Tudi če bi se Sonja Grizila odločila za študij arheologije ali pa primerjalne književnosti, ki sta jo – poleg novinarstva – še zanimali, bi jo verjetno pot prav tako pripeljala v medije in verjetno bi prav tako napisala tudi Nevrotično gospodinjo. Že v osnovni šoli je dobila honorar od Pavlihe, v gimnaziji je sodelovala in zmagovala tako rekoč na vseh večjih natečajih in ena izmed zmag jo je pripeljala celo v Beograd. Na njen talent in uspehe pa je bil še zlasti pozoren Anton Papler, član ene izmed žirij, kjer je sodelovala; svetoval ji je, naj se prijavi za štipendijo, ki jo bo razpisalo Delo, in ji celo pisal, ker se ni. Mariborčanka pač ni imela naročenega Dela. Med nekaj možnostmi se je le odločila za Delo in se po diplomi zaposlila v mariborskem dopisništvu, kmalu za njo je prišla še Majda Struc, kasnejša urednica Večera. Fantje v dopisništvu so pričakovali, da se bosta dami spopadli, pa se je zgodilo obratno; še vedno sta najboljši prijateljici.

 V Fiatovih tovarnah v Torinu so 5. julija 1957 začeli izdelovati priljubljen fiat 500, tudi v Sloveniji za mnoge prvi avtomobil s popularnim imenom fičo.

V New Yorku je 6. julija 1971 umrl džezovski glasbenik Louis Armstrong, pevec in trobentač iz neworleanškega okolja. Uvrščen je med najpomembnejše oblikovalce džeza v 20. stoletju. Po letu 1930 je s svojimi big bandi utemeljil sving.

1. julija 1990 je bila pod Krenom v Kočevskem rogu na enem izmed prizorišč množičnega povojnega poboja domobrancev v navzočnosti predsednika predsedstva RS Milana Kučana in slovenskega metropolita Alojzija Šuštarja simbolična spravna slovesnost.

V Slovenskem etnografskem muzeju je na ogled bogata zbirka fotografskih zapisov, ki jih je s svojo kamero ujel eden najpomembnejših amaterskih fotografov z začetka 20. stoletja – Fran Vesel (1884–1944). Njegove originalne fotografije in reprodukcije bodo na ogled do 4. oktobra.

Nečak znanega slikarja Ferda Vesela je bil tudi zbiratelj, za fotografiranje pa se je navdušil že zgodaj v mladosti. Zavzeto in natančno je dokumentiral dogodke v Ljubljani in utrinke iz življenja njenih prebivalcev ter jih tako ohranil za prihodnost. Zato ga tudi imenujejo kronist življenja z začetka 20. stoletja.

»Življenje si polnim z ljubeznijo do vsega,« pravi Živka Komac iz Kočevja. Do ljudi, narave in lepe besede. Pesniti je začela zelo zgodaj in nastalo je že kar nekaj pesniških zbirk.

»Najprej sem sodelavcem 'po naročilu' pisala priložnostne verze za različne dogodke. Če bi vse to shranila, bi jih bilo za zbirko. A zame te pesmi nimajo vrednosti, ker nisem v njih jaz. Prvo resno delo je bila drobna zbirka Njej, nastala je po materini smrti. Tretja zbirka Razhajanja je že obsežnejša, ravno tako (Samo) pesem (me) razume.«

Film Moje pesmi, moje sanje, ki so ga posneli pred 51 leti po resnični zgodbi družine von Trapp, v Salzburg vsako leto privabi na stotine oboževalcev z vseh celin. Avstrijci znajo to zgodbo uspešno tržiti še danes.

Kdo spada med navdušence filma in zgodbe von Trappovih, je videti že od daleč. Po mestu se s posebnim avtobusom vozijo po krajih, ki so kakor koli povezani z zgodbo. Zanimivo je videti Japonce, Korejce in Američane, kako navdušeno pojejo pesmi iz filma, ki so si ga ogledali že neštetokrat in ga znajo že na pamet. Žal von Trappovi od filma niso imeli veliko koristi, poleg tega so bili nekoliko zadržani, saj so bili nekateri dogodki in informacije spremenjeni. Tako to pač počne Hollywood.

Pomorski muzej Sergeja Mašere v Piranu proučuje in predstavlja slovensko pomorsko preteklost in gospodarske dejavnosti, ki so povezane z morjem. Pirančani so namreč več stoletij živeli v glavnem od pomorske trgovine, ribištva, pridobivanja soli ter trgovanja z njo.

V zgodovini Pirana so številni zanimivi podatki. Leta 452 so se tu domnevno naselili begunci iz Ogleja. Pred tem je tukajšnje naselje porušil hunski kralj Atila. Na kraju sedanjega mesta je stal v 7. stoletju utrjen kastrum. Obzidje je prvotno obdajalo zahodni del Pirana do Punte. Po beneški okupaciji ob koncu 13. stoletja pa se je razvil drugi del mesta, imenovan Poljska vrata. Obzidali so ga sredi 15. stoletja. Največji del mesta se je razvil v 16. in 17. stoletju zunaj obzidja ob obali proti Portorožu. Od nekdanjih dva tisoč metrov obzidja ga je ostalo še 200 metrov.

Grb je slikovno sporočilo, ki je bilo uveljavljeno pred osmimi stoletji, ko večina ljudi še ni znala pisati. V današnjem času označujemo identiteto posameznika s številkami (EMŠO), nekoč pa je to istovetnost predstavljal grb. Za oblikovanje grba je treba upoštevati zahtevna barvna in likovna pravila. Ob vsem tem pa še obširno heraldično pravo, recimo, kdo je do grba upravičen.

Heraldika je mednarodni izraz za grboslovje (grbovništvo), opredeljuje pa vse, kar je povezano z grbi. Zajema zgodovino grbov, študijo teorije, prenovo starih grbov ter ustvarjanje novih. Je prva posvetna veda, priznana že od 12. stoletja naprej. Pred njo je bilo življenje tedanjega človeka v vsem podrejeno cerkvenemu odločanju. Za tlačanski živelj so obstajali le cerkveni obredi, morda še potujoči trgovci z muzikanti in zabavnimi norčki.

»Tehnika me je od nekdaj privlačila in burila domišljijo, zato sem se z veseljem poglobila v študij gradbeništva, čeprav so starši menili, da to ni ravno najboljša izbira za dekleta,« je začela Ljuba Brank, upokojena gradbena inženirka, dejavna wikipedistka, naravovarstvenica, svetovna popotnica in pohodnica, energična ter zelo razgledana gospa.

Vrsto let je bila del uspešnega in naprednega kolektiva v podjetju PNZ – Projekt nizke zgradbe v Ljubljani, kjer so se ukvarjali s projektiranjem prometnih sistemov, načrtovanjem avtocest, mostov, s prometno ekologijo in hidrotehničnimi objekti. »V letu 1968 smo skupaj z drugimi kooperanti začeli avtocestni projekt Vrhnika–Postojna, ki je bil prva sodobna štiripasovna avtocesta v Sloveniji oziroma Jugoslaviji. Po odseku, dolgem 32 km, je promet stekel že po štirih letih dela, decembra 1972, kar je bil izjemen uspeh, sploh če to primerjamo z današnjimi razmerami, ko se gradnje vlečejo desetletje in več. Podobne avtoceste je imelo v tistem času le še dvajset evropskih držav in kot socialistična država še posebej nismo želeli zaostajati,« se ponosno spominja tega zahtevnega projekta. Svoje delo je z veseljem opravljala več desetletij.

Franc Šeligo živi danes pri Negovi »novo« življenje. Vesel in zadovoljen je z njim, enako tudi njegovi domači. Človek, ki je več kot pol stoletja zabaval ljudi, se je zaradi svoje priljubljenosti vse prevečkrat znašel tudi v družbi alkohola, a se mu je uspešno postavil po robu. Smisel za humor ga seveda ni zapustil, s svojo zgodbo pa želi spodbuditi čim več ljudi k zdravemu življenju.

Franc se je v Jurovskem Dolu rodil materi posvojenki in očetu hlapcu, ki sta bila zelo nadarjena pevca. Humor je podedoval po očetu, dodaja Franc, ki je v vlogi Trezike skupaj s sošolcem v skeču zmagal že kot dijak. Potem je kot amaterski igralec nastopal v predstavah, ki so jih pripravljali pri Kulturno-umetniškem društvu Jurovski Dol. Nekaj let je bil tudi predsednik društva. Ker ga je mikala tudi glasba, se je učil igrati kitaro, prav tako pa sta z bratom večkrat skupaj pela.

Včasih so se poročali v času med štefanovim (26. december) in pustom, medtem ko se danes v mesecih, ko so dnevi toplejši in daljši, vse cveti in je poročno slavje mogoče izvesti na prostem. Pravzaprav je danes vse drugače, kot je bilo včasih. Kaj pa ima sploh poroka skupnega z ljubeznijo? Danes vse, včasih pa to dvoje ni nujno hodilo z roko v roki …

O sklenitvi zakonske zveze so se dogovorili starši mladoporočencev, tako da je ljubezen prišla šele pozneje. Poroka iz ljubezni je razmeroma nov pojav. Ko so starši izbirali ženo sinu, so najprej preverili, ali jim odgovarja, upoštevali pa so tudi, da je bila vsaj toliko premožna kot oni.