Poleg čebelarstva predstavlja slamnikarstvo vrh ljudskega znanja, ki je v določenem obdobju našo deželo postavilo v vrh evropskega dogajanja. Le kako je mogoče, da je preprosti slovenski človek, ki mu je bila glavna skrb vsakdanje preživetje, posegel v vrh evropskega znanja? Da so bili domžalski slamniki pred sto leti vodilni v evropski areni visoke mode, nam na najbolj preprost in slikovit način kaže dogodek iz leta 1912, ko se je ljubljanski arhitekt Rudolf Petz na potovanju iz Londona ustavil v Parizu in tam v veliki trgovini s klobuki...

Deževni dnevi so kot nalašč za lončarjenje, pa čeprav je lahko ozračje pri delu nekoliko turobno; a če te lončarjenje veseli, če je to tvoj kruh in poklic in če nadaljuješ družinsko tradicijo, te tudi dež ne sme pretirano motiti. Vsaj tako meni naš sogovornik Alojz Bojnec mlajši, ki izhaja iz lončarske družine z dolgoletno tradicijo v Filovcih, tej najstarejši lončarski vasi.

Tovrstna tradicija sega v petdeseta leta minulega stoletja, ko so glino še kopali v okolici, zdaj pa jo predvsem uvažajo iz Italije. Nekoč je bilo v Filovcih več kot sedemdeset lončarjev, zdaj pa je Alojz Bojnec edini lončar v vasi. O tem, da je lončarstvo najstarejša obrt pri nas, pričajo predvsem arheološke najdbe iz prazgodovinske dobe. V različnih virih zasledimo, da je bilo lončarsko delo sestavljeno iz treh glavnih opravil: kopanja gline, oblikovanja izdelkov na lončarskem vretenu ali kolovratu in nato žganja v peči.

Stari oče Jožeta Freliha starejšega se je pred 120 leti iz Vipavske doline preselil v povsem drugačno, toda prav tako osupljivo lepo Mirnsko dolino in tam zasnoval novo vejo Frelihov. Stavba ob znameniti šentruperški cerkvi, v kateri živijo njegovi potomci, bo čez dve leti praznovala že dvestoletnico, je dandanes sodobna gostilna, ob njej pa sta še kavarna in galerija Frelihovih vin. V sklopu domačije so tudi vinska klet ter turistične sobe. Od nekdaj so pri Frelihovih nudili streho in hrano  učiteljem in prehodnim gostom.

Ingrid Jakše, še pred dobrim letom sekretarka na ministrstvu za javno upravo, po poklicu sicer sociologinja, je zelo zaposlena upokojenka. »Sploh ne vem, kako sem še ne dolgo tega utegnila hoditi še v službo, ki je bila kar zahtevna,« pravi. Čeprav je zelo dejavna upokojenka, začne govoriti najprej o mladih, ker pač na njih svet stoji. »Sin Rok, ki ima 31 let, je med drugim magistriral iz menedžmenta v Veliki Britaniji, a ne dobi službe. Napisal je že več kot sto prošenj, a so ga le dvakrat povabili na pogovor.

Zakonca Marinka in Vinko Grčar iz Vodic sta mladostna in športna seniorja. Oba sta predana kolesarjenju, ki jima pomeni sprostitev in užitek. Že nekaj let se udeležujeta skoraj vseh kolesarskih prireditev po Sloveniji, še posebej pa sta zvesta Maratonu Franja. »Ne predstavljava si življenja brez kolesarjenja, kajti na kolesu se počutiva zadovoljna, izpolnjena. Nikoli se ga ne nasitiva. Ko je ena dirka končana, se že obeta nova, spet nova pričakovanja, kako bo, kdo vse bo sodeloval,« razlaga Vinko.

»Ko sem knjigo Modre daljave že napisala, sem po radiu slišala za ameriškega znanstvenika dr. Oliverja Sacksa, ki raziskuje zdravilni vpliv glasbe na ljudi. Primeri iz domov za starostnike so bili najbolj zgovorni. Ljudje, ki so izgubili spomin in s tem tudi svojo identiteto, so se s pomočjo glasbe, ki so jo radi poslušali v svoji mladosti, spomnili določenih dogodkov. Glasba je bila edina stvar, ki je odpirala tesno zaprta vrata in okna njihovega spomina …« pravi Vesta Vanell in dodaja, da je glasba imela prav čudežno vlogo tudi pri...

Nedaleč od Postojne sta narava in človek skozi tisočletje oblikovala svojstveno kamnito poslopje. Zdajšnjo podobo je utrdba dobila konec 16. stoletja, a o njej so poročali že leta 1202. Dandanesje poslopje z okolico prvorazredna turistična zanimivost. Predjamski grad je v velikem obsegu obnovljen. Obiskovalci si lahko ogledajo bivanjske prostore z opremo, kapelo, ječo. Še posebej zanimivi so razstavljeni primerki orožja, oljne slike in Pietá iz leta 1420. Posebnost je še najstarejši del trdnjave, od koder je speljan Erazmov rov.

Marija Zaplotnik je gospa, ki se zna dobrovoljno prilagoditi vsakim razmeram. Čeprav je srčna bolnica, ne pusti, da bi jo bolezen pretirano ovirala. Živi sama, če je potrebno, ji na pomoč priskočita sin ali snaha, a ju ne želi obremenjevati. Zato ji izredno veliko pomeni, da se lahko sama odpravi po opravkih, odkar si je pred dvema letoma kupila skuter. Na prvo vožnjo jo je spremil sin na kolesu, da sta preverila, kje so klančine ali morebitne nevarnosti, kmalu zatem pa se je opogumila in se je zapeljala sama.