Vse drugo je trdo delo, pravi Ivo Svetina, priznani slovenski pesnik, dramatik, esejist in prevajalec z ogromnim opusom, ki obsega več kot 20 pesniških zbirk, 10 dram, 3 zbirke esejev, 5 pravljic za otroke in več prevodov. Ustvaril ga je, čeprav je bil vedno zaposlen – najprej na slovenski televiziji (dramaturg in urednik dramskega programa), potem v Slovenskem mladinskem gledališču  (dramaturg in umetniški vodja), podsekretar na ministrstvu za kulturo in dolga leta direktor Slovenskega gledališkega muzeja. Lani se je upokojil, a ne bo zapečatil svoje ustvarjalne duše.

Mizarske spretnosti Janka Zakovška imajo korenine pri njegovem očetu in dedu. Tudi njegovi hčeri sta od malega vedeli, da bosta zaposleni v družinskem podjetju. Njihov "paradni konj" so starinske kuhinje, čeprav izdelujejo prav vse pohištvo.

»Dedek je imel veliko kmetijo v Krški vasi in je sam izdeloval marsikaj, tudi pohištvo. Naš oči se je učil ob njem in že kmalu znal poprijeti za marsikatero delo. Čeprav je po poklicu strojnik, sta pred 30 leti z mamico ustanovila Mizarski atelje; oče je duša proizvodnje, mamica pa je s posluhom za estetiko in tradicijo usmerjala družinsko dejavnost v starinsko pohištvo,« pripoveduje Anja, mlajša hčerka, ki je tudi zaposlena v njihovem Mizarskem ateljeju v Celju. Oče Janko je tik pred upokojitvijo, zato je že pred leti direktorsko vlogo predal starejši hčerki Katji, mama Jadranka pa je že upokojena. To pa ne pomeni, da ni z dejavnostjo še vedno zelo povezana, vendar z malo drugačne plati.

Sivolasa gospa, počasnega, utrujenega koraka, a ostrega uma in izjemnega spomina. Letos bo naštela 90 poletij, z možem bosta prihodnje leto skupaj že 70 let. Berta Čobal Javornik, ki živi v Pernici pri Mariboru, je po duši kulturnica, po srcu pa učiteljica. Skozi njene roke je šlo 35 generacij prvošolcev. Je pobudnica dneva upokojencev in založniške dejavnosti.

Rodila se je 22. junija 1925 na Pernicah nad Muto kot najstarejša med šestimi otroki. Ime Berta, ki je bilo pred devetdesetimi leti precej nenavadno, ji je dal dedek. Med 2. svetovno vojno je bila s starši, brati in sestro izseljena v Srbijo. Maturirala je na Trgovski akademiji v Zrenjaninu, kasneje pa je ob delu diplomirala na Pedagoški akademiji v Mariboru.

Marušo in Lucijana Skoka iz Ljubljane smo spoznali – kje drugje kot na izletu! Sta zgovoren in zabaven par in že na prvi pogled se opazi njuna povezanost in uglašenost, predvsem pa ljubezen do življenja in želja po doživetjih. Našla sta se v zrelih letih in odkrila, da sta kot ustvarjena drug za drugega.

Oba sta Ljubljančana, vendar se v mladosti nista poznala, čeprav sta živela v bližini, on na Viču, ona pa na drugi strani železniške proge, v Rožni dolini. »Sem pa hodil rabutat sadje k njim,« se nasmeje Lucijan. »Pa tudi jaz sem slišala za fanta z motorjem, ker pa je bil deset let starejši, se nisva poznala,« pove še Maruša. Za motorje ga je navdušila mama že v ranem otroštvu, še hrani fotografijo, na hrbtno stran katere je njegov oče zapisal, da se takrat štiriletni Lucijan »zelo zanima za tehniko, posebno za motorje«. »Moja mama je bila prava atrakcija, ko se je kmalu po koncu druge svetovne vojne vozila z motorjem. Oba sva imela rabljena stara horexa regina, jaz 350 ccm, ona pa 400 ccm, s prikolico. Kor študent sem tudi nekaj malega dirkal. Vožnja z motorjem je zame nekaj najlepšega!«

Mala čarovnica je že od nekdaj najljubša pravljica slovenske gledališke, filmske in televizijske igralke Ivanke Mežan. Tako kot mala čarovnica je hotela tudi ona vedno pomagati drugim in se vsakič znova potruditi, da bi naredila vse najboljše, da bi zmagalo dobro. Čeprav je ustvarila neizmerno veliko odličnih gledaliških vlog in leta 1995 za svoje delo prejela najvišje priznanje  Borštnikov prstan, je ostala v spominu kot potovka Maruša v Klopčičevem filmu Cvetje v jeseni, kjer je kamera ujela njeno dušo.

»Na radiu sem poslušal razpravo o bogastvu – anketirani so naštevali, da je največje bogastvo zdravje, pa to, da imaš dovolj časa, in šele na tretjem mestu so navedli materialne dobrine. Zdravja sicer nimam, imam pa dovolj časa – torej sem zelo bogat!« Danilo Musar ima majhno pokojnino – tako majhno, da je dobil regres. Pa vendar s tem denarjem, predvsem pa s svojimi idejami ustvarja čudeže.

Pravo bogastvo pa je tudi Danilov blagi karakter. Marsikdo bi na njegovem mestu tarnal, Danilo pa – kljub hujši obliki diabetesa, ob dejstvu, da je bil operiran na hrbtenici in da je preživel infarkt – vidi predvsem lepe plati življenja in ga zajema z veliko žlico.

ODSTRTE PODOBE – PRESERJE

 Razpotegnjeno naselje z večjimi gručami hiš na flišnem slemenu med Braniško in Vipavsko dolino leži na skrajnem severozahodnem delu Vipavskih Brd, severno od Branika. Po okoliških gričih so raztreseni zaselki Kresija, Zajči, Mravljevi, Triglavec, Lecki Breg, Sv. Katarina in Vrh, medtem ko se jedro kraja – po najpogostejših preserskih priimkih K(e)rševan, Vidmar, Ličen in Čebron - deli na: Krševansko, Vidmarsko, Ličkovsko in Čebronsko vas. V slednji, na Žefetovi domačiji (Preserje 61) smo se srečali z upokojenim obratovodjo šivalnice v tekstilni tovarni Okroglica in vinogradnikom, 84 – letnim Ivanom Ličnom.

Alenka Mežnaršič je najzaslužnejša za zaščito belokranjske pogače, njena hčerka Mojca pa kot podpredsednica Društva kmečkih žena Metlika skrbi za promocijo te in drugih tradicionalnih jedi. Obe pa tudi literarno ustvarjata.

Alenka se je pred skoraj 75 leti rodila v Ljubljani, očitno zelo ljubljena, saj sta ji starša dala dvoje ljubkih imen – Alenčica in Dragica. Toda vojna je grobo posegla v njihovo družino; oče, mama ter sestra so umrli, štiriletna Alenka pa je po spletu okoliščin ostala živa. Pri osmih letih jo je sorodnik odpeljal v Metliko na veliko kmetijo k teti Mici. »Teta je bila stroga, toda pravična,« pravi Alenka. Ko se danes ozira nazaj v svoje otroštvo, so spomini zamegljeni, vendar še vedno zatrepeta, ko sliši majhne otroke spraševati po mamici. Zamisli se, kako je njeno srce zaman klicalo mamo in očeta, kako se je znašla v novem in povsem drugačnem okolju … Šok je bil zelo hud.

Stare fotografije

Anton Jurečič se je kot 27-letni vojak K.u.k. Infanterie Regiment No 17 (“Kranjski Janezi”) fotografiral sredi septembra 1914. Takoj nato so ga poslali na osvajanje Lvova (danes Lviv v Ukrajini) na tedanjo »galicijsko« fronto. Fotografijo hranijo njegovi sinovi.

Takole so se leta 1946 pred fotografa postavili ključavničarji v mehanični delavnici tovarne Meril iz Slovenj Gradca. Fotografijo je poslal Zlatko Škrubej iz Slovenj Gradca.

Številčna družina Kranvogel iz Spodnje Voličine pri Lenartu v Slovenskih goricah se je fotografirala leta 1927. Fotografijo hrani Štefka Kranvogel iz Spodnje Voličine.

Ana Dimnik je bila gostilničarka, vendar je bila kljub pomanjkljivi izobrazbi sogovornica mnogim javnim osebnostim. Zelo se je zavzemala za slovenski jezik in širila narodno zavest.

Rodila se je leta 1852 v Hrastniku v družini Pintar. Z bratom Alojzom sta se že zgodaj začela navduševati nad slovenstvom, ki sta ga širila trboveljski župnik Hašnik in gostilničar Franc Roš iz Hrastnika. Leta 1875 se je poročila s Francem Dimnikom, imela sta tri otroke, a je hči kmalu po rojstvu umrla. Kmalu po poroki sta v Trbovljah odprla gostilno. V tem času so bile Trbovlje v celoti v nemških rokah. Nemci so bili lastniki rudnikov, trgovci, obrtniki in državni uradniki, nemščina pa je bila v javnem življenju najpogosteje uporabljen jezik. Dimnikova gostilna je bila eno redkih mest, kjer se je dosledno govorilo slovensko, na voljo so bili tudi slovenski časopisi.