Milan Kamnik, glasbeni samorastnik z Raven na Koroškem, je sodobni trubadur in ljudski pevec, a hkrati tudi umetnik, saj sam piše glasbo ter besedila in igra na kitaro in orglice ter tudi poje. Rečejo mu koroški Bob Dylan. »Počaščen sem, da mi tako pravijo, čeprav je ta slavni glasbenik in pesnik, nagrajen celo z Nobelovo nagrado za literaturo, vplival name le tako, da sem – po njegovem vzoru – začel zase pisati besedila in komponirati,« pojasni. In še nekaj je zanj zelo tipično. Navadno nastopa sam in prepeva samo v koroškem narečju in tako tudi z glasbo predstavlja svoje ljubljene domače kraje.

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Dalmatinova ulica)

»Leta 1931 se je naša družina iz Celja preselila v Ljubljano, kjer se je oče Janko Smodiš kot bančni uradnik zaposlil najprej pri Zvezi slovenskih zadrug, tri leta kasneje pa je začel delati v Kmetski posojilnici, ki je imela prostore v zgradbi na vogalu današnje Slovenske ceste in Dalmatinove ulice. To poslovno-stanovanjsko stavbo, v kateri smo v tretjem nadstropju tudi stanovali, so po načrtih mestnega arhitekta Cirila Metoda Kocha zgradili leta 1906, saj je bilo poslopje prve civilne bolnice na Kranjskem, ki je na tem mestu stala od leta 1786, med potresom leta 1895 tako poškodovano, da so ga morali porušiti,« je začel pripoved o tem delu Ljubljane, kjer je živel do leta 1958, 91-letni Drago Smodiš, upokojeni univ. dipl. inženir kemije, in se kot dober poznavalec mestne preteklosti pomaknil še za približno sto let nazaj, v drugo polovico 17. stoletja.

Na poti od Podpeči proti Igu nas je kmalu po vstopu v Podkraj na desni strani na robu dvorišča hiše s številko 74 pozdravil mlaj s panjema v vznožju, z gasilsko cevjo C, ovito okrog visoke smreke, s čebelo in portretom moškega, ki je v začetku julija vstopil v označeno 70. leto, in s pravilno nameščeno vodoravno plapolajočo zastavo Slovenije.

Dvorišče in okolica stavbe, čebelnjaka in gospodarskega poslopja sta bila tako pospravljena, da je kazalo, kot da so prebivalci – jubilant Franc Tehovnik, žena Ani, sinova Tomaž in Jakob in vnuk Žiga – nekje na izletu. Kasneje smo izvedeli, da je bila domačija petkrat opredeljena za najbolj urejeno kmetijo v občini Ig in je dvakrat dobila priznanje za najlepše urejene balkone.

Studenice so majhen trg na severnem vznožju Boča. Srednjeveško naselje je prvič omenjeno leta 1202 kot last petrinjskega samostana. Leta 1237 je Zofija Rogaška ustanovila hospital, ki je bil namenjen oskrbi romarjev ter onemoglih domačinov. Kasneje pa sta skupaj s sestro Rikardo ustanovili ženski samostan.

Leta 1245 mu je oglejski patriarh priključil slivniško pražupnijo, a leta 1251 je konjiški župnik izročil samostanu v posest cerkvi v Poljčanah in Laporju. V 14. in 15. stoletju naj bi studeniški samostan veljal za najbogatejšega na Štajerskem. Samostan s cerkvijo predstavlja najdragocenejši spomenik romanike na Slovenskem.

Kmalu bo minilo 40 let, odkar sem izgubila očeta, a njegov obraz me še vedno spremlja. Dokler je bil živ, sem vedno, če sem imela težke ure, tekla k njemu. Ozdravil me je že njegov nasmejani obraz. Če je on po vsem, kar je doživel, preživel in pretrpel v petih (!) vojnah, ostal živ in še nasmejan, so vse moje težave ob njem postajale vse manjše in manjše, dokler jih sploh ni bilo več.

»Občudujem te najbolj zato, da si ostal živ po vsem, kar si doživel,« sem mu rekla nekega dne, ko sem pretipkavala njegove vojne spomine. »Če nočeš umreti, ne umreš,« je tiho odgovoril. To je rekel vojak Andrej Zlobec, ki je doživel vse gorje front v prvi vojni, ranjenec, Maistrov borec, borec za jugoslovansko južno mejo v albanskih gorah, udeleženec grško-turške vojne leta 1924 ter jetnik in taboriščnik v drugi svetovni vojni.

Članice novomeškega Rdečega križa so med prvo svetovno vojno delile hrano vojakom na železniški postaji v Bršljinu. Fotografijo hrani Nika Klemenčič in je na ogled v Dolenjskem muzeju. Tam so ob stoletnici konca prve svetovne vojne in stoletnice ustanovitve Države SHS pripravili razstavo, na kateri predstavljajo dobrodelne akcije, odhod vojakov na fronto, zbiranje kovin za vojne namene, begunce, vojaške bolnišnice … Razstava bo na ogled do 15. januarja 2019.

Otroci na fotografiji iz leta 1952 so zaključili 2. razred osnovne šole pri Zaprešiću na Hrvaškem. Gabrijel Cvetkovič iz Dobove (sedi na tleh na skrajni desni) se spominja, da so namesto zvezkov imeli tablico, na katero so pisali s kamenčkom.

ODSTRTE PODOBE – BARJE

»Popotnik iz Dolenjske, ki se je namenil v Ljubljano, bo tik pred njo ostrmel nad neskončno ravnino, ki se začne pri Orlah, sega do Krima in ji proti zahodu ni videti konca. Barje – predvsem štradoni Ižanske ceste, Črne vasi, Lip, Hauptmance, Peruzzijeve ulice in Galjevice vse tja do Livade – je danes dokaj moderno ljubljansko predmestje. Takoj po drugi svetovni vojni pa ni bilo tako, saj so bili omenjeni predeli prave vasice. Ljudje so kmetovali, nekaj mladih deklet je delalo v tobačni tovarni, nekateri so razvijali obrt, drugi so se udinjali kot delavci v državnih podjetjih. Proti petdesetim letom bi lahko že marsikoga imeli za potrošnika, pa ne samo hrane in oblačil, pripravljen je bil že kaj odšteti tudi za zabavo, kulturo in šport,« začenja svojo pripoved o ljubiteljski kulturni dejavnosti na Barju v času od leta 1948 do 1990 81-letna Joža Miklič, upokojena univerzitetna diplomirana ekonomistka.

Janez Kirar s Trške gore je junija praznoval 90. rojstni dan, a mu teh let ne bi nikoli prisodili. Ko sem ga obiskala na njegovem domu, v bivalnem vikendu, kjer živi od leta 1992, je po stopnicah pritekel kot kak mladenič in mi najprej pokazal klet, kjer je imel v času po trgatvi polno dela. Čeprav bo imel letos malo vina zaradi toče, s ponosom pove, da še vedno obdeluje vinograd s 500 trtami. Do kleti sva šla skozi garažo, kjer je bil parkiran twingo, ki ga Janez še redno vozi. Temu vitalnemu in hudomušnemu možaku pa ni bilo vedno lahko v življenju. Šel je skozi mnoge preizkušnje, a dobre volje si ni pustil vzeti.

Francija in Sonjo Jezeršek marsikdo vpraša, kako jima je uspelo vse štiri sinove obdržati v gostinskem poklicu in kako jim uspeva, da tako sinhronizirano delujejo v domačem podjetju. Na to nimata konkretnega odgovora. »Vsekakor je vplivala vzgoja ter zgledi, talenti, ki so jim bili dani. Ob vsem tem smo vsi skupaj imeli tudi veliko sreče, da se je naša skupna zgodba tako zasukala,« pravita starša.

Franci Jezeršek se je po spletu okoliščin preselil iz rodne Poljanske doline v Soro, kjer si je postavil hišo in bil tako eden redkih, ki si je najprej omislil »štal'co, potem pa krav'co«. Kajti Sonjo, svojo ženo, je spoznal kasneje, in sicer na gostinski šoli, kjer je bil učitelj, ona pa njegova dijakinja. Franci, ki je letos praznoval 70. rojstni dan, izhaja iz kmečke družine s štirimi sinovi, samo on se je odločil za gostinstvo. Z ženo Sonjo imata prav tako štiri sinove in vsi so se odločili za gostinstvo.

Ali imate radi med? Stanko Tomažič, upokojeni strojnik z Vira pri Domžalah, ga ima. Pravzaprav je že štirideset let čebelar. Med, sladilo, hranilo in tudi zdravilo je vedno prideloval le zase, za svojo družino, prijatelje in znance. Ko je bil še mlad, je imel tudi 40 panjev in čebele je s svojim starim kamionom vozil na pašo na Primorsko, v Prekmurje in na Krim. Tam so čebele nosile imeniten gozdni, hojev in kostanjev med. Sicer pa ima še zdaj čebelnjak v vasi Češenik blizu Doba.