Spomini. S starostjo in zrelostjo privrejo na plan z zavedanjem o našem obstoju in koreninah in z zanimanjem, od kod izhajamo. Takrat začnemo odpirati albume in podoživljati čas in občutke ob pregledu življenjske poti. Koliko pa bodo o tem vedeli naši otroci, kaj šele vnuki?

O tem je razmišljala tudi zapisovalka Irena Eberl iz Ljubljane: »Od nekdaj se mi je zdelo, da ne posvečamo dovolj pozornosti in časa spoznavanju življenja svojih starih staršev, o njihovih starših pa pogosto sploh ničesar ne vemo. Torej naš družinski spomin, ki običajno temelji samo na pripovedih, pogosto ne seže niti tri generacije nazaj. Pisana beseda, ki lahko kljubuje stoletjem, pa je preprosta in učinkovita rešitev problema izgubljanja družinske zgodovine. Zgodba postane še zanimivejša, ko vanjo vključimo stare fotografije s podpisi. Gre za nekakšno nesebično medgeneracijsko izročilo.«

Janez Vedenik je bil dolga leta novinar pri regionalnem časopisu Novi tednik in na Radiu Celje, opravljal je dopisniško delo za Radio Slovenija, nazadnje pa je bil do upokojitve zaposlen pri Delavski enotnosti oziroma pri njeni Slovenski panorami. Vmes pa je vodil radijske oddaje in večje prireditve. Zdaj je v pokoju, še vedno je vnet športnik, zadnja leta predvsem tekač.

Novinarstva nikdar ni dojemal kot poklic. »Enostavno je bilo del mojega življenja, če hočete, način življenja. Vsepovsod sem iskal kaj zanimivega, navezoval stike z različnimi ljudmi, in če drugega ne, sem iz krajev, kjer sem bil na dopustu, pripravil vsaj kakšno reportažo za časopis ali javljanje za radio. Vedno in povsod se je našlo kaj zanimivega. Srečo sem imel, da so me člani družine razumeli in so me pri tem celo podpirali.«

»Rada bi še hodila v službo,« je začela Tanja Hofman, od leta 2012 upokojena univ. dipl. pravnica iz Ilirske Bistrice. Dvajset let je delala na Ministrstvu za kmetijstvo v Ljubljani, še prej pa tudi dvajset let na občini Ilirska Bistrica. »Zaradi Zakona za uravnoteženje javnih financ, ki mu rečemo kar Zujf, sem se morala upokojiti. Prve dneve, tedne in mesece se nisem čisto dobro znašla, saj sem imela veliko prostega časa, česar prej nisem bila vajena.«

»Na upokojitev se vsi počasi privadijo, sploh tisti, ki so po njej hrepeneli in so jo komaj čakali,« pravi. V strokovni literaturi je zasledila, da najhujša čustvena kriza pri novih upokojencih največkrat izbruhne tri do štiri mesece po upokojitvi, pogosto tudi pri tistih, ki so komaj dočakali, da nehajo hoditi v službo. »Novi upokojenec namreč kmalu ugotovi, da si mora sam na novo oblikovati svoj dan, teden in mesec.« Predvsem pa hitro spozna, da njegovega dela nihče več ne potrebuje, ali misli, da je odveč, brez vpliva itd.

V Sloveniji je okoli tisoč cerkva, ki so od srednjega veka slovele kot pomembni božjepotni cilji. Ena izmed teh je v Radmirju. Sem so poleg plebejskega ljudstva prihajali tudi plemenitaši. Cerkvi so darovali dragocene obredne plašče in bogoslužne pripomočke. Danes je tu razstavljena dragocena cerkvena zakladnica. 

V zgornjem delu Radmirja v Savinjski dolini je romarska cerkev sv. Frančiška Ksaverija. Leta 1715, ko je tu razsajala razsežna morilska kuga in ko je prebivalstvo trpelo lakoto ter neizmerno bedo, je dal gornjegrajski dekan tu postaviti oltar s sliko smrti sv. Frančiška Ksaverija in k njej so se začeli množično zgrinjati romarji. Omenjeno sliko je upodobil Ivan Rheinwald. Pozneje so jo kopirali mnogi podobarji.

Ljubiteljski igralec in režiser Peter Simoniti, ki je maja letos dopolnil 85 let, še vedno rad stopi na oder … Društvo Ljubiteljsko gledališče Teharje-Celje, katerega gonilna sila je, bogati z idejami, neizmerno energijo, vztrajnostjo, voljo in ljubeznijo do gledališkega ustvarjanja.

Njegov rojstni kraj je Biljana na Primorskem, od koder so njega in njegovo narodnozavedno družino pregnali fašisti, a ga globoke domoljubne korenine še vežejo nanjo. Že kot otroku se mu je porodila misel, da bi s prijatelji igrali. Igrico Zgubljena deklica v gozdu so uprizorili v Zvirčah v neki veliki drvarnici. Prišlo je mnogo gledalcev. Njegov igralski talent so opazili v osnovni šoli v Topolšici. Med drugo svetovno vojno je bila slovenščina prepovedana, zato je za pusta s soigralci v kuhinji zdravilišča skrivaj igral slovensko igro. V šoli pa je deklamiral nemške pesmi.

ODSTRTE PODOBE – BAČA PRI PODBRDU

»Razložena vasica z gručastim jedrom nad podružnično cerkvijo sv. Lenarta iz začetka 16. stoletja in več samotnimi kmetijami v gornjem delu Baške grape je s primorske strani na nadmorski višini skoraj osemsto metrov pripeta na strma pobočja Koble,« je začel pripoved o svojem rojstnem kraju domačin Cveto Zgaga, 67-letni upokojenec novogoriškega Gostola, z Martinove domačije na hišni številki 18. Takoj zatem pa se je kot zagnan ljubiteljski raziskovalec lokalne zgodovine vrnil v čas njenega nastanka, približno osemsto let nazaj, ko so se na tem območju začeli naseljevati kolonisti z južnega Tirolskega.

Lada Leskovarja ni sram priznati, da je tako, čeprav ponosno pove, da je star že 73 let. Še zdaj – tako kot vedno – je videti zelo dobro, mladostno in sproščeno, oblečen v kavbojke in srajco, s čimer morda nakazuje, da spada v generacijo, ki je imela neke druge vrednote, zdaj pa so to prestižne in drage blagovne znamke. »Ni pomembno, kaj ima človek na sebi, pomembno je, kaj ima človek v sebi. Pa odnos do ljudi, do umetnosti. Vrednota ne more biti denar ali dober avto. Včasih nismo imeli dobrih avtomobilov, pa so bile okrog nas kljub temu lepe ženske!«

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA – ZALOG

»Kot mnoga druga naselja je tudi Zalog nastal ob sotočju rek Save in Ljubljanice. Sava je v preteklosti močno spreminjala svojo strugo ter dolga leta krojila usodo naselitvenega območja in delno tudi tok reke Ljubljanice. Ob visokih vodah je daleč naokrog poplavljala ravnino. Danes je že skoraj v celoti regulirana, le ob sotočju z Ljubljanico ima še nekaj rokavov in mokrotnih travnikov. Obe reki sta se zajedali v stoletja nanesen prod in se tako poglabljali, ob straneh pa so nastajali visoki bregovi, na katerih so se začela razvijati naselja,« nam je najprej pojasnil nastanek kraja, v katerem prebiva že 76 let, 85-letni upokojeni ekonomist Stane Matjažič, potem ko smo ga zmotili na vrtu skrbno urejenega doma na desnem bregu Ljubljanice, ob vznožju Debnega vrha (530 m).

Letos bi bil dolgoletni direktor Študijske knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu Bogo Komelj – kulturnik, bibliotekar, urednik, publicist – star 100 let. Tako kot oče sta za našo kulturo in umetnost zaslužna tudi njegov sin akademik dr. Milček Komelj in vnuk dr. Miklavž Komelj. O veličini daljnovidnega in hkrati zelo skromnega Boga Komelja pa sta spregovorila tudi njegova žena Marinka in mlajši sin dr. Janez Komelj, strokovnjak na področju zavarovalništva.

Iz vasi Gaberje med Ajdovščino in Vipavo se je družina Komelj preselila v Novo mesto. Prodajali so južno sadje in zelenjavo in dejavnost hitro razširili. Toda družina s štirimi otroki se je znašla v težavah zaradi naivnega zaupanja; izgubili so hišo in trgovino. Mama je poslej prodajala na trgu in tudi tam je imela vedno pri sebi kakšno knjigo, ki jo je tako zavzeto brala, da so ji vmes tudi marsikaj pokradli …

Tudi če bi se Sonja Grizila odločila za študij arheologije ali pa primerjalne književnosti, ki sta jo – poleg novinarstva – še zanimali, bi jo verjetno pot prav tako pripeljala v medije in verjetno bi prav tako napisala tudi Nevrotično gospodinjo. Že v osnovni šoli je dobila honorar od Pavlihe, v gimnaziji je sodelovala in zmagovala tako rekoč na vseh večjih natečajih in ena izmed zmag jo je pripeljala celo v Beograd. Na njen talent in uspehe pa je bil še zlasti pozoren Anton Papler, član ene izmed žirij, kjer je sodelovala; svetoval ji je, naj se prijavi za štipendijo, ki jo bo razpisalo Delo, in ji celo pisal, ker se ni. Mariborčanka pač ni imela naročenega Dela. Med nekaj možnostmi se je le odločila za Delo in se po diplomi zaposlila v mariborskem dopisništvu, kmalu za njo je prišla še Majda Struc, kasnejša urednica Večera. Fantje v dopisništvu so pričakovali, da se bosta dami spopadli, pa se je zgodilo obratno; še vedno sta najboljši prijateljici.