Otrok na fotografiji iz leta 1907 je Franc Vavtar iz Sodražice z mamo Magdaleno in staro mamo. Nekdaj so namreč tudi dečke oblekli v oblekice. Fotografijo hrani njegova hči Olga Bregar.

 Ivan Schweiger je kot mlad fant odšel v Ameriko, ko pa se je vrnil, je v Črnomlju odprl brivnico. Fotografijo iz leta 1936 hrani njegova vnukinja Branka Švajger.

 Na fotografiji je Terezija Hallner iz Gorč pri Libeličah ali Halnerjeva »muma« (tako so po podjunsko imenovali mamo). Njena pravnukinja Marta Matvoz se spominja, kako jo je kot majhno deklico »guncala« na kolenih in ji pela.

V Mestnem muzeju Krško je med drugimi zanimivostmi na ogled stalna zbirka likovnega umetnika Vladimirja Štovička. Njegova dela izžarevajo tankočutne značajske poteze oseb, ki jih je ovekovečil v bronu, kamnu in drugih materialih. Največ pa je ustvaril medalj in plaket.

Vladimir Štoviček je bil rojen v Boštanju leta 1896. Naselje z zgodovinsko pomembno kulturno dediščino je kakih osemnajst kilometrov oddaljeno od Krškega. Tu so leta 1911 odkrili halštatske gomile, pri graščini pa so našli rimske grobove z bogatimi nagrobniki.

Bogato življenje 68-letne gospe Tonke Zadnikar je težko zajeti na kratko, saj počne »tisoč zelo različnih stvari«, in to vse zelo uspešno. Mnogi jo poznajo kot tankočutno socialno delavko, ki je med drugim sodelovala tudi z dr. Rugljem, veliko je tistih, ki jo poznajo kot oskrbnico različnih planinskih domov, planinci pa jo poznajo tudi po njeni dobri in prav posebni kuhinji. Gospa Tonka pa je tudi uspešna maratonka, svetovna popotnica. In ne nazadnje poznavalka zdravilnih zelišč in celo klekljarica.

Magda Kastelic Hočevar, štiriintrideset let učiteljica razrednega pouka na osnovni šoli v Žužemberku, je topla, nežna, vedra, nasmejana, iskrena, dobrohotna, razigrana, ljubezniva, hudomušna in iskriva, a tudi zelo delavna, odločna, vztrajna ter nepopustljiva.

Je tudi ženska, ki piše pesmi, pripravlja občinske proslave, slika, plete, kvačka, izdeluje nakit, ustvarja čestitke, šiva in še in še. Je tudi prava dobrotnica, saj ne zna reči ne, če jo kdo prosi za to ali ono uslugo. Da bi se spremenila in imela več časa zase, si je kupila celo knjigo Kako reči ne brez občutka krivde. Pa ji knjiga ni nič pomagala. »Ne morem iz svoje kože, ker vedno mislim na to, kako bi osrečila druge,« pravi, ko jo obiščem na njenem domu.

V središču občine Repentabor v tržaški pokrajini je slikovita vas Repen, kjer stoji  muzejska kraška hiša. Obiskovalec na vsakem koraku srečuje kakovosten kraški  kamen, ki ga domači kamnoseki že od nekdaj tenkočutno oblikujejo v uporabne in okrasne izdelke.

Repentabor sestavljajo vasi na slovenski in italijanski strani državne meje. To ime je začelo prebivalstvo uporabljati konec osemnajstega stoletja. Postalo je pojem za urejeno gradišče s cerkvijo na Taboru, župnijo in občino. Leta 1947 se je tukajšnje življenje znatno spremenilo s postavitvijo državne meje med Italijo in Jugoslavijo. Življenje in razvoj nekdaj enotne skupnosti sta šla skozi leta vedno bolj vsaksebi, a zavest o skupni narodni pripadnosti ni nikoli zamrla. Prizadevni turistični delavci območje povezujejo tudi prek Razvojnega združenja Repentabor. Sedež ima v Dolu pri Vogljah. Kraje povezujejo pohodniške poti, naokoli so vinotoči oziroma osmice in kamnoseške delavnice.

 V dolini reke Reke, nekaj kilometrov vzhodno od Ilirske Bistrice, se skrivajo zanimive tradicionalne maske, ki so bile še pred kratkim neznanka širši in strokovni javnosti, ušle pa so celo znanemu slovenskemu raziskovalcu mask Niku Kuretu. To so vrbišće šjme, kot se imenujejo sami.

Njihova skupina šteje okoli šestdeset mask. Najlepši in najzanimivejši sta bel in črn lovc, ki sta oblečena v krzno in hlače iz vrečevine. Tudi druge šjme so črne in bele. Bele predstavljajo gospodo, črne pa njihove podložne. Na čelu teh revnih sta uoče in moma, ki ju spremljajo različni obrtniki, lovec, orača in sejalec, gospodinja, ciganka, cuprnca. Imajo tudi rastlinsko masko – bršljanarja in nekaj živalskih: medveda, srno, jelena, osla, ki vlečeta plug, opico in kamelo. Opico si je izmislil nedavno umrli Miha Logar leta 1968, ki je izdeloval tudi naličja, kamela pa je nastala, ko so prišli vaški fantje iz Abesinije, kjer so služili italijansko vojsko. Likov je seveda še veliko več.

Novembra lani je minilo 150 let od rojstva Karla Bervarja, cerkvenega glasbenika in skladatelja, organista, učitelja in ustanovitelja privatne orglarske šole v Celju. V rojstnem Motniku so ob tej priložnosti odkrili njegov doprsni kip.

Karl Bervar se je rodil 4. novembra 1864 v Motniku. Zelo mlad se je začel učiti orgle v sosednjem Špitaliču in samostanu Nazarje. Pri 18 letih se je vpisal v orglarsko šolo v Ljubljani, ki jo je vodil Anton Foerster, in jo tudi dokončal.

Po odsluženem vojaškem roku je eno leto služboval kot organist v Blagovici in pet let v Gornjem Gradu. Leta 1896 se je vpisal v konservatorij v Regensburgu, ga končal z odličnim uspehom, na Dunaju pa opravil državni izpit za poučevanje glasbe na srednjih šolah. Nato se je vrnil v Celje, kjer je leta 1899 z dovoljenjem cerkvene in posvetne oblasti v svoji hiši Vila Cecilija ustanovil orglarsko šolo. Vodil jo je neprenehoma do julija leta 1937, ko je bila šola premeščena v Maribor.

 Na fotografiji iz leta 1958 je naša naročnica Antonija Novak iz Jagodnika za Hmeljnikom pri pranju perila v bližnjem studencu Zmrzljak, spremljali so jo tudi njeni otroci. Najstarejša hči Tončka pa je medtem v škafu na glavi domov nanosila vodo za potrebe v gospodinjstvu.

Organist in ustanovitelja prve zasebne orglarske šole pri nas Karel Bervar in Jožefa Matek sta imela 12 otrok, enajst deklet in enega fanta. Šest preživelih je na družinski sliki iz leta 1914, ki jo hrani njegov vnuk Zarjan Fabjančič, sin Alojzije (stoji prva z desne).

Saloma v ljubljanski operni hiši

Istoimensko glasbeno dramo je skladatelj Richard Strauss komponiral po predlogi Oskarja Wilda in se z njo ob premieri leta 1905 povzdignil med najpomembnejše operne skladatelje. Osnova je biblijska zgodba o Janezu Krstniku in v njej smo priča usodnemu srečanju med ljubeznijo, poželenjem in smrtjo. Pomembno mesto imajo tudi nekatere izrazito mejne teme, kot so obsesija, maščevanje, incest, samomor, ki jih nobena družba ne sme prezreti. Predstava je nastala v koprodukciji z Opero iz Hongkonga, v režiji priznanega Andrejsa Žagarsa in pod taktirko maestra Lorisa Voltolinija. Vlogo Salome kot gostja poje Natalia Ushakova, vlogo Heroda Jure Košir oz. Branko Robinšak, vlogo Herodiade pa Mirjam Kalin oz. Vlatka Oršanić. Ogled v več februarskih terminih.

Mlada Francozinja Ivana Orleanska se je neznanega dne februarja 1429 južno od Loare pridružila kralju Karlu VII. in ga prepričala, da jo je poslal Bog, da reši Francijo. Kralj jo je poslal v 160 km oddaljeni Orleans, ki so ga že pet mesecev oblegali Angleži. V naslednjih desetih dneh je briljantno vodila boje okoli mestnega obzidja. Čeprav je bila hudo ranjena, ji je uspelo spodbuditi Francoze k napadu, zaradi katerega so Angleži končali obleganje. Kralj je kljub temu Ivano prepustil usodi. Angleži so jo obsodili na smrt zaradi domnevnega čarovništva in sežgali na grmadi, njen pepel pa stresli v reko Seno.