Tu smo zato, da govorimo z ljudmi.
V centrih za socialno delo iščejo pomoč vsi, ki so se znašli v finančni, osebni ali družinski stiski in zakonski krizi. S strokovnimi delavci se srečujemo ob različnih priložnostih: ko potrebujemo štipendijo, ko vlagamo vlogo za dodelitev otroškega dodatka, za različne subvencije ali oprostitve plačil. Po sprejetju zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in zakona o socialno-varstvenih prejemkih, ki bosta stopila v veljavo junija prihodnje leto, bodo pristojnosti centrov za socialno delo še bistveno večje.
Portreti naših sodelavcev: IZIDOR GOLOB
Golob z zelenimi rokami
V Šentilju v Slovenskih goricah, v Cvetlični ulici, je v vrtu z bogatim rastlinjem hiša, v kateri živijo tri generacije Golobov. Najstarejši med njimi je Izidor Golob, vrhunski poznavalec mnogih trajnic in uspešen ljubiteljski vrtnar. Mnogi ga poznajo po predstavitvah okrasnih rastlin v besedi in sliki, ki jih že tri leta razkriva tudi bralcem naše revije.
Ali gre pri uspešnih gojiteljih za posebne sposobnosti, za talent, ki nadgrajuje znanje in izkušnje in zaradi česar vam cvetje še posebej dobro uspeva?
Barbara Bizovičar: Živeti svoje sanje v Afriki
Barbare Bizovičar nikoli nisem vprašala, ali je brala knjigo Karen Blixen o Afriki, deželi, ki te posvoji in vsrka vase, da nikoli več ne najdeš poti ven. V resnici se sploh ne želiš izviti iz čara, ki te obdaja. Tako je to z Afriko.
Barbara Bizovičar je ena tistih, ki so »noter padli«, kot bi rekel njen sin Lado. Obdaja jo skrivnostni afriški čar, morda zato, ker ji je šele zdaj dano, da lahko živi v sanjah, o katerih ni vedela, da jih ima, dokler ni vstopila vanje.
Barbara ima navado, da se iz svoje Afrike vsako leto enkrat ali dvakrat vrne domov. A tu, ko jo srečaš, je očitno navzoča le ena njena polovica, medtem ko druga še naprej biva v njeni afriški vasi, med njenimi temnopoltimi ljudmi. Nekega dne se prav lahko zgodi, da se iz svojih sanj ne bo več mogla vrniti. Tako nekako, kot se Karen Blixen nikoli ni zares vrnila, čeprav je na koncu prišla živet v Evropo.
-
Branka Jedlovčnik je iz prve generacije naših tekstilnih inženirjev. To je bil čas rasti slovenske tekstilne industrije; v svoji poslovni karieri pa je, žal, doživela tudi njen zaton. Zato se je predčasno upokojila, a je še naprej ostala zelo dejavna.
»Najprej sem se odločila za študij umetnostne zgodovine na univerzi za tretje življenjsko obdobje in uživala v njem. Zdaj hodim k italijanščini, na jesen pa grem v računalniški tečaj. Ves čas nadaljujem s planinarjenjem, z jogo, s tekom, še bolj dosledno skrbim za zdravo prehrano, še več berem. Rada imam sodobne slovenske avtorje, še zlasti Ferija Lainščka. In seveda – vedno je bila in bo v ospredju moja družina.«
-
Sredi pohorskih gozdov, v zaselku Planina pod Šumikom, dober kilometer od Treh kraljev je domačija Strnadovih. Kmetija je velika štiri in pol hektarje in na njej pridelujejo poljščine, ki rastejo na nadmorski višini tisoč metrov. Gospodar je 66-letni Tone Strnad, ki ga v tem delu Pohorja poznajo kot dobrega gozdarja in prijaznega človeka.
Strnadova domačija je odprtih vrat, to vedo tudi mnogi pohodniki, ki se ob koncu tedna odpravijo proti Trem kraljem, k Črnemu jezeru ali k Šumiku in prizorišču zadnjega boja Pohorskega bataljona - Osankarici.
Zaljubljena v frankofonski svet
Leta 2002 se je v slovenskih osnovnih šolah učilo francoščine kot izbirnega predmeta 350 učencev, čez dve leti že 900, na vrhuncu zanimanja pa so jo poučevali pred začetkom pouka in po njem kar v petinosemdesetih osnovnih šolah. Z uveljavitvijo obveznega drugega tujega jezika je francoščino močno spodrinila nemščina, pri izbirnih predmetih pa španščina. Na srečo pa obstaja nekaj tako izjemnih osebnosti, kot je tri leta upokojena profesorica francoščine in angleščine Hilda Zalokar iz Kranja.
Veliko ljubezni in nekaj vzgoje
»Biti babica je sladki poobedek življenja,« je v navdušeno vzkliknila prijateljica novopečene babice, ko je slednja zgroženo ugotavljala, da je za to vlogo pač še premlada. Verjetno je imela v glavi podobo svojih starih staršev. Sodobne babice živijo nekoliko drugače, ukvarjajo se z različnimi dejavnostmi, obiskujejo tudi tečaje, hodijo na jogo ali pilates, dedki kolesarijo ali lovijo ribe ... A se obveznostim navkljub radi družijo z vnuki. Le da si čas in dejavnosti odmerjajo po svoje. In nič ni narobe, če niso stalno in za vse stvari na voljo.
Rožna dolina je z novogradnjami izgubila svoj značaj
Potem ko si je sedemdesetletni upokojeni svobodni filmski delavec Matija Barl na terasi svojega sedanjega domovanja v Marezigah najprej pozorno ogledal razglednici njegovega rojstnega kraja, je najprej spomnil na izvor imena tega ljubljanskega mestnega predela: »O nastanku krajevnega imena Rožna dolina obstaja sicer več razlag, vendar je slej ko prej jasno, da je dolina pod Rožnikom (394 m) dobila ime po tem kopastem griču, ki se dviguje med Grajskih hribom in vzhodnimi obronki Škofjeloškega hribovja in tako deli jugovzhodni in severozahodni del Ljubljane. Prvotno slovensko ime te vzpetine, na katere prisojnih pobočjih je v 15. stoletju rasla tudi vinska trta, je bilo Rusovec, po rusi - rdeči ilovnati zemlji, iz katere je sestavljena.«
-
Pivovarstvo se je v alpske dežele širilo iz nemških in čeških območij. Ivanka Bajd v Enciklopediji Slovenije navaja, da je najstarejša omemba piva na Slovenskem v listini briksenskih škofov iz začetka 11. stoletja, ko se je pojavilo na območju graščine Kamen v Begunjah na Gorenjskem.
Pivo ima sicer v svetu prastaro tradicijo. V primerjavi z medico, ki je bila namenjena duhovščini, je bilo pivo pri starih narodih kraljevska pijača in načeloma namenjena vojaškemu stanu. Na Irskem se je pilo pivo in zraven jedlo merjaščevo meso; tako so v glavnem slavili začetek keltskega novega leta. V starem Egiptu so pili pivo vsi - tako ljudje kot bogovi. Verjeli so torej, da je pivo pijača nesmrtnosti.
-
Pivovarstvo se je v alpske dežele širilo iz nemških in čeških območij. Ivanka Bajd v Enciklopediji Slovenije navaja, da je najstarejša omemba piva na Slovenskem v listini briksenskih škofov iz začetka 11. stoletja, ko se je pojavilo na območju graščine Kamen v Begunjah na Gorenjskem.
Pivo ima sicer v svetu prastaro tradicijo. V primerjavi z medico, ki je bila namenjena duhovščini, je bilo pivo pri starih narodih kraljevska pijača in načeloma namenjena vojaškemu stanu. Na Irskem se je pilo pivo in zraven jedlo merjaščevo meso; tako so v glavnem slavili začetek keltskega novega leta. V starem Egiptu so pili pivo vsi - tako ljudje kot bogovi. Verjeli so torej, da je pivo pijača nesmrtnosti.
