Popotnik, ki se nameni na ogled Celja, je vedno znova presenečen, saj tu pogosto odkrije kaj novega, česar dotlej še ni videl. In res, v Pokrajinskem muzeju Celje, ki domuje v Stari grofiji, so na ogled zgodovinsko pomembni arheološki in drugi eksponati, ki pričajo o častitljivi preteklosti mesta ob Savinji.

Pokrajinski muzej Celje, ki deluje 130 let, stoji na slikovitem Muzejskem trgu, kjer se stara arhitektura stika z novejšo. V njem so urejene arheološka razstava z lapidarijem, kulturna in umetnostnozgodovinska ter etnološka zbirka, prikaz Schützove keramike, razstava o svetovni popotnici Almi M. Karlin, pa numizmatična zbirka in drugo.

Sploh mi ne pride na misel, da bi v nič dajal svojega rojaka in zdajšnjega svetovnega prvaka v smučarskih poletih Roberta Kranjca, toda tisti prvi pravi Leteči Kranjec je bil dolga leta vendarle Dolenjec Ludvik Starič, vendar na motorju. Konec leta 1938 je na dirki v Nemčiji zasenčil domače dirkače, tako da je moral pokrovitelj dirke Adolf Hitler kislega obraza ob dvigovanju jugoslovanske zastave in igranju himne Kraljevine Jugoslavije veliki srebrni hrastov list izročiti Slovanu, ki v sebi ni imel arijske krvi.

Na hitro rečeno, bolj malo, razen da gre pri obeh napravah za vrtenje, saj vemo, da so imeli gramofoni, izdelani še v času med obema vojnama, mehanski pogon (nobene elektrike, mehanizem je poganjala vzmet), helikopter pa se je že ob rojstvu dvignil v zrak z bencinskim motorjem. Tisto, kar je skupno obema napravama, pa je njun izumitelj Emile Berliner. V gramofonsko industrijo je uvedel novost, ki je nekdanje Edisonove cilindre zamenjala z diski, ploščami, ki jih poznamo še danes, pred sto tremi leti, pa se je njegov helikopter z dvema možakoma...

Stalna razstava Pokrajinskega muzeja Murska Sobota, ki je bil ustanovljen leta 1955 in domuje v graščini sredi mesta, ima zgovoren naslov - Med preteklostjo in prihodnostjo. Pomurje je usodno zaznamovala reka Mura. Zaradi svojega nemirnega toka je bila v nekdanjih časih skorajda neukrotljiva. Več tisočletij je razmejevala živelj na levem in desnem bregu reke, a je bila zaradi svojih edinstvenih mrtvic, prodišč, močvirnih travnikov in poplavnih logov tudi duša pokrajine.

Strelski dvorci Pričevanja soboške muzejske zbirke so tesno povezana s krvavo zgodovino, ki se je iz roda v rod odigravala ob reki. Prek neskončne ravnice so se pogosto valile horde plena željnih ljudstev, neizprosnih konjenikov od blizu in daleč. Tako so bile na štajerski strani postavljene obrambne postojanke, imenovane strelski dvorci. Dan in noč so tu skozi stoletja stražili branitelji, tako imenovani svobodnjaki, ki so po potrebi vihteli meče, streljali, prelivali znoj in kri za vladarja.

Jožica Eber in njena nečakinja Milena Eber Štimac s hčerko Matejo so sinonim za krznarstvo Eber. To »žensko zgodbo« pa je začel mladi krznar, Ljubljančan Eligij Eber, ki je že leta 1919 v Gradišču odprl svojo dejavnost.

Meščanstvo je cenilo krzno kot statusni simbol in tudi kot kakovostno, trajno in prijetno oblačilo, zato mu je posel cvetel. Kmalu je veljal za enega najuglednejših krznarjev na Slovenskem. Razmišljal pa je tudi o tovarni klobukov in čepic za različne uniforme, kar je bila njegova sporedna dejavnost. Podjetje je v polnem razcvetu preselil na Kongresni trg; to pa je bilo že tik pred izbruhom vojne. Težave pa so se po končani vojni celo stopnjevale, saj mu je bilo premoženje odvzeto.

Dolga zgodovina je v žensko vsadila neprestano skrb, da naredi, kar pričakujejo od nje. V zgodovini je ženska veljala za otročje bitje, polno neobvladljivih vzgibov, samo po sebi nezanesljivo in umsko nedisciplinirano. Zdajšnji rod je veliko na boljšem, a še vedno imamo težave s poslušanjem sebe, svojih želja in svojega telesa, pravi Alenka Rebula, pesnica in pisateljica in filozofinja. Ukvarja se pretežno z globinsko psihologijo ter z vprašanji vzgoje in izobraževanja, samovzgoje in družbene kritike.

»Čebelice, prijateljice moje, ostal bom vedno z vami,« pravi čebelar Lojz, ko se zadnjič poslavlja od svojega čebelnjaka v dokumentarnem filmu Prijatelj čebelar, ki ga je leta 2008 posnela TV Slovenija. Velik ljubitelj čebel je tudi France Prezelj iz Kamnika, ki je v tem filmu igral vlogo očeta Lojza. Danes 72-letni France je svojo poklicno pot začel kot čevljar, nato pa opravil izpit za poklicnega šoferja, ob delu še srednjo ekonomsko šolo in nazadnje pred enajstimi leti v Ljubljani in v avstrijskem Gradcu končal tudi šolanje za...

Ob vstopu v njuno hišo na Mlaki pri Kranju na steni pri vratih ugledaš niz medalj, obešenih na trakovih v barvah slovenske zastave. Le čemu in zakaj? »Oba že slabo desetletje balinava in kegljava za naše društvo in očitno sva uspešna,« se pridušata Milan in Ivanka Truden. Po štiri termine v tednu sta do nedavna namenjala temu športu. In z njim bosta nadaljevala takoj, ko si opomoreta po poškodbi roke in po operaciji. Zakonca Truden - od konca lanskega leta zlatoporočenca - poznajo tudi kot vsakodnevna pohodnika do nekaj kilometrov...

Tončka Dukić ima osemdeset let, energije pa več kot velika večina precej mlajših ljudi. Zdi se, da je tako zato, ker ima življenje neznansko rada. Nanj gleda skozi rožnata očala in zmeraj se spominja le lepih stvari in dobrih, prijetnih ljudi. Tudi zato laže prenaša različne bolezni, ki jo od časa do časa spomnijo, da ni več rosno mlada. Sicer pa pravi, da je življenje lepo, a zelo kratko in prehitro mine. Zato se ga ne splača zapravljati za jezo in slabo voljo.

Na svoji zemlji Najprej sta z možem stanovala v najemniškem stanovanju, potem sta kupila staro hišo v Kranju in jo z lastnimi rokami obnovila. Nato sta začela razmišljati, kaj bosta počela po upokojitvi. Kupila sta zemljo pod Nebesi v Hrastnem in začela graditi hišo. »Ko sva prišla v Hrastno, ni bilo ne ceste, ne vode, ne elektrike. Sploh ne vem, kje smo še z nekaterimi drugimi, ki so takrat kot midva z možem, gradili hiše za čas po upokojitvi, našli moč in voljo, da smo s krampi in lopatami rili po zemlji.

Ašram Sri Satja Sai Babe v indijskem Putapartiju ob štirih zjutraj. Gospa Elizabeta Zorec, upokojena oblikovalka tekstilij iz Kranja se odpravlja na pevske vaje. Kljub skoraj 78 letom je njen korak trden. Oblečena je v belo, ogrnjena s šalom, zaradi njenih belih las je videti skorajda kot vila. V Indijo prihaja že deset let, saj je tu našla smisel življenja. Kako se je gospa, ki je že precej v letih, znašla tako daleč od doma? »V začetku devetdesetih let sem ugotovila, da mi nekaj manjka. Pa ne v materialnem, pač pa v duhovnem smislu.