Vinko Jamnik, doma iz Šentvida nad Ljubljano, se je od leta 1992 do 24. junija letos, ko je dopolnil štiriinsedemdeset let, kar 5000-krat povzpel na Šmarno goro (669 m), ta priljubljeni izletniški cilj na obrobju Ljubljanske kotline. Nanjo hodi že od svojih mladih let, le da v mladosti še ni štel svojih vzponov. Pred dvajsetimi leti pa se je odločil, da bo vsakega skrbno zabeležil, tudi kot dokaz  dinamike svojega življenja. Z mestnim avtobusom ali s kolesom se je v vsakem vremenu pripeljal do Tacna, nato pa se je velikokrat tudi dvakrat...

Kmalu po tistem, ko je Kranjčan Anton Jereb pod strmimi, gozdnatimi pobočji Jezerskega ob grapi Ankovega potoka začenjal poganjati vikendaške korenine, mu je povsem po naključju prišel v roke predmet, podoben skrajšani sulici, a precej debelejši. Ni se pustil odpraviti z besedami, naj vendar pusti to ničvredno, zarjavelo železje, da ga odpeljejo na odpad, ampak je trmasto vztrajal, da mu povedo, kaj je to »čudo«. To »čudo« pa je bilo odžagani krajši del pet metrov velikega svedra, s katerim so ročno vrtali v štirimetrska macesnova debla in si...

Marjan Marinšek iz Velenja, idejni in ustvarjalni dolgoletni vodja Pikinega festivala, prijatelj švedske mladinske pisateljice Astrid Lindgren, kulturnik in publicist, zbiratelj starih predmetov ter šolskih pripomočkov, pisatelj in urednik, citrar in častni član Citrarskega društva Slovenije, prejemnik ugledne nagrade MO Velenje ter častni občan Občine Kozje (je namreč rojen in ponosen Kozjan), je zagotovo eden pomembnejših slovenskih kulturnih ustvarjalcev.

Irena Pevnik s Polzele je delovna leta preživela kot inženirka tekstilne tehnologije v nekoč znameniti polzelski Tovarni nogavic. Tudi po upokojitvi ni počivala, saj je več let usposabljala iskalce zaposlitve pri zavodu za zaposlovanje. A v zrelih letih je našla več časa za slikanje. Preizkuša se v različnih tehnikah, največkrat v olju, v zadnjem času ji je ljuba kombinacija akrila in olja, pri čemer uporablja čiste, žive barve. Narava ji neprestano daje motive in izzive, lotila se je tudi portretiranja otrok, nad čemer so navdušeni zlasti...

Baletni plesalec, koreograf in pedagog Janez Mejač je letos dobil stanovsko nagrado Društva baletnih umetnikov Slovenije, imenovano po Lydii Wisiak, nekdanji plesalki in izvrstni pedagoginji. Pri 75 letih je še vedno povezan z baletom, ogleda si vse baletne predstave, spremlja delo slovenskih koreografov in se žalosti, ker se obnova ljubljanske operno baletne hiše vleče že pet let. Janez Mejač se je se rodil v Mokronogu in je prepričan, da mu je bilo delo v teatru usojeno.

Vse manj je dobrih zlatarjev, pravi Tomislav Loboda. »Za izdelavo in tudi za popravilo nakita ali drugih predmetov iz zlata je treba imeti veliko znanja, veliko spretnosti; zelo pomemben pa je seveda tudi estetski občutek …« pojasni 74-letni gospod, ki ima vse to in še veliko več. Svoje mojstrstvo in skrivnosti tega znanja pa je prenesel tudi na sinova Petra in Tomaža – skupaj tvorijo »špico« slovenskega zlatarstva. Zato ne preseneča, da imajo veliko strank tudi iz tujine, kjer tako kot pri nas usiha ta žlahtni poklic.

Zdravnico in psihoterapevtko Sanjo Rozman je življenje postavilo kar pred nekaj hudih preizkušenj. Mnogi pred problemi in ovirami obstanejo; ne morejo naprej, zato ponavljajo venomer iste napake. Sanjo pa so prav težave gnale na pot iskanja. Še zelo mlada je ugotovila, da preveč ljubi, da je pravzaprav odvisna od odnosov. Iz tega začaranega kroga se je iztrgala s pomočjo dr. Janeza Ruglja ter s svojo notranjo močjo. Postala je močna, samozavestna oseba in kot psihoterapevtka, ki se je izobraževala tudi v ZDA, s svojimi nasveti pomaga drugim,...

Ko me je nekega dne zvedavih oči in radovednih ušes prinesla pot mimo njihove domačije ob cesti iz Mlina ob Blejskem jezeru proti Selu, me je nekaj potegnilo na dvorišče in potrkal sem na vrata Jožeta in Simone Repinc. Odprla mi je Simona, vedrih besed, prijaznih oči, nenavadne topline, polna bogatih življenjskih izkušenj. »Naša domačija je zdaj izletniška kmetija, s krčmo ob koncu tedna, z bogato etnološko zbirko in stalno razstavo mojih ročnih del,« je na hitro potešila mojo radovednost, ki pa mi ni dala miru, zato sva sedla in se zapletla...

Alojz Bukovšek z Golega Brda pri Medvodah, ki je vse svoje življenje posvetil čebelam, je pred dnevi praznoval petindevetdeseti rojstni dan. Kot štirinajstleten kmečki sin je v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja prevzel vodenje kmetije. Čeprav je bila kmetija v dolgovih, pa je mladi gospodar najel novo posojilo in kupil čebele. To je storil zato, ker je imel čebele rad in je verjel v zdravilno moč medu. In ker je imel v tistih časih med veliko veljavo v prehrani, je upal, da bo s prodajo pridelkov od kmetovanja in čebelarjenja...