Jana Bešter je na novo upokojena uradnica, ki že dolgo živi v Škofji Loki, vendar gre še vedno rada v rojstno Poljansko dolino, kjer se je pred dobrega pol stoletja rodila v vasi Delnice. Zapečkarstvo ni njen slog. Pravi, da zato, ker je tako kot večina žensk dolga leta mislila le na druge. Hodila je v službo, skrbela za dom in družino. Trije otroci so bili njena obveznost in konjiček. Ko je imela štirideset let, pa se je njeno življenje čez noč spremenilo. »Sorodniki so mi podarili planinske čevlje.

Lovro Inkret, akademski kipar, ki tudi slika, se je letos upokojil. »Spet sem na začetku poti in kdo ve, kaj vse zanimivega mi bo prinesel ta čas,« povzame, ko ga obiščem za Bežigradom v Ljubljani, kjer živi. Že skoraj dve desetletji je vdovec. »Po ženini smrti sem se težko pobral. Nekaj časa sem bil kot v šoku. Vsaka smrt ljube osebe pusti posledice,« prizna. Že nekaj let pa ima prijateljico Olgico, tudi upokojenko, a živita vsak zase. »Vsak od naju ima svoj dom in svoje navade. Rada sva skupaj, a rada greva tudi vsak v svoje stanovanje.

Domačija Atelškovih, ki se jim po domače pravi Rženičnikovi in tako se imenuje tudi njihov kmečki turizem, je tako rekoč sredi raja. Leži v vasi Šmihel v zgornje-savinjskih hribih. Tudi pozimi, ko sneg na debelo prekrije njihovo okolico, sredi beline krasi vhod v hišo mogočno »božje drevce« z intenzivnimi zelenimi listi in rdečimi plodovi. Na drugi strani domačije pa stoji več kot 300 let stara lipa. »Pridite spomladi ali poleti, boste videli, koliko zelenja in cvetja je okoli nas,« prijazno povabi Veronika Atelšek, ki ima poleti ob zelenjavnem tudi svoj rožni vrt. Njihov dom je vedno odet v cvetje, saj vas v notranjosti z vseh okenskih polic pozdravijo cvetoče rože.

Ljudje se (pre)radi oklepamo starih navad in razvad, čeprav nam škodujejo. Hkrati se zavedamo, da so spremembe, četudi na bolje, težke. Lojze Babič, upokojenec in strasten pohodnik z Brega pri Žirovnici, pa je stopil na novo pot predvsem zavoljo radovednosti. Ko je pred enajstimi leti na radiu poslušal oddajo o presnem prehranjevanju, se je odločil, da se bo tudi sam poskusil tako hraniti. Takrat je bil pri petdesetih. Pripovedi o ljudeh, ki so se prehranjevali samo s presno hrano in znova postali zdravi, so se ga tako dotaknile, da se je...

Ada Bačar, mentorica dramske skupine ŽAR v društvu Most iz Ajdovščine je do upokojitve delala kot učiteljica in voditeljica lutkovne skupine v Vipavi, ki je delovala kar petindvajset let. Za svoje pedagoško delo ter za delo na področju dramske in lutkovne dejavnosti je prejela Žagarjevo nagrado in več drugih priznanj. Po upokojitvi je začela sodelovati z univerzo za tretje življenjsko obdobje in opravila izobraževanje za mentorico študijskih krožkov.

V družbi Palčice Po teh predstavah se je Ada Bačar s svojo dramsko skupino vrnila še k lutkam. Po znani Andersenovi pravljici je priredila lutkovno predstavo Palčica. Z igro so se poklonili tudi spominu znanega lutkarja Milana Klemenčiča, ki je v Ajdovščini ustvarjal marionetne lutkovne predstave in poulično gledališče: »Mi nadaljujemo njegovo delo; ves čas si je namreč prizadeval, da bi lutkarstvo priznali kot umetnost; pomembna pa je tudi njegova kulturna zapuščina na drugih področjih.« Zgodbo o Palčici je Ada Bačar izbrala iz več razlogov.

Popotnik, ki se nameni na ogled Celja, je vedno znova presenečen, saj tu pogosto odkrije kaj novega, česar dotlej še ni videl. In res, v Pokrajinskem muzeju Celje, ki domuje v Stari grofiji, so na ogled zgodovinsko pomembni arheološki in drugi eksponati, ki pričajo o častitljivi preteklosti mesta ob Savinji.

Pokrajinski muzej Celje, ki deluje 130 let, stoji na slikovitem Muzejskem trgu, kjer se stara arhitektura stika z novejšo. V njem so urejene arheološka razstava z lapidarijem, kulturna in umetnostnozgodovinska ter etnološka zbirka, prikaz Schützove keramike, razstava o svetovni popotnici Almi M. Karlin, pa numizmatična zbirka in drugo.

Sploh mi ne pride na misel, da bi v nič dajal svojega rojaka in zdajšnjega svetovnega prvaka v smučarskih poletih Roberta Kranjca, toda tisti prvi pravi Leteči Kranjec je bil dolga leta vendarle Dolenjec Ludvik Starič, vendar na motorju. Konec leta 1938 je na dirki v Nemčiji zasenčil domače dirkače, tako da je moral pokrovitelj dirke Adolf Hitler kislega obraza ob dvigovanju jugoslovanske zastave in igranju himne Kraljevine Jugoslavije veliki srebrni hrastov list izročiti Slovanu, ki v sebi ni imel arijske krvi.

Na hitro rečeno, bolj malo, razen da gre pri obeh napravah za vrtenje, saj vemo, da so imeli gramofoni, izdelani še v času med obema vojnama, mehanski pogon (nobene elektrike, mehanizem je poganjala vzmet), helikopter pa se je že ob rojstvu dvignil v zrak z bencinskim motorjem. Tisto, kar je skupno obema napravama, pa je njun izumitelj Emile Berliner. V gramofonsko industrijo je uvedel novost, ki je nekdanje Edisonove cilindre zamenjala z diski, ploščami, ki jih poznamo še danes, pred sto tremi leti, pa se je njegov helikopter z dvema možakoma...