Zakaj se je iskrenemu sogovorniku z bogatim besednim zakladom in neizmernim znanjem Radovanu Rakovcu - Mahi iz Zgornjih Bitenj življenje pri 25 letih usmerilo na svojevrsten tir? Letos bo preteklo že štirideset let od tedaj, ko je začel svojo vizijo sveta predstavljati s tapiserijami. Sam nariše predloge zanje in jih tudi stke.

Po izobrazbi je ekonomist. Najprej je delal v trgovskem podjetju Kokra Kranj, nato pa v Mesni industriji Gorenjske. Ocenjuje, da je zaradi stresnega dela zdrsel v depresijo, nato se mu je vse skupaj sesulo. Pristal je v bolnici v Begunjah in v 23 mesecih neprekinjenega bivanja tam ustvaril knjigo Od prebujanja vesolja do prebujenja človeka, ki je pred kratkim doživela že četrti ponatis. »Hvaležen sem, da so me naučili delati tapiserije in mi tako ohranili ustvarjalne navade. Najprej sem naredil komplet tapiserij geometrijskega tarota.

 Zmaja, to strašno pošast, lahko premaga le junak. Grški junak Jazon je premagal zmaja, ki je živel v močvirju ob nekdanji Emoni, kamniški junak Vrtomir pa je premagal zmaja, ki je v davnih dneh gospodaril v dolini Kamniške Bistrice.

 Živel je v jezeru ob izviru Kamniške Bistrice in čuval zaklad, ki ga morda še danes skrivajo skale ob izviru te reke. Še preden se je boril z zmajem, je pogumni vitez Vrtomir v življenju doživel marsikaj težkega. Doma je bil z nekega gradu ob reki Krki, a kot otrok se je nekoč izgubil v gozdu in ujeli so ga razbojniki. Iz njihovih rok sta ga rešila ženin in nevesta, ki sta se skozi ta gozd s spremstvom peljala k poroki. Napadli so jih razbojniki, a so jih spremljevalci svatovskega sprevoda premagali.

Andrej Bolčina, po domače Dreče Zahribarski (po legi rojstne hiše), se je pred skoraj devetdesetimi leti rodil v vasi Otlica, na približno devetsto metrov visoki planoti, ki se imenuje Angelska gora ter leži med Čavnom in Nanosom na Primorskem. Vas je dobila ime po znamenitem naravnem oknu v kamniti steni, ki omogoča pogled na Vipavsko dolino. Prebivalci so Gorjani, za katere je znano, da so od nekdaj pametni, iznajdljivi in po izročilu zviti (furbi). Naš sogovornik ima vse te lastnosti, je pa tudi hudomušen, vitalen, s fotografskim spominom, razgledan, iskrivih misli in odprtega srca, predvsem pa pronicljiv opazovalec aktualnih dogodkov.

Vida in Robert Yebuah sta se spoznala v ljubljanskem študentskem naselju. Vida je prišla iz Novega mesta na pedagoško akademijo, Robert pa iz Gane – iz etične skupine Ga – na študij metalurgije. Z njene strani je bila to ljubezen na prvi pogled, Robert pa je bil sprva malo zadržan. »Ko pa sem ugotovil, da so njeni žareči pogledi namenjeni meni, sem se sprostil in si priznal, da tudi jaz enako čutim do Vide.«

 Robert si je sicer želel v rodni Akri študirati arhitekturo, toda ker v srednješolskem programu niso imeli umetniškega risanja, se na želeno fakulteto ni mogel vpisati. Tudi v Ljubljani mu to ni uspelo, kajti študentje iz Gane so lahko v tujini študirali le na fakultetah, ki jih v Gani ni bilo. Robert se je zato prijavil za študij metalurgije, vendar z upanjem, da ga bo v Jugoslaviji lahko zamenjal za študij arhitekture. To mu pa ni uspelo, ker je prav tisto leto ganska vlada poslala okrožnico vsem državam, da morajo ganski študentje študirati natanko tisto, za kar so se prijavili. 

 Čedna nevesta s klobukom je Ana Petrič, ki se je maja leta 1936 na Prevaljah poročila s Francem Podobnikom. Fotografijo nam je poslala njuna hči Marija Podobnik Cvetkovski.

 Jeseni leta 1958 so s proslavo na Glavnem trgu v Novem mestu pospremili odprtje novozgrajene avtoceste med Ljubljano in Zagrebom. Fotografijo hrani Avguština Lah. 

 Na fotografiji so dekleta, ki so obiskovale bolničarsko šolo na Golniku v šolskem letu 1957/58. Nekatere se še redno srečujejo, druge pa Marica Trstenjak, ki živi v Ivanjkovcih, vabi, da se ji oglasijo in skupaj obujajo spomine. Pokličite jo na telefonsko številko: 051 382 110.

ODSTRTE PODOBE – STARA VRHNIKA

»Večja gručasta vas v bližini Vrhnike leži na valovitem svetu severozahodnega roba Ljubljanskega barja, pod obronki gozdnate Planine (Špica, 735 m). Naselje je kot Gornja Vrhnika (Oberndorf) prvič omenjeno v notranjeavstrijski fevdni knjigi iz leta 1444, kasneje pa so jo preimenovali v Staro Vrhniko (Alt Oberlaibach), da so jo ločili od imena sedanjega občinskega središča. K stari Vrhniki spadajo tudi zaselki Podčelo, Razor in Kuren, ki so raztreseni po bližnjem pobočju Ulovke (801 m) in ob njem. Višji osrednji del vasi je nagneten okoli podružnične cerkve sv. Lenarta, medtem ko stojijo hiše v Dolu, na Devcih in Hribih na prostornejšem delu vasi,« nam je najprej na hitro predstavila svojo rojstno vas 70-letna upokojena gostinka Ema Goričan, ki se že tretje desetletje ljubiteljsko ukvarja z rodoslovjem in krajevno zgodovino.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Svetovna organizacija Unesco je leta 2011 z vpisom kolišč okoli Alp na seznam kulturne dediščine prepoznala neprecenljivo vrednost in pomen varovanja tovrstnih najdišč. Od več kot 1.000 znanih koliščarskih naselbin v Švici, Franciji, Nemčiji, Avstriji, Italiji in Sloveniji, ki segajo v obdobje od 5.000 do 500 pr. n. št., je na seznam vpisanih 111 najdišč, med njimi devet z Ljubljanskega barja. Intenzivna izraba prostora in okoljske spremembe so v zadnjih letih raziskave usmerile predvsem v zaščito in ohranjanje teh dragocenih najdišč.

Pripovedi o zmajih spadajo v tisto vrsto ljudskih pripovedi, s katerimi si ljudstvo razlaga različne pojave v naravi. Dragocenost teh pripovedi je v sporočilu o miselnosti našega ljudstva v nekem zgodovinskem obdobju.

V vsaki ljudski pripovedi najdemo zrno resnice, ki pa ga moramo v nekaterih zgodbah s posluhom poiskati: Šmarno goro je nametal velikan Hrust, Špik je ukazal zgraditi velikan Ledenec. Kje je tu resnica? V ljudski logiki. Veliko goro naredi velikan – pameten in logičen odgovor.

Zmaj v slovenski ljudski pripovedi nastopa v različnih vlogah. Pod goro Bogatin je skrit Zlatorogov zaklad, a ne moremo do njega, saj ga čuva strašni zmaj. Zmaj je zanesljiv čuvar zakladov, a je tudi povzročitelj cele vrste nesreč.

Justina Golob iz Velikega Gabra je vitalna stoletnica, nasmejana in polna energije, ki ne pozna prav nobene ovire. Danes živi v varovanem stanovanju pri Domu starejših občanov Trebnje, kjer je vesela sprejemala obiskovalce ob visokem jubileju.

Rodila se je v Ajdovcu pri Žužemberku kot dvanajsta od štirinajstih otrok. Otroštva se zelo rada spominja. Po opravljeni kmetijsko-gospodinjski šoli je zamenjala kar nekaj zaposlitev: v Soteski pa v župnišču Veliki Gaber, zatem je odšla v Šumi v Ljubljano in od tam v Vrtnarijo Selo. Nekaj časa je delala kot kuharica, pozneje pa v vrtnariji. Tam je spoznala Ivana, s katerim je bila poročena 37 let.

Zofija Globočnik iz Dolenje vasi pri Čatežu je ime dobila po mami, ki jo je oče, ki je bil v Rusiji ujetnik avstro-ogrske vojske, pripeljal izza Kaspijskega morja. Po njej je podedovala tudi gostoljubno, dobrosrčno in prijazno rusko dušo.

Že kot petletno deklico jo je pritegnilo gledališče. Na Zaplazu je z igro Slehernik gostovala ljubljanska Drama. Potrebovali so Jezuščka in mala Zofija je bila več kot primerna za to vlogo. Od tedaj naprej ni bilo prireditve, da na njej ne bi nastopila v taki ali drugačni vlogi. Še zdaj skorajda vsak dan odrecitira del kake zgodbe ali pesmi, ki ji je ostala v spominu.