Sožitje vrhunskega športa in poklica
Tine Šrot se je rodil leta 1938 v Celju, v družini z osmimi otroki, ki je stanovala v bližnjem Gaberju. V njegove misli sta se očitno že zmlada zarisala dva bližnja objekta, ki sta ga usmerila tudi v njegovo prihodnost: telovadišče društva Partizan in Zlatarna Celje. K prvemu so ga vabili prijatelji s svojimi športnimi vragolijami, še posebej nekdanji vrhunski športnik Jože Brodnik. Kar sami fantiči so si naredili nekaj skromnih atletskih naprav in potrebščin.
-
Ko je bila Marijana Ovčariček pred osmimi leti z možem prvič v Egiptu, je bil tam konec ramazana. Nepregledne trume ljudi so prišle v Kairo, da bi počastile konec praznika. Pomislila je, koliko jih je tu, mladih in brez perspektive, ki ne bodo imeli ne izobrazbe, ne služb... Ta množica se bo morala nekoč zganiti, jo je prešinilo. In morda so prav tisti, ki jih je takrat gledala v Kairu, konec januarja letos prišli na ulice in protestirali proti revščini, korupciji, despotizmu...
Družina Istenič: zgodbe o penini
»Veselim se pomladi, ko se tu, na Bizeljskem, vse prebuja z neverjetno življenjsko silo, ko vse cveti, diši in se ves krog začne na novo …,« pravi Janez Istenič. V tastovem vinogradu je pred več kot 40 leti odbral izbrano grozdje in pridelal prvo penino. Dandanašnji je penina Istenič pojem ne le pri nas, ampak tudi onstran naših meja; trg širijo v Rusijo in celo na Kitajsko. Podjetje Istenič d.o.o. in vzporedne dejavnosti pa se še razvijajo – tudi s sodelovanjem žene Mihele, sina Mihe in hčerke Barbare.
Krošnjarji – trgovci na drobno
Še po drugi svetovni vojni so od hiše do hiše po našem podeželju hodili popotni krošnjarji, ki so prodajali drobne predmete za vsakdanjo rabo. Še več jih je bilo v prejšnjih časih, saj ima krošnjarstvo dolgo in pestro zgodovino. V glavnem podeželani so nekoč govorili: »Takšne stvari se dobijo pri vsakem krošnjarju«. Krošnjarji so hodili peš od hiše do hiše, od vasi do vasi, otovorjeni z okornim nosilom, ki so mu rekli krošnja. Podobno krošnjo so uporabljali in je ponekod še v rabi v alpskem svetu, ko z njo na hrbtu prenašajo težje tovore za...
Nekdanje živahno mestece se je prelevilo v spalno naselje
Na začetku prejšnjega stoletja, ko je nastal panoramski posnetek s trislikovne razglednice Višnje Gore, je bilo majhno mestece s starim gručastim jedrom na podolgovatem pomolu pod Starim gradom še nadvse živahno naselje, saj je skozenj vodila glavna cesta iz Ljubljane proti Karlovcu. Zato je v kraju cvetela obrt, dobro obiskani so bili številni sejmi, ki so se odvijali na Placu (Mestnem trgu), popotniki pa so imeli na voljo tudi šestnajst gostiln. Toda ko so po drugi svetovni vojni vse upravne funkcije (sodišče, notariat, davkarijo) prenesli v Grosuplje in leta 1957 zgradili avtocesto Ljubljana – Zagreb je kraj začel razvojno nazadovati in je danes ob dveh večjih podjetjih in nekaj obrtnikih predvsem spalno naselje.
-
Rubriko namenjamo vsem radovednežem, ki uživate v glasbi, filmu, gledaliških predstavah in razstavah, tistim torej, ki imate radi kulturo. Za vas bomo iskali najbolj svetleče in dragocene kulturne bisere, ki jih ne gre izpustiti. Kocka pada – razvoj in skrivnosti namiznih iger Tak je naslov razstave, ki si jo lahko do konca junija ogledate v novih prostorih Narodnega muzeja na Metelkovi v Ljubljani. Namizne igre poznajo vse svetovne kulture. Pogosto odsevajo sistem vrednot, moralna načela in druge pomembne norme, na katerih temelji človeška...
-
Številne Slovenke so pustile svoj pečat v naši zgodovini in orale ledino v moškem svetu, ki je prevladoval še krepko v 20. stoletju, in dejavno pripomogle k izboljšanju življenjskih razmer in širjenju slovenske besede ter narodne zavesti Nekatere so znane le znotraj svojega delovnega področja, čeprav so dosegale tudi mednarodne uspehe in prav je, da jih predstavimo tudi širši javnosti. Marija Wirgler Jezernik (1897 – 1974) – prva Slovenka z univerzitetno diplomo. Rodila se je v Novem mestu, kasneje so se preselili v Krško.
Naše babice in dedki, knjige in še kaj
Učenci lanskega 5. c iz Osnovne šole Valentin Vodnika v Ljubljani so zapisali svoje spomine na branje s starimi starši, učiteljica Tatjana Furjan pa jih je prepisala in nastala je lična knjižica Naše babice in dedki, knjige in še kaj. Ob tem jim je zapisala lepo spodbudo: »Moja želja za vse otroke in njihove odrasle: BERITE, BERITE. SI. JIM. Na knjižnih policah čakajo gore knjig, da jih dobijo v roke radovedni mali in veliki ljudje in si z njihovo vsebino obogatijo besedišče, znanje in življenje.
Prva Celjanka na poti okoli sveta
Ob dnevu žena se kaže spomniti znamenite Celjanke Alme M. Karlin, ki je sama in v izjemno negotovih razmerah odšla na pot okoli sveta že kmalu po prvi svetovni vojni, torej veliko prej, kot je bilo to v navadi v evropskem ženskem svetu. S svojih potovanj je napisala veliko člankov in reportaž, kasneje pa več knjig, ki jih počasi spoznavamo tudi Slovenci. Razstavo o Almi Karlin, njenem življenju in potovanjih ter predmetih, ki jih je prinesla s poti, si lahko ogledate v celjskem Pokrajinskem muzeju.
-
V enem od starejših bontonov piše: »Ako hočemo, da se vedemo v družbi lepo in za vsak slučaj primerno, je treba vsak telesni del posebej in vse telo držati in kretati vselej in v vsakem oziru naravno, neprisiljeno, in ne prenapeto, ali nemarno in zanikrno …«
Kaj se ne spodobi? Ne spodobi se med hojo po mestu na široko zehati, na glas rigati, škripati z zobmi, se oblizovati, šobiti usta, poslušati sogovornika z odprtimi usti, gristi zobotrebec, žvečiti žvečilni gumi in pri vsekovanju z nosom trobentati. Tudi ni spodobno »pljuvati v dlani, si s prsti čistiti nos, ušesa, oči, v roki nositi robec ali ga razgrinjati v javnosti, gledati vanj ali ga celo dajati na mizo. Te napotke ob številnih drugih zasledimo v Valenčičevem bontonu iz leta 1899.