Krošnjarji – trgovci na drobno
Še po drugi svetovni vojni so od hiše do hiše po našem podeželju hodili popotni krošnjarji, ki so prodajali drobne predmete za vsakdanjo rabo. Še več jih je bilo v prejšnjih časih, saj ima krošnjarstvo dolgo in pestro zgodovino. V glavnem podeželani so nekoč govorili: »Takšne stvari se dobijo pri vsakem krošnjarju«. Krošnjarji so hodili peš od hiše do hiše, od vasi do vasi, otovorjeni z okornim nosilom, ki so mu rekli krošnja. Podobno krošnjo so uporabljali in je ponekod še v rabi v alpskem svetu, ko z njo na hrbtu prenašajo težje tovore za...
Nekdanje živahno mestece se je prelevilo v spalno naselje
Na začetku prejšnjega stoletja, ko je nastal panoramski posnetek s trislikovne razglednice Višnje Gore, je bilo majhno mestece s starim gručastim jedrom na podolgovatem pomolu pod Starim gradom še nadvse živahno naselje, saj je skozenj vodila glavna cesta iz Ljubljane proti Karlovcu. Zato je v kraju cvetela obrt, dobro obiskani so bili številni sejmi, ki so se odvijali na Placu (Mestnem trgu), popotniki pa so imeli na voljo tudi šestnajst gostiln. Toda ko so po drugi svetovni vojni vse upravne funkcije (sodišče, notariat, davkarijo) prenesli v Grosuplje in leta 1957 zgradili avtocesto Ljubljana – Zagreb je kraj začel razvojno nazadovati in je danes ob dveh večjih podjetjih in nekaj obrtnikih predvsem spalno naselje.
-
Rubriko namenjamo vsem radovednežem, ki uživate v glasbi, filmu, gledaliških predstavah in razstavah, tistim torej, ki imate radi kulturo. Za vas bomo iskali najbolj svetleče in dragocene kulturne bisere, ki jih ne gre izpustiti. Kocka pada – razvoj in skrivnosti namiznih iger Tak je naslov razstave, ki si jo lahko do konca junija ogledate v novih prostorih Narodnega muzeja na Metelkovi v Ljubljani. Namizne igre poznajo vse svetovne kulture. Pogosto odsevajo sistem vrednot, moralna načela in druge pomembne norme, na katerih temelji človeška...
-
Številne Slovenke so pustile svoj pečat v naši zgodovini in orale ledino v moškem svetu, ki je prevladoval še krepko v 20. stoletju, in dejavno pripomogle k izboljšanju življenjskih razmer in širjenju slovenske besede ter narodne zavesti Nekatere so znane le znotraj svojega delovnega področja, čeprav so dosegale tudi mednarodne uspehe in prav je, da jih predstavimo tudi širši javnosti. Marija Wirgler Jezernik (1897 – 1974) – prva Slovenka z univerzitetno diplomo. Rodila se je v Novem mestu, kasneje so se preselili v Krško.
Naše babice in dedki, knjige in še kaj
Učenci lanskega 5. c iz Osnovne šole Valentin Vodnika v Ljubljani so zapisali svoje spomine na branje s starimi starši, učiteljica Tatjana Furjan pa jih je prepisala in nastala je lična knjižica Naše babice in dedki, knjige in še kaj. Ob tem jim je zapisala lepo spodbudo: »Moja želja za vse otroke in njihove odrasle: BERITE, BERITE. SI. JIM. Na knjižnih policah čakajo gore knjig, da jih dobijo v roke radovedni mali in veliki ljudje in si z njihovo vsebino obogatijo besedišče, znanje in življenje.
Prva Celjanka na poti okoli sveta
Ob dnevu žena se kaže spomniti znamenite Celjanke Alme M. Karlin, ki je sama in v izjemno negotovih razmerah odšla na pot okoli sveta že kmalu po prvi svetovni vojni, torej veliko prej, kot je bilo to v navadi v evropskem ženskem svetu. S svojih potovanj je napisala veliko člankov in reportaž, kasneje pa več knjig, ki jih počasi spoznavamo tudi Slovenci. Razstavo o Almi Karlin, njenem življenju in potovanjih ter predmetih, ki jih je prinesla s poti, si lahko ogledate v celjskem Pokrajinskem muzeju.
-
V enem od starejših bontonov piše: »Ako hočemo, da se vedemo v družbi lepo in za vsak slučaj primerno, je treba vsak telesni del posebej in vse telo držati in kretati vselej in v vsakem oziru naravno, neprisiljeno, in ne prenapeto, ali nemarno in zanikrno …«
Kaj se ne spodobi? Ne spodobi se med hojo po mestu na široko zehati, na glas rigati, škripati z zobmi, se oblizovati, šobiti usta, poslušati sogovornika z odprtimi usti, gristi zobotrebec, žvečiti žvečilni gumi in pri vsekovanju z nosom trobentati. Tudi ni spodobno »pljuvati v dlani, si s prsti čistiti nos, ušesa, oči, v roki nositi robec ali ga razgrinjati v javnosti, gledati vanj ali ga celo dajati na mizo. Te napotke ob številnih drugih zasledimo v Valenčičevem bontonu iz leta 1899.
Po tirih Južne železnice Maribor
Čez zamočvirjeno in pogosto poplavljeno Pesniško dolino je prek 64 obokov speljan 648 m dolg in 20 m visok viadukt do predora Košaki. Pred gradnjo predora Semmering je bil to najdaljši avstrijski predor. Ko se proga spet izvije na svetlo, jo obdajajo lepe vinske gorice.
Prispeli smo do široke Dravske doline in pred nami leži Maribor. Mesto ima več kot 20.000 prebivalcev in z izjemo Magdalenskega predmestja leži na levem bregu Drave. Nova, široka Tegetthoffova cesta nas vodi od železniške postaje v notranje mesto in do gradu. Na Tappeinerjevem trgu je spomenik admiralu Tegetthoffu. Rojstna hiša velikega pomorskega junaka je v Grajski ulici in nanj nas opozarja spominska plošča. Na Glavnem trgu je postavljen spomenik nekemu konjeniškemu desetniku, ki je leta 1809 tukaj kot junak umrl pod kroglami Francozov. Lep mestni park s spomenikoma cesarju Jožefu II. in nadvojvodi Janezu je Mariboru najlepši okras.
Skoraj vse hiše v Podbrdu so lepo obnovljene
Na obraz 64 – letne upokojene pomočnice vzgojiteljice v koprskem vrtcu Marinke Petrič, rojene Kajzer, oziroma po domače Aužlakarjeve Marinke se je prikradla svojevrstna domotožna vznemirjenost, ko si je začela ogledovati stari razglednici njene rojstne vasi, v kateri je preživela vsa otroška in mladostniška leta. »Leži na bregovih reke Bače v zgornjem delu Baške grape, pod strmimi pobočji Črne prsti (1844 m), Koble (1498 m), Slatnika (1600 m), Lajnarja (1549 m) in Porezna (1630 m), obdana z gozdovi, na konfinu z Gorenjsko. Podbrdo je nastalo na dnu naravnega kotla, zato so vse obdelovalne površine – njive, polja, senožeti - na strmih pobočjih nad vasjo,« pravi, medtem ko na medvojni razglednici s prstom pokaže drugo hišo z leve strani – Aužlakarjevo domačijo.
Za vsakega sina en poklic, družina Arvaj
Začetki družinskega podjetja Arvaj z Britofa pri Kranju segajo v leto 1956, ko je Tone Arvaj kot vajenec v klavnici Kmetijske zadruge v Preddvoru naredil prvo klobaso. Zdaj so eno vodilnih mesarskih podjetij; razvoj pa so usmerili tudi v varovalna živila. Očetovim idejam sledita sinova Marko in Toni, njihovo delo pa spremljajo tudi vnuki.
Na začetku svoje poklicne poti si je Tone Arvaj, odličen mesar, poleg službe služil denar še z izdelovanjem klobas pri mnogih gostilničarjih, med njimi tudi pri svoji tašči. Tako je sedem let mlajšo Ivico dobro poznal, iskrica med njima pa je preskočila na vaški veselici v Britofu v letu 1963, kjer je Ivica delala kot blagajničarka. Zato je Tone najprej zaprosil mamo, ali bi dovolila hčerki en ples. Mama je Ivico za ta čas nadomestila pri blagajni, sicer pa ji je bilo kmalu jasno, kako se bodo stvari odvile. Ker je bil deloven človek in spoštovan v svojem poklicu, ni imela nič proti tej ljubezni. Tone je imel veselje do dela v gostinstvu in z Ivico sta najprej pomagala mami, kasneje pa sta najela gostilno pri Trebcu v Kranju. Tako je Tone vzporedno delal na več koncih – v gostilni je pekel na žaru, delal v mesarstvu v Britofu in gradil novo, sodobno mesarsko podjetje. V tem času je naredil tudi gostinsko šolo, saj se sicer ne bi mogel zaposliti v tej dejavnosti.