Baletni plesalec, koreograf in pedagog Janez Mejač je letos dobil stanovsko nagrado Društva baletnih umetnikov Slovenije, imenovano po Lydii Wisiak, nekdanji plesalki in izvrstni pedagoginji. Pri 75 letih je še vedno povezan z baletom, ogleda si vse baletne predstave, spremlja delo slovenskih koreografov in se žalosti, ker se obnova ljubljanske operno baletne hiše vleče že pet let. Janez Mejač se je se rodil v Mokronogu in je prepričan, da mu je bilo delo v teatru usojeno.

Vse manj je dobrih zlatarjev, pravi Tomislav Loboda. »Za izdelavo in tudi za popravilo nakita ali drugih predmetov iz zlata je treba imeti veliko znanja, veliko spretnosti; zelo pomemben pa je seveda tudi estetski občutek …« pojasni 74-letni gospod, ki ima vse to in še veliko več. Svoje mojstrstvo in skrivnosti tega znanja pa je prenesel tudi na sinova Petra in Tomaža – skupaj tvorijo »špico« slovenskega zlatarstva. Zato ne preseneča, da imajo veliko strank tudi iz tujine, kjer tako kot pri nas usiha ta žlahtni poklic.

Zdravnico in psihoterapevtko Sanjo Rozman je življenje postavilo kar pred nekaj hudih preizkušenj. Mnogi pred problemi in ovirami obstanejo; ne morejo naprej, zato ponavljajo venomer iste napake. Sanjo pa so prav težave gnale na pot iskanja. Še zelo mlada je ugotovila, da preveč ljubi, da je pravzaprav odvisna od odnosov. Iz tega začaranega kroga se je iztrgala s pomočjo dr. Janeza Ruglja ter s svojo notranjo močjo. Postala je močna, samozavestna oseba in kot psihoterapevtka, ki se je izobraževala tudi v ZDA, s svojimi nasveti pomaga drugim,...

Ko me je nekega dne zvedavih oči in radovednih ušes prinesla pot mimo njihove domačije ob cesti iz Mlina ob Blejskem jezeru proti Selu, me je nekaj potegnilo na dvorišče in potrkal sem na vrata Jožeta in Simone Repinc. Odprla mi je Simona, vedrih besed, prijaznih oči, nenavadne topline, polna bogatih življenjskih izkušenj. »Naša domačija je zdaj izletniška kmetija, s krčmo ob koncu tedna, z bogato etnološko zbirko in stalno razstavo mojih ročnih del,« je na hitro potešila mojo radovednost, ki pa mi ni dala miru, zato sva sedla in se zapletla...

Alojz Bukovšek z Golega Brda pri Medvodah, ki je vse svoje življenje posvetil čebelam, je pred dnevi praznoval petindevetdeseti rojstni dan. Kot štirinajstleten kmečki sin je v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja prevzel vodenje kmetije. Čeprav je bila kmetija v dolgovih, pa je mladi gospodar najel novo posojilo in kupil čebele. To je storil zato, ker je imel čebele rad in je verjel v zdravilno moč medu. In ker je imel v tistih časih med veliko veljavo v prehrani, je upal, da bo s prodajo pridelkov od kmetovanja in čebelarjenja...

V Domu starostnikov Slovenj Gradec Jožefa Borovnik prav gotovo sodi med najbolj zanimive prebivalce. Pred nedavnim je praznovala svojo 95- letnico in je še vedno čila, zdrava, iskriva ter polna domišljije. Vsakomur je pripravljena prebrati katero od svojih pesmi, mu kaj zapeti ali pa pokazati katerega od svojih kvačkanih izdelkov. Pa tudi drugi stanovalci jo radi povabijo na kavo ali na pomenek. Jožefa Borovnik je nekdaj živela v Dovžah pri Mislinji. Bila je gospodinjska pomočnica. Poročila se je leta 1935, leta 1983 pa je postala vdova.

Odkar je upokojenec, se je Tone Čuk iz Kranja podal v umetniške vode in postal ljubiteljski slikar. Z ženo sicer rada preživljata dneve v počitniški hišici na Joštu, imata tudi tri vnuke, vedno pa najde tudi čas za ustvarjanje. Najprej se je preizkusil z akvareli, pred dvema letoma pa se je lotil reliefnih slik po motivih Maksima Gasparija. Pravi, da si je kar na hitro zamislil, kaj in kako – potem pa je delo steklo samo od sebe. Tako je nastala serija 20 slik (zdaj jih je verjetno že več), ki jim je dal naslov Bilo je v deželi Kranjski.

Narodni muzej Slovenije, ki domuje v palači sredi Ljubljane, je bil ustanovljen leta 1821 ali pred 190 leti. Je najstarejši muzej na zdajšnjem slovenskem ozemlju in hrani množico starožitnih dragocenosti od prazgodovine do današnjih dni. Po pisanju dr. Maje Lozar Štamcar je Narodni muzej Slovenije v drugi polovici dvajsetega stoletja širil svoje zbirke, zajete v petih oddelkih, in to v arheološkem, kulturnozgodovinskem, numizmatičnem in grafičnem kabinetu, knjižnici in konzervatorsko-restavratorskem laboratoriju.

V gradu Dobrovo v Goriških brdih so že v devetnajstem stoletju imeli muzejsko zbirko. Obsegala je zbirko novcev od antike naprej, pa zbirko fosilov in mineralov, arheoloških predmetov, diplomatskih daril in drugih predmetov. Leta 1885 so celo natisnili katalog. Svojstveno pozidani renesančni grad je bila zgrajen na začetku sedemnajstega stoletja. Njegov prvotni zunanji videz je še ohranjen, medtem ko je bila notranjost med drugo svetovno vojno izropana, zidne poslikave pa v veliki meri uničene.