»Mozirje sega od Celin do Soteske na levem in desnem bregu Savinje. Proti jugu poteka meja nekdanje (združene) občine med mozirskimi in braslovškimi Dobrovljami, na zahodu meji Križnik, na severu se dotika vrha Goličke planine (Golte), proti severovzhodu in vzhodu pa ga zamejujejo naselja Florjan, Skorno in Slatina,« je začel pripoved o največjem kraju v Zgornji Savinjski dolini, ležečem ob zahodnem robu Mozirske kotlinice, 93 – letni publicist Aleksander Videčnik, ki se je potem, ko se je leta 1977 kot direktor Celjske mestne hranilnice upokojil, preselil v Mozirje ter se zagnano vključil v kulturno življenje tega kraja in Zgornje Savinjske doline.

Med drugo svetovno vojno naj bi bilo po nepopolnih podatkih staršem odvzetih in izseljenih iz Slovenije kakih 20.000 otrok. Večinoma so bili to otroci staršev, ki so sodelovali v narodnoosvobodilnem gibanju. Sicer pa je bilo v času od oktobra 1941 do julija 1942 samo v Nemčijo izgnanih najmanj 36.000 Slovencev.

Stane Terčak je v svoji knjigi Ukradeni otroci zapisal: »Na levi strani ob glavnem vhodu nekdanje deške okoliške šole v Celju je vzidana rdeča marmornata plošča, ki mimoidočim govori o enem največjih zločinov, ki jih je storil okupator na Spodnjem Štajerskem. Napis na plošči, ki ga je vzidal v šolsko stavbo občinski zbor Zveze borcev NOB v Celju na dan borca, 4. julija 1957, piše: Tu je bil v letih 1941 – 1945 kraj trpljenja slovenskega ljudstva, od tod je okupator pošiljal družine v taborišča smrti in tu je materam iztrgal na...

Upokojena učiteljica biologije Sonja Zalar Bizjak z Vrhnike je že od otroštva velika ljubiteljica narave. Kot biologinja, raziskovalna popotnica, fotografinja in planinska vodnica je v naravi vedno našla sprostitev in nove izzive. Prav zato se je po upokojitvi pridružila vrhniškim pohodnikom, ki jih druži ljubezen do hoje po Sloveniji.

»Za pohodništvo je bilo v našem društvu vedno veliko zanimanja, zato smo leta 2008 ustanovili novo pohodniško skupino. Vodenje te skupine sem prevzela z velikim zadovoljstvom, hkrati pa sem bila vesela, da lahko svoje znanje biologije, geografije in etnografije posredujem pohodnikom. Zdelo se mi je, kot da bi spet imela svoj razred, kajti v srcu sem še vedno pedagoginja,« pravi.

Jelica Jugovec Murnik, oseminosemdesetletna gospa srebrnosivih las že peto leto živi v enem od domov starejših občanov v Ljubljani. Obiskovalcem z veseljem razkrije svojo pestro življenjsko zgodbo.

Rojena je bila v Trbovljah, saj so bili njeni predniki knapi. Kasneje se je s starši preselila na Bled, od tam pa v Ljubljano, kjer so vzeli v zakup staro gostilno. Ko so leta 1941 Ljubljano okupirali Italijani, je obiskovala tedanji šesti razred uršulinske gimnazije (današnje Šubičeve). Na pobudo sošolke Mirjane se je že takoj na začetku vojne skupaj s sestro Binco pridružila Osvobodilni fronti. Ker nista hoteli pozdravljati s fašističnim pozdravom in sta pisali o slovenski zgodovini, so ju izključili iz gimnazije.

Priimek Vodeb je zaščitni znak za čevljarsko obrt, za katero pa se mladi, žal, odločajo le poredko. V Ljubljani pa je bilo nekoč na obeh straneh Ljubljanice veliko čevljarjev, a zdaj so tam le še Vodebovi. Oče Ivan se je na to lokacijo preselil leta 1973; kot samostojni obrtnik pa je leta 1966 začel na Gornjem trgu. Njegovo obrt je prevzel sin Vladimir, ki tudi že ima naslednika. »Prvi par čevljev sem si naredil že kot vajenec,«se spominja Vladimir Vodeb.

To je življenjsko prepričanje, ki ga rad pove in ki ga tudi dosledno živi Janez Leskošek, ki ga kličejo Janko. Vse do svojega 76. leta je imel veljavno letalsko licenco in še lani, pri štiriinosemdesetih je v Bovcu letel z jadralnim letalom – s spremljevalcem, seveda. Rodil se je leta 1929 na Ponikvi pri Celju v kmečki družini kot najstarejši sin. Kljub očetovi želji, da bi ostal doma, je prepustil kmetijo mlajši sestri, sam pa si je pri sedemnajstih letih v Celju poiskal mesto za vajenca.

Marjanca Dobnikar je med prebivalci Podutika in okoliških krajev znana po skrbi za to, da je umetniška kultura v kraju vedno na zavidljivi ravni. In to že 29 polnih let. Zasnovala, povezovala ali vodila je veliko proslav, koncertov, komemoracij, razstav, predstav in različnih srečanj, mimo tega je tudi pela in igrala v številnih predstavah. Rojena je bila v Artičah pri Brežicah, kamor jo vedno znova vodi posebno hrepenenje, saj tam še vedno živi njen rod in mladostni prijatelji. Na kraj jo veže nešteto spominov, lepih in bridkih.

Med devetimi občani, starejšimi od sto let, ki živijo na območju upravne enote Kranj, je tudi Stane Podlogar s Koroške ceste 14 v Kranju. Po njegovi fizični kondiciji, ko leže po nekaj stokrat dvigne deset kilogramov težko utež in ko zlahka naredi petdeset in več počepov, bi ga prav lahko primerjali s pokojnim telovadcem Leonom Štukljem. Mami Mariji in očetu Janezu je Stane kot drugi otrok prijokal na svet v lovskem dvorcu Nadlišek v Pajkovem pri Hitenem na Bloški planoti. Oče je bil kot logar in lovski čuvaj zaposlen pri turjaškem grofu.

Zagotovo nimamo veliko naročnikov, h katerim bi se odpravili na obisk tako visoko v hribe. Velika planina, planota v Kamniško –Savinjskih Alpah se namreč razprostira na dobrih 1500 metrih nadmorske višine. In tja gor, v pravi planinski raj nas je povabil Peter Erjavšek, ki je tu planšar že skoraj četrt stoletja. Zgovoren in vedno nasmejan odlično skriva svojih 75 let. Skrbi za ohranjanje planšarske tradicije in rad se obleče v tradicionalno pastirsko opravo s platneno srajco, volnenimi nogavicami, coklami, na glavo si povezne klobuk s...