Ko je bila Marijana Ovčariček pred osmimi leti z možem prvič v Egiptu, je bil tam konec ramazana. Nepregledne trume ljudi so prišle v Kairo, da bi počastile konec praznika. Pomislila je, koliko jih je tu, mladih in brez perspektive, ki ne bodo imeli ne izobrazbe, ne služb... Ta množica se bo morala nekoč zganiti, jo je prešinilo. In morda so prav tisti, ki jih je takrat gledala v Kairu, konec januarja letos prišli na ulice in protestirali proti revščini, korupciji, despotizmu...

»Veselim se pomladi, ko se tu, na Bizeljskem, vse prebuja z neverjetno življenjsko silo, ko vse cveti, diši in se ves krog začne na novo …,« pravi Janez Istenič. V tastovem vinogradu je pred več kot 40 leti odbral izbrano grozdje in pridelal prvo penino. Dandanašnji je penina Istenič pojem ne le pri nas, ampak tudi onstran naših meja; trg širijo v Rusijo in celo na Kitajsko. Podjetje Istenič d.o.o. in vzporedne dejavnosti pa se še razvijajo – tudi s sodelovanjem žene Mihele, sina Mihe in hčerke Barbare.

Še po drugi svetovni vojni so od hiše do hiše po našem podeželju hodili popotni krošnjarji, ki so prodajali drobne predmete za vsakdanjo rabo. Še več jih je bilo v prejšnjih časih, saj ima krošnjarstvo dolgo in pestro zgodovino. V glavnem podeželani so nekoč govorili: »Takšne stvari se dobijo pri vsakem krošnjarju«. Krošnjarji so hodili peš od hiše do hiše, od vasi do vasi, otovorjeni z okornim nosilom, ki so mu rekli krošnja. Podobno krošnjo so uporabljali in je ponekod še v rabi v alpskem svetu, ko z njo na hrbtu prenašajo težje tovore za...

Na začetku prejšnjega stoletja, ko je nastal panoramski posnetek s trislikovne razglednice Višnje Gore, je bilo majhno mestece s starim gručastim jedrom na podolgovatem pomolu pod Starim gradom še nadvse živahno naselje, saj je skozenj vodila glavna cesta iz Ljubljane proti Karlovcu. Zato je v kraju cvetela obrt, dobro obiskani so bili številni sejmi, ki so se odvijali na Placu (Mestnem trgu), popotniki pa so imeli na voljo tudi šestnajst gostiln. Toda ko so po drugi svetovni vojni vse upravne funkcije (sodišče, notariat, davkarijo) prenesli v Grosuplje in leta 1957 zgradili avtocesto Ljubljana – Zagreb je kraj začel razvojno nazadovati in je danes ob dveh večjih podjetjih in nekaj obrtnikih predvsem spalno naselje.

Rubriko namenjamo vsem radovednežem, ki uživate v glasbi, filmu, gledaliških predstavah in razstavah, tistim torej, ki imate radi kulturo. Za vas bomo iskali najbolj svetleče in dragocene kulturne bisere, ki jih ne gre izpustiti. Kocka pada – razvoj in skrivnosti namiznih iger Tak je naslov razstave, ki si jo lahko do konca junija ogledate v novih prostorih Narodnega muzeja na Metelkovi v Ljubljani. Namizne igre poznajo vse svetovne kulture. Pogosto odsevajo sistem vrednot, moralna načela in druge pomembne norme, na katerih temelji človeška...

Ob dnevu žena se kaže spomniti znamenite Celjanke Alme M. Karlin, ki je sama in v izjemno negotovih razmerah odšla na pot okoli sveta že kmalu po prvi svetovni vojni, torej veliko prej, kot je bilo to v navadi v evropskem ženskem svetu. S svojih potovanj je napisala veliko člankov in reportaž, kasneje pa več knjig, ki jih počasi spoznavamo tudi Slovenci. Razstavo o Almi Karlin, njenem življenju in potovanjih ter predmetih, ki jih je prinesla s poti, si lahko ogledate v celjskem Pokrajinskem muzeju.

V enem od starejših bontonov piše: »Ako hočemo, da se vedemo v družbi lepo in za vsak slučaj primerno, je treba vsak telesni del posebej in vse telo držati in kretati vselej in v vsakem oziru naravno, neprisiljeno, in ne prenapeto, ali nemarno in zanikrno …«

Kaj se ne spodobi? Ne spodobi se med hojo po mestu na široko zehati, na glas rigati, škripati z zobmi, se oblizovati, šobiti usta, poslušati sogovornika z odprtimi usti, gristi zobotrebec, žvečiti žvečilni gumi in pri vsekovanju z nosom trobentati. Tudi ni spodobno »pljuvati v dlani, si s prsti čistiti nos, ušesa, oči, v roki nositi robec ali ga razgrinjati v javnosti, gledati vanj ali ga celo dajati na mizo. Te napotke ob številnih drugih zasledimo v Valenčičevem bontonu iz leta 1899.

Čez zamočvirjeno in pogosto poplavljeno Pesniško dolino je prek 64 obokov speljan 648 m dolg in 20 m visok viadukt do predora Košaki. Pred gradnjo predora Semmering je bil to najdaljši avstrijski predor. Ko se proga spet izvije na svetlo, jo obdajajo lepe vinske gorice.

Prispeli smo do široke Dravske doline in pred nami leži Maribor. Mesto ima več kot 20.000 prebivalcev in z izjemo Magdalenskega predmestja leži na levem bregu Drave. Nova, široka Tegetthoffova cesta nas vodi od železniške postaje v notranje mesto in do gradu. Na Tappeinerjevem trgu je spomenik admiralu Tegetthoffu. Rojstna hiša velikega pomorskega junaka je v Grajski ulici in nanj nas opozarja spominska plošča. Na Glavnem trgu je postavljen spomenik nekemu konjeniškemu desetniku, ki je leta 1809 tukaj kot junak umrl pod kroglami Francozov. Lep mestni park s spomenikoma cesarju Jožefu II. in nadvojvodi Janezu je Mariboru najlepši okras.