Ana Dimnik je bila gostilničarka, vendar je bila kljub pomanjkljivi izobrazbi sogovornica mnogim javnim osebnostim. Zelo se je zavzemala za slovenski jezik in širila narodno zavest.

Rodila se je leta 1852 v Hrastniku v družini Pintar. Z bratom Alojzom sta se že zgodaj začela navduševati nad slovenstvom, ki sta ga širila trboveljski župnik Hašnik in gostilničar Franc Roš iz Hrastnika. Leta 1875 se je poročila s Francem Dimnikom, imela sta tri otroke, a je hči kmalu po rojstvu umrla. Kmalu po poroki sta v Trbovljah odprla gostilno. V tem času so bile Trbovlje v celoti v nemških rokah. Nemci so bili lastniki rudnikov, trgovci, obrtniki in državni uradniki, nemščina pa je bila v javnem življenju najpogosteje uporabljen jezik. Dimnikova gostilna je bila eno redkih mest, kjer se je dosledno govorilo slovensko, na voljo so bili tudi slovenski časopisi.

Na pobudo skupine ljubljanskih planincev, ki se je imenovala Piparji, je bilo 1. januarja 1893 v Ljubljani ustanovljeno Slovensko planinsko društvo. Piparji so morali biti samski in pri sebi vedno nositi pipo. Organizirali so visokogorske ture in prirejali predavanja ter zabavne večere.

 Blizu Osankarice na Pohorju so nemške sile 8. januarja 1943 uničile ves Pohorski bataljon. Padlo je 69 borcev, med njimi kmet in narodni heroj Alfonz Šarh - Iztok in njegovi trije sinovi.

Naselje Sveta Trojica v Slovenskih goricah hrani v svojem trškem jedru številne starožitne in novodobne zanimivosti. Je nekakšen muzej na prostem v širšem pomenu. Začelo se je v davni preteklosti, ko je bilo tukaj prastaro gradišče.

Nad naseljem kraljujeta mogočna baročna tristolpna cerkev in frančiškanski samostan. Cerkev se ponaša z umetninami, ki so delo graških in italijanskih mojstrov čopiča in dleta. V sorazmerno novejšem času je upodabljal nabožne kipe tudi domači podobar Leopold Perko (1848—1918). V trojiški cerkvi je pod korom nekoliko skrit oltar s Perkovo upodobitvijo hudobca, ki zvito opreza za »božjimi ovčicami«. V cerkvi so se skozi čas pogosto srečevali romarji in včasih so v njej celo zasilno prespali. Mlade je tu in tam premamila skušnjava in so se vedli nedostojno. Perkova plastika naj bi vernike opominjala, naj se ne pustijo zapeljati v pregreho v posvečenem poslopju. Slikoviti so tudi Perkovi kipi 12., 13. in 14. postaje križevega pota, ki so v kapelah na zunanji strani cerkve.

Običajno pravimo, da ima nekdo v zrelih letih tega ali onega konjička. Za 75-letnega upokojenca Viktorja Bregarja s Homca pri Radomljah pa bi lahko rekli, da ima konjičkov kar za cel hlev.

Kot upokojenec z dvanajstletnim stažem se namreč  ljubiteljsko ukvarja s slikarstvom, rezbarstvom, graditeljstvom iz kamna, izdelovanjem obdelovalnih strojev, zeliščarstvom, in še kaj bi se našlo. Tokrat smo se omejili le na njegovo najljubšo dejavnost – kreiranje in izdelovanje lesenih harmonik. Viktorja namreč veseli tudi glasba in s svojo kitaro sodeluje pri triu Jesenski cvet, ki ga vodi  Lojzka Ocvirk iz Podgorja pri kamniškem društvu upokojencev.

Med častnimi občani Mestne občine Kranj je od lanskega decembra tudi Vincenc Draksler. Drugega januarja je dopolnil 85 let, več kot polovico pa jih je preživel v Nemčiji in Švici. Vendar pa rojstnih krajev ni pozabil, še več –  že nekaj let financira projekte za pomoč zdravljenim odvisnikom.

Kot je pojasnil nekdanji dolgoletni kranjski župan Mohor Bogataj, se je Vinko, kot ga prijateljsko kliče, pred poldrugim desetletjem oglasil v županski pisarni. Povedal je, da živi v Nemčiji in da bi zaradi določenih okoliščin stavbo gostilne v Pristavi pri Tržiču dal v dobrodelni namen. Po premisleku in posvetovanjih sta se dogovorila, da jo bodo uporabili za pomoč odvisnikom. Ustanovili so Fundacijo Vincenca Drakslerja. V naslednjih letih so objekt za 490 tisoč evrov obnovili v moderen reintegracijski center. Polovico denarja za obnovo in nadzidavo je dal dobrotnik Vincenc, polovico pa MO Kranj. K temu so precej sredstev prispevali tudi Županovi teki, ki jih je predlagal Vincenc in tudi finančno podpiral. Tako je v Pristavi zaživelo tudi socialno podjetje s šivalnico in sodobno mizarsko delavnico, v katerem pretežno obnavljajo še uporabne tekstilne, lesene in druge predmete, ki jih zdaj prodajajo že v treh trgovinah v Pristavi in Kranju.

Če je zdaj december čas nakupov, obdarovanj, bogatih jedi, izletov in za nekatere tudi potovanj, je še v nedavni preteklosti pomenil čas pričakovanja, očiščenja in bolj duhovne kot materialne priprave na praznike, sledilo pa je skromno, a veselo praznovanje.

Praznični čas se je začel z adventom. V tem obdobju ni bilo porok, tudi plesi so bili prepovedani. Ob petkih so se ljudje držali posta, tako so očistili sebe, počistilo pa so tudi svojo okolico – hišo in gospodarska poslopja. Za advent so značilne zornice, jutranje maše. Starejši ljudje se jih spominjajo kot zelo dolgih, zaradi vseh priprošenj, saj so bile njihov del.

Kako smo praznovali včasih in kako danes?

Zinka Doma, upokojenka, Anhovo:

»Včasih smo za božič okrasili majhno smrečico in pod njo postavili skromne jaslice. Okraske za božično drevce sva naredila z bratom kar sama. Tudi molili smo in opolnoči odšli k polnočnici. Na božični večer je mama s kadilom obhodila hišo, potem smo si zaželeli mir in srečo v novem letu. Zdaj pa krasijo nakupovalne centre že mesec ali dva pred decembrom. Tako pa prazniki izgubljajo vso svojo čarobnost.«

Fotografije iz minulih dni.

Dekle na fotografiji je Rozalija Pugelj, Kusova iz Kosez pri Ilirski Bistrici, ko je pred poroko služila v Trstu (okoli leta 1938). Na fotografiji je oblečena v narodno nošo. Fotografijo nam je poslala v objavo njena vnukinja Sabina Pugelj.

  

 Okoli leta 1950 so v Čepljah pri Vranskem takole ročno obirali hmelj; čas so si krajšali s petjem in tekmovali so, kdo bo več nabral, se spominja Milka Ružič, ki hrani fotografijo.

 Jerinovo hišo v Metliki, v kateri je bilo šiviljstvo, je 10. julija 1944 požgal okupator. Prva z leve je Marija Brodarič, mama Andreja Brodariča, ki nam je poslal fotografijo. Tudi njihova hiša je takrat pogorela.

Prva svetovna vojna in soška fronta, zle slutnje, pa vera, trpljenje in upanje … vse to se je prepletalo v Posočju, kjer »kmetje še vedno na poljih naletijo na kako človeško kost ali pa na kos vojaške menažke …,« pripoveduje gostinec in slikar Martin Berginc. »Zato smo tudi v našem gostišču eno od sob posvetili spominu na tiste čase,« še doda. Na stenah so njegove slike – poleg portreta očeta tudi slike Soče in hribov v vseh letnih časih - pa pozornost pritegneta dve osrednji sliki ruskega avtorja, in to portret cesarja Franca Jožefa ter »soškega leva«, generala Svetozarja Borojevića, ki je z dvanajsto soško bitko omogočil prodor avstroogrske vojske vse do reke Piave.

Sorodniki Marjete Dajčman so bili pravi pustolovci. Teta Neža je živela v Afriki, mamina sestrična, ki je bila svetovna prvakinja v plavanju, v Ameriki; stric Jože pa je bil pravi Robinzon, bil je pomorščak in oskrbnik na gradovih po Franciji, v Afriki, nazadnje v Slovenskih Konjicah. »Tudi sam sem hrepenela po potovanjih, po tujih deželah in ljudeh, a se mi želje niso kaj prida izpolnile. Sicer pa, kot pravi Božidar Jakac, največja lepota je v hrepenenjih,« pravi Marjeta.

Rodila se je 11. julija 1934 v Bušinji vasi pri Metliki, v družini s petimi otroki. Mama je bila šivilja, a ker je veliko brala, je znala veliko pravljic in jih pripovedovala otrokom pozno v noč. Oče je bil rudar; rudaril je doma in še več v tujini. V začetku vojne pa se je za njim izgubila vsaka sled in še zdaj ne vedo, kdo ga je ubil, niti ne, kje je pokopan.