Darinka Fabiani je po poklicu učiteljica violine, ki se je lani po 42 letih dela upokojila. Rada je poučevala in dosegala tudi lepe uspehe. Veliko njenih učencev je poklicnih glasbenikov. Z njimi je na tekmovanjih prejela več nagrad.

Poučevanje violine pa še zdaleč ni vse, kar je Darinka v glasbi počela in dela še danes. Veseli jo tudi vodenje godalnih orkestrov glasbenih šol, enega vodi še zdaj. Darinkina prava ljubezen pa je bila vedno petje in vodenje zborov. »V družini in širšem sorodstvu je veliko nadarjenih glasbenikov in dobrih pevcev. Stari stric je bil pevovodja in orglar, oče je bil izvrsten basist, mama, ki je bila učiteljica, je nekaj časa vodila šolski zborček. Kadar koli smo se dobili doma ali s širšim sorodstvom, smo prepevali. Prvi zbor, bil je dekliški, sem začela voditi pri sedemnajstih letih,« pripoveduje.

Lani, ob stoti obletnici Majniške deklaracije, so v rojstni hiši dr. Antona Korošca v Biserjanah v občini Sv. Jurij ob Ščavnici njegovi rojaki uredili spominsko sobo. Na pročelju je vzidana spominska plošča z besedilom: »V tej hiši se je rodil dr. Anton Korošec, 1872–1940, duhovnik, narodni delavec, urednik in slovenski politik.«

Med svojim plodnim političnim delovanjem je ostajal Korošec zvest ideji avtonomne Slovenije. Kot poslanec Vseslovenske ljudske stranke je 30. maja 1917 v dunajskem državnem zboru prebral Majniško deklaracijo: »Podpisani poslanci, združeni v Jugoslovanskem klubu, izjavljajo, da zahtevajo na temelju narodnega načela in hrvaškega državnega prava, naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedinijo pod žezlom habsburško-loterinške dinastije v samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospostva...

Družina Bečaj že dolgo živi v vasi Rodine v občini Trebnje, ki je malo vzdignjena nad okoliško pokrajino. Vprašala sem se, kako se počuti dekle, ki je iz tega zelenega in tihega raja odšlo na študij v Los Angeles. Iris Bečaj, 25-letna študentka solo petja, je zdaj na počitnicah doma in prav njena uspešna zgodba me je pripeljala k družini Bečaj, izvedela pa sem še marsikaj zanimivega.

Od nekdaj so bili v tej hiši doma pevci, tudi Irisin ded je bil odličen pevec, tako kot njegovih osem bratov in sester. »Vsi so igrali na harmoniko in večglasno peli. Skupaj s sosedovo družino Klančar (po domače Hatejevi) so veljali za vaške pevce,« pripoveduje oče Lojze. Sam ima rad glasbo, rad tudi pleše, toda za petje nima pravega posluha, enako pravi žena Ana. Sin Denis pa je že kot majhen otrok ob dedovem igranju na harmoniko z nogo udarjal ob tla in hitel s prsti po navidezni harmoniki … Z izjemnim talentom pa je obdarjena Iris. »Odkar se spomnim, je rada pela in nastopala. Postavila se je v središče in pela in pela. Kljub temu pa si nisem mogla misliti, da bo nekoč študirala solo petje, sploh pa ne, da bo študirala v Los Angelesu,« je iskrena mama.

Romeo Volk iz Ilirske Bistrice je daleč naokoli znan kot glava družinskega tria Volk folk. Hkrati pa je ravno tako tesno povezan z likovno umetnostjo – krajani ga poznajo kot likovnega pedagoga, zbiralca etnografskega gradiva, ilustratorja, oblikovalca, zbiratelja ter celo kostumografa in koreografa za domačo folklorno skupino. A z glasbo je povezan od zgodnjega otroštva. Kot je nekoč dejal v intervjuju na Radiu Koper: »Srce mi zaigra vedno, ko slišim ljudsko glasbo in dober rokenrol.«

Romeovi predniki so priimek prinesli s Suhorij v Brkinih, ljubezen in nadarjenost do glasbe pa prav tako. Dobri geni so se pomnožili menda tudi zato, ker je bil nekdo iz Slop, Sloparci pa so bili nekoč na glasu kot muzikanti. Igrali so celo Francu Jožefu, ko je šel tam mimo, in še sto let prej francoskim vojakom pod lipo v Hrušici, ko se je pri Finidi (območje med Hrušico in Obrovom v Podgrajskem podolju) končala francoska bitka.

Malo je ljudi, ki bi pripravili koncert za svoj stoti rojstni dan, tako kot je Jožko Battestin razveselil stanovalce in obiskovalce 14. marca v enoti doma starejših občanov Ljubljana Vič-Rudnik na Koleziji. Ko se je leta 2006 vselil, je s seboj pripeljal svoj pianino, na katerega je pogosto igral sosedom na oddelku, vsaj enkrat na leto pa je nastopil za vse stanovalce. Pri 95 letih je imel celo samostojen orgelski koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Takrat je povedal, da not ne pozna več, zato bo kar sproti skladal … 

Slovenija je dežela, ki se skriva nekje na zemljevidu Evrope, in veljalo bi malo glasneje zavpiti v svet, s čim vse se lahko ponaša. V votlini z imenom Divje babe je neki neandertalski »glasbenik« pred 50.000 leti izdelal piščal – najstarejše glasbilo na svetu. Neki kamenodobni mostiščar je izdelal najstarejše vozilo na svetu – 5.000 let staro kolo z osjo. Neki neuki in nepismeni vaški mojstri so pred stoletji konstruirali kozolec toplar, ki sega v svetovni vrh ljudskega gradbinstva.

Neki nepismeni gorenjski čebelar pa je pred tristo leti s svojim znanjem o čebelah tako očaral dunajski dvor, da ga je Marija Terezija imenovala za prvega učitelja čebelarstva v svojem cesarstvu. Tako je Anton Janša postal začetnik evropske znanosti o čebelarstvu. Še več – domovanje, ki ga je izdelal za svoje prijateljice čebelice, je s poslikanimi panjskimi končnicami v svetovnem vrhu postalo edinstvena oblika ljudskega slikarstva.

»Les nam zapoje, nas ščiti, daje senco, nas hrani, ogreje … Les ni le material, skozi njega se izraža pet elementov, vsi letni časi in mogočno življenje sploh,« pravijo Kosmačevi iz Bistrice pri Tržiču. Osvojil je dva strojnika – očeta Jerneja in sina Mateja – da sta se prepustila njegovi mehkobi in lepoti. Tradicijo oživljanja in ohranjanja slovenske dediščine lesenih izdelkov nadaljuje že tretja generacija. Skoraj iz pozabe so obudili čevljarsko svetilko, pastirsko sončno uro, stare igre itd. Izdelujejo pa tudi sodoben nakit in druge okrasne predmete. Ustvarjajo iz 65 drevesnih in grmovnih vrst lesa, njihovi izdelki pa so že na vseh celinah. Izdelke od skrinj in zibelk do panjskih končnic sami lepo poslikajo.

Prav gotovo je malo staroselskih prebivalcev Postojne, mesta na prepihu, ki ne poznajo čilega in vedno dobrovoljnega someščana Ivana Žigmana. Januarja letos je dopolnil sedeminosemdeset let in vsaj sedemdeset jih je namenil svojemu največjemu veselju, pravzaprav že kar pravi strasti – balinanju.

Toda kot iskreno prizna, vsa ta vesela, včasih tudi razburkana leta ne bi bila izpolnjena brez skromne, vendar praktične ter ljubeznive življenjske sopotnice Pavle. Lani sta praznovala šestdeset let skupnega življenja. Ponosna sta na družino, na sina Dejana in hčeri Ivo in Nadjo, še posebno pa na odraščajočo mladež, sedem vnukov in devet pravnukov, ki jima resnično lepšajo jesen življenja.