi že leta 1918 dobili prve knjige v braillovi pisavi. Rodila se je leta 1882 v Kranju. Še preden je dopolnila drugo leto, ji je umrl oče, tako je mati ostala sama s štirimi otroki. Medtem ko so njeni bratje študirali na Dunaju, je Minka pri 19 letih končala učiteljišče in obžalovala, da je bil v tistem času študij dostopen le moškim. Poučevala je na ljubljanskih šolah in kasneje na učiteljišču. Leta 1911 se je na Dunaju udeležila tečaja za pouk slepih, in ta je zaznamoval njeno nadaljnjo pot.

  

Pri Jožetu Kondi se je 'pokrilo' veliko naključij, ki so zaznamovala njegovo zanimivo in zelo pestro pot. Na eni strani najvišje vojaške poveljniške dolžnosti v Slovenski vojski ter aktivno sodelovanje v Natu, na drugi strani pa ogromno narodopisno delo, ki se ga ne bi branil podpisati tudi kateri izmed 'velikih' narodopisnih strokovnjakov.

Po končani novomeški gimnaziji se je Jože Konda, rojen leta 1948, predvsem zaradi socialnih razmer odločil za vojaško akademijo, in sicer za program raketne tehnike. To je bila nova študijska smer v sklopu vojaške akademije, priročno pa je bilo tudi to, da je študij potekal v Zagrebu – blizu njegovega doma. Ko se je oglasil na vojaškem uradu, da bi se pozanimal glede šolanja, so bili tam zaposleni presenečeni, da se sploh še kdo med mladimi zanima za vojaški poklic. V kaj točno se podaja, pa tudi sam Jože ni vedel; predvsem pa si ni mogel misliti, da ga bo vojaški poklic popeljal celo do Nata. Po študiju je poklicno kariero začel v Črni gori v raketni bazi tedanje vojne mornarice, nato v Beogradu in nazadnje tudi na Vrhniki. Potem pa je postal načelnik doma JLA v Ljubljani; pri opravljanju te funkcije se je še zlasti dobro počutil, saj je po srcu predvsem humanist. Tako je tudi v sami vojski deloval na dveh zelo različnih področjih.

Anthony Beskine ni turist kot mnogo drugih, ki zadnja leta množično obiskujejo našo prestolnico in se nato odpravijo naprej. Že drugo leto z ženo živi v Ljubljani. Slovenijo sta si namreč izbrala za kraj, kjer želita preživeti svoja pozna leta. Zanimalo nas je, zakaj sta se odločila ravno za našo deželo in kaj ju je pripeljalo k nam.

Anthonyja Beskina smo spoznali, ko sta se z ženo JS oglasila v Zdusovi svetovalnici za izboljšanje bivanja starejših. Iskala sta namreč možnosti za najem ali še rajši za nakup stanovanja.

Ana Kosten je predsednica Društva upokojencev Kočevje od leta 2008, na društvenih volitvah prihodnje leto pa bo to delo prepustila nekomu drugemu. »Še vedno bom aktivna, a ne bom več predsednica,« pravi. Od lani je namreč tudi občinska svetnica, sicer pa počasi, kot pravi, prihaja tudi čas, ko bi se rada posvetila tudi drugim stvarem, ki jih ima rada in si jih želi početi, a zanje v zadnjih 12 letih ni imela časa.

Kot mnogim, rojenim v burnih, težkih časih druge svetovne vojne, tudi Ani otroštvo ni bilo postlano z rožicami. Kmečka družina, v kateri se je rodila kot šesti otrok, je bila med vojno izgnana in se po vojni ni imela kam vrniti, saj je bila na njihovi domačiji nastanjena kočevarska družina. Nova nesreča je družino zadela že leta 1950. Oče je umrl, ko je bil star komaj 46 let, skoraj vse posestvo, ki je bilo kar precej veliko, pa je dobil najstarejši sin, ki pa je bil, kot pravi Ana, slab gospodar in zelo grob do svojih mlajših bratov in sester. Ana je zato že pri 15 letih zapustila domače Gorenje Skopice na Krškem polju. Odšla je v Novo mesto, kjer se je zaposlila kot strojepiska v podjetju SGP Pionir. V Pionirju je tudi spoznala moža Marjana, Trebanjca, s katerim sta se leta 1961 zaradi boljših služb in stanovanja preselila v Kočevje, kjer sta se naslednje leto poročila in se jima je rodil prvi izmed njunih dveh sinov.

ODSTRTE PODOBE – RADLJE OB DRAVI

Mesto in občinsko središče leži tik ob meji z Avstrijo v osrednjem delu Dravske doline na severnem robu Radeljskega polja in obronkih Kozjaka. Tu se od ceste Maribor–Dravograd odcepi cesta proti mejnemu prehodu Radelj, pod naseljem pa čez Dravo v Vuhred. Poldrugi kilometer dolgo obcestno naselje je prvič omenjen leta 1161 kot gručasta vas villa Radela, trške pravice pa je dobilo leta 1268. Krajevno ime je sprva izviralo iz slovenskega osebnega imena Radila oziroma Rado, od 14. stoletja do leta 1952 pa se je kraj – po gradu na bližnjem skalnem pomolu – uradno imenoval Ma(h)renberg.