Ljubljančanka Miša Arh že več desetletij ustvarja prelepe pisanice, ki so nekaj posebnega. »Ustvarjanje pisanic me osrečuje, v tem najdem svoj mir in zadovoljstvo. Doživljam jih kot simbol novega življenja in vsega tistega, kar v naravi prinaša nova pomlad,« pravi naša sogovornica, ki je zelo zanimiva osebnost. V sebi združuje številna nasprotja: kot osnovnošolka in gimnazijka ni marala obveznega branja klasikov, a je postala knjižničarka. Čez čas je knjige vzljubila ter to svojo ljubezen začela prenašati na otroke, zlasti na osnovni šoli...

Ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja, ko sta bili objavljeni razglednici, odposlani v Ljubljano in Trst, je Sežana doživljala razvojni razcvet, ki ga je prinesla cesta Dunaj–Trst in z njo povezano furmanstvo. Prav zaradi velikega pretoka ljudi in blaga skozi Sežano so nastale številne gostilne, ki so dajale poslovni utrip obmejnemu naselju, obdanem z blizu petsto metrov visokimi vrhovi Tabor in Lenivec na severu ter Mala in Velika Planina in Zidovnik na vzhodu. Kot pravi domačin, dvainsedemdesetletni upokojeni doktor znanosti s področja živilske tehnologije Stanislav Renčelj in dober poznavalec sežanske preteklosti, je gospodarsko in prometno središče Krasa tedaj premoglo več kot dvajset gostiln, pri čemer je bila Mahorčičeva za furmane, Gerbčeva pa za »fino gospodo«.

Kapševi iz Novega mesta so zdravniška družina. Oče Peter je specialist pulmologije in tudi kardiologije, sin Rafko je specialist intenzivne medicine, mlajši sin Peter pa specialist psihiatrije. V tem »medicinskem« spletu je bila tudi pokojna žena in mama Elica kot medicinska sestra. Samo hčerka Liljana ni šla po poteh medicine. Začetki priljubljenega zdravnika Petra Kapša so bili prav v vsem sila neobičajni. Rodil se je v majhni belokranjski vasici Hreljin, ki je danes ni več.

Če bi bil igralec Janez Hočevar Rifle danes star 27 let in ne 72, ki jih je dopolnil 1. februarja, bi se gotovo udeležil največjega šova talentov, ki jih množično prirejajo pri nas in v svetu, in nedvomno bi na njem tudi zmagal. Boginja, ki podeljuje talente, ga je bogato obdarila. Ima absoluten posluh, lahko bi postal violinist ali operni pevec. Oder obvlada tako dobro, da ga lahko zapolni čisto sam, ob tem in publiki ne bo nikoli dolgčas, kar je potrdil s številnimi monodramami.

Kaj bi bila alternativa, če ne bi bili sprejeti na igralsko akademijo? Potem bi pa postal arhitekt, tako kot je moja sestra Meta. Ampak dveh arhitektov res nismo potrebovali v družini. Ker ste danes tudi sam profesor, bo zanimivo izvedeti, kako ocenjujete svoje nekdanje profesorje? Vsa štiri leta je bila moja profesorice igre imenitna Vida Juvan. Naučila nas je delovnih navad, pri njej se enostavno ni dalo zabušavati, znala nas je tako pritisniti, da smo vsi garali.

Bilo je leto 1999, ko je Anglež Ian Coates oznanil svoji ženi Judith, da namerava za kake štiri mesece na pot z motornim kolesom. Ni nasprotovala. Toda potovanje se je raztegnilo na dvanajst let in v tem času je obkrožil svet. Ko se je ustavil v Sloveniji, smo spili nekaj kav in nekaj piva tudi... Predvsem nas je zanimalo: »Ian, ste še vedno poročeni?« »Seveda,« je bil kratek. Na poti se strogo drži treh pravil: ne vozi ponoči, ne vozi v dežju in ne vozi po mestih. »Na ta način naredim največ za svojo varnost,« je povedal.

Dražgoško bitko mnogi štejejo za simbolni začetek upora Slovencev proti okupatorju, ki se je po umiku partizanov zločinsko znesel nad vaščani, Da se poklonijo spominu na žrtve med borci in med domačini, se v to gorenjsko vas na drugo januarsko nedeljo zgrinjajo vse večje množice ljudi - letos so jih v lepem vremenu našteli kar 10 tisoč. Prihajajo mladi in stari, več sto pohodnikov se v Dražgoše napoti tudi peš, največ s Pasje ravni, od koder je decembra 1942 šel na pot tudi Cankarjev bataljon. Na letošnji proslavi ob 70.

»Aleksandrinke so v tistih časih, zlasti v času gospodarske krize po prvi svetovni vojni opravile važno delo, saj so kot varuške, dojilje, šivilje, kuharice, sobarice, guvernante ali spremljevalke pri bogatih evropskih družinah v Kairu in Aleksandriji z zaslužkom reševale svoje domove, kmetije in družine na Goriškem in v Vipavski dolini pred revščino ali propadom,« je najprej poudarila 78 – letna upokojena učiteljica Sonja Počkaj, hči in sestra aleksandrink Alojzije Humar – Počkaj in Brune Grossi.