Ana Kosten je predsednica Društva upokojencev Kočevje od leta 2008, na društvenih volitvah prihodnje leto pa bo to delo prepustila nekomu drugemu. »Še vedno bom aktivna, a ne bom več predsednica,« pravi. Od lani je namreč tudi občinska svetnica, sicer pa počasi, kot pravi, prihaja tudi čas, ko bi se rada posvetila tudi drugim stvarem, ki jih ima rada in si jih želi početi, a zanje v zadnjih 12 letih ni imela časa.

Kot mnogim, rojenim v burnih, težkih časih druge svetovne vojne, tudi Ani otroštvo ni bilo postlano z rožicami. Kmečka družina, v kateri se je rodila kot šesti otrok, je bila med vojno izgnana in se po vojni ni imela kam vrniti, saj je bila na njihovi domačiji nastanjena kočevarska družina. Nova nesreča je družino zadela že leta 1950. Oče je umrl, ko je bil star komaj 46 let, skoraj vse posestvo, ki je bilo kar precej veliko, pa je dobil najstarejši sin, ki pa je bil, kot pravi Ana, slab gospodar in zelo grob do svojih mlajših bratov in sester. Ana je zato že pri 15 letih zapustila domače Gorenje Skopice na Krškem polju. Odšla je v Novo mesto, kjer se je zaposlila kot strojepiska v podjetju SGP Pionir. V Pionirju je tudi spoznala moža Marjana, Trebanjca, s katerim sta se leta 1961 zaradi boljših služb in stanovanja preselila v Kočevje, kjer sta se naslednje leto poročila in se jima je rodil prvi izmed njunih dveh sinov.

ODSTRTE PODOBE – RADLJE OB DRAVI

Mesto in občinsko središče leži tik ob meji z Avstrijo v osrednjem delu Dravske doline na severnem robu Radeljskega polja in obronkih Kozjaka. Tu se od ceste Maribor–Dravograd odcepi cesta proti mejnemu prehodu Radelj, pod naseljem pa čez Dravo v Vuhred. Poldrugi kilometer dolgo obcestno naselje je prvič omenjen leta 1161 kot gručasta vas villa Radela, trške pravice pa je dobilo leta 1268. Krajevno ime je sprva izviralo iz slovenskega osebnega imena Radila oziroma Rado, od 14. stoletja do leta 1952 pa se je kraj – po gradu na bližnjem skalnem pomolu – uradno imenoval Ma(h)renberg.

V Filovcih v Prekmurju je nekoč delalo veliko lončarjev, a se z lončarstvom danes ukvarja v glavnem le še družina Bojnec. Imajo tudi zanimiv lončarski muzej, v katerem si obiskovalci lahko ogledajo izdelavo lončene posode, zbirko posod, ki so jih izdelali skozi čas, nekdanje bivalne razmere ter druge posebnosti iz ustvarjalnega življenja nekdanjih rodov.

Lončarski muzej v Filovcih je v lepo obnovljenih cimpračah, kjer ima vse prvobitno podobo, tudi nekdanja črna kuhinja. Obiskovalcem lončar praktično pokaže oblikovanje posode iz sveže gline.

Ivana Pelko iz Dolenjskih Toplic, ki je za katedrom v osnovni šoli stala kar 43 let, zdaj pa je že peto leto v pokoju, je topla in nadvse rahločutna oseba, ki vidi in sliši vsak klic na pomoč. Predvsem pa zna prisluhniti ljudem v stiski, jih objeti in jim dokazati, da je za oblaki sonce. S svojimi izkušnjami in pozitivno energijo skupaj z drugimi dobrimi ljudmi vedno najde najustreznejšo rešitev za starejšega človeka, družino ali otroke.

Učiteljsko pot je začela leta 1967 v Gabrju pod Gorjanci. Po dveh letih je odšla poučevat na Dvor pri Žužemberku, zadnjih osem let pa je v Žužemberku poučevala 4. oziroma 5. razred ob uvedbi devetletke.

Kadar najbolj znan piranski trg preplavijo stojnice s starinami, je na ulicah že od jutra čutiti posebno vzdušje. Starine, izdelki domačih obrtnikov in tudi primorske dobrote skupaj z zgovornimi prodajalci poskrbijo za živahen utrip, ki spominja na čase, ko je mesto živelo na račun trgovanja.

Organizator Sejma starin, domače obrti in darov narave, ki zasede prav vse kotičke Tartinijevega trga, je piransko Društvo ljubiteljev kulturne in naravne dediščine Anbot. Že več kot desetletje ga prirejajo vsako četrto soboto v mesecu.

 Na fotografiji iz leta 1936 so pevci cerkvenega pevskega zbora iz Šmartna v Tuhinju. Med njimi je tudi Agata, mama Ane Jeras, rojene Vrankar, ki nam je poslala fotografijo.

 Takole so se okoli leta 1910 ženske s Trstenika pri Golniku vozile po opravkih v Kranj. Fotografijo hrani Jožica Zelnik.

V Ratečah, ob poti v Planico, kjer ob velikih padavinah nastane jezero, so nekoč lomili led za Pivovarno Union. S konjsko vprego so ga vozili do železniške proge in ga naložili na vagone. Na fotografiji iz leta 1911 so stara starša, po domače Žagarjeva, ter oče in teta Jožefa Volca.

Na kaj pomislimo, ko slišimo besedo Kras? Na pršut in teran, bore ter burjo in ruj? Kaj pa tisto, kar je dalo samemu Krasu ime? Beseda kras pomeni kamnito pokrajino, še prej pa sam kamen.

Že zelo zgodaj je človek začel zlagati kamenje, da bi očistil teren in ga hkrati uporabil tudi za zidavo. Najstarejši zidovi so postavljeni brez vezave – malte in zaradi tega jim rečemo, da so postavljeni v tehniki suhozidne gradnje. Prve suhe zidove so našli v jamah, medtem ko se je njihova gradnja razmahnila v bronasti in železni dobi. To je bil čas, ko so starodobni Kraševci za vedno kraško naravno krajino preoblikovali v kulturno, ko je Kras začel kazati podobo, kot jo poznamo še danes.

Leto dni po legalizaciji porok med istospolnimi partnerji je bila 1. aprila 2002 na Nizozemskem zakonsko legalizirana tudi evtanazija. V obeh primerih je ta država prva na svetu.

 V Ladenburgu v Nemčiji je 4. aprila 1929 umrl inženir Carl Friedrich Benz, konstruktor prvega osebnega avtomobila, ki je imel štiritaktni motor z notranjim izgorevanjem. Leta 1893 je izdelal štirikolesni dvosedežnik victoria. Pozneje je v svoja vozila vgrajeval štiristopenjski menjalnik.

Oče Franc, sin Brane in vnuk Gregor Skubic iz Srednjega Lipovca ohranjajo prvotno kovaško obrt, ki je pri nas vse redkejša. Žal je kovaštvo v svojem primarnem pomenu v Sloveniji skoraj že izginilo, saj tisti, ki še kujejo, delajo predvsem kot umetnostni kovači. Tudi v Kropi, ki velja za zibelko slovenskega kovaštva, nismo našli kovača v prvotnem pomenu besede. Smo pa družino, ki prenaša to obrt iz roda v rod, odkrili v suhokrajinski vasi Srednji Lipovec nad Dvorom.

Z ognjem   in železom so delali rodovi družine Skubic. Tudi danes je delavnica 87-letnega Franca Skubica, ki izhaja iz bližnjega Ajdovca, skoraj taka, kot je bila nekoč – ročni sveder za železo, železno nakovalo, kurišče in ročni meh, ki žerjavico še bolj razžari kot sodobni meh na ventilator (ta žerjavico preveč razpihne) … Vsi trije Skubičevi rodovi, ki še kujejo, uporabljajo mnoge stare pripomočke ter orodja in tudi ročni meh je še vedno aktualen. »Tudi moj stari oče in oče sta bila kovača, zato je bilo jasno, da bom kovač tudi jaz.

Razstava Arhivi – zakladnice spomina

Deset slovenskih arhivov hrani skoraj 75 kilometrov gradiva, kar je izjemno bogastvo pisne kulturne dediščine, ki sega od 9. stoletja do današnjih dni. Na razstavi predstavljajo jagodni izbor najlepših in najpomembnejših dokumentov ter prerez ohranjenega arhivskega gradiva, ki poleg vizualne privlačnosti pisne dediščine razodeva prelomne dogodke, pomembne procese in znane osebnosti širšega slovenskega prostora. Razstavo so pripravili: Arhiv Republike Slovenije, Pokrajinski arhivi Koper, Maribor, Nova Gorica, Zgodovinski arhivi Celje, Ljubljana, Ptuj, Nadškofijska arhiva Ljubljana in Maribor ter Škofijski arhiv Koper. Ogledate si jo lahko v Narodnem muzeju Slovenija na Metelkovi v Ljubljani do 10. maja.