ODSTRTE PODOBE – MULJAVA, BOJANJI VRH (Polje)

Razglednica s štirimi sličicami je nastala ob otvoritvi prvotne muljavske šole, ki so jo na bližnjem Polju (danes zaselku v sosednji vasi Bojanji Vrh) 15. septembra 1910 odprli na prenovljeni domačiji Zgornji Tiček. Z nje je bil doma Frančišek Špendal, župnik v Tržiču, ki jo je »le za namen šole« po zelo ugodni ceni prodal občini Muljava, v imenu katere je pogodbo o nakupu podpisal župan Ignacij Špendal. Ta je živel na Polju pri Muljavi št. 10, pri Spodnjem Tičku, kamor je poleg kmetije spadala tudi Tičkova gostilna, ki jo vidimo na zgornji levi fotografiji.

Letošnje leto je za Karla Zelenka leto okroglih obletnic – bil je star 90 let, pred petdesetimi leti pa je nastalo tudi mesto umetnikov v Grožnjanu, ki ga je kot takratni predsednik Društva slovenskih likovnih umetnikov tudi sooblikoval. Ob jubileju so na razstavi slovenskih umetnikov v Grožnjanu zajete tri generacije družine Zelenko, saj so ob mami Sonji Rauter Zelenko, kiparki in keramičarki, in Karlu Zelenku tej umetnosti predani tudi sin Rok, hčerka Nina ter vnuki.

Karel Zelenko je slikar, ilustrator in grafik (pri tem delu mu zadnja leta še zlasti pomaga vnuk Andrej), pretežno pa se posveča slikarstvu. V ateljeju opazim, da vzporedno ustvarja kar nekaj slik. Njegov najljubši motiv pa je cirkus. Je pa tudi veliko portretiral. Še vedno slika po nekaj ur na dan, sicer pa pravi, da »slika neprestano, saj je to, kar nanese na platno, le zaključni del procesa ustvarjanja, ki se nenehno odvija v mislih, v glavi«. Ta mladostni 90-letnik pa ima na vrtu tudi mizo za namizni tenis, s hčerko, ki živi v sosednji hiši, se občasno še pomerita.

Zvezdana Kržič je atletinja, ki tekmuje v številnih disciplinah – teku na 60, 100 in 200 metrov, metanju kopja, kladiva, diska, krogle, gire in še česa. Že sedem let niza uspeh za uspehom na tekmovanjih znotraj in zunaj državnih meja in energije ji kar ne zmanjka. Se čudite, kako še niste slišali zanjo? Morda zato, ker ima 68 let. Dosežkom atletov veteranov pa mediji ne odmerjajo veliko prostora.

Nekateri jo morda celo bolj kot atletinjo poznajo kot tkalko na pravih ročnih statvah. S svojimi izdelki je sodelovala na številnih razstavah. To pa je bila le ena izmed njenih dejavnosti, ko je skoraj dvajset let delovala kot svobodna umetnica. Še prej je nekaj časa v kobilarni Lipica urila za jahanje mlade konje, saj je od nekdaj velika ljubiteljica konj.

IZ RODA V ROD

V občini Šmartno pri Litiji je priimek Vidic pogost, mnogi Vidici so med seboj tudi v sorodstvu in večina jih je tudi odličnih pevcev. Zato ne čudi, da je Rudi Vidic, predsednik Prosvetnega društva Šmartno, na gradu Bogenšperk organiziral festival Družina poje. Poleg drugih družin je seveda zapela tudi njegova družina in tudi družina njegovega pokojnega brata, v kateri sta dva operna pevca – Jože in Darko Vidic. Jože Vidic je tudi nagrajenec Prešernovega sklada, Darko in Rudijeva hčerka Helena pa sta prejemnika študentske Prešernove nagrade.

Na fotografiji iz leta 1914 so soborci, ki so se znašli v ruskem ujetništvu. Domov se je šele konec leta 1916 vrnil edino Štefan Valent (stoji), preživel je tudi 2. svetovno vojno, v kateri pa je izgubil tri sinove. Fotografijo hrani njegova vnukinja Sonja Trampuž.

 Fotograf je ovekovečil trgatev v vinogradu na Piršenbregu pri družini Lepšina iz Brezine pri Brežicah. Prva z leve je Marija Lepšina. Fotografijo, ki naj bi nastala okrog leta 1950, hrani njena vnukinja Marija Brečko.

DSTRTE PODOBE – JAVORJE

Gručasto vaško jedro z raztresenimi kmetijami leži na podoru na južnem pobočju Starega vrha, ki naselje varuje pred hladom s severa. Kljub višini (cerkev je 695, posamezne domačije na pomolih in rebreh pa do 740 metrov nad morjem) so podnebni pogoji, ki jih zagotavljata zavetna in prisojna lega, ugodni tako za prebivanje kot kmetovanje. »Če temu dodamo še zelo rodovitno zemljo in pridne ljudi, je razumljivo, da v kraju še vedno prevladuje kmečko prebivalstvo, tako da je ves položni svet obdelan,« pravi 68-letni upokojeni kmet Vladimir Štibelj z Dermotove kmetije v Javorjah 27 in pristavi, da v vasi danes sicer ni več nobene čiste kmetije, vendar je vseeno vse pokošeno, tudi najbolj strme grive.

Janez in Marija Janežič iz Kopra sta pomembna glasnika in pričevalca o moči in vrednosti naše kulturne dediščine. Že več kot 40 let namreč zbirata predmete, ki so povezani s pomembnimi življenjskimi mejniki. Marsičemu sta se morala odpovedati, če sta hotela dati prednost svojemu konjičku. Vse predmete sta plačala s svojim denarjem, veliko časa in skrbi pa jima vzameta tudi vzdrževanje in shranjevanje zbirke. 

Janez Janežič meni, da mora »zbiratelj imeti široko obzorje, znanje in človeško širino. Zbirateljstvo ni za ljudi, ki samo gledajo, kako bodo pojedli klobaso in popili pivo, druge stvari pa jih ne zanimajo. Taki ljudje ne čutijo potrebe po nečem, kar ima dodano vrednost, kar jih plemeniti.« Zbirateljstvo tudi ni primerljivo z delom v muzejih ali arhivih, kjer so ljudje za svoje delo plačani. »Zbiratelji so vedno bili pred muzeji! Muzeji so predmete kupovali od zbirateljev,« pravi Janežič.

Arheologija je del dediščine, ki je očem običajno skrita. Nekateri kraji je imajo manj, nekateri več. Na Primorskem so natipičnejša, najmnožičnejša in najlepša arheološka najdišča nedvomno gradišča.

Arheologija je veda, ki se ukvarja s človekom in njegovo preteklostjo. V primerjavi z zgodovino, ki se ukvarja s pisnimi viri, se arheologija ukvarja z materialnimi ostanki, ki jih je ustvaril človek. Ta je na Krasu najprej živel v jamah, v bronasti dobi pa se je začel naseljevati po gradiščih. Gradišča so utrjene naselbine, običajno jih najdemo na vrhovih gričev, čeprav nekatera obstajajo tudi v nižini. Prepoznamo jih po obrambnih elementih, in sicer po mogočnih obzidjih, ki še vedno kljubujejo zobu časa in jih prepozna tudi nestrokovno oko. Najdemo jih po vsej Sloveniji. Obstajajo pa območja, kjer jih je izjemno veliko, nekje celo več kot današnjih vasi.

Upokojeni gradbeni tehnik Mirko Kogelnik iz Podvelke ni le prizadeven zbiratelj predmetov naše kulturne dediščine, ampak tudi izvrsten rezbar, ki s starim kolarskim orodjem ročno izdeluje replike in imitacije nečk, mlinarskih zajemalk, gozdarskih kuhalnic, večnamenskih posod, flosarskih žlic, zajemalk za začimbe, žlic za polento in drugih gospodinjskih pripomočkov. Za osmero od njih je prejel tudi certifikat Obrtne zbornice Slovenije, ki potrjuje, da gre za izvirne izdelke domače obrti.

Ob tem pa z veliko zavzetostjo proučuje rokodelsko preteklost zgornje Dravske doline, pripravlja predavanja in prireja razstave ter tovrstne veščine, znanja in spretnosti v učnih delavnicah prenaša na nove rodove. »A čas, ki ga živimo, žal ni naklonjen rokodelski kulturni dediščini,« pravi zagrenjeno in nadaljuje, da »osnovne šole ne vzgajajo otrok tako, da bi spoštovali stara znanja in poklice, ki jih še vedno potrebujemo. Še več, današnja mladina se pravzaprav sramuje fizičnega dela – vsi bi bili le nekakšni pisarniški delavci oziroma delali v poklicih, za katere menijo, da se tam ni treba kaj dosti naprezati. Neki profesor mi je nekoč rekel, da narava pač ni vseh ljudi obdarila s sposobnostmi, da bi postali zdravniki, urbanisti, projektanti itd., mnogi pa bi bili lahko uspešni v rokodelskih poklicih. Vendar pa starši in okolica, v kateri živijo, praviloma mlade silijo v šole, v katerih bodo pridobili 'boljšo' izobrazbo. Kakor da je delati kot zidar, tesar, mizar ipd. ponižujoče.«

Mnogi, predvsem mladi ljudje, si pod vplivom čedalje bolj vsiljivih reklam navadno želijo imeti čim bolj snežno bele zobe. »Toda bela barva še ne pomeni, da so beli zobje v resnici bolj zdravi. Celo nasprotno: rumenkasto obarvani so kakovostnejši,« pravi doc. dr. Franek Klemenc, dr. stomatologije, danes pa upokojenec, ki rad mizari in potuje. Rad se ukvarja tudi s športom. Tako poleti kolesari, pozimi pa igra namizni tenis.

»Alpske smučke sem postavil v kot zaradi bolečih kolen, prav tako tenis.« Rad se spominja več kot sto tekem Zlate selekcije Nedeljskega dnevnika, ki jo je vodil Tof. V njej so brcali žogo in se imenitno zabavali vsi bivši dobri in znani športniki. Tako Bojan Križaj, Brane Oblak, Miro Cerar, Borut Bassin in drugi.