»O izvoru imena mojega rojstnega kraja je več različic, pri čemer ga ena povezuje s pretežnim pridelovanjem žita (pšenice) na tem območju in druga z množinsko obliko slovanskega imena Žitko – Žitčane, zagotovo pa je, da je nastalo že pred prihodom prvih kartuzijanov v odmaknjeno in ozko dolino potoka Žičnice okoli leta 1160,« nas 57 – letna upokojena profesorica kemije Majda Temnik najprej popelje v davno preteklost gručastega naselja na razgibanem jugozahodnem obrobju Dravinjskih goric, stisnjenega pod osamelcem Homcem (426 m) na severu in...

Sredi marca se je iztekel prvi del javne razprave o nadgradnji zdravstvenega sistema do leta 2020, ki so jo pripravili na ministrstvu za zdravje. Spremembe bodo vnesene v zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter v zakon o zdravstveni dejavnosti, ki naj bi začela veljati sredi prihodnjega leta. Pripomogle naj bi k temu, da bi bile zdravstvene storitve geografsko, časovno in cenovno dostopne vsem bolnikom, naše zdravstvo pa bolj kakovostno in učinkovito. Kako bomo to dosegli in kako bodo spremembe vplivale na bolnike, smo se pogovarjali z ministrom za zdravje Dorijanom Marušičem.

Marija Miša Molk se je rodila na Vrhniki. Tako zelo se ji je mudilo na svet, da mami ni uspelo priti do porodnišnice, pač pa se je vse zgodilo kar obešanjem perila na domačem dvorišču.

Deset let so živeli na Vrhniki. Tudi  ne pozablja svojih korenin in ponosna je na svojega slavnega rojaka Ivana Cankarja.

»Vrhnika, prečuden kraj! V mehkem domotožju mi zakoprni srce ob mislih nate. Kdo te je videl z bedečimi očmi, kdo te je spoznal. Šli so mimo, videli so bele ceste, bele hiše in so šli dalje. Jaz pa sem ti pogledal v obraz kakor ljubljenemu dekletu in zdaj je moje srce bolno po tebi. Bela kakor nevesta se sveti na holmu sveta Trojica, razgleduje se po sončni ravni, po tihem sanjajočem močvirju, do žalostne gore in do Krima.« S temi Cankarjevimi besedami, ki jih Miša nosi globoko v srcu, je začela odgovarjati na moja vprašanja.

Pilot - sanjski poklic za mnoge fante. Vladimirju Gostiču, skromnemu, prav nič razvajenemu fantiču, je uspelo uresničiti to željo, a pot je bila težka.

Prve črke je spoznaval na Jesenicah, čeprav je bila njegov rojstni kraj Ljubljana. Tudi zdaj živi v Ljubljani; se veseli polnoletnosti vnuka, ki nosi njegovo ime, in pričakuje 29. junij, ko bo spet užival v zraku. Odločil se je namreč za skok s padalom, preden si naloži osmi križ. A teh let mu nihče ne bi pripisal!

Oblaki so ga od nekdaj privlačili. Kar sam se je po drugem letniku učiteljišča preusmeril v pilotsko šolo v Mostarju in Nikšiću. Svoj poklic je vzel zelo resno. Velikokrat ni vedel, kaj in kako, a se je vselej znal prav odločiti in varno pristati. Pa tudi potešiti pedagoški dar, saj je bil inštruktor letenja in je izšolal veliko dobrih pilotov. V knjigi Darinke Kladnik Zgodovina letalstva na Slovenskem piše, da je bil leta 1955 inštruktor na letalu AERO 2, nato še na AERO 3. Pilotiral je tudi potniška letala na letališčih Cerklje ob Krki in Pleso. Leta 1973 je s skupino letalskih strokovnjakov odpotoval v Zambijo, kjer je kot edini Slovenec na tamkajšnji vojaški letalski akademiji predaval o teoriji letenja. Leta 1978 pa ga je enaka naloga čakala na vojaški letalski akademiji v Libiji.

Imeti harmoniko je želja mnogih, saj je njen zven vedno povezan z veseljem. Tudi Jožko Rutar, svetovno znani izdelovalec harmonik iz Sela na Vipavskem, si jo je zaželel še kot otrok. Toda njegov oče se je odločil, da mu za »take traparije« že ne bo dajal denarja.

Zato si je Jožko pri dvanajstih letih med poletnimi počitnicami našel delo v koči na planini Razor. »Ribal sem tla, lupil krompir, pomival posodo, nabiral zdravilna zelišča; skratka, počel sem prav vse in si prislužil toliko denarja, da je bilo dovolj za nakup stare harmonike, pa še nekaj je ostalo.« Toda tu se je začela in se začasno tudi ustavila harmonikarska kariera Jožka Rutarja. Oče mu je namreč namenil poklic kuharja: »V hotel boš šel; tam ne boš ne lačen in tudi zeblo te ne bo …«

Maribor – Pragersko - Ptuj

Ko po progi proti Trstu zapustimo Maribor, čez nekaj časa uzremo dvorec Betnava, last mariborskega škofa. V času reformacije so bili njegovi lastniki Herbersteini, ki so tukaj sezidali evangeličansko cerkev. Protireformacijska komisija je ukazala tako cerkev, kot tudi šolo in župnišče razstreliti in na tem mestu postaviti vislice.

Naš vlak pa hiti naprej blizu viničarij, kmetij in nekaj gradičev. Mimo postajališč Hoče, Slivnica in Orehova vas je proga speljana v ravni črti proti postaji Rače in dalje do Pragerskega. Grad Rače je zgodovinsko pomemben kot kraj znane zarote Zrinjskih in Frankopanov. V njej so sodelovali Nikolaj Zrinjski, Krsto Frankopan, Franz Wesselenyi, Nadasdy, Tököly in Hans Erasmus Tattenbach. Slednjega so obglavili v Gradcu.

Drugega aprila je svetovni dan mladinske književnosti, 23. aprila pa svetovni dan knjige, hkrati se izteka leto, v katerem je Ljubljana nosila naziv »svetovna prestolnica knjige«. Prav je, da v tem času knjigam posvetimo še več pozornosti kot sicer.

Tilka Jamnik, mag. bibliotekarstva, je bila dobrih 20 let zaposlena v centru za mladinsko književnost in knjižničarstvo Pionirske knjižnice v Ljubljani. V začetku tega leta se je upokojila, a še naprej sodeluje v različnih oblikah izobraževanja s področja knjižne in bralne vzgoje, med drugim v Bralnem društvu Slovenije, je tudi podpredsednica društva Bralna značka Slovenije – ZPMS in predsednica Slovenske sekcije IBBY.

Zadnje domovanje velikega Kranjca in Evropejca Janeza Vajkarda Valvasorja je bilo v Krškem. Umrl je leta 1693, a ga podjetni krški kulturniki občasno obudijo iz večnega sna, ko skupinam obiskovalcev odprejo vrata obnovljenega muzejskega središča.

Leta 1998 so v Krškem začeli obnavljati tako imenovani Valvasorjev kompleks. Gre za mestno znamenitost, ki je po prenovi zasijala v harmoničnem sožitju starega z novim. Povezali in povsem obnovili so Valvasorjevo, Jarnovičevo in Kaplanovo hišo. Gre za arhitekturno najbolj kakovosten zgodovinski del mesta, katerega nekdanji prebivalci so pomembno zaznamovali preteklost Krškega in okolice.