Pri Jožetu Kondi se je 'pokrilo' veliko naključij, ki so zaznamovala njegovo zanimivo in zelo pestro pot. Na eni strani najvišje vojaške poveljniške dolžnosti v Slovenski vojski ter aktivno sodelovanje v Natu, na drugi strani pa ogromno narodopisno delo, ki se ga ne bi branil podpisati tudi kateri izmed 'velikih' narodopisnih strokovnjakov.

Po končani novomeški gimnaziji se je Jože Konda, rojen leta 1948, predvsem zaradi socialnih razmer odločil za vojaško akademijo, in sicer za program raketne tehnike. To je bila nova študijska smer v sklopu vojaške akademije, priročno pa je bilo tudi to, da je študij potekal v Zagrebu – blizu njegovega doma. Ko se je oglasil na vojaškem uradu, da bi se pozanimal glede šolanja, so bili tam zaposleni presenečeni, da se sploh še kdo med mladimi zanima za vojaški poklic. V kaj točno se podaja, pa tudi sam Jože ni vedel; predvsem pa si ni mogel misliti, da ga bo vojaški poklic popeljal celo do Nata. Po študiju je poklicno kariero začel v Črni gori v raketni bazi tedanje vojne mornarice, nato v Beogradu in nazadnje tudi na Vrhniki. Potem pa je postal načelnik doma JLA v Ljubljani; pri opravljanju te funkcije se je še zlasti dobro počutil, saj je po srcu predvsem humanist. Tako je tudi v sami vojski deloval na dveh zelo različnih področjih.

Anthony Beskine ni turist kot mnogo drugih, ki zadnja leta množično obiskujejo našo prestolnico in se nato odpravijo naprej. Že drugo leto z ženo živi v Ljubljani. Slovenijo sta si namreč izbrala za kraj, kjer želita preživeti svoja pozna leta. Zanimalo nas je, zakaj sta se odločila ravno za našo deželo in kaj ju je pripeljalo k nam.

Anthonyja Beskina smo spoznali, ko sta se z ženo JS oglasila v Zdusovi svetovalnici za izboljšanje bivanja starejših. Iskala sta namreč možnosti za najem ali še rajši za nakup stanovanja.

Ana Kosten je predsednica Društva upokojencev Kočevje od leta 2008, na društvenih volitvah prihodnje leto pa bo to delo prepustila nekomu drugemu. »Še vedno bom aktivna, a ne bom več predsednica,« pravi. Od lani je namreč tudi občinska svetnica, sicer pa počasi, kot pravi, prihaja tudi čas, ko bi se rada posvetila tudi drugim stvarem, ki jih ima rada in si jih želi početi, a zanje v zadnjih 12 letih ni imela časa.

Kot mnogim, rojenim v burnih, težkih časih druge svetovne vojne, tudi Ani otroštvo ni bilo postlano z rožicami. Kmečka družina, v kateri se je rodila kot šesti otrok, je bila med vojno izgnana in se po vojni ni imela kam vrniti, saj je bila na njihovi domačiji nastanjena kočevarska družina. Nova nesreča je družino zadela že leta 1950. Oče je umrl, ko je bil star komaj 46 let, skoraj vse posestvo, ki je bilo kar precej veliko, pa je dobil najstarejši sin, ki pa je bil, kot pravi Ana, slab gospodar in zelo grob do svojih mlajših bratov in sester. Ana je zato že pri 15 letih zapustila domače Gorenje Skopice na Krškem polju. Odšla je v Novo mesto, kjer se je zaposlila kot strojepiska v podjetju SGP Pionir. V Pionirju je tudi spoznala moža Marjana, Trebanjca, s katerim sta se leta 1961 zaradi boljših služb in stanovanja preselila v Kočevje, kjer sta se naslednje leto poročila in se jima je rodil prvi izmed njunih dveh sinov.

ODSTRTE PODOBE – RADLJE OB DRAVI

Mesto in občinsko središče leži tik ob meji z Avstrijo v osrednjem delu Dravske doline na severnem robu Radeljskega polja in obronkih Kozjaka. Tu se od ceste Maribor–Dravograd odcepi cesta proti mejnemu prehodu Radelj, pod naseljem pa čez Dravo v Vuhred. Poldrugi kilometer dolgo obcestno naselje je prvič omenjen leta 1161 kot gručasta vas villa Radela, trške pravice pa je dobilo leta 1268. Krajevno ime je sprva izviralo iz slovenskega osebnega imena Radila oziroma Rado, od 14. stoletja do leta 1952 pa se je kraj – po gradu na bližnjem skalnem pomolu – uradno imenoval Ma(h)renberg.

V Filovcih v Prekmurju je nekoč delalo veliko lončarjev, a se z lončarstvom danes ukvarja v glavnem le še družina Bojnec. Imajo tudi zanimiv lončarski muzej, v katerem si obiskovalci lahko ogledajo izdelavo lončene posode, zbirko posod, ki so jih izdelali skozi čas, nekdanje bivalne razmere ter druge posebnosti iz ustvarjalnega življenja nekdanjih rodov.

Lončarski muzej v Filovcih je v lepo obnovljenih cimpračah, kjer ima vse prvobitno podobo, tudi nekdanja črna kuhinja. Obiskovalcem lončar praktično pokaže oblikovanje posode iz sveže gline.

Ivana Pelko iz Dolenjskih Toplic, ki je za katedrom v osnovni šoli stala kar 43 let, zdaj pa je že peto leto v pokoju, je topla in nadvse rahločutna oseba, ki vidi in sliši vsak klic na pomoč. Predvsem pa zna prisluhniti ljudem v stiski, jih objeti in jim dokazati, da je za oblaki sonce. S svojimi izkušnjami in pozitivno energijo skupaj z drugimi dobrimi ljudmi vedno najde najustreznejšo rešitev za starejšega človeka, družino ali otroke.

Učiteljsko pot je začela leta 1967 v Gabrju pod Gorjanci. Po dveh letih je odšla poučevat na Dvor pri Žužemberku, zadnjih osem let pa je v Žužemberku poučevala 4. oziroma 5. razred ob uvedbi devetletke.

Kadar najbolj znan piranski trg preplavijo stojnice s starinami, je na ulicah že od jutra čutiti posebno vzdušje. Starine, izdelki domačih obrtnikov in tudi primorske dobrote skupaj z zgovornimi prodajalci poskrbijo za živahen utrip, ki spominja na čase, ko je mesto živelo na račun trgovanja.

Organizator Sejma starin, domače obrti in darov narave, ki zasede prav vse kotičke Tartinijevega trga, je piransko Društvo ljubiteljev kulturne in naravne dediščine Anbot. Že več kot desetletje ga prirejajo vsako četrto soboto v mesecu.

 Na fotografiji iz leta 1936 so pevci cerkvenega pevskega zbora iz Šmartna v Tuhinju. Med njimi je tudi Agata, mama Ane Jeras, rojene Vrankar, ki nam je poslala fotografijo.

 Takole so se okoli leta 1910 ženske s Trstenika pri Golniku vozile po opravkih v Kranj. Fotografijo hrani Jožica Zelnik.

V Ratečah, ob poti v Planico, kjer ob velikih padavinah nastane jezero, so nekoč lomili led za Pivovarno Union. S konjsko vprego so ga vozili do železniške proge in ga naložili na vagone. Na fotografiji iz leta 1911 so stara starša, po domače Žagarjeva, ter oče in teta Jožefa Volca.

Na kaj pomislimo, ko slišimo besedo Kras? Na pršut in teran, bore ter burjo in ruj? Kaj pa tisto, kar je dalo samemu Krasu ime? Beseda kras pomeni kamnito pokrajino, še prej pa sam kamen.

Že zelo zgodaj je človek začel zlagati kamenje, da bi očistil teren in ga hkrati uporabil tudi za zidavo. Najstarejši zidovi so postavljeni brez vezave – malte in zaradi tega jim rečemo, da so postavljeni v tehniki suhozidne gradnje. Prve suhe zidove so našli v jamah, medtem ko se je njihova gradnja razmahnila v bronasti in železni dobi. To je bil čas, ko so starodobni Kraševci za vedno kraško naravno krajino preoblikovali v kulturno, ko je Kras začel kazati podobo, kot jo poznamo še danes.

Leto dni po legalizaciji porok med istospolnimi partnerji je bila 1. aprila 2002 na Nizozemskem zakonsko legalizirana tudi evtanazija. V obeh primerih je ta država prva na svetu.

 V Ladenburgu v Nemčiji je 4. aprila 1929 umrl inženir Carl Friedrich Benz, konstruktor prvega osebnega avtomobila, ki je imel štiritaktni motor z notranjim izgorevanjem. Leta 1893 je izdelal štirikolesni dvosedežnik victoria. Pozneje je v svoja vozila vgrajeval štiristopenjski menjalnik.