26. decembra 1990 so v skupščini Republike Slovenije razglasili izide plebiscita, na katerem so državljani odločali o tem, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Plebiscita se je udeležilo 88,5 odstotka volilnih upravičencev in 95 odstotkov udeležencev plebiscita (93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev) je na referendumsko vprašanje odgovorilo pritrdilno. To je bila v vsej zgodovini največja stopnja enotnosti slovenskega naroda, zato je 26. december tudi državni praznik - dan samostojnosti in enotnosti.

V Kobaridu so pred enaindvajsetimi leti odprli znameniti muzej, ki prikazuje obdobje prve svetovne vojne. Kobariški muzej in najbolj obiskano muzejsko zbirko na Slovenskem odlikuje izjemna pripovedna moč, tako da je leta 1992 prejel Valvasorjevo nagrado, najvišje slovensko muzejsko priznanje. Leto pozneje je dobil tudi nagrado Sveta Evrope za najboljši evropski muzej v letu 1993. V muzeju je predstavljen zgodovinski pregled Kobarida in okolice iz davnine pa do današnjih dni.

Obmejno naselje v severovzhodnem delu Bele krajine, ki je mestne pravice dobilo leta 1365, leži na stiku ravnine ob reki Kolpi z gričevjem, ki se proti severu zlagoma dviga proti Gorjancem. Nad mestom Metlika se dviga vinorodni in razgledni hrib Veselica (233 m), zato, kot s prijaznim nasmehom na obrazu pripomni 69 – letna upokojena profesorica pedagogike Vladka Škof, Metličani radi pravijo, da so edini kraj na svetu, kjer imajo vsak dan V(v)eselico.

Proti koncu poti od Kopra do mejnega prehoda Dragonja se levo v hrib odcepi cesta v vas Padna. Obdana je z oljkami in na vrhu se odpira mogočen razgled na valovito primorsko pokrajino. Marsikdo ob tem pogledu vzklikne, da je to slovenska Toskana. Tu s spoštovanjem do svojih prednikov, ki so iz roda v rod in z veliko predanosti zemlji razvijali oljkarstvo, mladi gospodar Iztok Plahuta uspeva združevati odgovoren poklic in delo v oljčnih nasadih. Kakih 15 minut potrebuje Iztok Plahuta za vožnjo v službo – kot informatik je zaposlen v koprski...

Ivan Šega z Ravnega Dola je na očetovo željo po osnovni šoli nadaljeval njegov poklic krošnjarja, a ustvarjalni nemir ga je popeljal na drugo pot. Da bi vendarle ohranil zgodovino svojih prednikov, je ustanovil etnološki muzej, v katerem lahko obiskovalci prisluhnejo zgodbam in doživetjem s krošnjarskih poti, ki so si jih v zimskih večerih pripovedovali v družinah. Cesar Ferdinand III je že leta 1492 podelil ljudem v ribniški dolini privilegij, da so smeli po vsem cesarstvu prodajati suhorobarske izdelke. Po 2. sv.

Štefan Kovač ml. je sin narodnega heroja, po katerem je v Prekmurju poimenovanih kar nekaj ulic, društev, pevski zbor in še kaj. Sam se je očetu oddolžil tako, da je iz rojstne hiše ustvaril »Domačijo in muzej družine Kovač«, ki ga deli s krajani in obiskovalci. Diplomiral je na kemiji, delal v različnih tovarnah in pred petindvajsetimi leti ustanovil svoje podjetje Favn, na katerega je še zdaj ponosen, čeprav ga je že izročil sinu, s katerim pa še vedno sodeluje. Iti na svoje, kot rečemo, je pogumna odločitev, čeprav Štefanu Kovaču ml.

Urška Lunder je zdravnica, ki je zelo domača z minljivostjo in jo vsakdanje srečevanje s smrtjo bogati, pravzaprav jo izpolnjuje, »kadar prisostvuje sprejetju, spravljenosti in miru, kar vse je podlaga najlepšim prehodom, ki nam dajejo zgled in navdih,« kot je med drugim v knjigi Odprto srce popisala svoje izkušnje in spoznanja ob umiranju in smrti. Univerzitetna bolnišnica za pljučne bolezni in alergijo na Golniku, kjer je zaposlena, je lani prejela certifikat odličnosti Evropske zveze za onkologijo, in sicer za integrirano onkologijo in...

Beltinska graščina, kjer je muzejska zbirka o zgodovini zdravstva v Pomurju, izvira iz preloma petnajstega v šestnajsto stoletje. Kljub prezidavam je ohranila značilno baročno podobo. Dvorec obdaja velik park, ki se postavlja z eksotičnim drevjem. Zanimiva muzejska zbirka odstira nekdanje zdravstvene razmere v Pomurju. Starejši obiskovalci se ob ogledu razstavljenih eksponatov spominjajo nekdanje bridke preteklosti, mlajši pa se čudijo preprostim oblikam nekdanjega zdravilstva, padarstva in mazaštva.

Priimek Pretnar je v Sloveniji registrirana storitvena znamka v besedi. Z zelo aktualno vsebino intelektualne lastnine se je že pred desetletji začel ukvarjati prof. dr. Stojan Pretnar. Danes je njegov sin, Bojan ugleden in mednarodno priznan strokovnjak za to področje. Družinsko tradicijo pa nadaljuje tudi Bojanov sin in Stojanov vnuk Dejan. »Z očetom sva bila tesno navezana; imela sva zelo lep odnos,« pravi naš sogovornik prof. dr. Bojan Pretnar, prvi direktor Urada RS za intelektualno lastnino in hkrati od leta 1995 do leta 2000 tudi...