V Domu starostnikov Slovenj Gradec Jožefa Borovnik prav gotovo sodi med najbolj zanimive prebivalce. Pred nedavnim je praznovala svojo 95- letnico in je še vedno čila, zdrava, iskriva ter polna domišljije. Vsakomur je pripravljena prebrati katero od svojih pesmi, mu kaj zapeti ali pa pokazati katerega od svojih kvačkanih izdelkov. Pa tudi drugi stanovalci jo radi povabijo na kavo ali na pomenek. Jožefa Borovnik je nekdaj živela v Dovžah pri Mislinji. Bila je gospodinjska pomočnica. Poročila se je leta 1935, leta 1983 pa je postala vdova.

Odkar je upokojenec, se je Tone Čuk iz Kranja podal v umetniške vode in postal ljubiteljski slikar. Z ženo sicer rada preživljata dneve v počitniški hišici na Joštu, imata tudi tri vnuke, vedno pa najde tudi čas za ustvarjanje. Najprej se je preizkusil z akvareli, pred dvema letoma pa se je lotil reliefnih slik po motivih Maksima Gasparija. Pravi, da si je kar na hitro zamislil, kaj in kako – potem pa je delo steklo samo od sebe. Tako je nastala serija 20 slik (zdaj jih je verjetno že več), ki jim je dal naslov Bilo je v deželi Kranjski.

Narodni muzej Slovenije, ki domuje v palači sredi Ljubljane, je bil ustanovljen leta 1821 ali pred 190 leti. Je najstarejši muzej na zdajšnjem slovenskem ozemlju in hrani množico starožitnih dragocenosti od prazgodovine do današnjih dni. Po pisanju dr. Maje Lozar Štamcar je Narodni muzej Slovenije v drugi polovici dvajsetega stoletja širil svoje zbirke, zajete v petih oddelkih, in to v arheološkem, kulturnozgodovinskem, numizmatičnem in grafičnem kabinetu, knjižnici in konzervatorsko-restavratorskem laboratoriju.

V gradu Dobrovo v Goriških brdih so že v devetnajstem stoletju imeli muzejsko zbirko. Obsegala je zbirko novcev od antike naprej, pa zbirko fosilov in mineralov, arheoloških predmetov, diplomatskih daril in drugih predmetov. Leta 1885 so celo natisnili katalog. Svojstveno pozidani renesančni grad je bila zgrajen na začetku sedemnajstega stoletja. Njegov prvotni zunanji videz je še ohranjen, medtem ko je bila notranjost med drugo svetovno vojno izropana, zidne poslikave pa v veliki meri uničene.

»Srednja vas v Bohinju, kakor se uradno imenuje naš kraj (domačini uporabljamo le skrajšano obliko Srednja vas), je osrednje naselje Zgornje Bohinjske doline. Njegovo ime bržkone izvira iz njegove lege, saj se nahaja približno na sredi med sosednjimi vasmi: na zahodu sta Stara Fužina in Studor, na vzhodu pa so Bohinjska Češnjica, Jereka in Podjelje,« nam je najprej pojasnila slovenistka, bibliotekarka, etnologinja, pedagoginja in publicistka ter neutrudna raziskovalka bohinjskega folklornega slovstva Marija Cvetek, ko v družbi sestre Nade...

»Sladek sadež v čokoladnem objemu - kot srečanja, odeta v prijateljstvo in lepe namene. Prijetno je, ko jih čas raztaplja do sladkega bistva.« Ta misel je zapisana na poslovnem darilu podjetja Riko – v njem pa sta po dve suhi slivi z orehi in preliti s čokolado. Nobeno drugo darilo ne bi družine Škrabec bolje predstavilo - spoštovanje dela, skrb za kulturo in dediščino ter negovanje toplih medosebnih odnosov, »stranski učinek« tega pa je uspeh. Stanislav Škrabec je ime, ki ga povezujemo z dvema uspešnima možema: najprej z 1844.

Ob 20-letnici osamosvojitve Slovenije smo se obrnili na predsednika Ustavnega sodišča prof.dr. Ernesta Petriča in ga zaprosili, naj odgovori na nekaj vprašanj, ki zadevajo delo ustanove, ki jo vodi, ter njegovo oceno mednarodnega položaja naša države in notranje- političnih razmer. Menili smo, da so njegova stališča pomembna v sedanjem trenutku, ko se soočamo s težavami, ki jih ob osamosvojitvi nismo pričakovali. Med drugim tudi zavezo spoštovanje ustave in iz nje izhajajočega  pravnega reda.

Ribnica na Dolenjskem je kraj, ki ni znan le po suhi robi. Tu so doma tudi znameniti Škrabci. Morda še najmanj medijsko znana, toda globoko vpeta v ustvarjanje najbolj poslušanega radia pri nas, Vala 202, je novinarka Mija Škrabec. »Moje otroštvo je bilo srečno. Ob hiši je tekla reka Bistrica in v njej smo se vsi otroci naučili plavati. Spomnim se, da smo imeli prvi televizor v Ribnici in tako se je vsa 'gasa' pri Škrabčevih režala Culetu Pokornemu in drugim junakom beograjske komedije.

Ljudje, ki živimo na kopnem, imamo drugačna merila kot ljudje, ki živijo na otokih, in še bolj drugačna od tistih, ki živijo na morju. Ko poslušate ali berete o dogodivščinah pomorcev, je najbolje, da se prepustite in uživate, ne da bi razmišljali, kaj od tega je res in kaj je plod fantazije. Mi, suhozemci pač ne moremo razumeti, kako je, če tri dni in noči garaš na ladji, ki pleše pod nogami, če spuščaš in dvigaš jadra, medtem ko ti voda teče za vrat, v nos in ko oči ne vidijo drugega kot gore vode, ki se dvigajo nad premcem, s katerim se zdi...