»Vedno sem bila razigrana, vesela in zmeraj nasmejana deklica, čeprav je bilo moje otroštvo zaznamovano s skromnostjo, da ne rečem z revščino,« je povzela Adela Margita Petan. Rojena je bila na Hrvaškem, a v Sloveniji živi že od leta 1970. Pri nas se je poročila in v Ivančni Gorici pognala korenine. Je upokojena učiteljica, ki jo je popolnoma prevzelo predvsem slikarstvo. Potem se spominja: »Čeprav v mladosti nismo vedeli, da jemo zdravo, je bil to čas bio hrane in bio izdelkov.

»Že kot majhna deklica sem si sama naredila punčko iz cunj«, pripoveduje Aleksandra Volk, Ljubljančanka, ki zadnjih dvajset let živi v Domžalah. Preden se je pred triindvajsetimi leti upokojila, je bila bančna uradnica. Ukvarjanju s številkami se je privadila, čeprav to ni bilo delo, kakršnega si je želela. »Imam dve vnukinji in ko sta bili majhni, sem zanju veliko pletla. Kasneje sem ustvarjanje razširila in tako sem nekega dne naredila punčko iz blaga. Potem sem naredila še drugo in tretjo in tako naprej.

Anica Uršič iz Idrije je od številnih čipk, ki jih je ustvarila v 62 letih klekljanja – prvo je naredila pri rosnih šestih letih - obdržala le čipkaste zavese, a so tudi te preveč dragocene, da bi jih imela na oknih kar vsak dan, zato jih hrani v posebni škatli. Na letošnjem čipkarskem festivalu (potekal bo od 20. do 22. junija, že triintridesetič) bo razstavljala okrogel prt s premerom 120 centimetrov. Tako velika čipka je dandanes zelo redka, saj poleg prefinjenega znanja klekljanja zahteva tudi izjemno veliko potrpežljivosti in volje.

Leta 14 ali 15 se Emona postavlja z veliko novogradnjo in nanjo namestijo marmorni cesarski napis: Pokojni cesar Avgust in posinovljenec ter naslednik Tiberij sta finančno omogočila pomembno gradnjo v mestu. Tako se je začelo to, kar bomo letos in drugo leto praznovali z mnogimi dogodki, razstavami, knjigami, filmi. Povsod bodo pripravili vodstva po razstavah in tematske dneve odprtih vrat ter mobilne aplikacije. Rimljani, ki so pred 2000 leti zgradili Emono, rimsko predhodnico zdajšnje Ljubljane, so mesto razumeli kot temeljni element...

»Podpisi, ki jih vidimo na prednji in naslovni strani dvoslikovne razglednice Uršlje gore iz leta 1911, skoraj zagotovo pripadajo mojemu staremu očetu Jožefu Plešivčniku ter njunima otrokoma oziroma mojemu stricu Ivanu (Hanziju) in moji teti Mariji (Mici), ki so tedaj živeli v Dobji vasi. Plešivški dvor, mogočno domovanje našega rodu na južnem pobočju Plešivca oziroma današnje Uršlje gore na nadmorski višini 990 metrov, ki ga prikazuje desna fotografija, je zaradi prezadolženosti zadnjega tu živečega prednika Martina Plešivčnika celovška banka...

Skozi stoletja in tisočletja zemlja prekrije ostaline starih civilizacij in napoči čas pozabe, zatem pa pride obdobje odkritij. V muzejskih vitrinah videvamo idole, prsteno posodo, orodje, orožje in nakit iz bronaste in železne dobe, v mislih pa potujemo nazaj skozi čas v daljno preteklost. Tokrat se bomo ustavili ob ostalinah antične vile v Simonovem zalivu pri Izoli. Na polotoku južno od izolske marine, v Simonovem zalivu, so arheologi odkrili ostanke rimske obmorske vile.

»Pred sto leti, ko je nastala tale dvodelna razglednica, je bila Rečica ob Savinji veliko pomembnejši kraj kot danes in ena največjih občin v Zgornji Savinjski dolini. K temu so največ prispevali kmetijstvo, gozdarstvo z lesno predelavo in splavarstvo. Narodno zavedni domačini so leta 1899 ustanovili tudi kmetijsko društvo z zadrugo in kmalu zatem še hranilnico in posojilnico, katerih člani so bili kmetje od Mozirja do Solčave. Tako so se uprli vaškim mogotcem in bogatim meščanom, ki so po oderuških obrestih posojali denar kmetijam, ki so se...

V Veržeju je spominska soba posvečena Slavku Ostercu, pomembnemu slovenskemu skladatelju in glasbenemu pedagogu, ki je na Slovenskem uvedel nov glasbeni stil. Na ljubljanskem konservatoriju se je uveljavil kot profesor za kompozicijo, ima pa tudi pomembne zasluge za priključitev Prekmurja k matičnemu narodu po prvi svetovni vojni.

Ob ogledu dokumentov, fotografij in notnih zapisov, razstavljanih v Osterčevi zbirki, se obiskovalcu odstira pestra in zanimiva skladateljeva življenjska pot.Stajnkov Lujzek, kot so rojaki v Veržeju poimenovali Slavka Osterca, je obiskoval realko v Ljutomeru, nato učiteljišče v Mariboru. Maturiral je v zgodovinsko pomembnem letu 1914, torej tik pred začetkom prve svetovne vojne. Po kratkem učiteljevanju v Sevnici je Osterca posrkala vase prva svetovna vojna. Od leta 1915 je doživljal kruto usodo avstrijskega vojaka in častnika.

Majniška deklaracija iz leta 1917 je tudi v narodno razgibanem Ljutomeru in okolici globoko odmevala. Slovenska inteligenca je bila odločno protinemška. Med vojno so bili mnogi prepričani, da je obstoj Slovencev mogoč le zunaj Avstroogrske monarhije.

Ko so 26. septembra 1918 v Mariboru ustanovili Narodni svet za Štajersko in Prekmurje, se je tudi v Ljutomeru močno okrepila narodna zavest samozavest slovenskega prebivalstva. To revolucionarno vrenje se je kazalo zlasti v dejanjih poročnika, socialista in vodje Narodne stranke v Ljutomeru Viktorja Kukovca. Kukovec, ki je imel v lasti posestvo in mlin, je v drugi polovici oktobra 1918 začel prevoznikom živil, namenjenih oskrbi Gradca, preprečevati dostop na ljutomersko železniško postajo.

Med zapisi je tudi pričevanje o kontrabantarstvu na loško-tolminski meji ob koncu 17. stoletja. Kmečki živelj, ki je težko živel samo od skromne zemlje, se je vedno bolj ukvarjal s preprodajo živine. Od tega pa je želela imeti dobiček tudi deželna oblast in začela je pobirati mitnino, kmetje pa so se skušali temu na različne načine izogniti. Tako se je pobiralec mitnine Urban Marzina pritoževal svojemu predpostavljenemu v Ljubljani Heinrichu Matheusenu Schweigerju, da se loški podložniki požvižgajo na zakon in da še naprej na nezakonit način prodajajo zlasti vole. Kljub opozorilom so to počeli »… v močno oboroženih konvojih ob vriskanju in streljanju mimo svojih domov …«