Mnogi, predvsem mladi ljudje, si pod vplivom čedalje bolj vsiljivih reklam navadno želijo imeti čim bolj snežno bele zobe. »Toda bela barva še ne pomeni, da so beli zobje v resnici bolj zdravi. Celo nasprotno: rumenkasto obarvani so kakovostnejši,« pravi doc. dr. Franek Klemenc, dr. stomatologije, danes pa upokojenec, ki rad mizari in potuje. Rad se ukvarja tudi s športom. Tako poleti kolesari, pozimi pa igra namizni tenis.

»Alpske smučke sem postavil v kot zaradi bolečih kolen, prav tako tenis.« Rad se spominja več kot sto tekem Zlate selekcije Nedeljskega dnevnika, ki jo je vodil Tof. V njej so brcali žogo in se imenitno zabavali vsi bivši dobri in znani športniki. Tako Bojan Križaj, Brane Oblak, Miro Cerar, Borut Bassin in drugi.

 Italijani so v Ljubljani 1. oktobra 1942 brez sodbe ustrelili risarja, grafika in slikarja Hinka Smrekarja. Ustvaril je številne satirične risbe, ostre pamflete in karikature s socialno vsebino, objavljal jih je v šaljivem listu Kurent.

V Ljubljani je bilo 1. oktobra 1863 ustanovljeno prvo telovadno društvo na Slovenskem z imenom Južni sokol. Prizadevalo si je krepiti narodno zavest, izdalo pa je tudi prvo slovensko strokovno knjigo Nauk o telovadbi. Ker je oblast društvo 1867 prepovedala, so leta 1868 društvo obnovili, imenovalo se je Ljubljanski Sokol.

SLOVENCI KREMENITI

Arhitekt, urbanist in oblikovalec Ivan Jager spada ob Fabianiju in Plečniku med začetnike moderne slovenske arhitekture. Ker ga domovina zaradi različnih arhitekturnih konceptov ni sprejela, se je podal v Združene države Amerike.

Rodil se je leta 1871 v čuvajnici ob južni železnici blizu Bistre pri Vrhniki. Na študiju na Dunaju se je seznanil z Jožetom Plečnikom, Vladimirjem Levcem, Ivanom Cankarjem, Otonom Župančičem in Maksom Fabianijem, ki ga je zaposlil pri izdelavi urbanističnih načrtov za Ljubljano in Bielsko na Poljskem.

Pomemben del slikovitega Strunjana so soline. Pridobivanje soli iz morske vode je na našem koncu Jadrana ena najstarejših gospodarskih dejavnosti. Trgovanje s temi belimi kristalčki je odločilno vplivalo na razcvet Trsta, Milj, Kopra, Izole, Pirana. Ohranjena je listina iz druge polovice 13. stoletja, ki prva poroča o piranskih solinah. Nekateri strokovnjaki domnevajo, da so sol pridobivali iz morske vode na severovzhodnem delu jadranske obale že davno prej.

Narodi imajo do soli od nekdaj spoštljiv odnos. Pri Slovanih, Grkih, Hebrejcih in Arabcih je sol simbol prijateljstva, gostoljubnosti, kajti njen okus je neuničljiv. Skupno uživanje kruha in soli je za Samite znamenje neuničljivega prijateljstva. Sicer pa ima sol različne vidike simbolike, ker jo z izpiranjem pridobivajo iz morske vode. Kot je zapisal Louis Claude de Saint-Martin, je sol iz vode rešen ogenj. Sol hkrati ohranja hrano in uničuje z njo.

Janko Ozbič je letos, konec januarja, odložil brivnik in škarje in zaprl vrata frizerskega salona, ki je v Postojni deloval od leta 1924, ko ga je odprl njegov oče. Čeprav se je uradno upokojil že pred skoraj tremi desetletji in bo naslednje leto praznoval 90 let, bi z veseljem še naprej delal, če mu ne bi zakonodaja naložila dodatnih finančnih in administrativnih bremen.

Časi so se sicer precej spremenili, prizna. Vsak moški ima svoj brivnik in ljudje se strižejo redkeje kot nekoč. »Prej so se strigli vsakih 14 dni ali pa enkrat na mesec, danes pa komaj vsake tri ali štiri mesece.« Tudi otroke postrižejo kar starši. »Nazadnje sem otroka postrigel pred kakimi štirimi leti. Edino zaraščeni upokojenci so še prihajali.«

Po šestletnem vrtanju so 1. septembra 1906 s slovenske in avstrijske strani z vrtanjem prebili 7975 metrov dolg železniški predor pod Karavankami. Cestni predor pod Karavankami, dolg 7804 metre, pa so prebili po treh letih 28. maja 1989.

V Versaillesu je 1. septembra 1715 umrl Ludvik XIV., imenovan tudi Sončni kralj, ki je vladal najmočnejši in najbogatejši evropski državi. Znan je po številnih vojnah.

Na bojni ladji Missouri na Japonskem so 2. septembra 1945 predstavniki japonske vlade in vojske podpisali brezpogojno vdajo, s čimer se je dokončno končala 2. svetovna vojna.

IZ RODA V ROD

Podjetje Perger iz Slovenj Gradca je osvojilo naziv mednarodni mojster domače in umetnostne obrti. Njihovi izdelki, ki so upodobljeni tudi na poštni znamki, so tudi med protokolarnimi darili. Očarali so že mnoge ugledneže sveta. V družini Perger je lectarstvo doma že od leta 1757. Boštjan, Ines in Lucian, otroci Hrabroslava Pergerja, so že deveta generacija, ki se ukvarja s to umetnostno obrtjo. Njihovi osupljivo lepi izdelki rastejo iz tradicije preteklih generacij, ustvarjeni pa so s posluhom in estetiko sodobnega človeka. Kot se pogosto zgodi, pa so bolj znani in priznani zunaj naših meja. Medenjaki, bomboni, sveče so lahko izviren slovenski spominek, okras, priboljšek ali funkcionalen izdelek.

Na fotografiji s konca 50. let prejšnjega stoletja je priučeni sodar Tone Žagar, ki sta mu pri izdelavi 600-litrskega lesenega soda pomagala Alojz Novak in Franc Regina, vsi iz Jagodnika, drugi z desne pa je bil gospodar Lojze Šest z Roj pri Trebelnem. Sliko hrani družina Žagar.

Ljudmila Ščuka (na levi) in njena prijateljica sta se leta 1928 za fotografiranje še posebej lepo oblekli. Fotografijo hrani nečakinja Marta Ščuka.

Milka Blatnik iz Artič je bila kot mlado dekle leta 1934 res čedna žanjica. Fotografijo je za objavo poslal njen sin Branko Brečko.

Spomini. S starostjo in zrelostjo privrejo na plan z zavedanjem o našem obstoju in koreninah in z zanimanjem, od kod izhajamo. Takrat začnemo odpirati albume in podoživljati čas in občutke ob pregledu življenjske poti. Koliko pa bodo o tem vedeli naši otroci, kaj šele vnuki?

O tem je razmišljala tudi zapisovalka Irena Eberl iz Ljubljane: »Od nekdaj se mi je zdelo, da ne posvečamo dovolj pozornosti in časa spoznavanju življenja svojih starih staršev, o njihovih starših pa pogosto sploh ničesar ne vemo. Torej naš družinski spomin, ki običajno temelji samo na pripovedih, pogosto ne seže niti tri generacije nazaj. Pisana beseda, ki lahko kljubuje stoletjem, pa je preprosta in učinkovita rešitev problema izgubljanja družinske zgodovine. Zgodba postane še zanimivejša, ko vanjo vključimo stare fotografije s podpisi. Gre za nekakšno nesebično medgeneracijsko izročilo.«

Janez Vedenik je bil dolga leta novinar pri regionalnem časopisu Novi tednik in na Radiu Celje, opravljal je dopisniško delo za Radio Slovenija, nazadnje pa je bil do upokojitve zaposlen pri Delavski enotnosti oziroma pri njeni Slovenski panorami. Vmes pa je vodil radijske oddaje in večje prireditve. Zdaj je v pokoju, še vedno je vnet športnik, zadnja leta predvsem tekač.

Novinarstva nikdar ni dojemal kot poklic. »Enostavno je bilo del mojega življenja, če hočete, način življenja. Vsepovsod sem iskal kaj zanimivega, navezoval stike z različnimi ljudmi, in če drugega ne, sem iz krajev, kjer sem bil na dopustu, pripravil vsaj kakšno reportažo za časopis ali javljanje za radio. Vedno in povsod se je našlo kaj zanimivega. Srečo sem imel, da so me člani družine razumeli in so me pri tem celo podpirali.«